Glasovalna številka: D1002

Klara Tikvič, Anja Tikvič, Matej Tikvič

KAKO JE MESTNI VRH OSTAL BREZ ZGODBE

 

Naša hiša šteje že več kot sto let in v tem času je doživela že veliko stvari. V njej so se mudili številni ljudje, od manj pomembnih do zelo znanih. Ena od zgodb gre takole.

25

Začelo se je nekega jesenskega popoldneva. Mestni Vrh je znan po vinski trti in mošt je že odvrel v vino. Prababičin stric Alojz, ki je bil duhovnik, se je vsako jesen z veseljem vračal na domačijo. Tistega leta je srečal Ivana Cankarja in se odločil, da ga bo popeljal kar tja, k domači hiši. Njegova sestra Ivana je bila zelo presenečena, ker Alojz ni pogosto pripeljal gostov. Ampak se je hitro zbrala in Cankarju ponudila vino. Ivan je bil po naravi bolj zadržan, a štajerska kapljica mu je razvezala jezik. Zaupal jim je, da je na poti v Benedikt v Slovenskih goricah, saj je tam poučevala Anica, njegova prva ljubezen. Zaljubila sta se, a se nista mogla poročiti, saj ju je usoda popeljala vsakega na svojo pot. Izvedel je, da je ona kmalu umrla in je šel iskat njen grob.

Ko je končal s pripovedovanjem, je v njegovih očeh odsevala žalost. Vsem v hiši je bilo hudo, da Ivan in Anica nista našla skupne poti. Zanje je bila namreč družina zelo pomembna in tako je še danes. Ker jim je bilo zelo žal, so ga – še prijazneje kot bi sicer – pogostili z jedačo in pijačo. Malo so se še pomenkovali o vsakdanjih rečeh, nato pa je od utrujenosti zaspal kar za mizo. To mizo hranimo še danes in kdo ve – morda je tudi na njej spisal kak svoj verz.

Odstopili so mu zofo, da se je naspal in mu naslednje jutro ponudili domač kruh in kravje mleko. Za poobedek je dobil še pest suhih hrušk. Ko so otroci to videli, so pritekli k njemu in ga prosili, če jim kakšno da. Dejali so, da so to najslajše hruške v vasi in da jih ponudijo le ob posebnih priložnostih. V sobo je prav v tistem trenutku stopila mama in se jezila, češ naj ne motijo gosta. Ivan pa ji je odvrnil, da naj jih nikar ne preganja, saj je tudi sam kot otrok oboževal suhe hruške.

0

 

Otroci so mu bili zelo hvaležni in so mu hiteli pokazat okolico kraja. Najprej so mu razkazali najbolj skrite kotičke kmetije, ki jih poznajo le oni – luknjo pod hlevom, ki jo je izkopal zajček; prostor na podstrešju zadaj za skrinjo, kjer so imeli gnezdo polhi; veliko pajčevino za omaro, ki je bila doma kar petim pajkom; luknjo v kupu sena, kjer se skrivajo majhne muce in še mnogo stvari. Cankar je bil nad Mestnih Vrhom navdušen in se je odločil, da bo svoj obisk gotovo še kdaj ponovil. Razmišljal je že, kakšne zgodbe bi lahko napisal o tem kraju.

Naslednjega dne se je poslovil in sprejel povabilo, da se še kdaj vrne. Rekel je, da gre sedaj na Aničin grob in se dogovoril, da se vrne ob božiču. Otroci so navdušeno vzklikali, saj se jim je zelo prikupil. Žal pa so čez nekaj časa prejeli pismo, da se je tudi njegova pot končala prehitro, tako kot Aničina. Umrl je v Ljubljani še istega leta pred božičem.

Tako je naš domači kraj ostal brez Cankarjeve zgodbe o njem – lahko le mi razširimo zgodbo o Cankarju in našem kraju.