Glasovalna številka: P168

Sara Alujević

ZMAJA

OŠ Valentina Vodnika

 

V Ljubljani sta nekoč živela dva zelo jezna in zelo trmasta zmaja. Ko pa sta se srečala, se je začela velika grozota. Meščani so zbledeli svojo barvo izgubili. Od strahu so zbežali, begali so sem in tja. A nek meščan ostal je miren in poslal razglednico, na katero je napisal eno kratko kitico.

Kitica pa se glasila:

Dva zmaja sta bila

v Ljubljani in

sta se prepirala.

Poslal jo je vnuku .Vnuk ni mogel verjeti, zato si je še sam ogledal ta dva zmaja. Dedek je bil zelo star,

zato mu je dal stanovanje. Vnuk je dobro pisal pesmi, zato jo je nadaljeval. Pet minut je razmišljal, drugo kitico napisal.

Kitica pa se glasila:

Topotala sta z nogami,

da se treslo

pol sveta.

Brž jo je moral ljubljanskemu županu. On navdušen je bil, kitice je razdelil. Znanim pesnikom jih je dal, da so napisali še eno kitico. Veliko pesnikov je poskušalo napisati vsaj še eno kitico, vendar bilo je težko. Pesnikom pa gredo samo njihove pesmi gredo v rime. Bil pa je deček, ki je imel bujno domišljijo. Videl je kitice pesmi. Ker je bil dober v rimanju in mu je njegov pradedek povedal zgodbo, ker je videl prizor na lastne oči.

Naslednje kitice so bile:

Vse se treslo, pokalo

dokler sonce posijalo.

Zmaja okamenela sta

In na mostu sta ostala.   

 

In zvečer ne hodit tja,

mogoče se ob hrupu

prebudila bosta ja!

 

In zapomnite st to!

Mimo mosta brez

strahu

Zdaj še vedno most stoji.

Naš zmajski most

zdaj tam tiči.

Od župana je dobil pohvalo za najboljšo pesem.

Celotna pa se glasi tako:

Zmaja

Dva zmaja sta bila

 v Ljubljani in sta

se prepirala.

 

Topotala sta z nogami,

da se treslo

pol sveta.

 

Vse se treslo, pokalo

dokler sonce posijalo.

Zmaja okamenela sta

in na mostu ostala sta.

 

In zvečer ne hodit tja,

mogoče se ob hrupu

prebudila bosta,  ja!

 

In zapomnite si to!

Mimo mosta,  brez

strahu.

 

Zdaj še vedno most stoji.

Naš zmajski most zdaj tam tiči.