Glasovalna številka: D1005

Zarja Berk

ROŽNATA ROŽNA DOLINA

 

Nekega dne se je mlad par odločil, da se bo preselil, saj jima ni bilo všeč življenje v mestu. Živela sta med stolpnicami, kjer nista imela svežega zraka in prostora za gibanje. V mestu tudi ni bilo divjih živali, prečudovitih dreves in rož. Oba sta nadvse ljubila naravo.

Neko nedeljo sta se Marjetka in Roman odpravila na izlet po Dolenjski. Prišla sta do Šentruperta, ki jima je bil zelo všeč. Izvedela sta tudi, da je v njegovi bližini majhna vas. Odšla sta pogledat. Vasica ju je očarala, bila je popolna in zato sta se odločila, da bo ta kraj njun novi začetek. Navdušena sta bila nad velikimi zelenimi travniki, gozdovi, hribi in hribčki, prostranimi polji in potokom Bistrica …

Romanu ideja o selitvi ni bila preveč všeč, saj bi bil zelo daleč od svoje službe.Vendar Marjetka ni in ni hotela odnehati. Nato pa se je spomnila, da si je Roman že od nekdaj želel samojeda. Te želje seveda nista mogla uresničiti, saj v bloku, kjer sta živela, psi niso bili dovoljeni. Marjetka se je odločila, da bo Romana poskusila še zadnjič prepričati o selitvi. Ko mu je omenila psa, se je Roman strinjal.

V vasi sta si kupila staro hišo, ki je bila potrebna obnove. Z delom sta začela takoj. Od mesta sta bila zelo oddaljena, zato sta med obnovo hiše spala kar v šotoru. Ponoči sta pred spanjem poslušala, kako pojejo črički. Ob hiški sta uredila tudi vrt, na katerem sta gojila veliko različne zelenjave. Marjetka pa je na okenske police postavila cvetlične lončke.

Sprva se jima je življenje v hiški zdelo nenavadno, a sta se hitro navadila.

Roman ni in ni mogel pozabiti obljubljenega psa, zato je Marjetko takoj po obnovi prepričal, da kupita samojeda. Psiček je bil zelo razigran, neroden in glasen. Dolgo časa nista vedela, kakšno ime bi mu dala, zato sta ga klicala “kepa sreče”, saj je v njuno življenje prinesel veliko sreče. Sčasoma sta ga poimenovala Belko, saj je imel prečudovito belo dlako, kot kakšen polarni medved.

Par je v vasi živel tri leta, vendar jima nikoli ni bilo dolgčas. Saj sta imela psa, ki ju je z veseljem zamotil in jima delal družbo. Marjetka se je končno lahko posvetila cvetličarstvu. Roman pa je imel veliko dela z dresuro psov,  tako majhnih kot kakšna mačka, do tako velikih kot človek. V tem delu je zelo užival in je kmalu postal eden najboljših dreserjev naokoli.

Njuna ljubezen je rastla in po treh letih sta se odločila za poroko. Poročila sta se spomladi, ob jezeru, saj je bil to Marjetkin najljubši letni čas.  Ob jezeru je rastlo nekaj najlepših rož. Jezero je bilo iz treh strani obdano z gozdom.  Čez jezero je bil zgrajen lesen most, na katerem sta se poročila.

Zaobljubo sta si izrekla tik pred sončnim zahodom. Počakala sta, da je sonce zašlo in da sta na nebu lahko videla samo zvezde. Mladoporočenca sta se nato ulegla na travo in opazovala nebo. Preostalo noč sta praznovala sama z njunim psom. Vendar kljub temu tega prečudovitega dne nikoli ne bosta pozabila.

Tisto pomlad je cvetelo veliko cvetlic. Kar pa za to vas ni bilo nič posebnega. Zaradi tako prečudovitih spomladanskih cvetlic, sta se odločila, da se bo ta vas imenovala Rožna Dolina.

To zgodbico sta kasneje z veseljem pripovedovala  svojim otrokom in vnukom ter jim tako razložila ime vasi.  Zgodbica je tako po ustnem izročilu potovala skozi čas in živi še danes.

V Rožni Dolini je zares lepo. V njej živi okoli deset družin.