Glasovalna številka: V102

Maj Kelc

KO PTICE POJEJO

Vrtec Cirkulane

Maj je bil navihan petletnik, ki je vedno vihal nos nad vsem in vsakim. Nikoli zadovoljen, nasmeh se mu je  narisal na obrazu samo, kadar je opazil zadrego ali nelagodje drugih in tudi svoji dve starejši sestri je maral le, ko je potreboval njuno pomoč za uresničitev svojih želja.

Ko je nekega popoldneva Maj ponovno, kot skoraj sleherni dan, negodoval nad očetom, ki mu ni prinesel domov nove igrače, se je oče razjezil in Maju zabičal, da mu je njegovega sitnarjenja dovolj in naj se raje odpravi ven, kjer je veliko prostora za igro. Po dolgem pregovarjanju se je Maj vdal in odšel ven. Sedel je na rob pločnika pred hišo in tuhtal, kaj naj počne.

Mimo je pristopicala sosedova mačka Tačka, ga bežno ošvrknila z repkom in ker je začutila Majevo nejevoljo, je hitro smuknila preko ceste na drevo. Ptice so se prestrašile Tačke, ki je bila najbolj zloglasna mačka v ulici v lovljenju ptičev, zato so odletele. Maj je opazoval dogajanje in se zadovoljno posmehnil, ko je opazil strah in beg ptic. Popoldan se je prevesil  v mrak in Maj ni bil pozoren, kdaj je priletela Vrana.

Vrana je bila ptica, ki jo je Maju prinesel oče za njegov 5. rojstni dan, saj jo je našel na tleh pod drevesom, ko je padla z gnezda. Vrana se je z Majem spoprijateljila, povsod je stopicljala za njim, mu prinašala in odnašala različne kovinske predmete, ki jih je našla ter mu sede na njegovi rami cukala zmrščene lase, da jo je občasno pobožal po njenem lesketajočem se črnem perju.

Vrana je začutila Majevo slabo voljo, zato mu ni sedla na ramo, ampak je pristala na drugem robu pločnika in ga s strani opazovala. Maj je zastokal: »Vrana, zakaj mi oče ne kupi nove igrače? Filipu oče vsak teden prinese nove igrače. Rok ima kup tovornjakov, kaj pa jaz?«

Vrana je stopila dva koraka nazaj in ga nemo opazovala.

Iznenada je priletela jata ptic. Bile so različnih vrst, velikosti, barv… Vse so sedle na drevo preko ceste in pričele tiho prepevati. Maj jim sprva ni želel prisluhniti. Njihovo petje pa je postajalo vse prijetnejše in vse glasnejše. Vrana je poletela na Majevo ramo in ga s kljunom potegnila za uho, kot bi mu želela reči, da naj prisluhne petju ptic. Le-to je odzvanjalo po ulici in nazaj v Majeva ušesa. Kmalu se je pesem razlegla vse do Majevega srca.

Čas se je ustavil, Maj je končno razumel besede očeta, da mu nova igrača ne bo toliko v veselje kot igra s sestrama za drvarnico, kjer se občasno igra z njima in skupaj ustvarjajo blatne tortice, travnate juhe in špagete iz sosedove slame. Nova igrača mu ne bo dala toliko topline, kot  jo dobi zvečer, utrujen v očetovem in maminem objemu. Čez čas postane nova igrača dolgočasna, medtem ko sta njegovi sestri Neja in Maša vedno polni novih idej, kaj bi se lahko igrali. Tudi ko je jezen nanju, ker ga ne ubogata, mu ni dolgčas. In ko mu ni dolgčas, takrat ni jezen, niti nesramen.

Maj je nenadoma vstal in stekel v hišo. Klical je: »Neja, Maša... Pridita, gremo se igrat!«

Zaman je klical, vse je bilo tiho. Tekal je po hiši in klical tudi mamo in očeta, da bi se stisnil k njima, pa tudi njiju ni našel. Ves zmeden in prestrašen je obsedel v  jedilnici za mizo in razmišljal, le kje so vsi.

Mrak se je prevesil v temo in Maja je postalo strah, saj so bile v temi za vsakim vogalom zelene oči tistih groznih opic iz risanke, ki so ga preganjale in strašile. V kurilnici je nekaj zaropotalo in Maj je od groze skočil na mizo in pričel razmišljati, kako naj se ubrani, če ga bodo iz kurilnice napadle tiste grozne zelenooke opice. Prav potiho in počasi je stopal do vrat in...nenadoma jih je odprl. K njemu pa je pritekla njihova muca Dina, ki je prosila za večerjo. Vidno si je oddahnil in se tudi razveselil mucke. Njena družba mu je olajšala samoto. Poiskal je konzervo za Dino, ji dal večerjo ter ostal ves čas hranjenja ob njej, jo božal in nežno crkljal. Vesel je bil, saj je bila tudi muca njegov družinski član, ki mu je ob večerih grela bose noge na kavču v dnevni sobi.

Nenadoma pa je zaslišal Mašo, ki se je glasno jezila na Nejo, ker ji je ta poškropila z blatom novo bundo med igro za drvarnico. Maj se je tako razveselil glasov svojih sester, da je v hipu stekel k njima, ju objel in jima povedal, kako zelo ju je pogrešal ter da ju ima rad. Zvečer se je zadovoljno stisnil očetu v objem in niti pomislil ni, da bi mu sitnaril o novi igrači.

Pesem ptic je poslej odzvanjala v Majevih ušesih, ko se je igral v družbi sester ali se crkljal v objemu staršev, tudi takrat, ko se je prepiral.....

Spoznal je, da nova igrača ni vredna veliko, če se nimaš s kom igrati in če nimaš komu pokazati, kako ga je lepo imeti rad.(NAUK)