Glasovalna številka: P131   

Jana Sluga

TO SEM JAZ

OŠ Mladika Ptuj

 

Živijo, ime mi je Sara. Živim na Ptuju. Imam veliko prijateljev, večinoma se družimo in pogovarjamo.

Cin cin, cin cin, je zazvonil šolski zvonec in pouk se je končal. Na šolskih hodnikih so prevladali hitri koraki in kriki.

Stopila sem skozi vrata učilnice in na hodniku zagledala svojo najboljšo prijateljico Tijo. Stopila sem do nje, ko me je naenkrat potisnil prijatelj Timotej in mi iz roke zbil moj dnevnik s skrivnostmi. Ko je dnevnik padel na tla, se je ključavnica, katera je bila nameščena, da ga nihče ne bi prebral, zlomila. Tija je pobrala dnevnik in iz njega na glas prebrala: «Dragi dnevnik, danes sem se zaljubila v Miha.«

V mojih očeh so se začele nabirati solze in po celem hodniku so se mi smejali. Začela sem teči po hodniku in stopnišču navzdol. Prišla sem do šolskih vrat. Odprla sem jih in izstopila iz šole. Stekla sem do železnega parka, sedla na klop in začela razmišljati. Tija je bila moja najboljša prijateljica, zdaj pa me je izdala. Sklenila sem, da ne bom več Tijina prijateljica.

Naslednji dan sem samozavestno vstopila v šolo, čakali so me sramotni kriki: »Sara +Miha! Sara+ Miha!«

Skoraj sem se spet raznežila, a ostala sem močna in vse te sramotne žalitve preslišala. Enako se je dogajalo tudi v razredu: »Sara+ Miha! Sara+ Miha!«

Na šolskem radiu je prišlo obvestilo: «Na šoli je nova učenka. Bi ji kdo razkazal šolo ter mesto?«

Takoj sem se javila. Ko sem zagledala novo učenko, sem jo vprašala: «Kako ti je ime?« Izvedela sem, da ji je ime Kiara. Začeli sva se pogovarjati in naenkrat postali prijateljici.

Kiari sem začela razkazovati Ptuj: «To je Minoritski samostan. V njem je cerkev, knjižnica, glasbena šola…« Nadaljevali sva z ogledom: «To je Florijanov spomenik, sv. Florijan je zaščitnik pred požari.« Spet sva nadaljevali:« Tukaj stoji Mestni stolp z uro. Postavili so ga že pred časi. Takrat je bil veliko višji, a je v zgodovini prišlo do požara, zato je sedaj nižji. Na vsaki strani stolpa je ura, razen iz grajske strani je ni. Ko so stolp gradili, tedanja kraljeva oblast ni želela prispevati h gradnji Mestnega stolpa, zato na grajski strani ni ure.

Končno sva končali z ogledom in se začeli pogovarjati: «Hej, Kiara, bi se jutri po pouku družili?« sem sramežljivo vprašala. »Seveda,» je odgovorila Kiara.

Naslednji dan sem pri šolskih vratih zagledala Kiaro. Bila je vsa potrta, in povedala mi je: «Ko sem bila na poti v šolo, je do mene prišla neka punca. Rekla mi je, naj se ne družim s tabo. Bila je zelo nesramna, mislim, da ji je bilo ime Tija.«

Takoj se mi je pred očmi prikazala njena podoba, in zakaj je to naredila. Kiari sem v tolažbo rekla. «Ne skrbi, ni ti potrebno upoštevati njenih besed.« Kiari se je na obrazu prikazal olajšan nasmešek in skupaj sva vstopili v šolo. Po vstopu v šolo sem se spomnila: «Ojoj!« In spet se je zgodilo.

»Sara + Miha! Sara +Miha!« Preslišala sem to, šla dalje po šolskem hodniku in Kiara mi je  sledila. Vprašala me je: «Kaj se tukaj dogaja?«

Razložila sem ji vso zmedo, ki se je dogajala, preden je prišla na našo šolo. Kiara pa je rekla, da ji ni važno, v koga sem zaljubljena, in da me ona ne bo zmerjala. Saj bi se tudi sama slabo počutila, če bi se to dogajalo njej.

