Glasovalna številka: D1007

Maja Hlebec

DOMA JE NAJLEPŠE

Med dvema občinama, Šentjanžem in Šentrupertom, ležita dva hriba. Prvi se imenuje Veliki Cirnik, ki je večji od Malega Cirnika. Na vrhu hriba stoji cerkvica, pod njo se razprostira borov gozd, v katerem ja tudi nekaj smrek in listavcev. Na prisojnih pobočjih so zidanice z vinogradi, sadovnjaki, seveda pa je tudi nekaj hiš, v katerih živijo dobri ljudje. Zraven Velikega Cirnika stoji še manjši hrib, ki se imenuje Mali Cirnik in spada v občino Šentrupert. V vasici je malo hiš in v eni od njih živim tudi jaz. Ko pogledam skozi okno, lahko vidim hrib Malkovec, ko stojim na našem hribčku, pa lahko vidim tudi Roženberk. Ko je jasno vreme, se vidi tudi cerkev, ki se skriva za mogočnimi smrekami in bori, pogled seže vse do Nebes in Kuma. Velikokrat se z mlajšo sestrico odpravim na sprehod. Spomladi se odpraviva na travnike in nabirava rože, poleti se sladkava s češnjami iz našega sadovnjaka, se kopava v potoku, jeseni se odpraviva po kostanj, gobe, storže, pozimi pa na najvišjem hribu delava velikega snežaka. Pri nas se da uživati v lepotah narave.

Vendar ni bilo vedno tako. Pred mnogimi leti se je naš kraj imenoval Cirnik. Imel je vladarja, ki ni bil ne kralj ne cesar. Ljudje so ga imeli radi, ker se je boril za njihove pravice. Bil je pravičen, vse je spoštoval. Poročil se je in kmalu je dobil sina Naceta, ki je bil res velik novorojenček. Vsi vaščani so ga bili veseli. Odraščal je kot drugi otroci, bil je prijazen in rad se je igral z vaškimi otroki. Izredno rad je jedel, v vasi so govorili, da poje za deset otrok. Ko je dopolnil sedem let, je dobil bratca Blaža, ki so ga klicali Blažek. Bil je pravo nasprotje Nacetu; majhen in šibak fantič. Vsa pozornost je bila usmerjena v Blažka. Nace si je pridobil pozornost s svojimi šalami, saj je imel dober smisel za humor. Šolala sta se v Šentjanžu. Nace je bil pravi matematik, izračunati je znal vse korene, enačbe in ni bilo računa, pri katerem bi povedal napačno rešitev. Blaž je bil izjemen športnik. Podiral je vse rekorde in osvajal nove medalje. Oba sta bila odličnjaka, čeprav je Nace zavidal svojemu bratu, da je najboljši športnik. Tudi Blažu ni bilo vseeno, da je Nace odličen matematik, a vseeno sta se razumela. Imela sta se najraje na svetu. Nace je prišel v obdobje pubertete. Z Blažem sta se začela prepirati zaradi neumnosti, kot so, kdo bo pokosil travo okoli hiše, kdo bo nabral jabolka za malico, kdo je boljši … Njuna vez je počasi razpadala in z vsakim dnem je prepir naraščal. Nace je šel po šoli s trebuhom za kruhom, izdeloval je izdelke iz lesa. Blaž je medtem uspešno opravil šolo. Opravljal je delo športnega učitelja kar v bližini svojega doma. Kmalu je oče zbolel za rakom in umrl. Brata sta podedovala vse, kar je njun oče imel. Zdaj je bila njuna hiša, premoženje in navsezadnje tudi Cirnik. Brata se nista razumela in ni bilo niti enega načina, da bi ju mama, prijatelji in vaščani pobotali, zato so se nekega dne odločili, da bodo Cirnik razdelili na dva dela. Nace, ki je bil skoraj tako velik kot  velikan, je začel vladati Velikemu Cirniku. Blaž pa je ostal majhen in droben, zato je vladal Malemu Cirniku. Tako sta iz enega prijetnega kraja nastala dva kraja. Vaščani so se imeli vseeno radi in upali so, da se bosta brata poboljšala.

Ko pa je Nacetu velikemu in Blažu malemu umrla mama, ju je tako prizadelo, da sta sklenila premirje. Vsak je še vedno vladal svojemu kraju, za praznike pa so se veselili skupaj. Vaščani so bili veseli.

Ljudje mislijo, da smo še danes na Malem Cirniku vsi majhni, kar pa še zdaleč ne velja. Ponosna sem, da živim v tej prelepi vasici. Večkrat pomislim na pregovor, ki pravi: povsod je lepo, a doma je najlepše.