Glasovalna številka: D 101

Miha Lazić

ŠESTI ČUT, ČUT ZA NEVARNOST

Šolski center Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola

 

Napetost je pričakovano narasla. Manjkala je še minuta, minuta do zmage. Učilnico so preplavili neučakani pogovori dijakov, ki so vsako sekundo pospremili s še glasnejšim govorjenjem. Začelo se je odštevanje. Vsaka sekunda je bila glasnejša in profesorjev glas je bil proti tridesetim dijakom enak nič. Končno je šolski zvonec zazvonil in naznanil težko pričakovane zimske počitnice. Zima je dosegala vrhunec, kajti sneg se je iz dneva v dan bolj kopičil in povzročal preglavice vsem. Kljub neugodnemu vremenu se je na obrazih dijakov športne gimnazije končno prikazal nasmeh sreče, saj je po mučnih tednih prišel čas za predah. Iz učilnic je na ozek hodnik planilo na stotine dijakov, ki so pred seboj imeli le en cilj, in sicer čim prej domov. Med njimi sem se znašel tudi jaz, Lars Engström.                                                            Že prej sem vedel, da ta šola predstavlja strah in trepet vsem nam, športnikom in športnicam, a sem se kljub temu vpisal vanjo. Zanjo sem se odločil, ker bom tako lažje sledil svojim sanjam in postal profesionalni smučar, ampak moja pot še zdaleč ni bila enaka ostalim. Preden sem se preselil v Stockholm, sem živel na kmetiji v vasi Nikkaluokta na severu države, kjer mi je smučanje stopilo v kri. Za glavnega krivca, ki je majhnemu Larsu vzbudil smučarsko žilico, moram obsoditi svojega starega očeta Olafa. V mojem otroštvu je igral vlogo prijatelja ali bolje rečeno mojega drugega očeta. S svojo dobro voljo in optimizmom me je naučil uživati vsako minuto življenja, ki mi je bilo na voljo. Spomnim se svojih prvih smuči, ki mi jih je podaril za božič. Z njimi sem pri štirih letih naredil svoje prve zavoje. Od takrat naprej sva se vsak dan z modrim poltovornjakom odpravila na smučišče, ki je bilo od naše kmetije oddaljeno približno pol ure vožnje. Bil je ponosen name in z veseljem je svoje znanje o smučanju delil z menoj. V krogu smučarjev in pohodnikov je zelo cenjen, kajti ne le da pozna vsak kotiček okoliških gora, temveč ljudem vedno poda kakšen uporaben nasvet, da se jim le ne bi pripetilo najhujše. Najbolj mi je v spominu ostalo smučanje na strmem pobočju gore Kebnekaise, ki mi je odprlo nov pogled v razsežnosti, ki jih ta šport ponuja. Vez, ki sva jo spletla, se je vedno bolj krepila do trenutka, ko je mama izgubila službo. Potrebno se je bilo odseliti v mesto in sprejeti sem moral dejstvo, da bom odslej živel daleč proč od narave in moj razgled ne bo več segal na zasnežene smreke in pobočja gora, ampak na sosednji blok.                                                                                Hodil sem po zasneženih ulicah Stockholma in občudoval žarke sonca, ki so se neumajno borili proti debelim snežinkam, ki se prav tako niso želele predati. Pot do stanovanja je dolga in brez dobre družbe traja še dlje, zato sem zavil mimo zdravstvene šole, kjer sem moje zdolgočasene oči nasitil z nečim lepim. Zagledal sem dekle, ki moje smučarske zavoje spremlja že od otroštva.                                                                                                        Astrid Hansdotter je pred prihodom v mesto živela na ranču poleg smučišča, kjer je vzljubila konje. Ne more preživeti dneva brez svojega konja Alte, zato je  njena odločitev za nadaljevanje šolanja v Stockholmu zanjo predstavljala velik zalogaj. Astrid je res prečudovito dekle, z dolgimi, skoraj belimi lasmi in nebeško modrimi očmi. Že samo ime opiše njeno lepoto: Nebeško lepa. Dokler sem še živel na kmetiji, sva se srečevala vsak dan na smučišču, preden sva skupaj opravila dnevno dozo smučanja.                                                          Presrečna je bila, ko me je zagledala, saj je to srečanje začela s poljubom. Veselila se je počitnic bolj kot kdo drug. Prijela sva se za roke in se počasi odpravila proti stanovanju. Pot je bila toplejša in prijetnejša. Njena ljubkost in nežnost sta greli moje srce, ki je vedno bolj poskakovalo. Res je naravnost prečudovita! Naenkrat se mi je utrnila izjemna ideja.

''Astrid, hočem, da so letošnje počitnice drugačne. Nočem vsako leto odštevati zadnje sekunde tu v Stockholmu. Enostavno nočem več gledati teh umazanih ulic, avtomobilov, blokov in vse te mestne packarije!'' sem jo stisnil k sebi in poljubil. Gledal sem jo naravnost v oči, ki so se lesketale kot najdragocenejši biser na dnu morja.

''Kaj praviš, ko bi za te počitnice odpotovala domov?''  Objela me je in poljubila. Odgovor je bil jasen.

                ''Lars! To je najboljše božično darilo, ki sem ga kadarkoli prejela. Hvala ti, rada te imam!'' je s solznimi očmi izrekla in sledil je še en dolg, predvsem pa vroč poljub.                               

''Ampak, kaj bo z Magnusom?'' je čez čas vprašala.

''Ne moreva ga pustiti kar tu!''                  

''Pa naj gre še on z nama, menda si zasluži malo uživanja po toliko napornih šolskih dneh?''  sem ji predlagal in se že veselil najboljših počitnic v svojem življenju. Magnusa sem spoznal med šolanjem v Stockholmu. Celo življenje živi mestno življenje, saj je sin uspešnega podjetnika. Priznam, da sta me to dejstvo in njegova visoka postava od njega odvračali, a sem kmalu spoznal, da je zanimiv človek. Magnus je za razliko od staršev skromen in njegovo srce je mehkejše od samega papeža. Pripravljen je nuditi pomoč vsakomur, ki jo potrebuje. Najbolj pa je pri njem zanimiv njegov pogum, saj je zelo bojazljiva oseba, čeprav je visok. Njegov pogum se vrne le, ko si smučarske čevlje pripne na desko in se spusti po izjemno strmih pobočjih po svetu. V Stockholm je prišel zaradi ljubezni do deskanja na snegu. Najino prijateljstvo temelji predvsem na neizmerni ljubezni do snega in zimskih športov, brez katerih ne moreva živeti. Skupaj sva se udeležila že več tekmovanj v zimskih športih, na katerih je spodbuda pravega prijatelja pokazala svojo moč, saj sva na večini tekmovanj zmagala.                                                                          

Vesel sem, da sem spoznal Magnusa ter Astrid, saj sta v moje življenje prinesla upanje in pozitivo, ki sem jo po smrti svojega očeta močno potreboval. Neizmerno sem jima hvaležen za njuno vlogo prijatelja, ki te nikoli ne pusti na cedilu, zato sem se odločil, da jima njuno dobroto povrnem s temi počitnicami.                               Na našo srečo je mama na službenem potovanju, zato bodo te počitnice še zabavnejše. Leteli naj bi iz Stockholma do letališča Kiruna, ki leži na skrajnem severu naše prelepe države. Ustalili bi se na dedkovi kmetiji in vrhunec počitnic dosegli s spustom po strmem pobočju Kebnekaisea, ampak do tja je še dolga pot.

Z Astrid sva prispela v stanovanje, kjer naju je že čakal Magnus, ki je kot ponavadi ležal na postelji in gledal filme. Ostal je doma, saj se mu ni ljubilo zgodaj vstati, kaj se šele odpraviti k pouku. Še preden sem mu do konca povedal svojo zamisel, je prikimal in se v svojo sobo odpravil pakirat. Vsi trije smo nestrpno čakali, da se spet vrnemo na bele strmine.                 Čeprav je bila danes ena redkih noči, ko Magnus ni smrčal, nisem mogel zaspati. Vso noč sem mislil na domači kraj. Spomini so butali na plan kot valovi razburkanega Baltskega morja, ki čakajo, da zadenejo obrise mojega obraza. Zadeli so jih in solza sreče se je spustila po licu navzdol. Ne morem opisati ljubezni, ki jo čutim do kraja, v katerem sem se rodil. Komaj čakam, da zagledam postavo človeka, ki je koval mojo hrbtenico od trenutka, ko sem prišel na svet in me ima rad bolj kot samega sebe.                                                  Bujenje se je začelo ob šestih zjutraj in na mojo srečo se je nadaljevalo vse do pol sedmih. Enkrat za spremembo so moje oče naprej zagledale pospravljeno stanovanje, ki je preživelo vse mogoče stvari. Delimo si ga z mamo in v njem najdemo eno večjo sobo, kjer spiva skupaj z Astrid, in dve manjši. Magnus se je raje odločil za tisto brez vrtoglavega razgleda, ki je iz desetega nadstropja segal skoraj do Baltskega morja, zato se je morala mama iz nje izseliti. Poleg dveh kopalnic, velike dnevne sobe, jedilnice in kuhinje, je tu še ena soba. Navaden človek bi vanjo dal posteljo in bi tako imel še eno spalnico, ampak prav v tem se mi razlikujemo od ostalih. Zimski športi so nam bili položeni v zibelko, saj smo vsi trije smučali oziroma deskali že pred vstopom v šolo, zato je bila ta soba neke vrste garaža. Vanjo smo postavili naše smuči, deske, palice, smučarske čevlje in vse, kar je povezano s smučarsko opremo. Mami sem obljubil, da jo bom poleti pospravil, a je na srečo na to že pozabila.                                                                                                         Sam sem poskrbel, da so bili kovčki pripravljeni že dan prej, da se nam danes ne bi pripetilo kaj nepričakovanega. Tako so pred vrati stali štirje kovčki z oblekami, dva para smuči in palic ter Magnusova deska.  Hitro smo pozajtrkovali, skočili v zimska oblačila in pripravljeni smo bili za odhod. Še zadnjič sem se ozrl na dnevno sobo in vzkliknil: ''Pojdimo se zabavat!''

                Do letališča smo se odpravili kar peš. Od stanovanja je bilo oddaljeno dobrih petnajst minut hoje,  ampak vseeno smo se, raje kot za taksi, odločili za najcenejšo vrsto prevoza. Sonce je komaj pokukalo izza morja in svoje žarke usmerilo v tri dijake, ki smo zgodaj zjutraj za seboj vlekli stare velikanske kovčke, na katerih so bile pripete smuči, palice in deska najdražjih znamk v svetu smučanja. Ne čudim se, da se je vsak človek ozrl za nami in se spraševal, od kod smo se vzeli. Hoja po snegu nam ni predstavljala velikih težav, le Astrid se je nekajkrat  mučila s potiskanjem dveh kovčkov hkrati. Hodil sem zraven Magnusa in v njem sem čutil napetost. Njegovo dihanje je bilo intezivnejše kot ponavadi. Opazil sem njegove zbegane oči, ki niso kazale nič dobrega. Čutil sem, da je z njim nekaj narobe. Naenkrat obstane, v roke vzame telefon in čez nekaj sekund se zatrese. Z Astrid se na smrt ustrašiva.                                                                     ''Je kaj narobe, Magnus?'' ga je Astrid začudeno pogledala.                                                                                                      ''Oprostita, zee… zeeel… zelo me skrbi za nas, '' je jecljaje začel. ''Pogledal sem vremensko napoved in napovedujejo okrepitev sneženja!'' je skoraj jokaje končal.

Najprej sem mislil, da se poigrava z menoj, a je njegov izraz na obrazu kazal drugačno sliko. Vedela sva, da je včasih preveč bojazljiv, a da si ne bo upal na letalo, nikoli. Astrid ga je poskušala pomiriti.         

''Poslušaj, Magnus, ne skrbi, če se bo vreme poslabšalo, bodo let odpovedali. Če ne bomo uspeli priti danes na letalo, bomo poskusili pa jutri!''             

''Vem, Astrid. Nikoli se nisem bal potovanja z letalom. Vedno sem občudoval razgled na zasneženo naravo, ki sem ga prejel kot nagrado za svoj premagani strah, ampak o tem potovanju me preveva drugačen občutek. V sebi slišim glas, ki mi govori, da se nam bo zgodilo nekaj slabega. Kot nekakšno svarilo pred nevarnostjo, tako kot v današnjem filmu!'' nama je prestrašeno odvrnil in še naprej gledal v telefon. Vse skupaj se mi je zdelo smešno. Bolj kot smešno, noro!       

