Glasovalna številka: P109

Ella Hasanić

KAKO JE OLIVIJA IZGUBILA PRIJATELJICO MARJETKO

OŠ Martina Krpana Ljubljana

Nekoč je v gradu na Fužinah živela princeska Olivija. Oblačila se je v mavrične obleke, njeni lasje pa so bili dolgi in svetli, skoraj prozorni. Njena najljubša prijateljica je bila Marjetka, rožnati poni z dolgo belo grivo, ki ji jo je Olivija skrbno negovala. Radi sta se sprehajali ob Ljubljanici, ki je bila vsak dan drugačna: včasih tiha in prijazna, drugič spet mogočna in deroča. Njuna priljubljena igra je bilo žoganje na grajskem travniku. Nekega dne, bilo je po kosilu, pa sta se odločili, da zapustita grad in odideta v njun najljubši gozd pod Golovcem, kjer so v podrasti zorele sladke jagode.

  Olivija je zajahala Marjetko in že sta drveli proti gozdu. Na jasi ob robu gozda sta se domenili, da se razideta. »Tista, ki nabere najlepše in najdebelejše jagode, je zmagovalka,« vzklikne Olivija. Obe sta bili izredno tekmovalni, najraje pa sta seveda zmagovali. Zapodili sta se vsaka v svojo smer.

Olivija je prva napolnila svojo košarico in se vrnila na jaso. Čakala je in čakala, vendar Marjetke ni bilo od nikoder. Zdaj se je odločila, da ji pojde nasproti. Bila je že globoko v gozdu, rožnatega ponija pa ni srečala. Poiskati jo mora! Prečesala je vsak grmiček, obšla  vsako drevo, klicala je prijateljico na ves glas, a o Marjetki ni bilo niti sledu. Drevesne veje so grabila po mavrični oblekici in med prozorne lase se je ujelo že mnogo listja in mahu. V žalosti in strahu je nenadoma zajokala. Tedaj zasliši stopinje. Ne, niso bile Marjetkine. Mimo je priskakljal prelep srnjaček.

»Zakaj jočeš, mavrična deklica?«

»Sem princeska Olivija in pogrešam svojo malo rožnato kobilico z belo grivo. Bojim se, da je ne bom nikoli več našla!«

»OOO, princeska si? Jaz pa sem  Bambi. Ne skrbi, princeska! Gozd je moj dom in tu imam mnogo prijateljev. Skupaj lahko poiščemo tvojo prijateljico.«

»Kako prijazna tolažba! Kaj pa lahko storim zate v zahvalo?«

»Pravzaprav bi te prosil, da me malo zmasiraš po hrbtu. Morda bi mi tudi malo uredila dlako?«

»Seveda! S seboj imam Marjetkino ščetko, lahko kar pričneva.«

»Krasno. Jaz bom medtem poklical pomoč. Skoookiii!«

Zašumelo je in kmalu je izpod grma priskakljal zajček. Bil je takoj pripravljen obvestiti gozdne prebivalce. Še predno je Olivija dokončno uredila Bambija, so prijazne živalice v gozdu že izsledile Marjetko. Ta je popolnoma pozabila na čas, ko je uživala v sočni travi, jagodah in sončku. Ko je Olivija nenadoma zagledala prihajati trumo živali, ki so obkrožale njeno prijateljico Marjetko, so ji od sreče solze zalile oči. Skočila  je prijateljici v objem in ji šepetala: » Nikoli več se ne bova ločili, moja Marjetka! Kako sem se bala, da te ne bom nikoli več videla…« Marjetka kar ni mogla  razumeti Olivijinih solza in strahu, vendar se ji je kljub temu od srca opravičila. Nato sta se zahvalili še vsem živalim, ki so tako prizadevno iskale Marjetko. Poklonili sta jim nabrane jagode, saj tekmovanje ni bilo več zanimivo.

»Mi smo kot velika družina: držimo skupaj in si ves čas pomagamo,« je Oliviji razložil Bambi.

»Kako čudovito,« je dahnila Olivija.«Take prijatelje je res lepo imeti!« Poslovili so se in si obljubili, da se bodo še srečevali in se družili.

Olivija je zajahala Marjetko. Nežno jo je objela okrog vratu, naslonila svojo glavo na njeno ter zaprla oči. Marjetkina vihrajoča griva jo je žgečkala po obrazu. Na poti do gradu je med pozibavanjem na Marjetkinem hrbtu razmišljala, kako lepo je  imeti dobre prijatelje. Ne sme pozabiti nanje in jim mora tudi večkrat pokazati, kako rada jih ima.

Ko se je pred gradom spustila s konjskega hrbta, jo je nežno poljubila. »Rada te imam, Marjetka!«