Glasovalna številka: P173

Živa Zupančič

ČUDEŽI, KI SE DOGAJAJO V MOJEM KRAJU

OŠ Valentina Vodnika

 

Nekega dne sem se zbudila v nevihtno jutro in videla ducat sov, ki so letele od hiše do hiše (in se v njih seveda  tudi zaletavale) in nosile pošto. Ko se je ena sova zaletela v moj poštni nabiralnik, sem stekla k oknu pogledat. Tam sem videla sovo, ki se je spreminjala v človeka. To bi pojasnilo, zakaj sem neki dan v Čolnarni, ko sem pila kakav, videla poštarja z enim sovjim krilom ter  sovjimi očmi.

Danes je bil petek in morala sem iti v šolo. Dobra stvar v tem je, da bom videla svojo najboljšo prijateljico Liso, slaba stvar v tem pa je, da danes nimamo matematike. Ko sem hotela vzeti dežnik in odpreti vrata ter pogledati, kaj sem dobila v poštnem nabiralniku, se je vreme spremenilo. Sonce je kot naročeno grelo moj vrt. Previdno sem stopila ven in  pričakovala, da se bo kaj zgodilo, a se ni zgodilo prav nič. Vzela sem pošto in šla nazaj v hišo. Za zajtrk sem si pripravila kruh z marmelado, in ko sem pojedla, sem vzela šolsko torbo in se odpravila še malo začudena v šolo.

 Lisa me je čakala na hodniku. Tudi ona je imela začuden izraz na obrazu in spraševala sem se ali je tudi ona videla to kar sem jaz. Ko sem odložila stvari v omarico sva odšli v razred. »Rose, ali si danes videla kaj čudnega, kot na primer sove, ki se spreminjajo v ljudi ali, da se vreme kar naenkrat spreminja?« me je vprašala. »Drugi sošolci ne opazijo ničesar, a vem, da se nekaj čudnega dogaja.« Najprej sem pomislila, da je znorela, a potem sem se spomnila, da sem tudi jaz to videla. »Ja, tudi jaz sem to opazila, vendar sem enkrat prej v Čolnarni videla človeka s sovjim krilom in sovjim očesom.« sem ji odgovorila. Nato pa se je oglasil zvonec in morali sva se pripraviti za pouk. Danes je manjkala naša prijazna razredničarka, a jo je zato nadomeščala skuštrana in vedno slabe volje učiteljica Morilda Krep. Prvo uro smo imeli družbo. Učiteljica je najprej nadrla mojega sošolca, nato pa še mene. Po končani uri družbe smo se odpravili proti učilnici za gospodinjstvo. Ko sva hoteli odpreti vrata, se je zgodilo nekaj res čudnega. K nama se je obrnila moja sošolka Hana, ki smo ji pravili važička, ker se je vedno hvalila s svojimi oblekami in skoraj nikoli ni nosila iste obleke. A, ko sem jo zdaj pogledala je bila oblečena v obleke, ki jih je nosila že včeraj (kožno jakno, majico s kratkimi rokavi, pajkice z bleščicami in roza krilce). Najprej me je pogledala z izrazom strašnega gnusa, potem pa je izdavila: »Fuj, ta obleka je ogabna… V glavnem, mislim, da bi morali takoj oditi, saj se mi zdi, da bo nastal požar.« je rekla. In prav zares se je zdaj zaslišalo ššššš, ter zavohala sem dim. Zgrabila sem Liso in Hano ter stekla proti izhodu.

Po neumornih pet kilometrov teka nas je Hana ustavila in povedala, da bomo potrebovali jakne in oblačila in hrano ter pijačo. Šele zdaj sva z Liso ugotovili, da je Hana nekako prišla k nama domov ter spakirala vse stvari v eni sami dizajnerski torbici. Ko smo že hotele iti naprej, so tla izbruhnila in iz njih se je pognala najprej ena lovka, potem še druga in nato še vse druge. Hana je iz ne vem kje potegnila meč, tri meče pravzaprav. Enega je dala Lisi, enega pa meni. Potem smo tej…pošasti začele sekati lovke. Potem se je kar naenkrat ustavila.

Pozneje smo ugotovile, da smo ji odsekale glavno lovko in da se je ustavila zaradi tega. Ugotovile smo, da je Hana neke vrste prerokinja. Ampak na to se sploh nismo ozirale, ampak smo kar postale najboljše prijateljice. Potem nas je na zabaven način prekinil Hanin pes Bob in še njega smo stisnili v objem.