''Magnus, nisem si mislil, da se ti en trapast film tako zavrta v glavo. Preveč bujno domišljijo imaš. Samo sprosti se in vse bo v redu,'' sem se mu nasmehnil in pobral njegov kovček.

''Počitnice imamo samo z enim razlogom, da si odpočijemo glavo. Ti pa delaš prav obratno. Gremo naprej, da ujamemo letalo,'' je rekla Astrid in tiho smo odhiteli do letališča.                                                                                 Let, kljub rahlemu sneženju, ni bil odpovedan. Prtljago smo odložili na njej namenjeni tekoči trak, kjer so naše smuči požrle veliko mero radovednosti turistov iz vseh koncev sveta. Preden smo vstopili na letalo, je Magnus šel na stranišče in Astrid je dobila priložnost, da se pogovori z menoj.                                                                                      

''Lars, poglej me! Zakaj Magnus misli, da se nam bo nekaj slabega pripetilo?'' je začela in si z glave snela volneno kapo. Malo sem se zamislil in jo pogledal v oči.             

''Saj veš, da je poseben. Fant ima pač bujno domišljijo in si zamišlja vse mogoče situacije. Po mojem mnenju sta za to kriva stara dva, ki sta mu kot otroku dovolila gledati vse mogoče filme pozno v noč!''                     

''Daj no, pa saj ni več otrok! Saj zna misliti s svojo glavo. Nekaj je narobe. Ali je to pri njem ali pa pri nama!'' me je jezno pogledala in se odpravila proti vhodu za letalo.

                Pustil sem jo na miru, kar je za dekleta v takih trenutkih najbolje. Šel sem na stranišče. Vstopil sem skozi velika steklena vrata in zagledal Magnusa, ki je nepremično stal pred ogledalom in strmel vanj. Prizor je bil videti strašljivejši, kot se sliši. Šele čez nekaj sekund po mojem prihodu se je zavedal, da na stranišču ni sam in začel si je umivati roke z namenom, da prikrije prejšnji prizor. Prestrašen sem. Povem mu, da je čas za odhod, na kar me le ošini s pogledom. Skrbi me zanj. Gledam ga v oči, on se izmika. Brez besed sva se opravila na letalo. Nekaj je narobe z njim!                                                          

Ne spoznam se na letala, lahko pa zagotovo rečem, da so sedeži udobni, kar se je videlo tudi pri potnikih. Večinoma smo vožnjo prespali, drugi pa so vsak tresljaj požirali s solzami in molitvicami. Med te je sodil seveda tudi Magnus. Kljub sneženju je let potekal dokaj mirno in čez nekaj ur smo srečno pristali na letališču Kiruna. V nasprotju s Stockholmom je to letališče bistveno manjše in manj prometno. Iz letala smo vstopili v čakalnico, kjer je gromozanska ura v tistem trenutku odbila poldan. Magnus je spet moral na stranišče in zmenili smo se, da ga počakava v restavraciji, ki je stala zraven. Komaj sem čakal, da lakoto nasitim z atlantskim lososom in s kozarcem Glögga. Ozrl sem se po restavraciji. Bila je polna turistov, ki so pravkar izstopili iz letala in se posedli k lesenim mizam, h katerim sta spadala še dva para lesenih stolov. Prostor je bil prijeten in star domač izgled me je spominjal na našo kmetijo. Oči usmerim predse in zagledam Astrid. Njen obraz je, kljub vsej njeni lepoti, izražal negotovost in strah.                                                              

''Z Magnusom je nekaj narobe,'' je ponovno poskusila in spila požirek vode.                                                       ''Glej, ne vem, kaj se z njim dogaja,'' sem ji jezno odgovoril.

''Preden sva vstopila v letalo, sem ga šel iskat na stranišče. Našel sem ga pred ogledalom, v katerega je buljil kot tele v nova vrata. Res sem se prestrašil. Nisem vedel, kaj mu je. Čez nekaj časa me je le pogledal, ampak dobil sem občutek, kot da se mi izmika.''                                      Astrid se je najprej začudila, potem pa nadlajevala.

''A misliš, da ima… '' Magnus se vrne.    

''Oprostita, ker sta me čakala,'' je začel.

 ''Moral sem se olajšati,'' je rekel in se usedel za mizo. Pogledal sem ga. Bil je spet dobri stari Magnus iz Stockholma. Nekaj se v njem dogaja, ampak nočem začenjati pogovora o njem. Na mojo srečo se je pogovor odvijal o novostih v svetu smučanja, deskanja in jahanja, govorili smo tudi o naših počitnicah in seveda o naši prihodnosti. Astrid se čez nekaj let vidi v luči trenerke konj na  ranču. Ustanovila bi svojo šolo jahanja, kjer bi svojo ljubezen do konj predajala najmlajšim in jih učila jahanja. Nad konji se je navdušila pri treh letih, ko se je na njen rojstni dan skotila Alta. Seveda je za to strast do jahanja kriva njena mama Ingrid, ki je prelepa ženska, odlično obvlada smučanje ter jahanje, zato si je želela, da se hči nauči obojega. Spoznal sem jo na zanimiv način, in sicer poleti, ko je pripekalo sonce.Z Astrid sva se vsak na svojem konju odpravila do Skrite jase, kot sva poimenovala najino zbirališče. To je bila stara koliba, ki sva jo uredila v prav prijetno zatočišče. Privezala sva oba konja pred vrata in se usedla v star naslonjač. Sonce je zahajalo in žarki so pronicali skozi zamegljeno steklo. Obžarevali so njen obraz, ki se je v tistem trenutku bleščal kot najdragocenejši biser na dnu morja. Svetli lasje so ji padali na ramena in poudarjali njeno naravno lepo podobo, ki jo je ustvaril sam Bog. Moral sem se ji približati in vsaj poskusiti. Bolj ko sem se ji bližal, hitreje mi je utripalo srce. Čutil sem že njene ustnice, ko je nekdo potrkal na vrata. Oba sva planila na tla in skozi vrata je pogledala odrasla ženska v jahalni opravi. Bila je enaka kot Astrid, le dvajset let starejša. Položaj je bil zame dokaj neugoden, ampak takrat me je prvič predstavila svoji mami Ingrid.                                                         Magnus nam ni podal kakšnih jasnih načrtov za svojo prihodnost. Omenil je, da se po končani gimnaziji želi odseliti v Kanado. Zanj je to raj za deskanje in tu bi lahko svoje deskarske sposobnosti nadgradil in dokazal celemu svetu, da lahko tudi mestni otrok premaga deskarje, rojene že z desko v roki. Kaj pa jaz? Želim si postati profesionalni smučar, ki bo na največjih tekmovanjih pobiral zlato. Če mi to uspe, sem bom dedku lahko končno oddolžil za njegov porabljeni čas, ki ga je namenil samo meni. Seveda ne bom zapustil Astrid. Svoje življenje bom preselil nazaj na dedkovo kmetijo, kjer bova lahko skupaj ... Pogled se mi zaustavi na Magnusu, ki se tisti trenutek zgrudi na tla.                                          Bolnišnica je bila oddaljena približno pet minut vožnje, zato je Magnus kar hitro dobil zdravniško oskrbo. Z Astrid sva čakala v čakalnici in upala, da z njim ni kaj hujšega.                                                               

''Kaj je narobe z Magnusom? Zakaj se je zgrudil na tla?'' me je tiho vprašala.      

''Ne vem, a si ga mogoče videla jesti?'' sem ji odgovoril in spil globok požirek vode.                       

''Ne, nisem ga videla. Izgleda, da je pritisk toliko vplival nanj, da niti jesti ni mogel.''                                       

''Imaš prav, bomo videli, kaj bodo rekli zdravniki,'' sem ji odvrnil in se vrnil k molitvi.                      Dolgo časa nisem znal moliti. Z družino nismo obiskovali nedeljske maše, pa tudi verskih praznikov nismo praznovali. O krščanstvu me je po smrti mojega očeta poučila Astrid. Dejala mi je, da bo Bog odrešil naše grehe in nam bo pomagal, le če bomo opravljali dobra dela in molili. Njegovo pomoč zdaj potrebuje Magnus. Med čakanjem so misli ušle k njegovi slutnji. Mogoče gre samo za njegovo bujno domišljijo in preveliko skrb ali pa ima v sebi nekaj, česar drugi nimajo. Čez nekaj časa je zdravnik naposled prišel iz sobe in nam povedal, da je z njim vse v redu. Preživel je rahlo vrtoglavico in slabost, kar je posledica premalo zaužite tekočine in hrane. Oddahnila sva si in molitev je bila uslišana. Prišla sva k njemu v sobo in zagledala njegov bled obraz. Nisem ga hotel mučiti z napornimi vprašanji, zato sem ga le pozdravil. Minili sta že dve uri in naposled sem le stopil do njega.                 

''Zakaj nama nisi povedal, da nisi nič jedel? Če bi prej vedel, da se bojiš letala, te sploh ne bi vzel s seboj. Veš, da bi se lahko končalo drugače.''                                             

''Hvala, Lars, ker si mi stal ob strani, ampak prosim, ne muči me z vprašanji. Ti bom potem vse razložil,'' je z velikim naporom odgovoril, ampak od te obljube ni bilo nič. Do konca dneva si je Magnus s pomočjo obilnega kosila in velike količine vode že opomogel in imeli smo dovolj časa, da ujamemo zadnji avtobus.                                                                                                           Pot se je vila skozi zasneženo pokrajino, med katero se je razprostiralo ledeniško jezero Ladtjojaure. Sneg nam je na poledeneli cesti podaljšal vožnjo, saj hitrost razmajanega starega avtobusa ni presegla niti polovice omejitve. Temperatura v tem delu države, zlasti pozimi, ne preseže 5 stopinj, zato je bilo, kljub spodnji majci, dvema majicama z dolgima rokavoma, bunde in odeje v avtobusu kar toplo. Dan je že prešel v noč in vsi potniki smo spali, razen Magnusa, ki je raje sedel spredaj in budno bdel nad cesto. Naenkrat naju zbudi njegov glas.                                       

''Rad bi se vama zahvalil za vajino pomoč. Saj vesta, da če vaju ne bi bilo, bi se zadeva lahko drugače končala. Hvala, ker sta moja prijatelja. Še enkrat, hvala vama!'' se je s solznimi očmi zahvalil in si pomel oči.              

''Oh, Magnus, pa saj veš, da ti bova vedno stala ob strani. Prosim, pozabimo zdajle to in uživajmo počitnice!'' je še z zadnjimi močmi izrekla Astrid in zaspala. Takrat bi se lahko z njim pogovoril, kaj se  dogaja, a moje oči so bile težje od moje radovednosti, zato sem preostanek poti prespal. Ura je že zdavnaj odbila polnoč, ko sem zagledal napis Nikkaluokta. Prispeli smo v kraj, kjer sem preživel skoraj polovico svojega življenja. Spet so se pred mojimi očmi odvrteli spomini na ta najlepši del Zemlje. Avtobus je ustavil na glavnem parkirišču, takoj po glavnem trgu na desno. Hitro smo pospravili odeje in obleke ter izstopili iz avtobusa. Komaj sem čakal, da spet vdihnem svež gorski zrak, ki na moja pljuča deluje kot najboljši balzam na svetu. Pogledal sem po parkirišču in zagledal star moder poltovornjak. Utrip srca je naenkrat narasel in moje dihanje je postalo neverjetno težko. Iz poltovornjaka je stopil on, človek, ki je moje življenje za zmeraj spremenil. Iz mojih oči so se ulile solze ter se kot dež zlile čez ledeno hladno lice. Iste poteze, isti koraki. Iz roke mi je padel kovček in smuči so treščile na tla. Nisem se zmenil zanje, kajti moč ljubezni je tisti trenutek premagala najvišjo vsoto denarja, ki jo ta svet premore. Kar so me nesle noge, sem stekel k njemu v naročje in ga poljubil. Ne morem opisati sreče, ki sem jo takrat občutil, saj sva se z dedkom končno spet videla. Čez nekaj minut sem končno prišel do sape, da sem mu lahko predstavil svoja dva prijatelja. Astrid se je spominjal kot majhne deklice, ki je dneve preživljala na naši kmetiji, medtem ko je Magnusa prvič videl.                                                                      

''Presrečen sem, da se spet vidimo,'' je že tretjič zapored s solznimi očmi povedal dedek in pokazal na poltovornjak.

