Glasovalna številka: PR202

Jaka Prevorčnik

SANJE

OŠ Bežigrad

 

»Kdo si?«

»Jaz?«

»Ja, tebe sem mislil.«

»Kako ti je ime?«

»Klara sem, pa ti?«

»Nimam imena, veš.«

»Pozabljen sem, eden izmed pozabljenih. Nimam očeta, zato so mi ukradli ime.«

»To pa mora biti hudo, no zdaj pa grem.«

»Adijo!«

 

Klara se je zbudila vsa prepotena. To so bile njene najbolj čudne sanje do sedaj. Čudne stvari so se ji godile, odkar sta se z mamo vselili v to nenavadno leseno hišo. Včasih jo je bilo kar precej strah. Včasih se ji je zdelo, da v hiši poleg njiju živi še nekdo. Včasih ga je lahko celo videla. Bil je strašen. Kot prozorna duša. Klara raje ni mislila nanj. Poskušala je zaspati, ampak je vedela, da ji ne bo uspelo. Nekaj časa se je še prekopicevala gor in dol po postelji, nato pa se je odločila, da mora o tem razmisliti. Oblekla se je in odpravila proti vratom. Ustavila se je na hodniku in se ozrla levo in desno. Nikogar ni bilo. Oddahnila si je. Samo še dva koraka in bo svobodna. Potihoma je odprla vrata in se sprehodila po stezici do reke, nato pa je nadaljevala ob reki navzdol. Prečkala je most in se ustavila ob tolmunu. Komaj je čakala, da zaplava. Tam so se ji vse misli sprostile. Kot da bi bil tolmun svet. Počasi se je znebila svojih oblačil in se vrgla v vodo. Razmišljala je in gledala v žareče nebo. Uprla se je ob kamen pod vodo in se zamišljeno zazrla v zvezde nad sabo. Ta noč je bila ena izmed tistih, ki jih je Klara oboževala. Lahko si videl vse. Videlo se je Nebesno mesto, kamor sta bili namenjeni z mamo. Videlo pa se je tudi Mesto preudarnih, od koder sta prihajali. Klara še nikoli ni uspela narisati svojega mesta z drugega sveta, zato je bila to odlična priložnost. Zaplavala je do obleke in iz nje potegnila zmečkan list pergamenta ter modro nalivno pero. Ko je končala, je že mislila oditi, pa si je premislila. Malo bo še posedela v vodi in opazovala te prečudovite zvezde. Toda njene veke so postajale težke. Zaprla je oči in zaspala. Njen spanec ni trajal dolgo, saj je med spanjem potonila. Voda ji je zalila usta. Takoj je priplaval na površje in hlastala za zrakom.

»Mislim, da bi morala iti nazaj,« je sama pri sebi rekla. Zaplavala je proti obali in se oblekla. Potihoma se je splazila proti domu. Ko je prispela do mostu, se ji je spet zazdelo, da je videla tistega neznanca.

»Ah, verjetno je bil samo privid,« si je mislila.

Ko je prečkal most, pa se ji je spet zazdelo, da je slišala šumljanje. Ozrla se je. Zagledala je postavo za kakšno glavo večjo od sebe. Svetila se je v zraku, a še vseeno je bila na nek način prozorna. Bil je neznanec. In tokrat se je zdel bolj jezen kot nazadnje, ko ga je videla. Pognala se je v beg. Spet se je ozrla. Bil ji je tik za petami. Zdelo se je, kot da se ne bi premikal. Preprosto je le lebdel nad njo. Klara je tekla in tekla. Tekla je ob reki navzgor in po poti čez most. Prispela je do vrat in nesrečna ugotovila, da jih je zaklenila za sabo. Obrnila se je in stvor je bil že čisto blizu. Odprl je svoja usta. In zdelo se je, kot da bi srkal njeno dušo. Vse, kar se je naučila v teh letih. Vse, kar je videla, slišala in občutila. Vse to je polnilo ta pošastni stvor. Zmanjkovalo ji je moči in omedlela je.

 

Ko se je zbudila, je ležala v postelji. Na glavi je imela obkladke, ob njej pa je vsa zaskrbljena sedela mama. Hotela se je obrniti na levi bok, a se je le nerodno prestavila za centimeter.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašala mamo.

»Stvor, ki te je napadel, se imenuje Obsena. Hrani se z doživetji in občutki drugih ljudi. Posrkal je večino tvojih dogodkov, preden sem ga lahko ustavila.«

»In kam je izginil?« je vprašala Klara.

»Bojijo se svetlobe,« je odgovorila mama. »Ne skrbi, dobro boš, samo popij ta napitek,« jo je potolažila mama.

Klara je popila napitek in se odločila, da bo še malo zadremala. Zaprla je oči in zaspala. Spala je mirno in lepo. Všeč ji je bilo, ker ni imela čudnih sanj.

 

Zbudilo jo je prelaganje oblačil in kovčkov. Danes je bil Klarin srečen dan. Z mamo bosta danes odšli. Sita je bila že vseh teh reči, ki so se ji dogajale iz dneva v dan. Odšla je v kuhinjo, da bi si pripravila zajtrk. V kozarec toplega mleka si je stresla kosmiče in čeznje prelila med. Hitro je pojedla zajtrk in odhitela v svojo sobo, da bi pripravila stvari za odhod. Mami je pomagala pospraviti hišo. Ko je bilo vse pospravljeno, sta odšli. Klaro je zelo mučil včerajšnji dogodek. Vsi ti občutki, ki so se neizbežno bežali od nje. Kot da jih ne bi mogla zadržati. Mamo je hotela vprašati še kaj o očetu, a se ji je zdelo, da ni ravno razpoložena. Poskusila je drugače:

»Mama o čem razmišljaš?«

Mama jo je zmedeno pogledala in ji rekla: »Bolj o nekom.«

Klara je vedela, da jo muči njen skrivnostni oče.

