Glasovalna številka: P140

Jurij Kobal

LEGENDA O NASTANKU IMENA VASI BELA

OŠ Col, PŠ Podkraj

 

Ko so Turki ropali po naši deželi, je v našo ozko sotesko brez poti pribežala kneginja Bela, doma z Gorenjske. Njen mož, vitez, je bil v vojski. Imela je veliko kokoši, pasla jih je na bregu, ki se še danes imenuje Kurji laz. Živela je v hiši, katere temelji so še danes vidni.

Njen mož je bil v vojski ranjen. Vedel je, da se žena Bela skriva v teh krajih. S svojim zvestim hlapcem je ranjen pešačil iz Vipave do Sanabora in naprej do Krajne vode. Tam pa je vitez omagal. Poslal je hlapca, da gre dalje in poišče Belo.

Ko je žena izvedela, kaj je z njenim možem, mu je skuhala nekaj jajc, na katera je vtisnila svoj grb. Glasil se je tako: »Ne kradi, ne zmikaj, kar najdeš ne podtikaj.«

Jajca je dala hlapcu in vitez je po grbu spoznal, da je žena blizu. Z zadnjimi močmi je lezel naprej. Tudi ona mu je šla naproti. Vendar ni dočakala, da bi ga še videla. Nekaj sto metrov pred vasjo je umrl. Bela ga je pokopala in mu dala postaviti znamenje. Na kamnitem podstavku sta še danes vidni črki M●N.

Kje je ostala kneginja Bela, in kje je pokopana, ne vemo. Spomin nanjo pa nosi ime naše vasi, potok Bela in znamenje ob poti v Kurji laz.