Glasovalna številka: V113

Nace Hovnik, Eva Ivartnik, Maja Mokina, Pia Samec, Lia Švab, Tia Švab, Jan Sušec,

Žan Bošnik, Karin Abraham, Teja Čevnik, Julija Gruber, Jan Hovnik, Miha Hovnik, Svit Hovnik,

Lizzie Elizabeth Kričaj Julija Ovčjak, Julija Pavlovič, Nino Pavlovič, Luka Sušec, Tilen Zdovc

SE IMAJO GOZDNE ŽIVALI VEDNO RADE?

VVZ Slovenj Gradec, oddelek Sele

Nekoč so živele živali in njihov dom je bil gozd. Tu so se našle srne, volkovi,  veverice, jeleni, lisice, medvedi, ježi in divje svinje.

V gozd so se priselile spomladi, ko je bilo  toplo. Vso pomlad, poletje in jesen so se skupaj igrale, se zabavale in iskale hrano. Tudi rodile so skupaj. Preden pa so rodile, so si poiskale fante in se imele zelo rade.

Bilo jim je lepo, tudi poleti, ker jih ni zeblo. Na svojem jedilniku so imele dovolj hrane. Jedle so travo, lešnike, orehe, kostanje, gobe, jagode, maline, borovnice.

Volkovi in lisice so bili prijazni do ostalih živali in so se po hrano odpravljali na kmetije.  Nalovili so si kakšno kokoško, ovco, račke in goske.

Zvečer so se odpravili k počitku kar tam, kjer je pač naneslo. Včasih je bilo to v brlogu, tudi na drevesu, pogosto na senu, ki so ga delali kmetje. Mnogokrat na listju, ki je bilo na tleh. Poležavali pa so tudi kar na travi in goli zemlji. Kjerkoli so bili, povsod jim je bilo lepo in toplo. Včasih pa jim je bilo tudi prevroče.

Ko pa je v njihovo deželo prišla jesen, so živali videle, da z dreves odpadajo listi. Ob jutrih so začutile, da jih malo zebe, ker pa jim je bilo čez dan toplo, jih ni preveč skrbelo.  Še vedno so zaspale tam, kjer so tudi začutile utrujenost.

A iz dneva v dan jih bolj in  bolj zeblo. Bile so prijazne, bile so prijateljice in so se začele stiskati druga k drugi, da jih ne bi več zeblo. Vendar pa jim tudi to ni pomagalo dolgo časa. Ugotovile so, da si lahko pomagajo na druge načine.

Veverice so v svojo luknjo povabile ptice, jež se je prislinil v lisičjo hišo, te pa so poklicale še divje svinje. Stanovanje je bilo kmalu premalo, zato so ga začele večati. To so opazili volkovi in k sebi zvabili lisice.

Velik brlog so našli tudi medvedi in vanj z veseljem dovolili tudi jelenom. Srne pa so bile žalostne. Šle so do jelenov in medvedov ter jih prosile: »Prosim, vzemite tudi nas pod streho.«

Medvedi in jeleni so odgovorili: »Ja, kar pridite še vi k nam, saj je dovolj prostora.«  Za jesenjo je prišla zima. Živali so bile na toplem, varnem, med prijatelji.

A kmalu so se gozdni prebivalci začeli prepirati. Medved je hotel spati zimsko spanje, a so ga kar naprej motili. Medvedovih želja in potreb niso razumeli in spoštovali. V brlogu je prišlo do besednega požara, malo so se tudi še stepli. Medved je glasno in jezno zagrmel, nobenega več ni spoštoval in jih vse vrgel iz brloga.

Živali brez doma  so bile žalostne in niso mogle razumeti, zakaj jih je nagnal, saj one pozimi ne spijo, potrebujejo hrano in zato so jo  vsak dan tudi hodile iskat. 

Do prepira je prišlo tudi pri vevericah in pticah. Veverice več niso želele deliti svoje hrane s pticami.  Začelo se je nagajanje, kljuvanje, praskanje. Končno so veverice ven zabrisale tudi ptice. Odletele so iskat varno zavetje.

V domovanju divjih svinj so se ježki spremenili v žoge, ki so zaspale. Divje svinje pa so bile radovedne in so začele tipati bodeče žoge. To ni bilo všeč  nobenemu, ampak so zmagali ježi, ki so se prav po ježevsko razburili, pihali kot nori in zbadali divje svinje, ki so prosile naj nehajo. Ježi pa niso nehali, saj so hoteli imeti že končno svoj mir. Zbadanje je bilo tako neprijetno, da so divje svinje iz ježevih brlogov tekle tako hitro kot so mogle.

Volkovi in lisice so na začetku svojega skupnega bivanja bili pravi prijatelji. Delili so si vso hrano in jo skupaj tudi lovili. Pozimi pa je zapadlo veliko snega. Volkovi so bili veliki, močni in so hodili po hrano ter se v brlog vračali utrujeni in umazani. Njihova umazanost lisicam ni bila všeč, šla jim je preveč v nos in so volkove silile k umivanju. Volkovom pa umivanje ni bilo všeč, niti to, da so zdaj hodili sami po hrano. Še manj pa jim je bilo všeč to, da bi lisice samo jedle.  Volkovi so se uprli. Lisice pa so jih prosile: »Vi ste večji, močnejši, hitrejši, prosimo vas, da bi še vi hodili po snegu po hrano.« Volkovi so bili utrujeni, zaspani, sitni in so rekli: »Dovolj vas imamo, če ne boste delale, vas naženemo vstran«. Naslednji dan lisice spet niso šle na lov, zato so jih volkovi brcnili iz domovanja.

Od takrat so živeli vsak v svojem domu. Spomladi, ko se srečali, jim je bilo malo nerodno, ker so bili pozimi premalo spoštljivi. Živali so sklenile, da bodo ostale še  naprej  prijateljice, ki se bodo imele rade, se skupaj igrale in se spoštovale. Naslednjo  zimo pa več niso domovale skupaj, vendar so prijateljice kljub temu srečno živele do konca svojih dni.