''Naložite na to staro kripo vaše stvari,  nato pa se odpravimo domov!''                                                                Nemudoma smo kovčke, smučke, palice in deske odložili v zadnji del poltovoranjaka in se vsi štirje stisnili v sprednjega. Pot do dedkove kmetije je trajala slabih pet minut, v katere sem stlačil cel roman o življenju v Stockholmu, ki sem mu ga dobesedno zdrdral. Naposled smo le prispeli na kmetijo. Presrečen sem bil, da sem jo spet videl. Ostala je taka, kakršno sem zapustil.                     Obsega kar veliko površino, ki večinoma predstavjla pašnike za jelene. Slednje ob vsakem manjšem neurju zapremo v dva manjša lesena hleva, ki stojita poleg potoka. Ta s svojo ledeno mrzlo vodo napaja kmetijo. Od njiju je ozka kamnita pot vodila do večje opečnate hiše, ki sem jo, preden sem odšel, imenoval dom. Zunanjost ni bila nič posebnega. Hiša je bila značilne temno rdeče barve z veliko okni, ki so bila obdani z belimi okvirji in polkni. Gromozanska lesena vrata so vodila v pritličje, kjer se nahajajo kuhinja, jedilnica in dnevna soba z veliko kamnito pečjo, pred katero smo se pozimi greli. Iz te sobe vodi ozek hodnik do kopalnice in spalnice dedka ter pokojne babice. Na koncu hodnika je bilo kamnito stopnišče, ki je vodilo v klet in prvo nadstropje. Na posestvu je stala še dedkova lesena delavnica z nadstreškom, pod katerim se je nahajalo nekaj strojev, ki jih potrebuje za delo vsaka kmetija.                                                                                           Izstopil sem iz poltovornjaka in nenadoma zaslišal lajež. Bila je tema in nisem mogel presoditi, od kot prihaja ta zvok. Pogledal sem proti vratom in zagledal svetlikajoče se oči, ki so se začele naglo približevati. Spreletel me je srh in utrip srca je poskočil.               

''Elsa! Pridi sem!'' je naenkrat vzkliknil dedek, ''Lars, Astrid in Magnus, to je Elsa. Posvojil sem jo od nekega ruskega pohodnika, ki je pred nekaj leti prišel v naše gore s sibirkim huskijem. Njegov pes mi je tako prirasel k srcu, da sem mu ga zadnji dan hotel kar izmakniti. Rus je mojo ljubezen do svojega psa opazil, zato mi je obljubil, da mi naslednjič pripelje drugega. Nisem mu verjel, ampak čez eno leto je nekega poletnega dne nekdo potrkal na vrata in ko sem jih odprl, sem zagledal Elso,'' je doživeto pripovedoval in jo božal za ušesi. Mislim oziroma vem, zakaj je dedek potreboval psa. Po smrti žene in po našem odhodu je potreboval nekoga, ki mu bo stal ob strani. Nikoli prej ni imel psa, ker je mislil, da so to še ena lačna usta več. Zdaj pa se je njegovo mnenje popolnoma spremenilo.                                           ''Lars, a mama ni prišla z vami?'' je dedek sramežljivo vprašal in nam odprl vrata.                               

''Morala je iti na službeno potovanje na Dansko in se vrne šele naslednji teden,'' sem mu takoj odgovoril in pobožal Elso.                                                                                              

''Haha, dobro ste to uredili. To bodo zagotovo vaše najboljše počitnice! Pojdimo zdaj na toplo,'' se je nasmehnil in nam pomagal prinesti vso prtljago v hišo.       Vstopil sem skozi vrata in ugotovil, da je tudi notranjost ostala enaka. Dedek nas je pripeljal v prvo nadstropje, kjer so na obeh straneh hodnika stala vrata do vsake sobe, na katerih so bile obešene slike okoliških gora. Vsak je lahko izbral sobo po želji, zato sva z Astrid izbrala kar mojo staro spalnico. To je bila zelo velika soba z belimi stenami, na katerih so bile obešene slike znanih smučarjev. Imela je veliko posteljo, omaro iz smrekovega lesa in staro pisalno mizo, kjer sem Astrid, še kot otrok, pisal ljubezenske pesmi. Pred njo se je razprostiralo gromozansko okno z razgledom na jezero Ladtjojaure. Stopila sva vanjo in kovčke postavila kar v omaro, saj moči za razpakiranje ni bilo. Astrid je skočila v posteljo in preden sem se hotel pogovoriti o Magnusu, je že zaspala. Odločil sem se, da grem kar sam k njemu, preden zaspim. Odprl sem skripajoča vrata najine sobe in pogledal po dolgem temnem hodniku. Vedno sem se ga bal, saj sem si kot otrok v domišljiji ustvarjal razne grozljive podobe, ki tičijo v vsaki luknji tega hodnika. Mislil sem, da sem jih prerasel, ampak zdaj sem ugotovil, da to ne drži. Hodil sem bos po mrzlem lesenem podu. Vsak korak je bil težji, tako kot moje dihanje, ki se je tisti tenutek ustavilo. Za seboj sem zaslišal globoko neučakano dihanje. Utrip mi je strašansko narasel in kapljica znoja se mi je sprehodila od sredine čela, mimo trepetajočih se oči, po licu navzdol. Ozrl sem se in zagledal obris visoke postave, ki je nepremično gledala v vrata s sliko gore Kebnekaise. Hitro sem pritisnil na stikalo in zagledal Magnusa. Njegov obraz je bil moker od znoja, njegove oči pa so bile zaprte.

''Magnus!'' sem zavpil in ga z vso močjo usekal po licu. Zgrudil se je na tla in se prijel za glavo.

''Oh, kaj se.., ka.., zakaj sem… ?'' je odprl oči in še naprej globoko dihal.

''Pa kaj je narobe s teboj, zakaj si ob tem času na hodniku in strmiš v božjo sliko!'' sem jezno zavpil nanj in za seboj zagledal Astrid, ki je pritekla k nama. Moje vpitje jo je prebudilo.                            

''Fanta, kaj se dogaja?'' je zaspano vprašala in zazehala. Magnus si je pomel oči in naju pogledal.             

''Oprostita, imel sem nočne more. Deskal sem nekje visoko ... in ... in naenkrat je nekdo izgubil tla pod nogami in padel v prepad ... potem ... potem pa ... ne vem,''  je zbegano rekel.

''Oh, Magnus, nehaj že naju strašiti. Kako te lahko ene sanje tako prevzamejo, prosim, umiri se, pa lahko noč!'' sem mu še zavpil in se odpravil v sobo. Bil sem razburjen in nepopisno jezen nanj.                                           Kmalu zatem je v sobo prišla tudi Astrid. Kljub vsej noriji in jezi, ki sem ju spravil iz sebe, je delovala dokaj umirjeno. Ulegla se je poleg mene in začela:                 

''Oh, kakšen dan je za nami!''    

''Astrid,'' sem ji rekel. ''Moram ti priznati, da si imela prav. Nekaj je narobe ali pri Magnusu ali pri nama. Človek ne more kar tako trepetati za vsako minuto svojega življenja. Ne spomnim se, kdaj se je Magnus tako spremenil. Vedno se je rad zabaval in užival svoje življenje, ampak dejstvo je, da se je ob teh počitnicah bistveno spremenil,'' sem nadaljeval.          

''In kakšne so te sanje, da te postavijo na noge in odpeljejo iz sobe. Nekaj je res narobe,'' je še dodala.                                                                                                 ''Misliš, da bi se bilo dobro pogovoriti z njim?'' sem jo vprašal, ampak odgovora nisem dobil. Zaspala je in s tem vprašanjem se je zaključil zlata vreden pogovor, ki bi lahko rešil Magnusa ter tudi naju.                             

Jutra na kmetiji so drugačna kot v velemestu, saj za bujenje poskrbi petelin. Dan se tako začne zelo zgodaj, konča pa se, ko sonce zadide in na kmetijo pade tema. Še nekaj je drugače od življenja v Stockholmu. To je čas. V mestu je čas tisti, ki nadzoruje potek dneva in te pri delu omejuje. Vsako jutro se moraš zbuditi ob isti uri, da ne zamudiš pouka, a komaj čakaš,  kdaj se bo končal, da se boš končno vrnil domov. Tu pa ura spet omejuje čas z učnimi urami in tvoj dan se bo končal, ko boš še zadnjič pogledal na uro in ugotovil, da je za teboj še en slab dan. Na kmetiji oziroma na podeželju je drugače. Počutiš se svobodneje! Na celem posestvu imamo samo eno staro uro, ki visi v kuhinji in še to uporablja samo dedek, da ve, kdaj skuhati kosilo in večerjo. Za nič drugega! Dan se začne, ko sonce vzide, in konča, ko sonce zaide. To je edina stvar, ki te čez dan omejuje.                                                     Kljub vsemu pa je bilo to jutro drugačno. Dolga pot nas je močno izčrpala, saj se je to jutro zavleklo globoko v dopoldan. Zbudil sem se nekaj čez enajsto in opazil, da sem v postelji sam. Počasi sem vstal in odprl omaro z namenom, da vanjo zložim ostale obleke iz kovčka. Na zgornji polici sem našel strgan kos papirja, na katerem je pisalo: Skrita jasa, 2 popoldan, Astrid. Priznam, da sem se na smrt prestrašil, ko sem zagledal njen listek. Hitro sem se preoblekel in odpravil v pritličje. Tu sta za mizo že sedela dedek in Magnus, ki sta o nečem na ves glas razpravljala.                                                            

''Kje je Astrid?'' sem zmedeno vprašal in poskušal prekriti strah.                                                                             

''Dobro jutro, Lars, malo prej sem jo odpeljal na ranč. Neizmerno si je želela videti Alto,'' mi je odgovoril dedek in se vrnil k Magnusu. Mislil sem že, da se ji je kaj hudega zgodilo, a strah je bil odveč. Umiril sem se in pojedel domače maslo, namazano na kruh, ter stopil iz hiše. Vdihnil sem svež gorski zrak, ki me je dokončno prebudil. Oči sem razvajal z razgledom na pobočja zasneženih gora, ki so me kot sirene privabljale k sebi. Ta kraj so res ena sama nebesa! Moje sanjarjenje je prekinil Elsin smrček, ki je neučakano drezal vame. Pobožal sem jo in se odločil, da skupaj opraviva daljši sprehod do vasi. Želel sem si namreč obiskati stare prijatelje, ki jih že dolgo nisem videl. Dan je bil prečudovit. Elsa je uživala v poskakovanju po zasneženih travnikih, ki so se vili vso pot do središča vasi, jaz pa sem v mislih premleval Astridin listič. Najbrž se hoče pogovoriti o včerajšnji noči. Le kaj se Magnusu plete po glavi? Zakaj je imel take sanje? Zakaj je stal pred sliko Kebnekaisa? Tej skrivnosti je treba priti do dna.           Prispela sva v vas in odločil sem se, da najprej obiščem dedkovega dobrega prijatelja, s katerim se je družil že od otroštva. Gustav je mož besede, ki ti s svojo dobro voljo vedno priskoči na pomoč. Večkrat sem ga videval po našem posestvu, kjer je pomagal dedku, ki je njegovo pomoč z veseljem sprejel. Bil je namreč edini moški na posestvu poleg mene. Med njima se je spletla posebna prijateljska vez, ki jo zapolnjujejo različne zabavne prigode in dogodivščine, ki sta jih ušpičila v rani mladosti. Kot otroka me je najbolj veselilo Gustavovo pripovedovanje teh resničnih zgodbic, ki jim še danes ne morem verjeti. Bilo je nekega poletnega jutra, ko je dedkov oče šel na lov. Preživljal se je z lovom in želel je, da se tudi njegov sin malo približa temu hobiju. Vendar Olaf ni nikoli rad ubijal živali, ker ima usmiljeno in mehko srce. Tistega jutra je tako moral iti na lov z očetom in s seboj je vzel še Gustava, saj mu je bilo dolgčas cel dan strmeti v gozd in očeta opozarjati, če je mimo skočil kakšen zajec ali jelen. To je seveda opazil njegov oče, zato je iz usnjene torbe vzel dinamit, ki ga je uporabljal za plašenje živali. Dal ga je dedku v roke in mu naročil, naj žival počakata pri jami, ki je bila oddaljena približno dve minuti hoje. Prebrisana, kot sta bila, nista hotela prižgati dinamita, da bi z njim dedkov oče lahko ustrelil nedolžna živa bitja. Izgovorila sta se, Gustav je dinamit spravil v hlače in ko je prišel domov, ga je nič hudega sluteč skril med liste v pisalni mizi. Naslednji dan se je vrnil k dedku na kmetijo, ko se je naenkrat zaslišal močan pok. Streslo je celo vas in mislili so, da je dolino stresel potres. Ko pa sta pritekla k Gustavovi hiši, ju je pred vrati, s palico v roki, čakala njegova mati. Medtem ko je pospravljala sinovo sobo, je ves papir vrgla v peč in med listi se je znašel tudi nesrečni dinamit. Na srečo se nihče ni poškodoval, je pa v steni ostal obris vrat peči.                                                 Potrkal sem na vrata majhne hiše, ki je stala blizu središča vasi. Bila je belo pobarvana lesena koliba, ki navzven ni kazala nobenih znakov življenja. Vseeno je skozi majhno okno s temno rdečimi polkni, žarela luč, ki je hišo naredila vsaj malce živahnejšo. Čez nekaj časa se je  pred vrati prikazal visok mož, s počesanimi belimi lasmi in za prst debelimi očali. Bil je Gustav, ki me je nepričakovano spoznal.       

