Glasovalna številka: V111

Maj Mlakar, Iza Verbajs, Matic Majerič, Gal Kokol, Julija Kotar, Hana Krasnić, Rok Hentak, Patrik Kmetec,

Anika Pauko, Tilen Ivančič, Lan Kaisersberger, Manja Ogrize

TRIJE ZMAJČKI IN DEKLICA

OŠ Hajdina, PE Vrtec Najdihojca

Nekoč pred davnimi časi je v majhni vasi na obrobju mesta živel zmaj s tremi zmajčki. Najstarejšemu zmajčku je bilo ime Rumenko, srednji je bil Zelenko in najmlajši Modrin. Zmajčki so velikokrat pogrešali mamico, ki jo je ugrabil hudobni Tolovaj in jo zaprl v kletko.

Ko je minilo leto, so se zmajčki odločili, da gredo iskat mamico zmajevko. Poleteli so iz gnezda mimo hiš, gozda in šolskega igrišča. Na šolskem igrišču so se igrali otroci z rdečo žogo. Rumenko se je spustil nižje, da bi otroke povprašal, ali poznajo Tolovaja. Otroci so se ob pogledu na zmaja razbežali ter se skrili na tobogan, pod drevo, v leseno hiško in prestrašeni jokali. Zmajček ni hotel prestrašiti otrok, zato je žalosten odletel do bratcev in jima povedal, kako so se otroci razbežali na vse strani.

Zmajčki so poleteli naprej do mesta. Pot je bila precej dolga, zato so se želeli spočiti na grajskem obzidju. Iz obzidja so videli vodnjak. Spustili so se do njega in popili nekaj vode, saj zmajčki pač ne pijejo soka. Takrat je do njih stopil varnostnik, ki je bil oblečen v vijolično uniformo in pokrit z rumeno kapo. Želel je vedeti, zakaj letajo okrog in strašijo prebivalce mesta. Povedali so mu, da iščejo mamico, ki jo je odpeljal Tolovaj.  Varnostnik jim je povedal, da Tolovaja ne pozna. »Lahko bi bil doma tudi na hribu za majhno vasjo,« jim je še dejal in izginil v svojo pisarno.

Zmajčki so se dvignili v zrak in svoj let usmerili proti najvišjemu hribu, ki ga je videl Zelenko, saj je imel  najboljši vid med zmajčki. Zelenko je med letom opazil tudi mestni park, v katerem so se igrali otroci z rumenimi ruticami. Zelenko se jim je tiho približal in pristal na bližnjem drevesu. Skril se je v krošnjo drevesa in poslušal pogovor pod njim. Deček s temnimi lasmi in modrimi hlačami je učiteljici pripovedoval, da je na sprehodu z mamico videl grdobca, ki je iskal ključarja, da bi mu naredil nov ključ in ključavnico za kletko z zmajem. Zmajček je tiho odletel do bratcev in jim povedal, kar je slišal. Zmajčki so tako vedeli, da je njihova mamica še vedno živa in v krempljih Tolovaja. Svoj let so nadaljevali v tišini. Vsak zmajček je zase koval načrt za rešitev mamice.

Ko so preleteli zadnjo vasico pred hribom, so na travniku zagledali deklico, lepo kot princeska, in hkrati žalostno. Deklici se je približal najmlajši in tako tudi najmanjši zmajček Modrin. Deklica se ga je najprej prestrašila, potem pa  v njegovih očeh opazila solzo. »A si tako sam kot jaz in zato jočeš?« ga je vprašala. Zmajček ji je povedal, da s svojimi bratci išče mamico. Povedal ji je tudi, da se jih ljudje in otroci bojijo in tako tavajo sem in tja brez potrebne pomoči. Deklica mu je zaupala, da je tudi ona osamljena, saj nima bratcev in sestric, mami in očka pa sta vsak dan do noči v službi.

Zmajček in deklica opazita ob grmu majhno deklico s krilci. V roki je držala paličico in nekaj brundala. Deklica se ji je približala, ji ponudila svojo drobno ročico ter jo vprašala, kdo je. »Vila sem iz tvojih sanj, a me ne poznaš. Vidim, da si našla prijatelja.« Deklica jo je še nekaj časa opazovala, nato pa se je opogumila in jo prosila za pomoč. »Če si res Vila, potem lahko zmajčku pomagaš poiskati mamico,« je pogumno izjavila. Vila ji je povedala, da lahko zmajčkom izgubljeno mamo pomagajo najti samo iskreni prijatelji. Modrooka deklica in Modrin sta se spogledala, med njima je zaplesala Vila in jima s čarobno paličico naslikala domovanje Tolovaja na hribu za vasjo.

Deklica je sedla na Modrina. Odletela sta do Rumenčka in Zelenčka.  Majhen zmajček je bratoma predstavil modrooko deklico. Skupaj so odleteli do hriba. V daljavi je Zelenko opazil votlino. Pristali so na visokem drevesu in nekaj časa opazovali dogajanje ob votlini. Nikogar ni bilo. Majhna deklica se je odločila, da bo pogledala v votlino. Bila je najmanjša, zato je upala, da je Tolovaj ne bo opazil. Počasi se je približevala votlini, ko se je spotaknila ob kamen. Kamen se je odmaknil in pokazal se je zlat ključek. Deklica ga je stisnila v roko in tiho stopala po poti naprej. V kletki je zagledala žalosten obraz zmajevke. Tiho se ji je približala, položila ji je roko na krilo, a zmajevka se ni zganila. Tolovaja ni bilo nikjer videti, zato je potisnila ključek  v ključavnico in kletka se je nenadoma odprla. Zmajevka se je obrnila in pred seboj zagledala majhno deklico. Začudeno jo je opazovala. Tedaj pa se je zaslišal glasen tresk. »Hitro od tod!« je dejala zmajevka. Takrat pa so v votlino prileteli trije zmajčki, ki so tesno objeli svojo mamo. Od veselja, da so spet skupaj, niso opazili, da je v votlino vstopil Tolovaj. Ko ga je deklica zagledala, je glasno zakričala. Zmaji so se obrnili, zgrabili Tolovaja in ga potisnili v kletko. Deklica je obrnila ključ. Tolovaj je bil ujet.

Veselju zmajčkov ob snidenju ni bilo videti konca. Jokali so od sreče. Med solzami so zmajevki pripovedovali, kako so jo iskali in kdo jim je ob tem pomagal.

Modrin je deklico pred nočjo odnesel do njene hiše. Ob slovesu ji je obljubil, da bosta ostala prijatelja v dobrem in slabem do konca svojih dni.