Glasovalna številka: P256

Zoja Stater

ČAROBNI PAJACEK ČARLI

OŠ Mladika Ptuj

V osamljenem tihem mestu so bili ljudje vedno potrti. Vse hiše so bile temnih barv, strehe pa samo črne. V mestu ni nikoli sijalo sonce. Ljudje so se v službah dolgočasili, v šoli pa so učenci skoraj že spali na klopeh. Frizer je strigel ovce namesto ljudi, kuhar pa kuhal samemu  sebi. Vse je bilo narobe. Samo ena majhna hiša je bila polna veselja. V njej je živela mala punčka z imenom Nina, s svojo mamo in očetom. Mama je delala v pekarni, oče pa na policiji. Nina je imela svojo najljubšo igračo pajacka. Ime mu je bilo Čarli. S Čarlijem je Nina spala, hodila v šo, vse je počela skupaj s pajackom Čarlijem.

Bila je ena od posebnih noči, bila je noč pravljic. Ves večer je Nina pripovedovala zgodbe Čarliju. Potem pa je mama vstopila v sobo in rekla: »Nina, zdaj pa spat, pozno je.« Nina se je pokrila z odejo in čez čas zaspala. Kar naenkrat se je nekaj začelo premikati pod odejo. Nino je prebudil tihi zvok. Zbudila se je in pogledala okoli sebe. Za njo je stal pajacek. Rekel ji je: »Dobro jutro,« Nina pa je samo začudeno gledala. »Kdo si ti?« je vprašala. Pajacek je odgovoril: »Jaz sem pajacek Čarli, tvoja najljubša igrača. Se me spomniš?« »Ja, ampak si oživel, kako je to mogoče? Si čaroben?« je spraševala Nina. »Da,« je odgovoril pajacek. »No, zdaj mi pa povej eno od tvojih pravljic, saj je noč pravljic,« je odvrnil pajacek. In Nina je začela pripovedovati zgodbe pajacku Čarliju. Sonce je že vzhajalo in jutro se je bližalo. Pajacek je rekel, naj ga skrije pred mamo, saj ne sme vedeti, da je živ. Nina je pajacka skrila pod posteljo. Mama je vstopila v sobo in vprašala: »Nina, greš z mano v službo v pekarno?« »Ja, samo oblečem se,« je rekla Nina. Pajacek je pokukal izpod postelje in vprašal, če lahko gre zraven. Nina je pritrdila in tako je Čarli skočil v nahrbtnik. Mama, Nina in pajacek Čarli so odšli v mamino službo v pekarno. Ko so prispeli, Ninina mama ni imela nobenih strank, zato je rekla, da gre peči mafine. Nina je ostala zunaj. Med tem se je iz nahrbtnika izmuznil pajacek Čarli in se skril za čokoladno torto. Nina je hitro opazila, da Čarlija ni, zato ga je šla iskat v pekarno. Iskala ga je na policah, v omarah, v blagajni, a ga nikjer ni našla. Ko pa je zaklicala Čarli, zate imam pico, pa je pajacek Čarli takoj skočil izza čokoladne torte in hitro skočil nazaj v nahrbtnik. Mama je slišala, kako je Nina klicala pajacka Čarlija. Nino je vprašala, kdo je to Čarli. Nina je premišljevala, kaj bi rekla mami, saj se ji ni želela zlagati. A vseeno mami ni želela povedati za pajacka Čarlija. Rekla ji je, da je Čarli njen sošolec. Mama še ji ni čisto verjela. Nina je mamo zamotila z vprašanjem, če ji lahko pomaga peči mafine. Mama je pokimala. Zdela se ji je odlična ideja. Nina si je hitro obrisala potno čelo in zavzdihnila: »To je pa šlo za las.« Čez dan ni Ninina mama dobila niti ene stranke. »Oh, Nina, danes ne bom nič zaslužila,« ji je rekla. »Zakaj pa ne?« je vprašala Nina. »Veš, v tem mestu ljudje nikamor ne gredo, saj so potrti, je rekla mama.« Nina se je domislila enkratne ideje, a ni je povedala na glas. Ko sta z mamo prišli domov, je Nina šla v sobo in iz nahrbtnika vzela pajacka Čarlija. Prosila ga je, če lahko spremeni mesto, da bo veselo. Pajacek je razmišljal. »Samo en način obstaja,« je rekel. »In sicer, če te odpeljem v čarobno deželo, danes ponoči. Zdaj pa se moraš sama odločiti,« še je dodal. »Ja, ja, ja, a le če boš šel zraven,« je odvrnila Nina. »Seveda,« je odgovoril pajacek. »Zbudil te bom ob pol noči.« Nina in pajacek Čarli sta zaspala. Ura je skoraj odbila pol noč. Pajacek je tiho prebudil Nino.

»Kaj pa je, ura je komaj pol noč, zakaj me budiš, saj še ni čas za šolo. Pusti še me malo spati,« je tiho, zaspano rekla Nina. »Rešiti morava mesto, se ne spomniš? Rekel sem ti, da te bom zbudil,« je rekel pajacek. »Pa res, pozabila sem že,« je rekla in vstala iz postelje. »No, greva,« je nestrpno odvrnila Nina. Rekel ji je, naj zapre oči in Nino odpeljal v čarobno deželo. Ko je Nina odprla oči, sta pristala v čarobni deželi. Krošnje dreves so bile živih barv, dišale so  kot najprijetnejše vonjave. Voda v jezerih je bila kristalno čista. Majhne račke so plavale v vrsti za mamo raco, zajčki pa so skakljali po travi. Nina je bila navdušena, saj še nikdar ni videla tako lepega kraja. S pajackom sta se sprehodila po potki. Čez nekaj časa sta na poti srečala zajčka. »Kaj pa iščeta tukaj? Tu na okoli še nisem videl koga takega,« je rekel zajček. Predstavila sta se in povedala, da iščeta rešitev za Ninino osamljeno mesto. »Jaz vaju lahko odpeljem do čarobnega praha, ta izpolni vse želje,« jima je povedal zajček. »A pot bo dolga,« je še dodal. »Seveda, greva,« je odločno rekla Nina.

Najprej so šli skozi dišeči gozd, potem pa še mimo cvetočega travnika. Tam so se utaborili in prenočili. Zjutraj so hitro prispeli do cilja. Pred njimi je bila mračna jama. »Jaz bom počakal tukaj,« je rekel zajček. Pot sta Nina in pajacek nadaljevala sama. Ko sta prišla na konec jame, je na zlati skali bila položena vreča s čarobnim prahom. Nina si ga je nekaj presipala v mošnjiček. Odšla sta iz jame in sta zajčku pokazala mošnjiček s čarobnim prahom. Zajec je bil zelo začuden, saj mu še nikdar ni uspelo priti do čarobnega prahu. Zahvalila sta se zajčku za pomoč in zaprla oči. V hipu sta pristala pred Ninino hišo. Potem sta se spraševala, kaj lahko naredita s prahom, da bo rešil mesto. Nina se je domislila, da lahko prah raztreseta po celem mestu. In tako sta tudi naredila.

Od takrat naprej je bilo mesto polno veselja in vedno je sijalo sonce, tudi ljudje se niso več dolgočasili. Mesto je postalo najbolj srečno in veselo mesto na celem planetu.