''Lars! A to si ti? Koliko časa te že nisem videl! Pridi noter, da se malo pogovoriva. Oh, kako sem te vesel!'' mi je z vso močjo zakričal na uho, da sem za trenutek oglušel. Notranjost hiše je bila zelo urejena. Vsaka stvar je imela svoje mesto, vsaka polica svoj prtiček in vse slike so bile poravnane ter brez prahu. Nisem bil presenečen, ko sem na njih videl le njega in dedka, dekleta pa nobenega. Privoščil bi mu kakšno dekle, ki bi se z njim pogovarjalo in družilo, ampak vem, da ko na to nanese pogovor, je Gustavu nerodno, kljub temu, da je dober govorec. Besede kar letijo iz njegovih ust in še preden sem vstopil v hišo, sem vedel, da bo ta obisk trajal.                                                        

''Kako gre življenje tu na severu?'' sem začel pogovor in se usedel na majhen lesen stol. Opazil sem, da je pristavil kavo na štedilnik, kar ni pomenilo nič dobrega.                                                                                                          ''Ah nič, vse je po starem. S tvojim dedkom se srečujeva skoraj vsak dan,'' je odvrnil in se usedel na stol  nasproti mene.

''Vsak dan grem na kratek sprehod po vasi in se malce pomenkujem z ljudmi moje starosti. Rad imam te pogovore, ker si z njimi lajšam samotarjenje v kolibi. Včeraj sem mimogrede zašel na pristajalno stezo, kjer sem obiskal moje kolege. (Gustav je bil dolga leta včlanjen v reševalno društvo in ga je tudi vodil). Zelo so delovni in vestni. Še posebej so se izkazali letos, ko se je tu pripetilo kar nekaj nesreč.''      Ta stavek me je zdramil, on pa je kar nadeljeval.               

''Na žalost se je ena od njih končala tudi tragično,'' je še povedal in molčal. Izgleda, da ga vsaka žrtev, ki ji ni mogel pomagati, zelo pretrese, zato sem ga nekaj časa pustil v tišini.                                                  

''Misliš, da bi bilo pametno spustiti se po Kebnekaisu?'' sem naenkrat butnil iz sebe. Pogledal me je in me ocenjujoče gledal. Vedel sem, da mu to ni bilo všeč in bi se moral raje ugrizniti v jezik. Nekaj časa me je nepremično gledal.                                              

''Lars, poglej. Dolgo časa ni bilo sledu o novozapadlem snegu, zato je nevarnost plazov odveč. Bodi brez skrbi. Vendar vseeno ne bi rad, da bi šel gor. Po vseh teh nesrečah nočem, da se ti karkoli pripeti. Preveč mi pomeniš. Vem pa, da si izkušen in odličen smučar, ki brez snega ne more živeti. Glej, vse je v tvojih rokah. Odloči se sam,'' je rekel in prinesel kavo na mizo.                   

''Mislil sem, da bi čez dva dni skupaj z Astrid in Magnusom odleteli s helikopterjem na Kebnekaise in se od tam spustili navzdol do dna. Če pa ne bi zmogli več, bi se ustavili na eni od polic. Tam bi nas pobral helikopter in odpeljal na pristajalno stezo. Bi bilo mogoče to odpravo izvesti?'' sem mu na hitro razložil svoj načrt in naredil požirek vroče kave.       

''Seveda. To smer uberejo tudi drugi smučarji, ki prihajajo sem. Zmenil se bom s kolegom, da vas odpelje s helikopterjem. Na vašo srečo bo do konca tedna lepo vreme. Vem, da si zmožen takih podvigov, ker si jih že večkrat okusil, ampak še enkrat premisli, če bi to rad izvedel. Nočem te omejevati, ampak tudi nočem, da se ta smuka nepričakovano konča,'' je rekel in si s prstom potegnil očale po nosu navzgor. Pogledal sem na uro in opazil, da je že čas za kosilo, ki ga nočem zamuditi.            

''Hvala, Gustav, lepo te je bilo ponovno videti. Moram h kosilu,'' sem spil še preostanek kave in neučakano zaključil ta obisk.                                                                  

''Hvala tebi! Pozdravi Olafa!'' je rekel in me pospremil do vhodnih vrat. Odvezal sem Elzo in odhitel proti domu.                                                                                                              Prišel oziroma pritekel sem v slabih desetih minutah in hitro smuknil v hišo. Hoja po snegu me je premrazila. Pri mizi sem na istem mestu zagledal dedka in Magnusa, ki sta se še vedno pomenkovala. Poleg njiju sta stala dva krožnika in videl sem, da sem kosilo zamudil. Slekel sem plašč in prisedel k njima.                               

''Dolgo časa te ni bilo, kje si bil?'' me je očitajoče pogledal dedek in spil kozarec vode. Vedel sem, da mu ni bilo všeč, da nisva skupaj pokosila in, tako kot je v najini navadi, malce pokramljala. Še posebej se je potrudil in pripravil mojo najljubšo jed ─ prave švedske mesne kroglice s krompirjem. Počutil sem se krivega.       

''Oprosti, dedek, ustavil sem se pri Gustavu. Saj veš, kako rad se pogovarja,'' sem mu rekel in segel po mesni kroglici.                                                                                  

''O, Gustav, stari prijatelj. Kaj sta si morala veliko povedati?'' mi je z  nasmeškom na obrazu odvrnil. Videlo se je, da sta prava prijatelja.                                              

''Predstavil sem mu svoj načrt. Hočem se namreč vrniti na Kebnekaise. Se spomniš najine smuke? Bilo je enkratno. Tokrat pa hočem vzeti s seboj še Astrid in Magnusa. Vem, da sta zmožna smučati oziroma deskati na taki višini in to jima bo zagotovo všeč,'' sem mu rekel in zmazal še eno kroglico.                                                                             

''Uau, to pa bo pustolovščina. Treba je izkoristiti vaše mladostniške moči, dokler jih še imate. Poglej me, nisem več zmožen smučati!'' je dejal.                  

Odmaknil sem pogled s krožnika in ga usmeril naravnost vanj. Nisem mogel verjeti, da lahko ta človek nekaj takega reče.                                                                                                 

''Celo življenje sem preživel na smučeh, a zdaj me, vsakokrat ko si jih nadenem, spreleti nekakšen srh in naenkrat otrpnem. Ne morem narediti niti zavoja več, kaj šele smučati na taki višini. Z veseljem bi šel z vami, ampak ne morem,'' je pripovedoval z na pol solznimi očmi. Razumel sem njegovo žalost in nisem naprej drezal vanj. Postaral se je. Magnus je tiho spremljal najin pogovor in naenkrat dejal:                                            

''Hvala, Lars! Komaj čakam, da se ponovno vrnem na bele strmine. Prevelike usluge mi delaš! Pa še enkrat oprosti za včerajšnjo noč!''                                                              Zardel sem. Nisem vedel od česa, ali od moje dobrosrčnosti ali pa od strahu. Upam, da mojih rdečih lic ni opazil.                                                                                                       

''Kaj pa se je zgodilo včeraj, fanta?'' naju je dedek radovedno pogledal in nestrpno čakal na odgovor. Otrpnil sem. Iz ust nisem uspel spraviti niti besedice. Pogledal sem Magnusa.                                                                        

''Ah nič takega, nočne more,'' je pomirjeno rekel in mi vrnil pogled.                                                                                     

''Saj se boš navadil, Magnus. Verjetno nisi vajen take skromnosti in življenja na kmetiji,'' je tolažeče rekel dedek in ga prijateljsko udaril po rami. Videti je bilo, da Magnusu ta izjava ni bila všeč.                                                         

''Moram iti. Grem do Skrite jase. Se vidimo kmalu,'' sem jima rekel in pojedel še preostanek kosila. Oblekel sem si plašč in obul škornje. Moral sem se podvizati. Po pol ure hitre hoje po zasneženi poti skozi gozd sem zagledal obris stare kolibe, ki je še zmeraj izžarevala najino ljubezen, ki sva jo z Astrid vložila vanjo. Vesel sem, da je preživela toliko let brez naju in komaj sem čakal, da vstopim vanjo. Notranjost je bila nespremenjena. Sonce je s prav enako svetlobo pronicalo skozi stekleno okno in razvestljevalo prostor, v katerem je v kotu stal velik naslonjač, poleg njega pa je bil prostor za ogenj. Tedaj pa sem skozi okno zagledal konja, na katerem je sedela prav ona.                                                                 

''Oh, si že tukaj. Oprosti, ker si me čakal. Morala sem počesati Alto,'' je vsa zadihana rekla, stala pri vratih in se usedla na naslonjač. Usedel sem se poleg nje.                 

''Zakaj si me poklical? Kaj te muči?'' sem jo radovedno vprašal in jo stisnil k sebi.                                             

''Poklicala sem te, ker se mi je zjutraj pripetilo nekaj čudnega,''  je začela. Vzdihnila je in nadaljevala. ''Zbudila sem se pred teboj in Magnusom. Dolgo časa sem razmišljala o včerajšnji noči, ki mi še zdaj ne da miru. Ne morem si predstavljati, kakšne so sanje, ki te pripeljejo iz sobe in ti ukažejo stresti se,'' je odločno nadaljevala in si slekla pulover. Poskrbel sem, da je ogenj lepo segrel prostor, še preden je prišla.                                        

''Ampak to še ni vse. Zjutraj sem slišala, kdaj se je Magnus zbudil in tiho odkorakal do kuhinje. Vedela sem, da ga je noč do kraja izčrpala, zato je moral nekaj hitro pojesti. Verjetno se je le naučil včerajšnje lekcije v bolnišnici. Takrat sem si drznila storiti nekaj, kar si nikoli v življenju ne bom več. Hočem izvedeti resnico in odločila sem se, da grem v njegovo sobo. To je bila edina možnost, da bi ugotovila, kaj se mu plete po glavi in morala sem jo izkoristiti. Kar v spalni obleki sem tiho odhitela k njegovi sobi. Še enkrat sem se prepričala, da je hodnik prazen, nato sem prijela kljuko na vratih, jih odprla in se naenkrat znašla v Magnusovi sobi. Na prvi pogled je izgledala tako kot vsaka. Postala sem pozornejša in opazovala vsak centimeter sobe, ki bi mi lahko dal kakšen namig. Približala sem se pisalni mizi, kjer sem našla stvar, za katero sem te tudi poklicala. Pod kupom zvezkov je ležal majhen list, na katerem so bili s svinčnikom narisani trije skrivnostni simboli. Skrajno levo je bil obris neke gore, ki izgleda kot Kebnekaise, na sredini je bila na veliko narisana številka štiri in na desni strani je bila napisana najhna črka p. Bila sem prestrašena in še zdaj se tresem. Magnus se je popolnoma spremenil. Nisem si drznila vzeti lističa, zato sem vse tri simbole prerisala v svoj zvezek. Na, tukaj je,'' je prestrašeno potegnila list iz žepa. Vzel sem ji ga in si kar nekaj časa ogledoval tri skrivnostne simbole. Bili so takšni, kot jih je opisala. Kebnekaise na levi, na desni p in vmes štirica. Nisem mogel dojeti, kaj se dogaja. Začelo se je že v Stockholmu, nadaljevalo v Kiruni in še na dedkovi kmetiji.                                                                                          

''Le kaj tile simboli pomenijo? Ne vem, s čim bi jih lahko povezal,'' sem še kar naprej gledal v list.                            

''Najbolje bo, da se pogovoriva z Magnusom, ker tako ne gre več naprej! Če smo prijatelji, moramo biti iskreni in odkriti ter si ne smemo prikrivati nobenih skrivnostih, na primer takih, kot je ta list, Lars!'' je obupano zavpila.                               

''Kaj pa, če je to uganka oziroma neke vrste skrivnostna enigma, ki nama jo je za nalašč podtaknil, da se končno zaveva, kdo sploh je? Kaj pa, če jo poskusiva rešiti?'' sem jo šepetajoče vprašal in takoj je zavila z očmi.                                                                                                

''Če se takoj pogovoriva z Magnusom, lahko ta človek tudi drugače odreagira. Postal je nepredvidljiv. Lahko sploh ne bo več govoril z nama. Lahko ga sploh zadnjič vidiva!'' sem jo poskušal prepričati.                                 

