Glasovalna številka: P123

Anže Bezenšek

VESOLJČEK PIPI IN JAZ

OŠ Loče

 

Nekega večera sem se igral v svoji sobi. Okno sem imel odprto, da sem si prezračil sobo, ko je naenkrat nekaj zaropotalo.

Prestrašen sem se obrnil proti odprtemu oknu, ko zagledam pred sabo vesoljčka.

Kdo si sem vprašal. Jaz sem vesoljček Pipi. Kdo si pa ti? Jaz sem Anže in ti si pristal v moji sobi.  Nisem pristal  v tvoji sobi ampak sem strmoglavil s svojo vesoljsko ladjo.

Kaj lahko naredim, da čimprej poletiš nazaj v vesolje, da starši ne izvejo, da si tukaj?

Prosim, če mi pomagaš popraviti mojo ladjo. Ja, ja, ja lahko, ampak kaj potrebujeva za to, da jo popraviva? Za popravilo rabiva novo vzmet in nekaj vijakov. Boš lahko na skrivaj prinesel to v sobo?

Žal Pipi to danes ne bo mogoče. Počakaj! Imam idejo. Skril te bom pod odejo, da boš prenočil pri meni. Zjutraj bova popravila ladjo in lahko boš odletel domov. Pipi je bil nad idejo navdušen.

Zjutraj, ko sem se zbudil sem na skrivaj prinesel v svojo sobo vijake in vzmet. Mamici sem rekel, da si želim malo miru v sobi, ker se želim učit.

Skupaj s Pipijem sva popravila ladjo.

Anže ti si res zlati fant, ko se bom naslednjič peljal mimo te zopet obiščem, do takrat pa ubogaj starše in bodi priden v šoli mi je povedal Pipi preden je pomahal v slovo. Ko sem pogledal skozi okno je bila samo še sled vesoljčka Pipija.

Vem, da ni bilo pravilno, da sem se zlagal svojim staršem ampak vem, da me nebi razumeli, če bi jim povedal za svoj obisk.