Glasovalna številka: PR201

Taja Potočnok

DUH POZABLJENEGA DVORCA

OŠ Cirkulane - Zavrč

 

Družina Lavrenčič se je odpravljala na izlet. Nameravali so obiskati dvorec strica Erika. Pripravili so še zadnje kovčke in torbe ter se odpravili na izlet. A niso vedeli kaj jih čaka…

V majhnem mestu so plesale snežinke in risale vesele podobe na steklo. Sneg je nežno naletaval in visok hrib ogrnil v debel zimski plašč. Družina Lavrenčič se je sprehajala po mestu in opazovali so najrazličnejše pisane lučke, balone in vetrnice. Otroci so plesali in se veselili. Tekali so v krogu in metali kepe v zrak. Lavrenčičevi so se ob tem neutrudno smejali in hihitali. Družina Lavrenčič je bila dokaj posebna družina. Sestavljali so jo: mama Suzana, oče Valentin in hčerka Katja. Posebni so bili, saj so vsi ljubili pustolovščine in nevarne stvari. Tako so na primer nekoč rešili skrivnost jezera , ki je izginjal in se spet prikazal. Upali so, da se jim tudi zdaj obeta kakšna nevarna in skrivnostna pustolovščina …

2. Naslednji dan so se Lavrenčičevi pozno vstali, le mama Suzana je bila v kuhinji in pripravljala stvari za ogled mesteca. V nahrbtnike je zložila beležke, svinčnike in male daljnoglede. Pripravila je še za vsakega dva sendviča in vodo. Katja in očka sta se oblekla in vzela vsak po svoj nahrbtnik. Odpravili so se po uličici tako kot že poprejšnji dan. Poiskali so turistično agencijo in pozvonili. Sprejela jih je zajetna ženska v srednjih letih s prijaznim nasmehom na obrazu.

»Vam lahko ponudim piškote, pecivo, sok ali čaj?«

Katja je pokimala in gospa ji je prinesla poln krožnik peciva in pa jagodni sok. Sedli so na mehke naslanjače in se zadovoljno zakopali vanj.

»Vam je udobno?« je želela biti prijazna gostiteljica.

Vsi so družno prikimali in mama Suzana je načela pogovor : »Tukaj smo, ker želimo izvedeti čim več o zgodovini tega mesta, kje in kako je nastalo, če ima mesto kakšno legendo karkoli, oziroma čim več«, je na kratko povedala Suzana.

Gostiteljica ji je z veseljem povedala vse kar je vedela. Pokazala jim je slike in zapiske iz zadnjih 100-ih let in jim poleg navdušeno pripovedovala.

»Najskrivnostnejša pa je legenda, ki govori o grofu Eriku von Zuchu. Bil je velik in pomemben gospod, ki je uspešno vodil mesto. Živel je na tukajšnjem gradu in nekaj časa nazaj, približno 100 let je umrl. Čez en teden bo ravno tukaj parada oz. 98. obletnica njegove smrti. No ljudje so govorili in še vedno govorijo, da njegov duh tava po gradu in išče svoj zaklad, ki mu ga je ukradel njegov nepremičninski agent Robert. Priimka ne poznam točnega, a vem, da mu je gospod  Erik zelo zaupal. In ta zločinec, ga je potem ogoljufal, mu vzel vse kar je imel in ga nazadnje še pahnil v smrt!«

Gospo je vso to govorjenje vidno izmučilo, saj je bila že v letih. Zajela je sapo in nadaljevala: »Če želite izvedeti še kaj več, pa se le obrnite na gospo Heleno, ki živi v tukajšnjem domu. Prav jutri bo dopolnila 102 leti in marsikaj ve iz pripovedovanja.  Jaz vem samo to, kar piše na teh listinah,  pa dokumentih in podobnem, imate še kakšno vprašanje?«