»Mama ...« je spet počasi poskusila.

»Da, srček?«

»Mi lahko poveš kaj o očetu?« je previdno vprašala.

»Veš, tvoj oče je bil velik mož. Vladal je človeštvu in če ne bi takrat umrl, bi nasledil velikega vodjo. Ampak jaz vem, da ni umrl. Run-os ga je odpeljal in še vedno ga hrani nekje.«

Klara je občudovala mamino pripoved.

Zdaj je vedela dovolj. Run-os je njenega očeta odpeljal in ga zaprl, da bi sam nasledil velikega vodjo. Vedela je resnico in upala, da bodo varuhi milostni in ji bodo pomagali najti očeta. Saj niti ni vedela, kako mu je ime.

»Klara! Klara!« jo je iz zasanjanih misli prebudila mama. »Si v redu, otrok?« je zaskrbljeno vprašala.

»Ja, le nekaj sem razmišljala.«

»Poglej te krasote,« je vsa prevzeta rekla mama. Klara je pogledala navzgor in pred sabo videla veliko gmoto vode, ki je divje lila v prepad in se tam nadaljevala v veličastno reko. Kot da bi bili vsi slapovi združeni v ogromno kepo čiste energije vesolja. Klara je točno vedela, da to ni nič drugega kot šepetavi slapovi. Tu sta se z mamo utaborili in zakurili ogenj. Klara je odšla pogledat, če se kje skriva kakšen sadež oziroma kaj za pod zob. Našla je nekaj jagod ter ujela celo nekaj rib. Mama jih je nabodla na palico in jih začela peči.

 

Po jedi sta odšli postavit šotor. Večerilo se je že in mama je odšla spat. Nekaj časa za tem je odšla spat tudi Klara. Premetavala se je po postelji in se naposled odločila, da gre na krajši sprehod. Odšla je do vaške gostilne. V gostilnah so vedno prijazni ljudje. Napotila se je ob šepetavih slapovih po gozdni poti navzgor. Sledila je smerokazom, ki so jo vodili po poti navzgor čez gozd in močvirje. Ko je prispela, je odrinila velika lesena vrata. Pred njo je stalo deset do zob oboroženih mož, ki so tehtali približno sto kilogramov brez svojih volčjih krzen. Klara se je potihoma s kapuco na glavi odpravila do mize, za katero je že sedel nek fant v črni obleki.

»Hej, Klara sem, pa ti?«

Fant je glavo pomaknil malo navzgor.

»Pogumen si otrok, da se sam plaziš po teh krajih,« ji je odgovoril.

»Zakaj? Meni se ne zdi nevaren,« mu je pogumno odgovorila. Fant pa je poklical natakarja. Naročil mu je kozarec mleka in začel pripovedovati:

»Veš, prijateljica, ti kraji niso najbolj varni. Govori se, da okoli hodijo čarodeji, vendar to še zdaleč ni dobro. Ti čarodeji so prepojeni z zlo energijo. Obvladujejo vsak kanček črne magije in jo uporabljajo za zle namene. To ni dobro. Oni so mi vzeli mamo. Od takrat sem sam,« je končal pripoved.

»No, tudi meni so nekoga vzeli,« je Klara sklonila glavo. »Prihajam iz Mesta preudarnih, tam je umrl moj oče. Vendar vem, da ni mrtev, lahko čutim njegovo vez.«

Fant je pogledal Klaro. »Zanimivo dekle si. Mislim, da se bova še videla,« je rekel in odšel. Klara je razmišljala. Ali je morda to to? Ali so morda prav ti čarodeji ukradli njenega očeta in ga zaprli. Morda ga izkoriščajo. Vendar čeprav v njeni družini ni čarodejev že od pradedka Odrina, ki je bil zadnji ultimativni čarodej njene družine, je lahko čutila vez in je nekako vedela, da tudi fant ni le navaden bojevnik.

 

Ko je tako razmišljala, sploh ni opazila, da je celotna gostilna utihnila, ko je skozi vrata vstopila peterica mož v črnih plaščih brez las. Vsak je imel na čelu drugo znamenje in vsi so imeli čez glavo kapuce. Klara je vedela, da ne prinašajo nič dobrega. Potuhnila se je in čakala.

»Adolf, daj na mizo nekaj najboljšega cimetovega vina. Danes plača hiša.«

Adolf je zbegano stekel k vrču rjave tekočine. Natočil je v vsak kozarec zvrhano mero in na koncu dodal še penico. Ponižno je vsak kozarec odnesel do vsakega izmed čarovnikov. Klara je vedela, da bi bilo bolje, če bi odšla. Napotila se je proti vratom, ko jo je zapazil eden izmed mož in ji prestregel pot z besedami:

»Hej, otrok, nikamor ne greš, tu boš ostala, izgleda, da si nova tu. Ne veš, kdo smo?«

»Ne, bi morala?« je odgovorila Klara s strah vzbujajočim pogledom, ki je čarodeja še kako zabaval.

»Oh, pa boš kmalu spoznala. Beregin, Lias!« se je zadrl po gostilni.

Dva moška sta vstala in oči so se jima nevarno zasvetile. Klara je začutila, kako se ne more več obvladovati. Nasilno je pokleknila. Čarodej je pristopil bliže k njej in jo pogledal naravnost v oči.

»Zdaj boš prisilno spoznala, kdo so čarodeji črne magije,« je spregovoril s svojim rezkim glasom. Dvignil je roko in Klaro so začeli žgati vroči plameni. Vendar je niso žgali od zunaj, temveč od znotraj.

