Glasovalna številka: P122

Tomaž Šalić

DEČEK IN POVODNI MOŽ

OŠ Martina Krpana Ljubljana

 

Živel je deček, ki se je zelo rad igral z ladjami. Živel je v hiši tik ob reki Ljubljanici in vsak dan poslušal njeno prijazno šumenje. Predstavljal si je, da je mornar, zato je nosil črtasto modro-belo majico, zraven pa še bele hlače. Na glavi je imel mornarsko kapo, okrašeno z zlato vrvico in sidrom. Na svoja oblačila je bil zelo ponosen.

  Nekega dne, ko se je spet potikal ob rečnem bregu, pa je iz podrtega, votlega drevesnega debla zaslišal čudne glasove. Pogumno se je približal  duplu. Nenadoma je iz temne notranjosti planilo nekaj kosmatega. Bil je le ubogi kužek s poškodovano tačico. Deček si ga je previdno položil v naročje in brž z njim stekel domov, nato pa še k veterinarju. Ta je kužka pozdravil. Beli psiček mu je bil zelo hvaležen. Na dečka se je silno navezal, mu ves čas sledil in kmalu sta postala najboljša prijatelja.  Po cele dneve sta se skupaj zadrževala ob vodi in se igrala z ladjicami.

  Nekega večera, ko so meglice že objemale bregove Ljubljanice, je deček opazil nenavadno zeleno postavo, ki se je dvigala iz vode. Pogumno je stisnil prijatelja kužka k sebi ter zelenca ogovoril.

»Si ti… povodni mož?«

»Ja,« je kratko odgovorila zelena postava.

»Si ti tisti, ki je nekoč ukradel Urško?«

Povodni mož je samo prikimal. Ni bil strašen. Dečku je postal všeč, zato ga je vprašal, če bi si lahko ogledal njegovo kraljestvo. Zdaj se je povodni mož nasmehnil. Takoj ju je s psičkom odpeljal v svoje podvodno kraljestvo. Tam je deček spoznal lepo Urško, ki je pravkar skuhala okusno kosilo. Kaj tako dobrega še nikoli ni jedel! Urška je bila dobra gostiteljica. Povedala mu je, da je pod vodo srečna. S povodnim možem sta si na dnu Ljubljanice ustvarila družino. Dečku je bilo kraljestvo izredno všeč, a doma bi ga pogrešali, zato ni želel predolgo ostati. Povodni mož ga je razumel, zato ga je kmalu dvignil nazaj na gladino. Pomahala sta si, kužek je prijazno zabevskal, in že so povodnega moža zakrili valovi.

  Deček je stekel domov. Domače je že skrbelo, kje se tako dolgo potika. O povodnem možu ni nikomur povedal, le ob vsakem prostem trenutku je znova in znova prihajal s psičkom k reki. Upal je namreč, da se bo še kdaj srečal s povodnim možem in Urško.