Odgovorili so, da je to vse in da se bojo posvetovali še pri gospe Heleni. Tudi ona jim je povedala nekaj podobnega kot gospa v agenciji in odločili so se, da bojo preiskali grad nocoj ob polni luni, saj je po njihovem mnenju bolj strašljivo. Nikomur niso omenili, da je Valentin v resnici nečak grofa Erika, saj bi to sprožilo nov val govoric in različna prepričanja vsakega posameznika. Pri večerji so se dogovorili še o podrobnostih, a zaradi varnosti, če grad sploh še je v stanju, da lahko sprejme eno družino, ki si silno želi pustolovščine. Mimo je prišel natakar in vprašal, če še kaj želijo poleg sladice. Katja si je zaželela še bananin šejk, ki ga je tudi na dušek spila, Valentin pa ga je vprašal, če so možni ogledi dvorca in njegove notranjosti.  Natakar mu je prijazno odgovoril, da to žal ni mogoče, saj je veliko premalo ljudi, ki bi si ga rado ogledalo, a vendar je dvorec v kar dobrem stanju, saj ga vsak mesec očistijo in uredijo njegovo zunanjost koliko se pač da. Če pa želijo,  pa se lahko obrnejo tudi na bivšega vodiča, ki stanuje tu v hotelu. Z roko je pokazal proti mlademu gospodu, ki je imel res čarobni pogled. Zahvalili so se mu in prosili za račun. Kasneje se je Suzana odpravila k njemu in potrkala pred sobo št. 98. Odprl ji je vrata in jo povabil naprej. Pogovorila sta se o dvorcu in tudi on ji je povedal kar ve, a vendar ne tako kot gospa iz agencije, ampak vse naučeno, z zapletenimi izrazi, poleg pa se je še butasto hahljal. Vprašal jo je, če namerava kdaj obiskati dvorec in ob kateri uri, saj bi jo lahko pospremil. Povedala mu je, da tega nima v načrtu, da jo to le zanima zaradi splošne razgledanosti. Prijazno se je poslovila, gospod Schmidt, pa si je dobičkonosno pomel roke in se sam sebi hahljal. Suzani je bil ta gospod zelo antipatičen in vedela je, da so lahko z njim sami problemi… Ob 11.00 so se odpravili proti dvorcu. Povzpeli so se po kamniti potki, ki jo je zaraščal bršljan in podobno grmičevje. Valentin je posvetil s svetilko in zagledali so velik travnik, ki ga je zaraščal plevel in dračje. Izognili so se vrtu in se mimo dveh stebrov odpravili proti notranjosti.

Na tleh so našli popisan listek in Valentin ga je vzel v roke ter prebral »To pravi kraj je, če želite izvedeti skrivnosti stare in najti odgovore prave«

To jim je vlilo še dodatno energijo, a vseeno so z muko odprli vrata. Pričakal jih je vonj po gnilobi in plesni. Odpravili so se po dolgem hodniku in kaj mislite se je zgodilo potem? Nek stvor jih je vse zagrabil in  tako kot Spider-man plezal po stenah. Kričali so, a jih nihče ni slišal, saj je bilo mesto daleč, daleč…vedno bolj daleč se jim je zdelo…Tisti, ki jih je ugrabil je snel masko in se zlobno zarežal. Povedal jim je o tej legendi in da je vse izmišljeno ter, da grofa Erika ni ubil Nicholas, ampak Schmidtov oče, ki se mu je želel maščevati za vodstvo mesta, saj je on želel biti glavni na veke vekov. Nato se je zgodil povsem nepričakovan razplet. Ta nekdo jih je porinil preko grajskega obzidja in jih vse pahnil v smrt. Ta nekdo je bil, najbrž veste, da je to bil grajski vodič, ki se je želel vsem maščevati. On je vedel, da je Valentin Erikov nečak, zato mu je prisegel maščevanje.

Nauk te zgodbe:

Vse skrivnosti so bile  razkrite in v tej zgodbi ne zmaga dober svet, ampak realen, krut svet, ki je tudi okoli nas. In tudi njihovi duhovi še vedno strašijo na gradu in iščejo pravico. Krivca niso ujeli, ker to ni pravična zgodba, ampak realna zgodba. Ne tako kot v filmih, ko glavnega junaka 5-krat ustrelijo, pa še vedno ni mrtev, ne svet je drugačen, bolj krut…