»Pusti jo!« je zaklical droben star moški sivih las, odet v svetel plašč, ki je srebal svoj čaj. Čarodej se je obrnil in pogledal, kdo se je zoperstavil njegovemu »poslanstvu«.

»Kdo se me upa motiti?« se je zadrl, da je odmevalo po gostilni.

Pogled mu je obstal na starcu, ki je brez skrbi pil čaj.

»Bodi srečna deklica, starec te je rešil,« jo je srepo pogledal ter spustil na tla. Klara je komaj prišla do sape. Obležala je na tleh in nemočno opazovala dogajanje in skoraj zagotovo pogubo starca. Tako imenovana Beregin in Lias sta se zapodila proti starcu. A kar naenkrat se je zgodil čudež. Starčeva skodelica se je spremenila v veliko sovo in napadla začudena čarodeja. Zadela ju je in sklatila po tleh. Čarodeja sta se hitro pobrala. Eden od njiju je pograbil baklo, ki je gorela na steni, drugi pa je z nenavadnim gibom ogenj bruhnil proti starcu. Nato se je z dvema prstoma dotaknil plamenov in ti so postali črni in zastrašujoči. Plameni so hiteli proti na videz nemočnemu človeku, a ko so se ga dotaknili, so se obarvali nazaj in izginili, kot da bi jih starec vsrkal v njih. Nasprotnika sta poskusila s ponovnim napadom, a se je že spet izmaličil. Zdaj je starec vstal. Noge je razširil v obrambni položaj in roke postavil predse ter jih zbrano dvignil nad nasprotnika. Čakal je, da ponovno udarita. Res sta vrgla svoje plamene nad starca. Starec se je zasukal, plameni so mu zdrsnili po roki in se ovili okoli njegove dlani. Stegnil je roke, se zavrtel okoli svoje osi. Moška sta pokleknila, ko ju je na daljavo ukrotil s svojimi rokami. Nato je pomaknil roko naprej in odneslo ju je skozi vrata po hribu navzdol. Klara je bila očarana.

»Kako ste to naredili, gospod? Samo malo ste zaplesali, pa ju je kar odneslo, naučite še mene prosim,« je vneto plesala okoli starca, ki je pograbil svoj nahrbtnik in se odpravil proti vratom.

»Halo, gospod, vam govorim!« je Klara zaklicala za njim.

Delal se je, da je ni slišal. Klaro je to naredilo nervozno in ko je že hotela nekaj reči, se je starec obrnil in rekel:

»Nič ni nemogoče, samo verjeti moraš v to,« jo je pokaral, preden je odletel skozi okno.

 

Nekaj trenutkov za tem je skozi vrata prihitel fant, ki ga je prej spoznala.

»Klara, si v redu?« je prisopihal po hribu. »Videl sem čarodeja leteti po hribu navzdol in zbal sem se, da se ti je kaj zgodilo.«

»V redu sem, starec me je rešil,« je ponosno povedala. »Mimogrede, kako ti je sploh ime?« je radovedno vprašala.

»Jaz sem Feliks, kličejo me Sokol. Pridi, pojdiva domov,« je dodal in umolknila sta.

Prispela sta po hribu navzdol in do šotora. Mama je še spala in potihoma sta se poslovila ter odšla.

 

Klara se je predramila iz globokega spanca, ko se ji je sonce svetlikalo skozi okno. Odprla je vrata šotora in stopila v rosno travo. S stopali je zatipala po mokri podlagi. Oči se ji še niso čisto privadile na sončno svetlobo. Odločila se je molčati o dogodkih prejšnjega dne, saj bi njena mama zagotovo zganjala paniko. Odšla je nazaj v šotor, da bi spakirala stvari. Ni se ji dalo metati oblačil v kovčke, zato je na hitro vrgla obleke v torbo in se odpravila nazaj ven.

»Dobro jutro, Klara, nisi mi povedala, da imaš novega prijatelja.«

Klara je bila sprva presenečana, da je Feliks prišel k njenemu šotoru.

»Kaj počneš tu?« ga je presenečeno vprašala.

»Pomembno je. Danes se odpravljam na pot. Sprašujem se, ali bi šla z mano.«

»Oprosti, Feliks, ampak z mamo iščeva očeta.«

»Klara tega te ne sprašujem za zabavo, to te sprašujem zato, ker čeprav je bil nazadnje vrač tvoj praded Odrin, si še vedno vračinja po krvi in Odrinova pravnukinja, ki bi lahko spremenila svet.«

»Res mi oprosti, Feliks, ampak ne morem. Moj oče je pomembnejši.«

»Ne, Klara,« se je naposled vmešala še mama. »Tega ne bom dovolila. Res misliš, da je tvoj oče pomembnejši od usode sveta.

»No, ja, mislim, da je, mama.«

»Pomisli malo, Klara, veš, koliko ljudi bi lahko trpelo tolikšne posledice, kot si jih ti, samo zaradi tebe.«

»No, prav,« je rekla Klara. »Pojdiva, ampak obljubim, da se nisva zadnjič videli. Adijo, mama.«

»Adijo, Klara!« je še rekla in sta šla. Klarina mama je še nekaj časa gledala za njima, ko sta izginila v megli, ki je obdajala tisočera jezera.

 

»No, Feliks, zdaj mi pa povej, zakaj moram s tabo?« je malce zamerljivo vprašala Klara.

»Veš, Klara, tvoj praded Odrin je bil ultimativni vrač, vendar pa ti vseh skrivnosti ni zaupal.«

»Oh, ja, jih veš ti?« je Klara vzvišeno vprašala.

