Glasovalna številka: PR203

Enej Vodušek

O PAMETNI KOKOŠKI

OŠ Primoža Trubarja Laško, POŠ Debro

 

Nekoč je živela zelo slavna in pametna kokoš. Preden vam pa povem, kaj se je zgodilo na neki kmetiji, vam moram povedati … Ah pozabite, prisluhnite kar moji zgodbi …

Na neki kmetiji so imeli podkev, postavljeno pokonci. Čez nekaj dni pa se je podkev obrnila navzdol, ravno ko je bil kmet na razstavi psov. To pa ni pomenilo nič dobrega …

Kokoši v kurniku so se ravno pogovarjale o petelinu. »Petelin je najpametnejši v kurniku in na kmetiji« je ugotovila prva. »Morda imaš prav,« je pomislila druga. »Jaz sem najpametnejša, ne pa petelin!« se je ujezila tretja. »Ne, ne, ne in ne! Jaz sem najpametnejša, ne pa ti!« je ugovarjala četrta. »Obe skupaj nista pametnejši od mene!« je bila odločna peta. »Nehajte se prepirati!« je bila že prav posebno jezna šesta, a pametna kokoš. »Utihni!« ji je zabrusila prva. »Ne boš nam ukazovala, kaj naj počnemo« je rekla peta. »Še posebej pa nam ne bo ukazovala takšna piflarka, kot si ti!«. »Ajde, gremo na dvorišče poračunat!« se je odločila prva. In so odšle iz kurnika.

Pametna kokoš je bila zelo užaljena. Medtem ko so se kokoši že pretepale na dvorišču pred kurnikom in s tem dokazovale svojo ''pamet'', je pametna kokoš preplezala ograjo. Za razliko od drugih kokoši je znala plezati, a kmetu ni hotela uiti, ker ga je imela rada in ga je spoštovala. Vseeno je odšla s kmetije, ker ni več hotela prenašati domišljavih in pretepaških kokoši. Odločila se je, da bo odšla daleč v gozd in še naprej, če ne bo preveč utrujena. Ko je odhajala proti gozdu, je še vedno slišala  kokoši, kako vpijejo: »Jaz sem najpametnejša« in »ne, jaz sem najpametnejša«. Končno je prišla v gozd. Hodila je dalje.

Ko je kmet prišel domov, seveda ni imel ene kokoši. Nato pa je zagledal podkev, obrnjeno navzdol. Skočil je po orodje in jo začel popravljati.

Medtem se je že znočilo. Uboga pametna kokoš pa je tavala po gozdu. Kmalu je prišla na predsednikovo polje. Tam je izmučeno zaspala. Sanjala je, da je na vlaku. Morala je oddati pošto lisici, ki ji je ukradla deset jajc. Ko je izstopila, je mimo prišel star in moder pav. »Draga moja kokoška! Doma imam čarobni prah, s katerim lahko govoriš po človeško, človeka pa slišiš govoriti po živalsko!« jo je ogovoril pav. »V zameno pa mi daj to pošto, ki jo neseš lisici. Postala boš zelo srečna! Pa še to! Prahu nikoli ne zmanjka!« Vzel je kuverto, raztrgal ovojnico in pograbil 10 milijonov evrov in 2 pečeni piški ter odšel. Kokoš je sledila pavovim navodilom. Ko je pograbila čarobni prah, se je zbudila. In glej! Čarobni prah v vrečki je res imela v rokah!

Kmet pa je medtem že postavil spomenik, ki ga bo spominjal na izgubljeno pametno kokoš. Bil je namreč prepričan, da je umrla.

Pametna kokoš pa je že bila je pred predsedniško palačo. Videla je predsednika, kako igra badminton z otrokom iz vasi. Kmet ji je večkrat govoril, kako je predsednik prijazen. Pojedla je nekaj praška in pozvonila. Odprla je predsednikova žena, gospa Radolfi. »Kaj pa ta kokoška počne tukaj? In kdo je sploh pozvonil?« se je vprašala. »Jaz sem pozvonila. Iščem svojo kmetijo. Mi lahko prosim pomagate? Kokodak!« je odgovorila pametna kokoš. Gospa Radolfi ni mogla verjeti svojim ušesom. »Res ti govoriš?« je vprašala kokoško. »Seveda!« ji je odgovorila kokoška. Gospa Radolfi je kokoš povabila noter, nato pa poklicala na Radio Kljunček in Televizijo Petelinko ter rekla, da ima nekaj zelo zanimivega.