Zazvonil je šolski zvonec, in pouk se je začel. Učiteljica je pouk začela s stavkom: «Dobro jutro razred, dobili smo novo učenko. Bi se predstavila pred razredom, Kiara?« je učiteljica vprašala Kiaro. A Kiara se ni želela.  

Po pouku me je Kiara čakala v železnem parku. Odhitela sem tja in Tija mi je sledila. Zagledala sem Kiaro in pričeli sva se pogovarjati. Tija pa naju je opazovala izza grma. S Kiaro sva se zadovoljno nasmehnili druga drugi. Tijo je nekaj prešinilo: «Saj res, sedaj vem,

zakaj se Sara ne želi več družiti z mano in se me izogiba! Izdala sem jo.« V Tijinih očeh so se začele nabirati majhne solze. Žalostna je odšla iz železnega parka.

Pome je prišla mami, s Kiaro sva se nasmehnili in poslovili. Doma sem v dnevnik zapisala: «Dragi dnevnik! Dobila sem novo prijateljico. Ime ji je Kiara. Zelo je prijazna in zelo dobro se razumeva.« Zaprla sem dnevnik in zaspala.

Naslednji dan sem se zbudila in ugotovila, da je sobota. Šla sem v dnevno sobo in zaslišala zvonec. Pohitela sem odpret in na vratih zagledala Kiaro. Zelo sem se razveselila njenega obiska. Povabila sem jo naprej : «Hej, kako si?« Z nasmeškom mi je odgovorila, da je vredu.

»A sem ti omenila, da imam starejšo sestro Klaro?« sem vprašala Kiaro. »Zdaj vem.« se je nasmehnila Kiara. Skupaj sva odšli v mojo sobo. Klara je z ostrimi koraki vstopila v mojo sobo: »Klara! Kaj delaš v moji sobi? Pojdi ven!«

Kiaro so kar zabolela ušesa. Klara je odgovorila:« V moji sobi ni interneta, zato sem prišla v tvojo sobo, in v tvoji je veliko signala.«

»Namesto, da si v moji sobi, bi lahko šla do očija, in mu rekla, naj v tvoji sobi popravi internet.« sem ji predlagala. »Lahko bi res to naredila,« je odgovorila Klara. »Oči, oči!« je kričala Kiara ob zapuščanju moje sobe. »Oprosti za vso zmedo z mojo sestro.« sem se opravičila Kiari.

»Se veseliš poletnih počitnic?« je Kiara menjala temo, da bi me spravila v boljšo voljo. »Ja, se,« sem ji odgovorila in dodala: « Saj jih imamo že pred vrati! Samo še en teden.«

S Kiaro sva se tako zatopili v pogovor, da sva čisto izgubili občutek za čas, ena , dva, tri, in popoldne je bilo že tu. Kiara je morala domov.

Dan je minil, tako kot naslednji in spet se je začela šola. Na šolskem hodniku me je spet pričakalo: «Sara+Miha! Sara +Miha!...«

Vsa živčna sem šla v razred, kjer se je spet dogajalo enako…  Po pouku sem Kiari šepnila, naj pride v šolsko knjižnico, ki je v mansardi šole. Odpravila sem se v knjižnico, kmalu je za menoj prišla še Kiara. Rekla sem, da ji moram nekaj povedati. Usedli sva se in začela sem govoriti: «Kiara, veš, nikoli nisem imela takšne prijateljice, kot si ti. Zanima me, ali bi bila od sedaj moja najboljša prijateljica?« »Seveda! Zakaj nisi tega že prej vprašala?« je navdušeno kriknila Kiara. Kasneje sva se še veliko pogovarjali in družili, in pogovarjali in družili…

»No, to je moje življenje, in to je moja zgodba. In še nekaj, nikoli, res nikoli ne pozabi, niso vsi okoli tebe tvoji pravi prijatelji.»