»No, nekaj več ti lahko povem.«

»Kaj?«

»No, lahko ti povem, da je bil tvoj praded ultimativni vrač mojster, član Reda belega lotusa in glavni vrač sedmerice vračev. Bil je guru in svoje znanje je prenesel na velike ljudi, kot je bil tudi moj oče. Največ znanja pa je prenesel na glavnega vrača Elmorina, ki zdaj zaseda sedež vrhovnega glavarja sedmerice in ultimativnega vrača.«

»In kam greva zdaj, Feliks?«

»Zdaj greva v zlato palačo.«

»In kaj je to?«

»To je velika palača sedmerice vračev. Tam se prenaša znanje z najstarejših vračev na nove vajence. Tam prehajajo sposobnosti in mogočne moči. Boš videla, všeč ti bo,« je Feliks končal svojo predavanje.

»Koliko časa pa sploh potrebujeva do palače?« je Klara po nekaj časa vprašala.

»Pravzaprav ne vem. Nikoli še nisem bil tam. Mama mi je povedala, da je moja dolžnost, da se izučim za vrača in da mi bo pri tem pomagalo dekle. Mislim, da si to ti Klara.«

Umolknil je. Klara ga je presenečeno pogledala. »Zakaj pa ravno jaz, saj komaj kaj vem o vračih in njihovih čarovnijah.«

»Ko bo čas, Klara, boš izvedela dovolj,« je rekel Feliks.

 

V tišina sta hodila dalje.

»Tu si bova postavila zatočišče.«

Klara mu ni odgovorila. Toliko novosti je izvedela danes. Njene veke so bile težke in zaspane.

»Lahko noč, Feliks,« je še rekla, potem pa omahnila v globok in miren spanec.

»Klara! Klara!« jo je s kričanjem zbudil Feliks.

»Kaj, kje? Sva v nevarnosti?« jo je izstrelilo pokonci, da je brezglavo tekala na okoli.

»Ne nobene nevarnosti ni.«

»Še dobro, ker nisem ravno prav razpoložena, da bi tekala naokoli.«

»Izvoli, tu imaš nekaj hrane, sicer so samo oreščki, pa vendar bolje kot nič,« ji je Feliks ponudil roko, v kateri so bili majhni oreščki rjave barve.

Klara si je vse naenkrat potisnila v usta in jih pogoltnila enega za drugim.

»Kam greva danes?« je radovedno vprašala.

»Najlažja pot je čez Stotere slapove, vendar pa je tudi najbolj nadzorovana. Odšla bova čez Panamsko gorovje. Ta pot je skoraj nenadzorovana. Nobena patrulja ne hodi več tam mimo. Pot je skoraj neprehodna in nevarna.«

»Pa morava res tja skozi?«

»Nimava izbire, Klara,« je grozečo, a kruto resnico zapečatil Feliks.

 

Odpravila sta se po strmi poti navzgor. En napačen gib pa bi zdrsnila v Petera jezera, polna skušnjav in laži.

»Feliks, zakaj se sploh reče, da so ta jezera polna laži, prevar in skušnjav?«

»Vanj se iztekajo vsi stoteri slapovi in med vsemi stotimi je le en slap, slap resnice. Ostali pa so slap skušnjave, slap laži, slap žalosti, slap jeze, slap prevare … Če bi iz vsakega slapa zajel le eno kapljico, bi dobil sto kapljic v kozarcu in v kozarcu bi bila samo ena izmed kapljic iz slapa resnice in samo ena izmed stotih bi govorila resnico. Samo nekateri ultimativni vrači so znali ločiti kapljice in jih razvrstiti. Tisti, ki jim je bila dana ta moč, so bili lahko najmočnejši, saj so vedeli vsak kanček resnice.«

»Pa je to tudi moja usoda?«

»Kdo ve, morda. Ena izmed osnovnih stvari je, da usoda nikoli ni določena, kadarkoli v življenju jo lahko spremeniš.«

»Kako pa to narediš?« je Klara vprašala.

»Na primer, ko ti padaš v prepad, je tvoja usoda, da umreš, in to bo tako, vendar pa se usoda spremeni v trenutku, ko se ujameš na vejo. Takrat je tvoja usoda na primer postati vrač.«

»Aha, mislim, da razumem. Usodo si krojimo popolnoma sami.«

»Odlično, Klara, rojena vračinja si.«

»Ampak Feliks, kako je starec sploh naredil tisto s sovo? Kar naenkrat je stala tam namesto njegovega kozarca.«

»Večina urokov temelji na popolnem prepričanju. Starec je imel v mislih do potankosti oblikovano sovo. Zamišljal si je vsak njen gib in točno vedel, kaj bo naredila. V to je bil popolnoma prepričan. Popolnoma je bil prepričan, da se bo iz kozarca naredila sova. Seveda so za to potrebne še razne čarobne besede in določen duh ter gibi. Pravijo, da se nekateri vrači z meditacijo povzpnejo v duhovni svet, kjer za nasvete povprašajo duhove. V svojem duhu se lahko spustijo tudi v človeško dušo in jo spremenijo ali pomagajo.«

Feliks je utihnil. Tla so zaropotala in kar naenkrat mu jih je zmanjkalo pod nogami. Z zadnjimi močmi je pograbil vejo drevesa in obvisel nad kakšnih sto metrov globokim prepadom, skozi katerega so tekla petera jezera.

»Feliks, počakaj, rešila te bom. Primi me za roko.«

»Previdno, Klara, en napačen gib pa bova obadva tu spo…«

Utihnil je in oči so se mu preplašeno razprle. Klara ni vedela, kaj se dogaja. Že v naslednjem hipu so jo zgrabili za vrat in potegnili vrečo čez glavo. Upirala se je, a posadili so jo na konja. Nekdo jo je prijel za roki in jo raztegnil po tleh. Nekdo drug jo je prijel za noge in jo umiril. Roke je imela razprte po tleh, kot da bi delala angela v snegu. Tretji mož je prišel bliže in ji položil roko na srce.

