Glasovalna številka: P129

Gea Palir

PTUJSKA ZGODBA

OŠ Mladika Ptuj

 

Amara je bila zelo vesela, ko je slišala, da bo Simon počitnice preživel v Sloveniji. Še več! Njegova družina je najela hotel na Ptuju! Odločila se je, da mu razkaže celotno mesto. Nekaj časa bo tudi hodil v šolo-vsaj do februarja.

Kakorkoli, Simon se je na Ptuj že navadil in pred vrati je bil januar. Vsi starši so nakupovali kostume za pust. Tedaj pa se je razširila novica: »Nekdo je ukradel vse kurentove maske!« »Kako?! Ni kurentovanja brez kurentov!« je tožila Amara. »Ravno to sem ti želela pokazati.« »Ne skrbi. Zdaj lahko le midva rešiva Ptuj.« ji je prigovarjal Simon. Amara ga je hvaležno pogledala in mu pokimala. Naslednji dan po šoli sta se dobila pred Miheličevo galerijo. Simon je pripravil načrt. »Začneva preiskovati tukaj. Nadaljujeva pri Minoritskem samostanu, pa vse do gostilne Ribič.« Pokimala sta si in odločno stekla naprej. V Miheličevi galeriji je bilo ogromno vrat. Ena od njih so bila na stežaj odprta. Previdno sta se odpravila v sobo, da si jo pobližje ogledata. V njej je bilo le nekaj tradicionalnih slovenskih jedi: potica in dva krofa. »Sestradana sem.« »Amara, ne!!!« je zakričal Simon. »Ne opaziš nič čudnega na tej potici?« »Kaj pa naj bi?« ga je vprašala. »Blatni prstni odtisi! Na tleh pa stopinje! Slediva jim.«

Stopinje so vodile po Prešernovi ulici do ptujskega gradu. Končale so se na predpražniku. »P…preiščiva klet.« je v strahu dejala Amara. Presenetljivo! Klet je bila osvetljena. V njej je bila vreča s kostumi! »Prav imaš,« je rekel Simon. »Res ni Ptuja brez kurentov!«