Glasovalna številka: V109

Zoja Štumber

ZOJA IN SUPER LUNA

Vrtec Cirkulane

Bil je večer in na nebu je sijala velika polna luna. Ljudje so jo poimenovali super luna. Kot vsak večer je deklica ležala v postelji, mamica pa ji je brala njeno najljubšo pravljico. Po prebrani pravljici je deklica vedela, da je čas za spanje. Tistega večera, ko je sijala super luna, pa je šlo vse narobe. Deklica nikakor ni mogla zatisniti svojih majhnih utrujenih oči.

Mamico je začelo skrbeti:«Kaj je narobe deklica moja? Te kaj boli?«

A  skrbna mamina vprašanja  so bila odveč. Deklica je v tišini le strmela skozi okno.

Nato so sledila Zojina vprašanja. Mami: »Zakaj je danes tako svetlo nebo?»

Mamica ji je razložila, da na nebu sveti polna luna.

Zoja pa je imela še veliko vprašanj, ki jim ni bilo videti konca. »Mami, zakaj je luna tako velika? Mami, kdo živi na luni? Kako daleč je? Kdaj bomo mi obiskali luno?«

Seveda je mamica začudeno pogledala deklico, ki je tako majhna, a hkrati že zelo radovedna. Skupaj sta poiskali staro knjigo in radovedno izbrskali odgovore na dekličina vprašanja. A deklica še ni našla vseh odgovorov. Luna je res zelo daleč od nas, ampak mi jo vidimo.

Mama ji je pojasnila:»Res je, deklica moja, še veliko se morava naučiti o vesolju. Ko boš velika, bova naprej raziskovali vsak kotiček našega vesolja.«

Deklica je poljubila mamico za lahko noč in se ji s poljubom zahvalila za čas, ki ji ga namenja. Sedaj je razumela, da je luna daleč, da na njej ni življenja in da je luna edini Zemljin satelit. Zaspala je z nasmeškom. Zjutraj, ko se je zbudila, je vsa vesela pritekla v kuhinjo.

Začela je pripovedovati svoje sanje: »Mami, mami,… Obiskala sem luno. Sedela sem na travniku, polnem cvetlic in opazovala nebo. Bila je velika luna in polno zvezd. Luna je močno sijala, zvezde pa so mi mežikale. Povabile so me k sebi. Postavila sem si lestev in se odpravila na luno. Lepo je bilo, luna me je postregla s čajem, zvezde pa so spekle piškote. Še jih bom obiskala. Smo se dogovorili, da jim vsak večer pomaham za lahko noč, one pa mi bodo vso noč svetile nad  posteljo. Nepozabne sanje.«

Mamica je sedela v kotu s solznimi očmi in kar ni mogla verjeti svojim ušesom. Objela jo je in ji rekla:»Deklica moja, vesela sem, da si spet tukaj z manoi, da te lahko objamem.«