Glasovalna številka: P143

Tija Godec, Alex Javoršek, Mila Knez, Anja Kosec, Anabella Koželj, Zala Kožuh, Zala Novljan, Kiar Nuhanović, Jakob Radelj, Lejla Zulić, Anže Habicht Zupančič

IZGUBIL SEM SE

OŠ Louisa Adamiča Grosuplje

 

Nedaleč stran, sredi gozdička pri Magdalenski gori, je živel srnjaček Berto. Skotil se je skoraj tri tedne nazaj in počasi, ampak res počasi se je poskušal postavljati tudi na noge. Berto je živel srečno, lagodno in brezskrbno življenje. Mama in oče sta mu prinašala hrano, on pa se je skrival v lepo pripravljeni luknji za gostim ter košatim grmom.

Čas je mineval in Berto je užival. Mami se je zdelo, da je že čas, da ga nauči samostojnosti, da ga nauči, kako si mora sam najti hrano in poskrbeti za svojo varnost. Jasno je namreč, da nad mladim srnjačkom prežijo številne nevarnosti. »Berto se mora naučiti poiskati najbolj zelene liste dreves gabra, hrasta, jelke ali pa leske. Vedeti mora, katero jagodičevje v gozdu je sladko in katero grenko, celo strupeno,« je rekla zaskrbljena mama očetu. »Nocoj ga peljeva na pašnik in naj si sam poišče hrano,« je dodal oče.

Večkrat sta skrbna starša svarila Berta, naj že poskrbi zase, on pa se je vedno zanašal le na starša in se mu tako odraslo razmišljanje sploh ni zdelo potrebno. Nekega dne, ko sta ga starša zopet odpeljala s seboj na pašnik in mu vneto razlagala, katero drevo ima najokusnejše liste in kateri listi niso užitni, ker po njih boli trebušček, se je zgodilo najhujše. Berto je bil tako zagledan sam vase in v to, da si poišče primerno senco za svoj popoldanski počitek, da se je izgubil. Žalosten in prestrašen je brezglavo tekal naokoli in klical svoje domače, slišati pa je bilo le odmev, ki se je slišal z Magdalenske gore vse tja do mlina, v katerem se je enakomerno vrtelo mlinsko kolo. Tekel je in tekel proti Babnemu polju in obupan klical svoja starša. Odgovora pa od nikoder.

Nekaj srhljivega je zaslišal! Prestrašen se je skril za grm in strašansko strigel z ušesi, da bi ugotovil, kdo se skriva za tako groznim brundanjem. Z nizkim, mrmrajočim glasom je velika pojava vprašala: »Kdo tako neutolažljivo kliče mamo in očeta?« »Kdo si?« je prestrašeno vprašal Berto.

Medved je z gobcem premikal grm, da bi videl, kdo tako joka, in rekel: »Jaz sem, rjavi medved. Povej – zakaj se sam potikaš tu naokoli in kličeš mamo in očeta?« »Srnjaček Berto sem, izgubil sem se. Zagotovo me boš sedaj pojedel za malico,« je zajokal s tresočim se glasom. »Pojedel? HAHAHA! Le zakaj bi te pojedel?!« ga je začudeno pogledal in se usedel na ogromno zadnjo plat. »Že tako nimam nikogar, ki bi se z menoj pogovarjal in iskal slastne jagode v gozdu,« mu je žalostno, a zelo tiho odgovoril medved. Obrnil se je stran in zajokal: »V tem trenutku si želim le prijatelja.« »Bi bil moj prijatelj in mi pomagal poiskati mamico in očka?« ga je hitro, a še vedno malce prestrašeno vprašal srnjaček. Glasno in odločno mu je odgovoril medved: »Seveda, pojdiva in poiščiva tvoje domače!«

Čudno prijateljstvo bi rekli, kajne?

In tako sta medved in Berto hodila po polju in prišla do mlake. Tam sta srečala zajčka, ki je ob medvedovi veliki pojavi začel tako močno skakljati, da so se tresla tla. Berto mu je hitel razlagati: »Zajček, nikar tako ne skači in se ne boj, midva sva prijazna in nič ti ne bova naredila!«

Tudi zajček je potreboval pomoč in zato se je počasi umiril, a vseeno hitro razložil: »Nisem se izgubil, zagledal sem njivo detelje, najlepše, kar sem je kdaj videl, in tako tekel proti njej, da sedaj ne vem, kje je moj dom.« Žalostno je še pripomnil: »Vem, zelo neodgovorno od mene, bi rekla moja sestrica, vendar – lakota je huda stvar.« »Nič,« je rekel medved in Berto je dodal: »Skupaj si bomo pomagali in prehodili preostanek poti.«

Čudno prijateljstvo bi rekli, kajne?