»Anumis saharis!« je izgovoril. Iz njegove roke je bilo čutiti prijetno toploto. Klara je nekaj sumila, ampak ta toplota je bila tako prijetna.

»Lahko bi malo zaspala,« si je mislila in omahnila v spanec.

 

Predramila se je v trdi postelji. Odprla je oči in zagledala Feliksa, kako je obupano sedel na tleh.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašala.

Feliks jo je pogledal s solzami v očeh in žalostno priznal poraz:

»V zaporu sva in to ne v katerem koli. Zaprta sva na meji vesolja. Tam se vse končuje. Če prestopiš mejo, nisi več človek. Takrat si izobčen.«

»Pa lahko pobegneva?«

»Ne, Klara, mislim, da ne moreva.«

»Lahko bi vsaj poskusila,« še vedno ni obupala.

Feliks jo je nemočno pogledal. Še vedno je bila zaspana. Zatisnila je oči.

 

»Zbudita se, otroka, zbudita se,« ju je priganjal glas. Leno sta vstala in ko sta se ovedla, sta pred seboj videla lepo mlado dekle, odeto v črno obleko, s črnim pregrinjalom.

»Gremo, nimamo veliko časa. Če nas stražarji vidijo, bo po nas. Hitro hitro.«

Klara in Feliks sta se odločila, da ji bosta sledila. Potihoma so se splazili po hodniku navzdol. Klara je pred seboj zagledala tri stolpe. Stolp preudarnih, Stolp mogočnih in Stolp pozabljenih. Stekli so do Stolpa mogočnih in se povzpeli po ostro zavitih stopnicah navzgor. Stopili so v jedilnico. Ženska je previdno stopila naprej, nato pa pomahala še Klari in Feliksu, naj ji sledita. Vendar pa je v trenutku, ko sta Klara in Feliks stopila na tla jedilnice, začelo zvoniti. Vrata za njimi so se zaprla. Bili so ujeti.

»Načrt imam,« je rekel Feliks. »Spustili se bomo v jezero, ki obdaja zapor. Tam ni trdo. Ko bomo padli tja, morata biti hitra. Ne smeta zajeti niti kapljice vode, drugače vaju bo prevzela in omamila. Ko bomo enkrat čez mejo, bomo varni.«

»Čakaj malo,« je rekla Klara. »Mar ni ravno onstran meje najbolj nevaren svet?«

»Ni časa za pojasnjevanje. Pridita!« je zakričal Feliks.

Stekli so do okna. Feliks je stopil na polico in zajel sapo. Vrgel se je v jezero. Priplaval je na površje in kar se da hitro plaval proti bregu. Ko je bil na suhem, je pomahal, naj skoči naslednji. Klara je stopila na polico in ponovila za Feliksom. Padec se ji je zdel dolg kot še nikoli. Ko se je dotaknila gladine, je še bolj stisnila ustnice skupaj, da ji ne bi kaka kapljica vode pritekla v usta. Priplavala je na površje in se pognala k svojemu prijatelju. Ko so bili vsi na suhem, so tekli kot še nikoli. Konjenica se jim je nevarno bližala. Oddaljeni so bili le še za meter in pol. Klara ni pogledala nazaj; vedela je, da bi bilo to usodno. Tekla je. Žgalo jo je v podplate in noge so jo strašansko bolele. Ni se ustavila. Samo še deset metrov je bilo do meje. Z zadnjimi močmi se je vrgla čez zid in obležala na tleh. Vseeno ji je bilo, ali jo bodo ujeli ali ne. Takrat pa se je zgodilo nekaj čudnega. Puščice niso več dosegle svojega cilja. Vedno so se zaletele v nekaj njenim očem nevidnega. Bili so varni in s pomočjo tiste skrivnostne ženske bodo skoraj zagotovo našli palačo.

 

Klara je bila izmučena kot še nikoli. Obležala je na tleh budna, vendar odklopljena od tega sveta. Nič ni slišala in videla. Bila je zamišljena sama vase. Imela je veliko vprašanj, na katera si ni znala odgovoriti. Kar dolgo časa je preležala na tleh, ko jo je Feliks poklical k sebi:

»Klara, pridi, naprej moramo!«

Počasi je vstala in se pobrala na noge. Sprehodila se je do Feliksa. Ta jo je prijel za roke. Počasi so napredovali po poti naprej. Obdajala jih je gosta meglica in niso vedeli, kje hodijo. Vsaj Klara in Feliks nista vedela. Skrivnostna ženska je hodila naprej.

»No, kako ti je sploh ime? Se ti ne zdi, da bi se nama morala predstaviti?« je Feliks presekal tišino.

»Ja, prav imaš, mislim, da bi vama morala povedati, kako mi je ime. Ime mi je Fiona in sem vračinja pomočnica. Moja naloga je bila, da vaju poiščem in pripeljem do zlate palače.«

»Zakaj pa je tako temno, Fiona? Skozi to meglo nič ne vidim. Kako sploh vemo, da smo na pravi poti?« je vprašal Feliks.

Fiona ga je pogledala in premerila z očmi:

»Ti si sin mojstrice Virde, kajne?«

»Ja, kako pa to veš?«

»Vidim v tvoje sposobnosti. Nezaupljiv in pogumen. Tvoje čakre so še zaprte, vendar pa imaš zlato avro.«

»Si vse to prebrala, ko si me pogledala?«

»Ja, tega nas med drugim tudi učijo v zlati palači ... Tako prispeli smo.«

»Ampak nikjer ne vidim ničesar,« je zastokala Klara.