''Daj no, Lars, ne bodi trapast. Saj je Magnus tvoj prijatelj, s katerim sta skupaj preživela toliko časa na snegu, kaj šele v šoli. Potreben bo pogovor, ker tako najlažje rešiš nesporazum,'' je zdaj z odločnejšim glasom rekla Astrid.                                                                                                          

''Saj vem, ampak poglej, kakšen je. Poglej samo, kako se vede in koliko preglavic nama je že nakopal. Človek se je v tako kratkem času neverjetno spremenil. Če bi bil jaz njegov oče, bi ga takoj poslal k zdravniku oziroma bolje rečeno k psihiatru! Mimogrede si bila ti prva, ki je vstopila v njegovo sobo!'' sem ji smehljaje odvrnil. Astrid je bila nekaj časa tiho.                                               

''Mislim, da imaš po eni strani prav. Ampak prepričana sem, da je to, kar midva zdaj počneva, razdiranje prijateljstva. Postavila sva se proti njemu in kujeva zlobne načrte, kako bova dokazala njegovo blodenje in neke vrste psihopatstvo. To res ni prav!'' je zadnji stavek je dobesedno zakričala.                                               

''Ne razumeš! Midva hočeva rešiti naše prijateljstvo!'' sem jo poskusil popolnoma prepričati. ''Saj ga vidiš, da niti ne govori več z nama. Govori le v svojih butastih sanjah!'' sem ji rekel. Bila je tiho.                               

''Prav, prepričal si me. Daj mi list,'' je tiho rekla in mi vzela list iz roke ter se zagledala vanj. Trajalo je skoraj dve minuti in naenkrat se je oglasila.                                           

''Lars, poglej, Kebnekaise. A mu nisi nič omenil, da gremo tja smučat?'' je rekla in se obnašala kakor prava detektivka.                                                                                 

''Seveda sem mu. Čakaj, Astrid! Včeraj, ko je blodil v nočnih morah, se je ustavil prav pred sliko Kebnekaisa! Tresel se je, ko je buljil vanjo. Mora biti povezava s to presneto goro!'' sem ji odvrnil in pogledal skozi okno. Zunaj je stal Magnus. Hitro sva pospravila listič in mu z največjo dobrodošlico odprla vrata, da ne bi česa posumil.

''Živjo, Magnus! Kaj pa ti tukaj? Kako si sploh našel to staro zarjavelo kolibo?'' ga je napadla Astrid. Bila je rojena za prikrivanje stvari.            

''Gospod Olaf mi je povedal, kje se nahaja Skrita jasa. Hotel sem vama samo povedati, da je večerja že na mizi in Olaf bi rad, da smo vsi skupaj,'' je rekel in naju še naprej gledal v oči. Njegove besede so se mi zdele trapaste. Dedek ni nikoli priganjal ljudi k večerji. Vse skupaj se mi je zdelo sumljivo. Le kaj ima zdaj za bregom?  Astrid se je odločila, da tudi to noč prespi na dedkovi kmetiji, zato je šla v isto smer kot midva z Magnusom. Hodili smo, slišalo se je samo šumenje mrzlega vetra, ki je z vso močjo butal v krošnje od snega belih smrek. Magnus, ki je vso pot buljil v tla, se je dvignil in naju ošinil z ostrim pogledom. To ni bil več prijateljski pogled. Bil je pogled, ki ti prodre skozi telo in ti pogleda v dušo. Z Astrid sva se spogledala. Spreletel naju je neprijeten občutek. Pot se mi je zdaj zdela še toliko daljša. Opazoval sem ga. Nepremično je buljil v tla. Noge skoraj ni več dvigoval. Nenkrat začne sam od sebe govoriti.                                                      

''Danes sem se skoraj ves dan pogovarjal z Olafom. Mislim, da je dober človek, tako kot ti, Lars. Pripovedoval mi je o svojih dogodivščinah na okoliških gorah. Še posebej na Kebnekaisu.'' Z Astrid sva se spogledala. Začela sva pozorneje poslušati njegovo blodenje. Malce je dvignil glavo navzgor in gledal v daljavo.                                                                                                  ''Naročil mi je, da vaju pokličem, da se pomenimo o tvojem načrtu, Lars. Omenil si mu, da bi se spustili po Kebnekaisu. Mislim, da je to dobra ideja, Lars!'' Opazil sem, da me nagovarja.                                                   

''Kje sem že ostal? Aja, preden sem šel k vama, sem šel po plašč v svojo sobo. Zdelo se mi je čudno, da sem pustil prižgano luč. Saj vesta, da sem skrben. Nekdo je moral biti v moji sobi,'' je skoraj neslišno izjavil in še naprej strmel v prazno. Astrid je zardela. Pogledala me je in vedel sem, da je bila to ona. Nisem mogel verjeti, da je lahko pozabila ugasniti luč. Vedela je, da se mora sama braniti, zato je začela:                                                                         

''Magnus, nikoli si ne bi drznila vstopiti v tujo sobo. Kaj šele v sobo prijatelja, s katerim se poznam že toliko let. Kljub temu pa sem bila že od jutra na maminem ranču. Mislim, da si jo sam pozabil ugasniti.'' Mislila je, da se je rešila, ampak zdaj je Magnus napadel mene. Pogledal me je naravnost v oči, v katerih je žarel plamen hudičeve zlobe.                                                                                            

''Lars, kaj si pa ti počel ves dan?'' je z gnusom v glasu rekel. Pogledal sem ga. V njegovih očeh ni bilo več Magnusa iz šolskih klopeh. Bil je Magnus, ki ga nisem več spoznal. Premišljeval sem: ''Ali se je res ves dan pogovarjal z dedkom in ni niti enkrat šel v sobo? O čem sta se, za božjo voljo, ves dan pogovarjala? Moral sem se pogovoriti z dedkom!'' Moral sem odgovoriti, saj je minilo že nekaj časa.                                                         

''Poglej, Magnus, vsi vemo, kaj si včeraj prestal. Vemo tudi, da si imel hude nočne more, ki se jih vsak človek na svetu izogiba, še posebej pa deskar. Verjetno so te zjutraj dokončno izmučile in nisi mogel več do potankosti presojati, kaj počneš. Po mojem mnenju si bil v nekakšnem transu in si pozabil tudi ugasniti luč. Ne vem, kdo bi lahko na tako odročnem kraju stikal po tvojih stvareh. Vedi, da midva z Astrid in dedek tega dejanja nismo zmožni storiti,'' sem se popolnoma razgovoril. Moj odgovor ga je presenetil in ga vsaj malce postavil na realna tla. Videti je bilo, da se je umiril, ker do kmetije ni spregovoril niti besedice več. Bil sem zaprepaden in jezen.      Ko mo prispeli, je na dolino padla že gosta tema. Dedek nas je čakal z večerjo na mizi in očitno je bilo, da si želi iskrenega pogovora z nami.  

''Dober večer, fanta in dekle. Dolgo časa vas ni bilo. Mislim sem že, da se vam je kaj zgodilo. Z vami sem se hotel pogovoriti, preden se opravite na Kebnekaise,'' je začel in naredil požirek Glögga.                                                                                                         

''Še posebej bi vam rad dal nekaj nasvetov o smučanju na takšni višini. Kot mi je Lars pri kosilu omenil, boste s helikopterjem odleteli s pristajalne steze v Nikkaluokti in pristali prav na vrhu Kebnekaisa, kjer je nekoliko večja ravnina. Od tu vodi več poti do dna doline, ampak vi boste izbrali pot po vzhodni strani Kebnekaisa. Smučali boste po grebenu strmo navzdol, kjer vas bodo na obeh straneh obdajale smreke. Izogibajte se jim, ker je lahko tam mehak sneg, ki se vam lahko pod nogami udre in pristanete v luknji, ki jo takoj prekrije sneg ter za teboj zakrije vse sledi,'' je resno razlagal in gledal predse. V njegovih očeh sem videl, kako podoživlja svoje mladostniške podvige.

''Ko bo greben začel postajati položnejši, boste na svoji levi zagledali polico, ki jo je omenil Lars. Tu se odločite, ali imate dovolj moči v nogah še za zadnji del. V primeru utrujenosti pokličite helikopter in se z njim odpeljite v dolino. Ko boste na polici, boste opazili, da je sneg mehkejši kot drugod, zato pazite, da ne zdrsnete v prepad …'' je rekel in se obrnil proti Magnusu. Spet me je obdal tisti neprijeten občutek kot v Stockholmu, ki ga ne morem opisati. Začel je globoko dihati.                                 

''Magnus! Je kaj narobe?'' ga je dedek zastrašujoče pogledal in opazil, da se mu žlica v roki trese.                            

''Ne nič mi ni, le malo sem utrujen. Moram se le malo odpočiti,'' je s sopihajočim glasom izdahnil in žlico odložil v juho. Odpravil se je v sobo.                                                  

''A se to pogosto dogaja?'' dedek ni bil zadovoljen. Po mojem mnenju je iz pogovora razbral, da je z njim nekaj hudo narobe.                                                                              

''Dedek, pusti ga. Pot ga je izmučila, '' sem mu rekel.                                                                                                    

''Potem pa pojdi v svojo sobo in malo zaspi. Zagotovo ti bo pomagalo. Bom naročil Larsu, da ti zjutraj do konca razloži potek odprave,'' je rekel Magnusu, ki se je s počasnimi koraki odvlekel nadstropje višje. Dedek nama je razložil še zadnji del proge in dal stvari, ki bi jih v primeru nesreče potrebovali. Zdaj smo končno lahko večerjali. Kasneje sva z Astrid pred spanjem razglabljala o uganki. Tokrat morava biti previdnejša. 

''A si ga videla? Spet se je tresel, ampak tokrat niso bile krive sanje!'' sem ji zašepetal. Malo je počakala, nato pa spregovorila in iz žepa povlekla list z simboli.     

''Kje sva ostala? Aja, Kebnekaise. Rekel si, da se je včeraj prav tako tresel samo pred sliko te gore,'' mi je odvrnila.                                                                                                         

''Prav imaš. Zagledal sem ga točno tam. Ampak poglej, če bi bilo karkoli v povezavi s to goro, si ne bi upal deskati po njej. Še rekel mi je, da mu delam usluge s tem, ko sem mu omogočil take počitnice, še posebej pa tako deskarsko dogodivščino. Saj si slišala. Ko je dedek pripovedoval, ga je zavzeto poslušal, dokler…'' mi je nenadoma zastal dih. Pogledal sem na desno stran lističa.       

''Dokler ni omenil prepada!'' je Astrid dokončala. ''Lars! To je to! Poglej na list, črka p stoji za besedo prepad!'' je vsa navdušena zakričala. Upam, da je ni slišal. ''A le kaj imata skupnega Kebnekaise in prepad? Vem, da vsak človek naprej pomisli na prepade, ko gre za smučanje na tako mogočnih gorah, ampak za Magnusa ne bi nikoli rekla, da bi nanj pomislil. Saj deska kot profesionalec!'' je v enem dihu izjavila.                     

''Ne bi vedel. Kaj pa pomeni tale štirica? '' sem komaj spravil besede iz svojih ust. Bil sem namreč zelo utrujen, medtem ko je bila Astrid polna energije. Nekaj časa je gledala v štirico.                                                                  

''Štirica, štirica…'' si je na glas govorila. ''Nimam idej, počakajva še nekaj časa. Mogoče se mi utrne kakšna razlaga za to presneto štirico!'' je rekla in me poljubila na lice.

''Kdaj gremo na Kebnekaise?'' me je vprašala.                                                                                                  ''Mislil sem, da pojutrišnjem. Jutri bomo testirali smuči na smučišču pri tvojem ranču in naslednji dan se odpravimo. Verjamem, da nam bo tam Magnus dal še kakšen namig o štirici,'' sem še z zadnjimi močmi rekel in zaspal.  Noč je bila tokrat mirna. Spal sem kot top in se zbudil že zgodaj zjutraj. Astrid je bila še zmeraj na moji desni strani. Preoblekel sem se in se spustil po stopnicah do kuhinje. Tu me je kot vsako jutro čakal dedek s časopisom v rokah.                             

''Dobro jutro, Lars!'' me je pozdravil. ''A si dobro spal?'' je vprašal in obrnil stran časopisa.                                          

''Sem,'' sem mu odvrnil in si pripravil zajtrk. ''A se Magnus še ni zbudil?'' sem ga vprašal.             

