Glasovalna številka: P148

Veronika Vodenik

LABOD NA LJUBLJANICI

OŠ Martina Krpana Ljubljana

Reka Ljubljanica teče mimo Fužin. Tam pri fužinskem gradu najbolj buči. Tam je živela labodja družina.

Mama je pričakovala male labodke. Kmalu  se  je izvalilo sedem malih kepic.  Vsi so si bili zelo podobni, le sedmi je bil drugačen. Na vratu, tik pod kljunčkom, je imel črno packo.

Vsi labodi, veliki in majhni, so se mu zaradi tega črnega perja na vratu kar naprej posmehovali.  Zato se je raje igral sam. Igral se je s trsjem. Vsakokrat, ko je izpulil trs, je zazvenel  zelo lep zvok. To je slišala žaba, ki se je igrala na bregu reke. Skočila je v vodo in zaplavala k labodku. Prosila ga je , če bi postal njen prijatelj. Seveda, labodek je bil navdušen, da ima prijateljico žabo. Žaba pa je kmalu ugotovila, da lahko mali  labod, vsakokrat, ko zapoje trs, vidi v prihodnost.  To je razglasila po levem in desnem bregu reke Ljubljanice in kmalu so vsi hodili k malemu labodku spraševati o sreči. Labod pa je rasel in rasel, črna packa na njegovem vratu pa se je večala. Vendar vsakomur je rad pomagal in mu povedal, kakšna bo njegova prihodnost.

Vsi so ga vzljubili in sprejeli, čeprav je bil zelo drugačen od vseh labodov, kar so jih kdaj poznali.