»To pa zato, ker uporabljaš človeške oči. Večina vračev gleda s svojim umom.«

»Ne razumem,« je dejala Klara.

»Poglej, pokazala ti bom. Gasparo lakis!« je odločno rekla Fiona.

Megla se je razmaknila in pred njimi so se pokazala mogočna vrata. Klara in Feliks nista mogla verjeti svojim očem. Vrata so se razprla in pred njimi se je pokazala mogočna palača. Narejena je bila iz pravega in čistega zlata. Imela je tri vrhove. Smaragdnega, rubinovega in diamantnega. Vrata palače so bila na široko odprta in s tem so pokazali, da so v palači dobrodošli vsi ljudje. Nad vrati je bila obešena lesena tablica, na kateri je bilo nekaj napisano v runskih črkah.

»Kaj so te črke in kaj piše?« je vprašal Feliks.

»To so runske črke,« se je oglasila Klara.

»Kako to veš?« jo je Feliks presenečeno pogledal.

»Ne vem, kar poznam jih.«

»Pa veš kaj piše? Morda bi lahko …«

Klari je zadonelo v glavi: »Upanje umira zadnje!«

»Kako si to izvedela?« je začudeno vprašal Feliks.

»Ne vem ... Kar zgodilo se je.«

»To je zato, ker ima Klara mogočen dar in nalogo, da ko bo dovolj zrela, bo postala ultimativna vračinja sedmerice.«

»Kaj? Ampak jaz še nisem pripravljena in sploh ne vem, če bi rada postala vračinja!« se je kar naenkrat razjezila Klara in stekla proč.

»Brez skrbi, navadila se bo,« je rekla Fiona Feliksu. »Ne hodi za njo, sama se mora znajti.«

»Čemu služijo ti stolpi, Fiona?«

»Predstavljajo tri kroge. Krog zaupanja, krog usode in krog svobode. Rdeča predstavlja usodo, pogum, boj, ljubezen in vztrajnost. Zelena predstavlja mir, zaupanje, nežnost in resnico. In modra. Ta predstavlja svobodo, modrost, radost, zaščito in ravnovesje. Skupaj se sekajo in izoblikujejo majhno polje. Tja hodijo največji vrači sedmerice po nasvete in uvide. Vsi trije krogi so v središču templja.«

»Bi si jih lahko ogledal?«

»Seveda, saj je tempelj odprt za vse, vendar pa se moraš, preden vstopiš v ta prostor, umiti s posvečeno vodo. Ko se boš umil, se boš napotil v dvorano treh krogov. Tam se bo pred tabo prikazala sedmerica vračev. Vrači te bodo ocenili in če boš preizkus opravil, boš imel dovoljenje do pogleda v svojo prihodnost.«

»In če ne opravim preizkusa?«

»Potem nisi pravi. Potem boš odšel od tod in nikdar več ne boš imel dovoljenja, da se vrneš.«

»O, to se pa sliši grozno.«

»Ne skrbi, uspelo ti bo.«

»Ja ... res mi bo,« je zaskrbljeno rekel Feliks.

 

Odpravil se je do sobane, kjer se je umil s posvečeno sveto vodo. Občutek je imel, da mu voda daje moč in pogum, zato je odšel naprej do sobane. Previdno je vstopil in se razgledal. Pred njim je bila majhna soba, na sredini pa so stali trije obroči. Diamantni, smaragdni in rubinski. Prostor je obdajala svetloba iz neznanega vira, saj v prostoru ni bilo oken ali bakel. Nikogar ni bilo v bližini. Hotel se je odpraviti do krogov, a mu je nekaj govorilo, da ne sme iti tja brez dovoljenja. Ko je že hotel iti nazaj, je zaslišal glas:

»Počakaj, pridi bliže.«

Feliks se je obrnil in pred sabo videl šest mož, ki so lebdeli v zraku. Držali so se za roke in sedeli v krogu. Feliks se je obrnil in pogledal enemu od vračev v oči. Prelil ga je čuden občutek. Kot da bi vračev vid prodrl v njegov um in mu prebral misli.

»Fant je sin mojstrice Virde. Pokličite jo.«

»Kaj? Kdo je mojstrica Virda?«

»Kmalu boš videl, zdaj pa le stopi v krog. Ne pozabi vse, kar boš videl, je le odraz sedanje prihodnosti. Vse lahko spremeniš.«

Feliks je počasi stopil naprej. Naredil je prvi korak. Z eno nogo je bil že v središču. Drugi korak. Ko je v krog prišel še z drugo nogo, so se mu pred očmi zavrteli prizori. Klara je stala na podestu. Zraven nje je bil on. Ves svet se mu je zahvaljeval, ko so se naenkrat tla pod njim zrušila. Bil je v drugem prizoru.

 

Bili so v središču vulkana. Bila sta zvezana in neznani moški je zamahnil z nožem proti Klari. Njeno truplo je padlo na tla in se utopilo v lavi. Tla so se znova podrla in Feliks se je znašel v središču krogov. Pokleknil je na tla pod težo celega sveta, ko je zaslišal glas poleg njega:

»Ne bom te vprašala, kaj si videl, vendar pa me zanima, če se me še spomniš.«

Feliks se je obrnil navzgor.

»Mama!« je zatulil in ji stekel v objem. »Kako si prišla sem in kdaj so te poimenovali mojstrica? Si tudi ti ena od sedmerice?« je Feliks spraševal in hkrati hlastal za zrakom.