''Magnus?'' je odložil časopis. Vedel sem, da bo sledil dolg pogovor, ki bo zanimiv. Obrnil se je k meni.                                                                                

''Magnus se je zbudil pred menoj. Našel sem ga v dnevni sobi pri ognju. Bil je oblečen v deskarsko opravo, le čelado in čevlje za desko bi si nadel in bi bil pripravljen na Kebnekaise, '' se je pošalil, ampak meni to ni bilo niti malo všeč. ''Verjetno je čakal name, ker me je takoj napadel z besedami. Vprašal me je, če ga odpeljem na smučišče pri Astridinem ranču. Sprva sem se začudil, kako sploh ve zanj, ampak mi je povedal, da sta se včeraj o njem pogovarjala in da danes testirate opremo na njem.'' je nadaljeval. Vedel sem, da to ni bilo res. Zdaj sem se pošteno prestrašil. Nisem rekel niti besedice o tem smučišču, kaj šele o današnjem testiranju opreme. Verjetno to noč ni prespal v svoji sobi, ampak pred najinimi vrati. Postalo mi je slabo. Kaj, če je slišal za najino razglabljanje o njegovi uganki. Le kaj se mu plete po glavi? Le kaj se tu dogaja? Odločil sem se, da dedku povem za uganko. Ker se je včeraj ves dan pogovarjal z njim, bo verjetno pripomogel k odkritju zadnjega simbola.                             

''Poglej, Lars, včeraj sva se pogovarjala o najinem  preteklem življenju na tej kmetiji. Ne vem, zakaj ga to tako zelo zanima, ampak nisem drezal vanj. Hotel sem se z njim le spoprijateljiti, saj je vendarle tvoj prijatelj!'' mi je povedal in se dvignil s stola. Ko gre za take pomembne zadeve, dedek ne more le čakati.                                                      

''Ali se ni zgodilo nič nenavadnega, da bi se ti zdelo kaj sumljivo?'' sem ga vprašal.                                          

''Počakaj, da pomislim,'' se je nekaj časa držal za glavo. ''Nič se ni zgodilo. Bil je prav prijeten pogovor.''                 Nisem več zdržal, z nekom sem se moral pogovoriti.

''Dedek, povej mi! Kaj za vraga počne! Nikoli ni bil tak! Nikoli! Spremenil se je! In za to sem kriv jaz!''     

Dedek me je posedel v naslonjač. Vedel je, kako naj se obnaša v takih trenutkih. Stal mi je ob strani kot pravi oče. Poskusil me je pomiriti.                                                

''Lars, pomiri se. Nisi ti kriv. Vsak človek gre v svojem življenju skozi fazo, ki ga spremeni, saj začne misliti drugače, odraslo. To je glavni razlog, zakaj se je Magnus spremenil. Verjetno ga skrbi za vajino varnost. Ve, da je zelo hudo izgubiti najboljšega prijatelja v tem obdobju. Ve, koliko mu pomeni tvoje prijateljstvo, '' je umirjeno začel in me še bolj stisnil k sebi. Pomiril me je.        

''Če pa je moja prva razlaga napačna, je tu še ena možnost za njegovo spremembo. Na svetu obstajajo ljudje, ki imajo eno zmožnost več. Bral sem o njih in njihovih dejanjih, saj so preprečili tudi najhujše katastrofe po svetu. So posebni. Mogoče je tak tudi Magnus? Mogoče pa gre za prehodno fazo v njegovem življenju? Ne obremenjuj se. Magnus se je sam odločil, da odpotuje z vama in ve tudi, zakaj se je tako odločil. Na koncu bo vse v redu!'' je še dodal in bil sem popolnoma pomirjen. Neverjetno je, kako lahko človek s svojimi toplimi besedami deluje nate in te iz stanja na robu obupa privede nazaj na pot, da ljubiš svoje življenje. Objel sem ga in ga poljubil na lice. Nepopisna je moja ljubezen do njega, ki mu je nikoli ne bom mogel povrniti. To je človek, ki mu nikoli ne moreš ničesar zameriti. Opazil je, da so se mi ulile solze. To so bile solze sreče zaradi njegovih besed. Vesel sem, da je z menoj in vedno tudi bo. Še nekaj časa sva ostala na naslonjaču, dokler v dnevno sobo ni vstopila Astrid. Verjamem, da je slišala moje vpitje, zato je bil njen obraz nekoliko zmeden, ko naju je videla na naslonjaču. Malo me je bilo sram, ampak tudi fantje smo željni tolažbe, še posebej tiste, ki ti jo podari nekdo, ki ga imaš neprecenljivo rad. Astrid sem povedal, kaj se je danes zjutraj zgodilo in želela je čim prej oditi na smučišče. Hitro smo pozajtrkovali, skočili v smučarske obleke ter opremo stlačili v dedkov poltovornjak, s katerim smo odhiteli na smučišče.                        Dan je bil prečudovit. Sonce je že zgodaj vzšlo izza gora in obsijalo sneg. Odločili smo se, da najprej obiščemo Ingrid, a je Astrid morala še po smučarsko čelado. Prispeli smo na ranč, kjer je stala velika lesena hiša, zraven nje pa hlev poln prelepih konj. Pred njim je bil tudi ogromen ograjen prostor, kamor so konji zahajali na pašo. Zapeljali smo kar skozi glavni vhod, da smo parkirali prav pred hišo. Ingrid je bila v jahalni opravi. Na njenem obrazu se je prikazal nasmešek sreče, ko me je zagledala z Astrid. Tudi jaz sem bil vesel in sem pozabil na dogodek zjutraj, ko sem Ingrid objel. Dolgo časa me ni videla, ampak mislim, da se nisem mnogo spremenil.        

''Kaj vas je zaneslo semkaj na ranč?'' nas je vprašala z glasom, ki je spominjal na ganjenost.       

''Testirali bodo opremo, ker jutri zjutraj odletijo na Kebnekaise,'' je navdušeno povedal dedek.                

''Lepo, lepo. Samo bodite previdni in vse bo v redu. Uživajte, dokler lahko!'' je rekla. '' Moram v hlev, se vidimo!'' je še dodala in ko je prišla Astrid smo se poslovili. Ni nam preostalo drugega, kot da se zapeljemo do vznožja smučišča. Pogledal sem po pobočju in komaj sem čakal, da si obujem smučarske čevlje ter se spustim. Po tem smučišču je smučal že dedkov oče, opravil veliko zavojev,  ki so ga izpopolnili. Od vrha, do katerega skozi smrekov gozd pelje dvosedežnica, pa do vznožja je približno tri kilometre smučanja. Proga je na posamezni predelih precej strma, vendar sva se z Astrid brez strahu podala na vrh. Obula sva smučarske čevlje, si nadela čeladi ter se s smučkama in palicama v roki podala do sedežnice. Dedek je šel z nama in se ustavil pri gostilni, ki je stala tik ob smučišču. Pogovarjal se je s starimi prijatelji in jim verjetno razlagal o naši odpravi na Kebnekaise. Z Astrid sva se usedla na sedežnico; čakalo naju je skoraj petnajst minut vožnje do vrha.                   

''Tako. Po tvojih besedah smo Magnusovo zadevo rešili?'' mi še kar ni dala miru. Bila je radovedna in hotela je rešiti uganko. Priznam, da je tudi mene mučila radovednost.                                                                                              

''Astrid, ne razumem te! Popolnoma zaupam dedku. Saj sem ti povedal, kaj je rekel! Ali gre za njegovo prehodno fazo v obdobje odraslosti ali pa za nekaj nam skritega, nekaj, na kar mi nimamo vpliva! Če sem iskren, bi rad prišel do dna temu, saj sam ni mogel napisati teh treh presnetih simbolov na list in se kar sredi ljubega dneva začeti tresti! Po drugi strani pa mi ni več mar zanj!'' sem postal spet besen in nadaljeval:                         

''Rad bi užival te počitnice, ne pa se mučil z dejstvom, kaj se dogaja z Magunsom. To je njegova stvar!'' sem še dodal. Astrid je bila nekaj časa tiho, nato pa je s svojim pomirjajočim glasom odvrnila:                

''Poglej, nočem te vznemirjati, ampak razmisli. Magnus je najin prijatelj, ki zdaj potrebuje prijateljsko pomoč. Briga me, ali gre za odraščanje ali pa za njegovo predvidevanje in pretirano skrbnost. Magnus potrebuje najino pomoč, zato sva tukaj kot prijatelja, da mu pomagava, svetujeva in rešiva težavo, ki je sam očitno ne more.''                                                                                                      Nisem ji odgovoril in do vrha smučišča sva tako tiho občudovala zasneženo pokrajino. Ko sva prispela na vrh, sva zagledala Magnusa. Sedel je na klopci in gledal v strgan kos lista. Bil je list s simboli. Vzdrgetal sem, a sem se potajil, da ne bi bil sumljiv. Ko me je zagledal, je list spravil v žep. Zdaj sem končno spoznal, da ima ta človek v sebi nekaj, česar večina ljudi nima.                         

''Dobro jutro, Magnus!'' sem ga prijateljsko pozdravil in upal, da je včerajšnja noč pozabljena. Pogledal me je in me premeril.                            

''Živijo, oprostita, ker sem prišel pred vama, ampak deska in sneg sta me tako privlačila, da vaju nisem mogel več čakati. Vreme je prekrasno, sneg je super, zavoji so enkratni. Prava poezija!'' je odgovoril.          Pogledal sem Astrid. Bila je slabe volje in v očeh sem opazil trmo in nepotrpežljivost, ki se ju je hotela znebiti le z enim samim vprašanjem. Dregnil sem jo in ji dal vedeti, naj bo tiho.                                                        

''Kaj še čakamo, pojdimo se zabavat!'' sem mu  dejal in si pripel smučarske čevlje na smučke ter se spustil po strmini navzdol. Bilo je vrhunsko. Vso pot, ki se je vila med zasneženimi smrekami, sem užival. Sneg je bil skoraj leden, zato so nabrušeni robniki opravili delo, kot se pravi. Vijugal sem levo, desno, zašel med smreke in se jim izogibal z nepredstavljivo hitrimi zavoji. Zavil sem na del proge s skoki. Sprostil se je adrenalin in občutki so bili neverjetni. S smučmi se iz skoka odrineš kot puma, nato kot sokol poletiš dobrih deset metrov in pristaneš na doskoku kot zmagovalec. To so nepopisni trenutki, ki jih mora vsak smučar doživeti vsaj enkrat v življenju. Med smučanjem sem Magnusa popolnoma odmislil in se prepustil hitrosti, ki ti jo strmo pobočje dodeli kot nagrado za vse to, kar si naredil za ta šport. Nekajkrat sem ga videl na moji desni, nato na moji levi. Astrid je zaostajala, tako kot vedno, ampak je pogumno dekle in če neko stvar začne, jo tudi konča, zato ne dvomim vanjo. Prišel je oster zavoj v levo, ki sem ga uspešno zvozil skoraj pravokotno na podlago. Robniki so bili vrhunsko pripravljeni. Še nekaj metrov smučišča je bilo pred nami in že smo prispeli do  vznožja, kjer nas je v gostilni čakal dedek. Z veliko hitrostjo sem v smukaškem položaju drvel proti njej in preden sem bil oddaljen že skoraj tri metre, sem močno zavrl in se zaustavil tik pred vrati. Odpel sem si smučarske čevlje in se odpravil k dedku. Videl sem solze na njegovem licu, ki so drvele z enako hitrostjo kot moje smuči na smučišču. Bil je presrečen. Stisnil sem ga in objel. Tokrat je on potreboval toplino objema.              

''Hvala, Lars. Ne morem opisati sreče, da lahko kot dedek spremljam svojega vnuka od prvih zavojev do zavojev, ki ti jih zavidajo še najboljši smučarji. Hvala ti, hvala!'' se je razjokal in me še krepkeje objel. Na mizi so stale tri skodelice čaja, ki smo ga kot žolne v trenutku spili. Sledil je dolg pogovor o opremi, razmerah na progi, jutrišnjem smučanju. Vesel sem bil, ker je sodeloval tudi Magnus in se veselo pogovarjal z menoj, ne da bi z mislimi zašel kam drugam. Vendar se je pogovor naenkrat spremenil. Dedek je z nekim starcem, s katerim sta se pogovarjala o našem podvigu, načel pogovor o nesrečah v tukajšnjih krajih. Videlo se je, da starec ni smučar po srcu in tudi po značaju ni optimist. Nikoli ga nisem videl. Mogoče gre za kakšnega mestnega razvajenega starca, ki si je odločil preživeti preostanek življenja na odročnejšem kraju, kjer bo lahko še naprej razvajal svojo leno rit? Dedek me je naučil, da moram biti do starejših vljuden, vendar ta starec ni bil niti prijazen, kaj šele vljuden! Njegov govor je njegov značaj tudi potrdil.                                     

