Glasovalna številka: P171

Veronika Krapež

PRIHOD LJUBLJANSKEGA ZMAJA

OŠ Valentina Vodnika

 

Enkrat so na šestem semaforju v Ljubljani živeli ljudje, ki so verjeli v majhna bitja, Piklote. Dan za dnem so jih iskali, zraven pa so si peli tole pesem:

Nekoč na Kogojevi

živeli so Pikloti.

To majhna bitja so,

ki se lepo obnašajo.

 

Vsak drugačne barve je

rumene, črne, roza, oranžne.

Barve oblačil imajo take

kot so na njihovem kožuhu dlake.

 

Za zajtrk, kosilo in večerjo

ocvrte sirove luknje jejo.

Da nimajo suhih ust

pijejo utekočinjen zrak tudi za pust.

 

Pikloti nekoč šli so na zrak.

Ko jih je skoraj povozil vlak,

se jim je zelo povišal krvni tlak.

 

A Pikloti se niso vdali,

kar naprej so se podali.

Do Koseške tržnice in Rožnika,

dokler niso zagledali krožnika.

Zadišalo jim ja tako,

da juhe so se najedli zelo.

 

Potem odšli so domov

in se ulegli na krov.

Na krovu so zaspali

zraven pa lepo sanjali.

Vedno so se pogovarjali samo o njih. Nekoč pa je fantek, po imenu Mihec, videl enega Piklota. Ujel ga je in ga odpeljal domov. Družil se je z njim in ga pokazal celemu mestu. Nekega dne je Piklotu postalo slabo. Mihec ga je odpeljal v bolnico. Tam so ugotovili, da je bolan, ker nima prijateljev. Rakli so, da bo ozdravel le, če ga bo vrnil tja, kjer ga je našel. Mihec in Piklot sta bila zelo žalostna, ker sta se morala posloviti. Dogovorila sta se za dve srečanji na mesec. Na enem srečanju je Mihec Piklotu podaril majhen telefon. Takole sta se pogovarjala:

 

                                           Mihec: Jutri pridem.

                                           Piklot: Ok. Lahko ti predstavim prijatelje.

                                           Mihec: Ja!

                                           Piklot: No se vidiva.

Oba sta bila zelo srečna. Do konca svojega življenja sta bila najboljša prijatelja.