»Umiri se, otrok, ko bo prišel čas, boš izvedel prav vse. Sicer pa sem slišala, da imaš novo prijateljico ...«

»Ja, po naključju sem jo spoznal.«

»Po naključju praviš?«

»Ja, zakaj je to pomembno?« je Feliks čudno pogledal.

Mojstrica se je namrščila.

»Veš, Klara je bila hči Amana velikega. Ampak pred kratkim so ga ugrabili. Nihče ne ve, kam in kdo ga je odpeljal. Zdi se, kot da je Klara prišla …« mojstrica je umolknila.

»Prišla po kaj?« je Feliks nestrpno vprašal.

»Da ga nadomesti.«

»Kaj?! Ampak saj to je vendar neverjetno. Ona je še otrok.«

»Ko boš večji, se boš sproti naučil, da velikost in starost nista pomembna. Pomembno je prepričanje in sposobnosti. Zdaj pa mislim, da potrebuješ počitek. Pojdi počivat, jutri sta s Klaro dogovorjena, da vaju uri mojster Lu-win,« ga je mojstrica poslala v posteljo.

Feliks se je napotil proti domovanju vračev. Klara je že trdno spala. Pogledal je na uro. Kazala je dve uri čez mrak. Legel je v posteljo. Navsezadnje ga jutri čaka naporen dan.

 

Zjutraj je Klara Feliksa zbudila že zgodaj. Bilo je dve uri pred zoro in Feliks se je mukotrpno odpravil do mize. Nalil si je kozarček kokosovega piva in skodelico orehove kave. Klara si je postregla s cimetovim žganjem. Tiho ga je zvrnila vase in močno razširila oči. Izgledalo je, da je zdaj zbujena. Potem se je odpravila v kopalnico. Počesala si je lase in si jih nadišavila. Oblekla si je tenko svileno dolgo smaragdno zeleno obleko. Feliks si je nadel belo tuniko, ki jo je nosil v svojem potovalnem zaboju že celo večnost in jo je hranil prav za to priložnost. Zapel si jo je s sponko, v kateri je počival safirjev dragulj.

»Veš, kam morava?« je vprašala Klara.

Saj res. Feliks sploh ni vedel, kam morata.

»Najbolje, da se sprehodiva do enega od stolpov in tam nadaljujeva pot,« je ponosno, ker se je tega spomnil, rekel Feliks.

Klara je skomignila in se zgubila med vrati. Feliks ji je tiho sledil. Hodila sta po ozki poti navzdol, med starimi hišami. Na vsakem oknu so cvetele cvetlice in očitno se res ni dalo zgrešiti diamantnega stolpa, saj so bile poti ves čas označene. Hodila sta kar nekaj minut, ko sta prispela do veličastnega stolpa. Bil je prečudovit. Sijal je v sončni svetlobi ter Feliksa in Klaro popolnoma prevzel. Vzpenjal se je visoko nad njima in razkazoval svojo veličino. Nemo sta zrla vanj in se mu hkrati približala. Njune roke so se ga dotaknile in spolzele ob njem. Oči so se jima svetile ob veličastni modri svetlobi. Nista opazila, da se jima je izza hrbta prikradel majhen mož. Bil je brez las in imel je dolgo brado. Nosil je dolgo gosto tuniko zlate barve. Na rokah je imel prstane. Diamantnega, safirastega, smaragdnega in rubinovega.

»Kar lep razgled, kajne?« je spregovoril s svojim tenkim škripastim glasom.

»Čudov…«

»Mislim, kako ste se znašli tu in kdo sploh ste?« je v kriku presenečenja vprašal Feliks.

»Prvič, fant. Jaz sem guru mojster Lu-win, vajin učitelj današnje ure, ki se je začela že pred desetimi minutami,« je guru povzdignil glas.

Klari se je zdel moški presneto znan in vedela je, da ga je že nekje videla. Ampak kje? Iz razmišljanja jo je prebudil Feliksov krik:

»Ne, nemogoče!!! Samo za sekundo sem ošinil ta stolp pa se je ura že končala.«

»Oh, ja fant,« je z žalostno zasanjanim glasom rekel mojster Lu-win. »Ko človek uzre diamant, malokdo zna potešiti željo po njem. Nekateri tvegajo življenje, ko hočejo delček njega prenesti čez naše meje. In če že uspejo priti čez notranji zid, čez zunanjega ni prišel še nihče.«

»To je grozljivo,« je Klara sklonila glavo.

»No, sedaj pa že pojdimo. Nimam časa ves dan,« se je mojster Lu-win obrnil in odskakljal po poti, kot da bi imel deset let.

S prstom je pokazal na velik rdeč stolp in rekel:

»Poglejta tja.«

Stolp je bil tak kot tisti na severu, samo da ne iz diamanta, ampak iz rubina. Klare ni tako navdušil. Bil je rdeč in temen in ni se ji zdel tako privlačen.

»Se bomo učili tudi v tistem velikem diamantnem stolpu?« je vprašala.

Mojster Lu-win se je ustavil. Zaskrbljeno se je obrnil in zlata tunika je zaplapolala okoli njega. Pogladil se je po svoji sivi dolgi ozki bradi in ostro, a hkrati zaskrbljeno premeril Klaro.

»Po pouku se boš oglasila v moji pisarni,« je rekel in Klara je opazila lesket v njegovih očeh. Obrnil se je na petah in odvihral v stolp. Klara se je pogledala Feliksa.