''Olaf ali kako vam je že ime. Ali boste res pustili te otroke na Kebnekaise? Pa saj ste zmešani! Mislil sem, da so to že odrasle osebe, ki že znajo misliti s svojo glavo! Sam bi jih postavil v hišo, zaklenil vrata in jih tam tudi pustil. Veste, kaj se jim lahko zgodi?'' je nakladal. Dedek je ostal brez besed. Priznam, da sem čutil potrebo, da starcu prisolim zaušnico, ampak sem se uspel zadržati. Astrid je bil mirna, ker je ni zanimalo, kaj si neki starec misli. Pogledal sem Magnusa. Spet je bilo po starem. V rokah je držal skodelico čaja, ki se je začela rahlo tresti. Vedel sem, da to ni dober znak, zato sem spregovoril:                                      

''Ne govorite tako! Nikoli še niste okusili tako močne ljubezni v svojem življenju, kot jo jaz zdaj čutim do smučanja. Če se vam ta šport zdi nevaren, se, prosim, poberite od tod!'' sem mu zakričal na uho, da je starec zagotovo ostal še nekaj sekund gluh. Bil je presenečen nad mojo reakcijo, vendar se je s svojo trmo vrnil v igro.               

''Ti boš meni pravil, kaj je nevarno, otrok! Ali veš, koliko nesreč se je že zgodilo ta mesec? Tri! Tri nesreče, ki so se slabo končale! Če hočeš, da boš ti ČETRTA, se raje ti poberi od tod!'' je zakričal in od jeze prevrnil stol. Jezno sem planil proti njemu, vendar je tu stal dedek, ki me je potisnil stran. Bil sem užaljen in prizadet. Najraje bi ga na smrt pretepel in ga poslal nazaj, od koder je prišel. Umaknili smo se iz gostilne in se približali k poltovornjaku. Razburjen in jezen sem se usedel vanj in pojedel sendvič. Dedek nam je povedal, da je to bogataš, ki je sem prišel pred nekaj dnevi in kot vsak mestni človek potrebuje nekaj časa, da preide iz povsem varnega življenja na podeželsko, kjer si moraš tudi sam znajti. Jeza je kmalu splahnela in odločili smo se, da preden odidemo, se spustimo po strmini. Tokrat je bila proga že malo manj utrjena, saj je po njej smučalo veliko smučarjev turistov. Ko smo kasneje vstopili v hišo, je sonce že zašlo za Kebnekaisovo pogorje. Dan se je pomaknil v večer in dedek je začel pripravljati večerjo, mi pa smo se razvrstili po sobah. Jutri nas je čakal zelo dolg dan, zato smo morali hitro zaspati. Ko sem premočene dele oblačil postavljal na radiator, je Astrid spregovorila:    

''Se spomniš tistega starca v gostilni? Začel je govoriti o nesrečah,''  je začela in mislil sem že, da želi naslednjega dne ostati doma. ''Nisem ga vzela resno, ampak pri Magnusu je bilo drugače. Ko je starec vztrajno drezal v našo odpravo in govoril o nevarnostih, sem ga pogledala. Bil je videti zmeden in roke so se mu spet tresle. Ko si pa ti planil na starca, pa je svojo skodelico čaja kar izpustil iz rok. Vem, da te je starec razjezil, zato Magnusa nisi niti opazil,'' je dokončala in me še vedno gledala v oči. Ni se mi ljubilo pogovarjati, še posebej ne o Magnusu. Bil sem izmučen in hotel sem se osredotočiti na jutrišnji dan. Na mojo srečo me je razumela in zmenila sva se, da ta pogovor prestaviva. Povečerjali smo, a nismo slutili, da bo noč zelo pestra. Spat sem šel zelo zgodaj in se poskušal umiriti, a so moje misli odplavale k Magnusu.

''Zakaj prav danes!'' sem razmišljal o tej presneti uganki. Ostala sva pri štirici. Kaj ta številka pomeni? Najprej Kebnekaise, nato prepad in zdaj štirica. Kako lahko normalen človek to poveže skupaj? Poskusil sem se sprostiti in preleteti vse dogodke, ki so se zgodili na teh počitnicah. Sprehodil sem se do letališča, šel na stranišče iskat Magnusa, obiskal restavracijo, nato še bolnišnico, sedel in spal pol noči na avtobusu, prišel na kmetijo, šel do Gustava in do Skrite jase, pogovajal sem se z dedkom in šel na ranč in smučišče ter skoraj pretepel starca. To so res počitnice kot v filmu, kot bi rekel Magnus, a v njem igra prav on vlogo čarovnika, ki se z urokom zasidra v misli in te z njim pusti budnega. Vem, meša se mi, ampak še vedno ne morem najti presnete štirice. Dvakrat, trikrat, štirikrat sem preletel vse dogodke na počitnicah in končno ugotovil, za kaj gre. Jeza, ki me je preplavila pri starcu, je kot strela z jasnega udarila iz mene in nisem mogel več presojati, ne odločati, ne poslušati, le zamahnil sem z rokama. Spomnim se njegovega govora, ki se mi še zdaj gnusi: ''... tri nesreče, ki so se slabo končale! … če hočeš, da boš ti ČETRTA, se raje ti poberi od tod.'' Tu je zadnji del uganke. Četrta! Številka šitiri! Zdaj se spominjam, kaj je rekla Astrid v zvezi z Magnusom. Verjetno mu je skodelica padla na tla, ko je starec omenil zadnji del uganke. Zdaj sem pred očmi imel le Kebnekaise, o katerem sem razmišljal že na začetku, prepad, ki ga je razkril dedek, in štirica, o kateri je govoril starec. Moja naloga je le, da vse tri simbole povežem. Za mano je bilo že pol noči in moral sem se podvizati. Priznam, da so mi možgani delovali hitreje kot celo šolsko leto v Stockholmu. Premleval sem vse možnosti in ko je že zdavnaj odbila dve, sem končno rešil Magnusovo uganko. Ali Magnus res misli, da se bo to zgodilo? Ali je sploh mogoče, da ima ta človek v sebi to, kar normalen človek nima? Ali je možno, da se v njem skriva še šesti čut, čut za nevarnost? Sklenil sem, da rešitve ne razkrijem, dokler ne opravimo spusta po Kebnekaisu. Moja glava je bila zdaj prazna in končno mi je uspelo zaspati.                                                                    Zbudil me je dedkov glas, ki nas je kot budilka vrgel iz postelje. Izgledalo je, kot da je bolj navdušen nad našo odpravo kot mi. Odprl sem oči, ki so bile danes težje. Nisem zavlačeval s poležavanjem, temveč sem hitro vstal in se odpravil k zajtrku. Tu so me čakali že vsi trije. Komaj čakam, da se ponovno spustim po Kebnekaisu! Na mizi me je čakala prava pojedina, ki jo je dedek pripravil sam. Ne vem, od kod mu toliko hrane in kdaj ter kako se jo je naučil pripraviti. Z užitkom sem pospravil dva kosa piščanca, tri ocvrta jajca in spil skoraj pol litra mleka. Bil sem sit. Jutro se je odvijalo v pogovoru o smučanju. V zraku je bilo čutiti napetost. Maguns je bil miren in ni kazal nikakršnih znakov panike ali kaj podobnega. Bil je navaden Magnus, ki tako kot jaz komaj čaka, da se spusti po Kebnekaisu. Vesel sem bil, da je vsaj eno jutro potekalo normalno brez zapletov, ki si jih zdaj zares ne bi želel. Astrid je bila sproščena in ni načenjala kakšnih skritih pogovorov o Magnusovi uganki, ki bi bili le v napoto. Tudi sam sem bil evforično razpoložen in noč je bila pozabljena. Zdaj sem vse, kar se mi je takrat pletlo po glavi, jemal za ničvredne sanje, ki ti ne pustijo spati. Miza je bila v trenutku prazna, v sobi pa sem si nadel vso smučarsko opravo, h kateri so sodile oprijete smučarske hlače in majica, pulover, jakna in kombinezon. V nahrbtnik sem pospravil smučarska očala, ruto, komplet prve pomoči in telefon, ki ga je dedek prejel od Gustava in nudi neposreden klic v reševalno društvo. Bili smo pripravljeni in pred poltovornjakom, ki je bil napolnjen z dvema paroma smuči, desko, štirimi palicami in tremi čeladami smo stali trije pogumni dijaki, ki se jim je v očeh svetilo od navdušenja in sreče. Iz hiše je za nami pritekel dedek in v rokah je držal svoj zastareli fotoaparat, ki ga je prejel kot darilo od nekega smučarja. Želel nas je fotografirati, da naš podvig ne bi bil pozabljen in bi o njem lahko pripovedovali svojim otrokom. Mislil je prav na vse! S smučarskimi čevlji na nogah smo skočili v poltovornjak in dedek nas je odpeljal do pristajalne steze. Med vožnjo sem gledal skozi zamegljeno desno okno in se zazrl na Kebnekaisovo pogorje. Vreme je bilo čudovito, brez enega samega oblaka in sonce je že pokukalo izza pogorja. Preplavil me je občutek sreče in adrenalin se je sprostil po celem telesu. Vesel sem, da sem tu doma, kjer lahko s smučanjem uživam svoje življenje. Danes mi je dopuščeno vse. Ljubim ta šport, dedka in vse, ki mi omogočajo živeti življenje, ki si ga želim. Danes je dan, ki bo v mojem spominu ostal kot nepozabno uživanje življenja, ki bo spremenilo vse težke trenutke v izkušnje, ki bodo dale nov pečat za sprejemanje novih odločitev v prihodnosti. Zbistril sem misli in pred seboj uzrl helikopter in dva člana reševalnega društva, Adolfa in Felixa. Slednji je v primerjavi z Adolfom otrok, saj vodja reševalnega društva šteje že spoštljivih štiriinpetdeset let in je naslednik starega Gustava, ki nas je prišel pogledat. Smučarsko opremo sem položil v helikopter. Dolgo časa je že preteklo, odkar sva se z dedkom zadnjič peljala, zato je bilo doživetje še zanimivejše. Pogled sem preusmeril na ostala dva smučarja. Polagala sta svojo opremo v helikopter. Ne morem opisati, koliko mi pomeni njuno prijateljstvo, kljub zadnjim dnevom, ki so bili že zdavnaj pozabljeni. Oba sta bila osredotočena, ko nam je dedek še enkrat razložil načrt. Še v Gustavovih očeh se je videl kanček navdušenja, saj so se le-te pod debelimi očali ves čas svetile. Kazalec na dedkovi uri se je že premaknil na osem in bil je čas za odhod. Poslovili smo se z objemi, stiski rok in poslovilno besedo smučarjev: ''Srečno!''            Leteli smo visoko nad dolino in razgled je bil prečudovit. Videli smo skoraj celotno jezero Ladtjojaure, vse vasi ob njem in v daljavi se je celo videl obris letališča v Kiruni. Celo pot smo kot turisti dobesedno buljili skozi majhna okna, ki so nam dajala nepredstavljiv razgled na zasneženo gorsko verigo, katere glavni je bil mogočni Kebnekaise. Vožnja s helikopterjem je trajala slabe pol ure in kmalu sem že ugledal obrise trase, ki sva jo z dedkom pred nekaj leti presmučala. Tokrat sem ubral zahtevnejšo pot. Preden smo pristali na ravnini, ki jo je omenil dedek, sem se ozrl na Magnusa. Vedel se je normalno, gledal skozi okno ter si v rokah brisal smučarska očala. Videti je bil malce živčen. Na zadnjem sedežu je sedela Astid, ki je bila nasmejana in komaj je čakala, da pristanemo. Helikopter se je začel spuščati in končno smo pristali na vrhu Kebnekaisa! Nepopisen občutek je spreletel moje telo, ko sem spet obujal spomine, ki sva jih tu pustila z dedkom. Odprl sem vrata in takoj opazil, da je tu drugačen zrak kot nekaj metrov nižje. Res je, da je bil redkejši, ampak toliko bolj svež in kar je bil zrak v Nikkaluokti balzam za pljuča, je bilo to pravo očiščenje duše in telesa. S težkimi koraki sem stopal po zasneženi ravnini in s smučmi na rami opazoval najlepše najlepšega. Odprl se mi je pogled na vso dolino, jezero in na dedkovo kmetijo, ki je od daleč izgledala kot majhen biser na dnu Baltskega morja. Zdaj lahko končno rečem, da sem srečen. Srečen sem, da doživljam to, kar si najbolj želim in se ukvarjam s športom, ki mi je všeč. Solza sreče in zadovoljstva se je vrnila izpred mnogih let, ko sem tu kot majhen otrok stal poleg dedka. Rečem si le lahko, da se je tu moje življenje začelo in tu se bo tudi končalo. Naj se zgodi karkoli, ampak iz svojega domačega kraja ne grem! Ne grem! Ozrl sem se in videl Astrid in Magnusa, ki sta tudi občudovala pokrajino.  Nobena, prav nobena gora na tem svetu se ne more kosati s Kebnekaisom! Prav nobena! Zbudil sem se iz svojih sanj in pomagal Felixu položiti vso opremo na tla. Iz helikopterja smo spravili smuči, palice, desko in tri nahrbtnike, v katerih so bile zvočne naprave, ki so spuščale zvok. To bi nas rešilo v primeru plazov ali v primeru katere druge nevarnosti. Bili smo pripravljeni in helikopter je po slabih desetih minutah postanka odletel nazaj v dolino. Ostali smo sami sredi snega.                                                                    