Ko je kmet zvečer prižgal televizor, je namesto nadaljevanke videl oddajo Chicken show, ki jo je vodil Klemen Piška. Kmet je že hotel prestaviti program, a mu to ni uspelo. In zakaj mu ni uspelo? Ker je bila na televiziji njegova izgubljena pametna kokoš!

»V prvi oddaji bom govorila o nasilju« je govor pričela pametna kokoš. »Nasilje je ena velika brezzvezna stvar! To sem tudi sama občutila. Kokoši v kurniku so me pretepale, seveda ne vsak dan, govorile so mi, da sem piflarka! Že res, da veliko berem iz knjig, toda večinoma opazujem kmeta, kako dela na dvorišču. Vse si zelo dobro zapomnim. Torej, nasilje je v našem vsakdanjem življenju. Ampak kako ga odpraviti? Bom kar povedala. Če imate doma otroke, ki hodijo v šolo in se pretepajo, se z njimi pogovorite o tem. Povejte jim, da nasilje ni dobra in uporabna stvar. Vprašajte jih, če se ob tem, ko se pretepajo, počutijo v redu. Vsekakor jim povejte, da naj se ne pretepajo več in spore rešujejo z besedami. Seveda pa ne z žaljivkami! Odraslim, ki pijete in ste pogosto pijani ter se pretepate, pa priporočam, da s tem prenehate! To je konec govora za danes! Oddaja bo vsak petek, tudi ob praznikih. Za konec pa še nekaj posnetkov pretepanja v šolah, da vidite, kakšna slaba stvar je nasilje!« je še govor končala pametna kokoš.

Oddaja je trajala dve dolgi uri. Ko se je končala, se je kmet usedel v avto in se odpeljal v televizijski studio. Ampak televizije ni gledal samo kmet in ljudje v mestih ter vaseh, ampak tudi kokoši v kurniku, ki ga mi prav dobro poznamo, saj jim je pametna kokoš že dolgo nazaj priskrbela televizor na sončne celice. Slučajno so vključile televizor in presenečeno zagledale izgubljeno vrstnico. Tudi one so oddajo gledale dve dolgi uri. Po končani oddaji je izjavila prva: »Pa je naša izgubljenka res pametna.« »Imaš prav« je priznala druga. »Kar hudo mi je, ko sem jo žalila« se je zamislila tretja. »Meni tudi« je pristavila četrta. »Kako smo bile lahko tako nespametne in neumne, da smo vsak prepir reševale s pretepom!« je končala peta.

Ko sta bila kmet in pametna kokoš spet skupaj, je kmet uvidel, da bosta še veliko zaslužila. In ni se motil! Nikdar več jima ni bilo treba skrbeti, da bi zmanjkalo hrane. Tudi kmetija se je zelo povečala in vsaki kokoški je kmet naredil hiško, a hiška pametne kokoši je bila najlepša. Tudi v časopisu je bila zelo velikokrat. Na raznih razglednicah in magnetkih tudi. Celo kip so ji postavili v bližnjem mestu! Ostale kokoši ji niso prav nič zavidale. Še zelo vesele so bile, da jim je pomagala spoznati, kakšno je lepo vedenje. Spet so jo sprejele v svojo družbo. Od tedaj med kokošmi ni bilo več prepirov. Na kmetiji pa nista več vladala nasilje in hudobija, pač pa sreča, mir, veselje, harmonija in blagoslov. Podkev je za vedno ostala obrnjena navzgor (tako kot mora biti), ker so jo dobro pritrdili s prijateljstvom in spoštovanjem. Zdaj je bila kmetija znana po vsem svetu samo zaradi ene kokoši!

Res, to je čisto res, kar sem vam povedal! In to je srečni konec zgodbe o pametni kokoši.