Skupaj so hodili štiri dni, štiri mrzle noči pa se greli drug ob drugem, da jih ne bi zeblo. Ko so naslednji dan tako hodili in pletli iskrena prijateljstva med seboj, so srečali miško. Miška je tako begala sem ter tja, da jo je bilo skoraj težko videti. »Ja, miška, kaj pa tako begaš sem ter tja?« je vprašal Berto. Prestrašeno mu je odgovorila: »Iščem prostor za svoje gnezdo in tako bezljam naokoli, ker se mi nikjer ne zdi dovolj primerno za mladičke, ki jih bom kmalu imela.« Tudi ona se je zelo bala medveda. Iskreno rečeno pa se je medved še bolj bal miške. Noben medved noče priznati, da je miška pravi strah in trepet za medvedjo vrsto. Ga ni medveda na tem svetu, ki mu ne bi skoraj zaledenela kri ob pogledu na malo miško. Tako je miška begala sem ter tja, dokler je niso prepričali, da je varna, in jo s svojo iskrenostjo pripravili do tega, da je vsem zaupala. Skupaj so se pošteno najedli in nadaljevali pot. Srnjačku je bilo treba poiskati starše, zajček je iskal svoj dom, medved prijatelje in miška prostor, kjer bi varno skotila svoje mladičke.

Čudna druščina bi rekli, kajne?

Tako so hodili tri dni in si s skupnimi močmi našli hrano, varno prenočišče in toplo zavetje drug ob drugem. Četrti dan pa so na svoji poti srečali lisico. Pretkana lisica jih je sicer opazovala že nekaj časa. Medtem je naredila načrt, kako bo najprej pojedla najmanjšega in nato svojo požrešnost nadaljevala proti malo večjemu, dokler ne bo potem spretno ušla medvedu. Kar naenkrat je skočila izza grma in začela tako milo zavijati in jokati, da je imel še silni medved solzne oči. Zasmilila se je vsem, saj so jo po njenih besedah vsi zapustili, bili do nje zelo zlobni in nasilni in ostala je čisto sama, samcata, brez prijateljev. Po tehtnem premisleku so se odločili, da jo vzamejo v svoje zavetje in ji pomagajo. 

Čudna druščina bi rekli, kajne?

Skupaj so tako spletli nova prijateljstva in drug drugemu pomagali. Lisica pa ne bi bila zvita in prava tatica, če ne bi začela počasi uresničevati svojega zlobnega načrta. Ko je medved sladko spal in glasno smrčal, se je s slinastim smrčkom počasi približevala miški ter zajčku. Zajček je opazil njene steklene oči in se takoj spomnil vsega, kar ga je naučil očka. »Boj se lisice s steklenimi očmi in počasno hojo,« so ga učili starši. Tako hitro je začel poskakovati, da se je miški v trenutku zdelo čudno. Miška je dobro poznala zajčka in vedela je, da zajček pokaže svoj strah tako, da začne hitro poskakovati. Pogledala je proti lisici in v trenutku se je zavedala, da sta v hudi nevarnosti. Z zajčkom sta se spogledala in začela tako hitro teči v krogu, da je bila lisica čisto zmedena. Nekaj časa je še tekla za njima, na koncu pa se je le še vrtela in lovila svoj rep. Od vsega vrtenja ji je postalo slabo in padla je na tla. Mimo je v tem trenutku priletel orel. S svojimi kremplji je zagrabil lisico in jo odnesel naravnost na vrh Magdalenske gore. Lisici je bilo zelo hudo, vendar kazen mora biti vzgojna in govori se, da je lisica še danes nekje na gori.

Orel se je vrnil nazaj in obletel našo čudno druščino. »Vam lahko kako pomagam?« jih je vprašal. Vzkliknili so:  »Seveda!« »Ti zagotovo veš – kje je doma zajček, kje ima Berto mamo in očeta in kje naj miška postavi svoje gnezdo?« so ga spraševali.

Orel se je spustil nizko, da so mu lahko vsi sledili. Odpeljal jih je naravnost tja, kjer se je naša druščina prvič srečala. Medved je zamahnil s svojo taco, premaknil grm in zagledali so zajčkov dom, srnjaček svoje starše, miška pa je pod grmom našla najlepši prostor za svoje gnezdo. Medved ji je s šapo naredil primerno luknjo in bila je presrečna. Zajček je veselo odskakljal mimo detelje naravnost sestrici v objem, medved pa se je odločil, da bo živel nekje blizu svojih prijateljev, saj mu tako ne bo nikoli več dolgčas.

Kaj pa Berto, boste rekli, kajne?

Zaskrbljena starša sta bila presrečna, ker se je vrnil domov. Prekipevala sta od ponosa, ko sta videla, kako samostojen je postal. Očka pa je pripomnil: »Včasih mora nebogljeni srnjaček doživeti tudi kaj takega, da se izgubi in se samostojnosti nauči. Iz slabih stvari pa se na koncu vedno vse dobro zgodi!«

In ostala bo še zanimivejša druščina boste rekli, kajne?