''Poslušajta! Načrt je tak. Najprej si ogrejemo noge in zapestja. Nato pregledamo vsak svoj nahrbtnik in smuči. Potem se spustimo. Če vam bo med smuko zmanjkalo moči ali pa vas bodo začele peči noge, glasno zakričite Postanek. Zmenjeno?'' sem se postavil v vlogo vodje in temu primeren je bil tudi moj glas. Oba sta poslušala in takoj smo začeli z ogrevanjem. Ura na Gustavovem telefonu je kazala že pol desetih in preverili smo smuči, smučarske čevlje in stvari v nahrbtnikih. Vse je bilo na svojem mestu, zato smo se odločili, da pojemo še vsak svoj sendvič, preden se spustimo sanjam naproti. Zdaj je končno prišel čas za smuko mojega življenja. Ura je pokazala na deset in sonce je bilo tik nad nami. Čez oči smo si nadeli smučarska očala, ki so zatemnila odbito svetlobo, in že smo stali na robu dolgega, predvsem pa strmega grebena. Proga je izgledala tako, kot jo je opisal dedek. Po vrhu grebena je bila strma pot in na obeh straneh so stale smreke, ki so bile le dva metra nad snegom. Bili smo pripravljeni, noge so se zatresle, smuči smo spustili in oči so se spogledale z največjo strmino, kar sem jih kadarkoli doživel. Bilo je kakor v raju. Zavoji so bili na tako strmem pobočju hitri in ostri, ker tu vsekakor ne bi želel pasti. Na hitro sem se ozrl čez desno ramo in videl Astrid, ki je uživala v smučanju in adrenalinu. Zdela se mi je pogumnejša kot včeraj. Magnus se je držal za Astrid. Zanj sem vedel, da uživa tako kot jaz. Res sva bila povezana z zimskimi športi, saj sva presmučala oziroma predeskala neskončno število kilometrov po svetovnih smučiščih, ampak nobeno ni bilo podobno temu, na katerem smučava zdaj. Upam, da naju bo ta smuka spet povezala in med nama ne bo več skrivnosti, ampak le resnica. Smučanje je teklo gladko in nam ni povzročalo nobenih težav. Vsak zavoj sem podoživljal z največjim možnim užitkom. Po vrhu grebena je bilo veliko majhnih skal, ki so zamenjala vlogo skoka. Smučal sem med njimi in se večkrat povzpel po njih in pristal skoraj dva metra nižje.                        Za nami je bilo že približno pet kilometrov čistega užitka, ki so ga zapolnjevali adrenalinski vzkliki dveh smučarjev in deskarja, ko je njihova hitrost nenadzorovano narasla. Na levi in prav tako na desni strani so za nami še vedno stale smreke, ki so že višje gledale s snega in izgledalo je, da je teren postal položnejši. Nisem mogel verjeti, da smo v tem času toliko presmučali in že smo se bližali polici, o kateri je dedek rekel kar nekaj besed.                                                    

''Ej, a se ustavimo? Mene že močno pečejo noge!'' je iz ozadja zaklicala Astrid. Priznam, da nisem pričakoval, da bo toliko zdržala. Ponosen sem bil nanjo. Dogovorili smo se, da se ustavimo na polici. Smučali smo naprej in nekaj je postalo čudno. Zdelo se mi je, da bi polico morali že zdavnaj zagledati, ampak pred nami se je pobočje le še bolj spustilo. Morda smo zgrešili pot, ki mi jo je tisti dan na zemljevidu pokazal dedek. Ali je pozabil omeniti kakšen kos poti ali pa se je narava v teh letih toliko spremenila? Spreletel me je srh in zgrabila me je panika. Saj smučamo na slepo! Noge, predvsem meča, so me zdaj začela rahlo peči. Še en slab znak. Ozrl sem se za seboj in ju pogledal.                                            

''Se vama ne zdi, da bi jo morali že zagledati?'' sem se poskušal ustaviti, ampak me je strm teren kar nesel s seboj.                                                                                                       

''Lars, nisem videl zemljevida, zato ti ne morem pomagati,'' je zaklical Magnus. V njegovem glasu sem začutil negotovost. Le kaj je zdaj narobe? Menda mi ne bo težil še zdaj! Nisem vedel, kaj naj storim. Smučal sem dalje in ko so se smreke na obeh straneh približale na razdaljo dobrih dveh metrov, sem v daljavi končno zagledal obris police. Olajšano sem zavzdihnil in že sem spustil smuči in pridobil nekaj hitrosti. Spet sem užival. Čez nekaj sto metrov sem končno videl, da polica leži takoj za rahlim zavojem v levo, ki so ga obdajale smrekove krošnje, zato je nisem dobro razločil. Malce sem upočasnil in zavil v to smer, ampak je ni bilo. Izgubil sem tla pod nogami in oči so se soočile z njim. Prepadom.                                                                                                               ____________ ᴥ ___________

                Moral sem oditi. Moje življenje v tej državi se je zaključilo tu, v kliničnem centru v Stockholmu, kjer sem ju še zadnjič videl. Poleg obeh nezavestnih smučarjev so v sobi njuni starši, sorodniki, medicinsko osebje in jaz, njun prijatelj, ki bi lahko to zgodbo drugače končal. Soba je temna in temu primerni so njihovi obrazi, polni žalosti, tegobe in solza. Nisem žalosten, ampak jezen sam nase. Vse je bilo v moji glavi. Če bi tisto noč prej pristopil do Larsa, odprl usta in mu povedal vse, kar mi leži na duši, bi zdaj vsi sedeli v šolskih klopeh in se spominjali še enih zanimivih počitnic. Za zmeraj mi bo v spominu ostal tisti usodni dan, ki je zapečatil mojo usodo. Vsako noč se sanje spremenijo v nočno moro, ki me spomnijo, kakšno napako sem storil. Rad bi se vrnil v preteklost in popravil vse svoje napake, še posebej pa zadnjo. Vsaka oseba v tej sobi se mi zahvaljuje za pogumno dejanje, ki sem ga na kraju nesreče storil, a zaman.                                                             Vedel sem, da se bo to zgodilo, še preden smo odšli. Takrat si nisem mogel predstavljati, v kakšno kašo ju bom spravil, zato stvari nisem jemal resno. Šele potem ko sem prispel na Olafovo kmetijo, sem se zresnil.  Že prvo noč sem doživljal nenavadne nočne more, ki so do potankosti opisale to, kar se je čez tri dni zares zgodilo. Bil sem prstrašen in od strahu sem se začel tresti. Nisem vedel, kaj se mi je dogajalo. Že od otroštva sem bil drugačen od ostalih in verjetno se je ta lastnost zdaj še izrazitejše pokazala. Sedel sem na stol k oknu in se zagledal v Kebnekaise. Takrat nisem mogel verjeti samemu sebi. V roke sem vzel list in začel risati, ampak roke nisem vodil jaz, ampak nekaj v mojem telesu. Bil sem zmeden in pred seboj sem naenkrat zagledal tri simbole, ki so opisale včerajšnje sanje. Vedel sem KJE, KDAJ in ZAKAJ se bo ta nesreča zgodila, ampak nisem ukrepal. Bil sem prestrašen in sram me je bilo govoriti o tem, kljub temu pa te skrivnosti nisem mogel povsem zadržati zase. Cele dneve sem poskušal skrivati svoj strah in misel na tri simbole, vendar mi je spodletelo. Ko je Olaf razlagal o smučanju na Kebnekaisu, je mimogrede omenil tisto besedo. Bila je povezana z mojo skrivnostjo in misli so mi ušle k njej, preplavil me je močan strah, ki je bil vzrok za tresenje rok. Poskušal sem čimprej pozabiti na vse, kar se je dogajalo v mojem telesu. Podnevi sem skušal svoje misli zamotiti s pogovorom z Olafom, ponoči pa z branjem knjig o deskanju, a zaman. Vedno bolj sem se spopadal z novim zavedanjem, ki sem ga do potankosti razvil na teh počitnicah. Tisto noč nisem več zdržal v svoji sobi, polni tegobe, zato sem se odločil, da grem na zrak. Stopal sem po hodniku in iz Larsove sobe zaslišal njun pogovor. Govorila sta o meni. Naslonil sem glavo na vrata in tako izvedel, da naslednjega dne testiramo opremo na smučišču. Po eni strani sem se veselil deskanja, s katerim bom vsaj malo preusmeril svoje misli, po drugi strani sem bil jezen sam nase, ker se z njima nočem pogovoriti o sebi. Takrat sem mislil, da vse to, kar se dogaja, sploh ne more biti res, ampak zdaj vem, da bi ta pogovor preprečil najhujše. Sploh ne vem, zakaj vam to razlagam, in mislim, da bom s tem omilil svoja čustva. Zgodilo se je in konec! Greha se tu ne da oprati in za večno mi bo ta dan ležal na vesti!                        Tokrat nisem več uspel zadržati čustev med žalostnimi obrazi, zato sem stopil na zrak. Zjokal sem se. Zakaj sem prav jaz tisti? Tistega dne sem naredil vse, kar je bilo v moji moči za svoja prijatelja, ampak občutek krivde se noče in noče izbrisati. Kriv sem!                                           Tisti dan sem se brez pomisleka z desko spustil do dna prepada in ju zagledal. Nezavestna sta ležala v razmaku dveh metrov poleg smreke. Segel sem v Larsov nahrbtnik in poklical reševalce. Oba sem previdno položil na desko in ju odpeljal na položnejši teren, kjer bi helikopter lahko pristal. Bil sem prestrašen bolj kot kadarkoli v svojem življenju. Govoril sem jima, naj se ne vdata v usodo in ne zapustita tega sveta, ker ga bom potem moral tudi jaz. Z istimi besedami si zdaj belim glavo na klopi pred kliničnem centru. Zakaj jima nisem povedal? Moral sem oditi.                                                                             Danes je za menoj že slaba polovica življenja. Svojo življenjsko pot nadaljujem daleč proč od Švedske, v Kanadi. Nimam več stikov z nikomer izmed svojih sošolcev, prijateljev in ne vem, ali sta Lars in Astrid živa. Svoj smisel življenja sem našel v gorskem reševanju, saj z vsako reševalno akcijo razbremenim velikosti greha, ki mi še vedno leži na vesti. Preteklost je zdaj za menoj. Priznam, da o njem nisem govoril z nikomer, ne s prijatelji in niti s svojo ženo. Čutim, da je v meni šesti čut, čut za nevarnost. Ustalil sem se v majhni vasici zraven smučarskega središča Whistler na zahodu države. Dandanes lahko stopim iz hiše, vdihnem svež gorski zrak in se razgledam po mogočni gorski verigi, ki obdaja ledeniško dolino. Odločil sem se, da se odpravim do stare vaške gostilne. Bilo je pozno zvečer in tu se vedno najde kakšen deskar, ki bi rad pokramljal o deskanju na bližnjih gorah. Usedem se zraven okna in gledam v novo hišo, v katero sem se z družino vselil lansko leto. Misli mi odhajajo v Stockholm, potujejo do Nikkaluokte in se končno povzpnejo na Kebnekaise. Takrat skozi težka lesena vrata stopi zrel moški s svojo družino. Vesel sem bil, da se starši še odločajo, da majhne otroke vozijo s seboj na potovanja in jih učijo uživati v zimskih športih. Moj pogled se je ustavil na njunem otroku. Bil je majhnen fant s svetlimi lasmi in modrimi očmi, ki je poln energije skakal naokoli. Zdaj je prisedel k meni in načel pogovor. Znal je tekoče govoriti angleško in po naglasu sodeč je prihajal prav iz Švedske. V meni je obudil spomin na moja otroška leta, ki sem jih preživel v Stockholmu. Dečkov oče je opazil, da se njegov otrok pogovarja z menoj in oči je usmeril naravnost vame.

''Magnus!'' je zakričal na ves glas, da sva se oba obrnila k njemu. Tokrat oče ni poklical svojega sina, ampak starega prijatelja, ki mu je na Kebnekaisu rešil življenje.