»Sem kaj napačnega rekla?«

Feliks jo je čudno pogledal in skomignil z rameni. Odšla sta noter. Vse se je bleščalo in iz zgornjih nadstropij se je slišalo glasno vzklikanje učencev. Povzpela sta se do vrha po ozkih strmih stopnicah. Vstopila sta v visoko sobo belih sten in polno miz. Strop je bil visok in v ospredju sobe se je vzpenjal dvignjen podest, na katerem je ponosno stal mojster Lu-win. Njegova zlata tunika je visela do tal in se vlekla ob mizi navzdol. Klara in Feliks sta potihoma sedla na tla, kjer so bile še proste blazinice in prisluhnila govoru. Nenadoma je vsa soba utihnila in mojster Lu-win je začel z uvodnim govorom:

»Pozor, učenci in učenke. Oprostite mi zaradi nezgod, vendar pa se zdaj ura lahko uradno začne.«

Zamahnil je z roko in oglasili so se gongi. Klara še vedno ni vedela, kje je videla tega moža. Vedela je samo, da ga je videla. Mojster Lu-win je začel predavati:

»Prvo, kar morate vedeti, je, da se mora vsak vrač zavedati osnov čarodejstva. Osnova pa je čista umska uganka. Torej vsak vrač je pri svojih dejanjih popolnoma prepričan, da mu bo to uspelo. Nikoli niti za hip ne podvomi kaj drugega. In za začetek bomo vadili to. No, dajte, postavite se v vrsto. Vsak bo najprej poskušal zakuriti ta šop trave. Hillery, ti boš prva, gremo, gremo.«

Majhna črnolasa deklica temne polti se je prestrašeno opotekla proti guruju.

»No, daj, uspelo ti bo. Samo zamisli si travo v ognju, nato pa svojo misel poženi po roki navzdol in skozi roko v travo. Ne pozabi, ne smeš podvomiti v svoje delo in sposobnosti. Zapomnite si,« se je guru že spet obrnil v sobo. »Vse je mogoče, samo verjeti morate v to!« je vzkliknil.

 

Zdaj se je Klara spomnila, kdo je mojster guru. Bil je starec iz menze, ki ji je rešil življenje. Iste besede ji je rekel tudi, preden je odšel. Hillery je zaprla oči in se zbrala. Videti je bilo, kot da je odplavala v svoj svet. Klara ni vedela, kaj se dogaja v njeni glavi, to si je lahko samo predstavljala. Zamislila si je, kako mora biti Hillery, ko je kar naenkrat opazila plamen. Bil je Hilleryjin plamen. Švignil je iz njene roke proti travi in se tam ustavil. Zeleni šop je postajal vedno bolj rjav.

»Dobro, sedaj pa naslednji!« je dvorano napolnil gurujev globok glas. »Pridi, deklica.«

Klara je bila naslednja.

»Ne pozabi, kaj sem govoril,« ji je prišepnil.

Klara je zaprla oči in se zbrala. Roko je usmerila proti šopu trave. Začutila je, kako jo je sonce grelo skozi okno. Dajalo ji je moč. Iskrica jo je grela v srcu. Pognala jo je v glavo, iz glave pa v roko. Skozi prste. Poenotila se je z njo in jo vodila. Začutila je, kako je iz njenih rok prešla v ozračje. Vodila jo je do trave, a tam se še ni ustavila. Iskra je obkrožila šop in švignila proti zraku. Tam se je ustavila, nato pa takoj švignila nazaj proti travi. Ko je padala, se je obarvala zeleno in treščila v travo z majhno eksplozijo. Trava je zažarela v zeleno modri svetlobi. Potem je ogenj počasi ugasnil. Guru Lu-win je zaskrbljeno, a hkrati ponosno gledal na Klarin šop trave.

»Dobro, naslednji,« je rekel, vendar je Klara vedela, da je bilo v njegovih besedah nekaj več. Po še nekaj učencih se je oglasila ptica grlica.

»Tako današnja ura se je zaključila,« je dvorano napolnil gurujev glas.

»O, ja, in jutri vse vabim na tekmovanje čarobnih veščin,« je razdelil plakate, na katerih je bil velik napis: Tekmovanje v čarobnih veščinah. Klara in Feliks sta se odpravila domov. Na poti sta se pogovarjala in se spraševala, ali bi šla na tekmovanje ali ne. Nekako sta se odločila, da tako ali tako nimata kaj za izgubiti. Tako je naslednji dan napočil usodni trenutek.

 

Na majskem trgu se je gnetla velika skupina ljudi. Eni so bili že prijavljeni, drugi so še vadili zadnje gibe. Ampak vseh je bila večina.

»Pozor, pozor, kdor še ni prijavljen, naj se prijavi. Čez pet minut začnemo.«

»Hitro, Feliks, prijaviti se morava,« sta odhitela skozi gručo in za las ujela zadnje prijave.

»Tudi midva bi se rada prijavila.«

»Dobro, kdo sta?«

»Jaz sem Klara in to je moj prijatelj Feliks.«

»Prvo tekmo imata čez tri minute.«

 »Hvala. Pridi, Feliks,« sta odhitela proti jezeru, na katerem so se zbirali tekmovalci. »Prosimo, da vsak par zavzame svoje mesto.«

Feliks in Klara sta se postavila s hrbti skupaj in čakala, kaj se bo zgodilo. Kar naenkrat se je jezero razpokalo in se oblikovalo v ledene plošče, na katerih je stal vsak par in lovil ravnotežje.

»Izgleda, da morava ostale spraviti v vo…« povedi ni dokončala, saj je po njej pljusknila voda in zvalila se je v jezero. Voda je bila mrzla in tonila je proti dnu. Feliks je strmel za njo, ko se je jezero nevarno zabliskalo. Iz vode je priletela Klara in oči so se ji nevarno svetile. Zamahnila je z rokami in jezero je vzvalovilo. Vse, razen Feliksa je odneslo v vodo. Mojster Lu-win je široko odprl oči. Ko se je to zgodilo, so Klarine oči postale normalne in z višine petih metrov je padla v vodo.