Glasovalna številka: PR101
Alena Granda
6659
OŠ Majde Vrhovnik
1.
Bil je 23. december. V Sloveniji je že nekaj dni vladal močan snežni metež, kot ga pri nas že dolgo ni bilo. Sneg je bil vsepovsod in mislim, da ga nekako nismo dohajali. Vremenarji so kar naprej obljubljali konec, a sile vremena so se upirale. Naš hišnik je vztrajno posipal stopnice s soljo, pa je zgornja soseda vseeno vsak dan padla na nos.
Če povem po pravici, sneg res sovražim. Zimski športi, ki se jih vsi veselijo, mi nikoli niso šli od
rok. Pri štirih letih sem si pri smučanju zlomil nogo in od takrat naprej me mama ni več spustila na
smučke. Še na misel ji ni prišlo, da bi mi pustila drsati, saj sem pri sedmih letih močno telebnil na
led in si obdrgnil brado, kar pa je za mojo mamo pomenilo, da sem komaj ušel smrti.
Vesel sem bil, da bom teh nekaj dni božičnih praznikov lahko preživel z babico. Sankanje s prijatelji, brezskrbno pohajkovanje po vasi in neizmerne količine potratne potice. Nič zasliševanja o ocenah in učnem uspehu, nič sumničavih pogledov ... To je življenje! Pa da ne bo pomote, babico zanimajo moje ocene in vse, kar spada zraven, vseeno pa ve, kako zelo je naporen pritisk domačih.
Žal mi je za mamo, saj vem, kako zmedena in utrujena je zaradi ločitve in posledične selitve, še posebej zdaj, ko se bližajo prazniki. Pogosto kar strmi v prazno, ko pa jo zaskrbljeno pogledam, se hitro zdrzne in reče: »Nič mi ni.« Pa ja. Misli, da ne vidim, kako mokra je njena blazina, ker pozno v noč ihti vanjo, da je jaz in moja sestra Špela ne bi slišala.
Ravno ta je prišla v mojo sobo in rekla: »Ajde, mali, nehaj sanjarit in spakiraj do konca. Ati že čaka
spodaj.«
Grdo sem jo pogledal. »A ti misliš, da si kaj več, če imaš uhan v popku in fanta pa na črno
pobarvane lase? No, naj ti povem, da definitivno nisi. Samo toliko, da boš vedela, nisem noben
mali,« sem ji jezno odgovoril.
Špela je zavila z očmi in zamomljala nekaj v stilu bo pa mami prišla. Kako bedna je včasih.
Zmetal sem še nekaj hlač in dolgih majic v potovalko in jo zaprl. V slovo sem pomahal svoji želvi
Gertrudi, kot da jo briga, da bom cel teden pri babici v Mariboru. Ona je samo vesela, da ima svojo
hrano in akvarij. Oblekel sem jakno in šel iz stanovanja.
Z mamo in Špelo smo že dva tedna živeli v devetstanovanjskem bloku v bližini centra Ljubljane. Vsak od nas je imel svojo sobo, imeli smo tudi majhno kuhinjo, sorazmerno veliko dnevno sobo in kopalnico. Naše stvari so bile še vedno v škatlah, saj večine pohištva še vedno nismo dobili. Mama je bila kar naprej na trnih, da smo kaj pozabili v stari atijevi hiši v Domžalah.
Hitro sem stekel po dolgem stopnišču in skočil naravnost v avto, v katerem sta že sedela Špela in ati. Ta me je pozdravil s prijateljskim nasmehom in čudno ponosnim pogledom. Končno je v avto prištorkljala tudi mama in se, kot bi plosknilo, usedla na sprednji sedež. Ati je brez besed prižgal avto in tako smo se odpeljali do Ljubljanske železniške postaje. Čakal sem, kateremu od staršev bo prej počilo in kateri bo začel prej zmerjati drugega. To je bilo prvič, ko sta se videla po ločitvi. Mama je buljila skozi okno, ati pa je gledal samo predse. Nihče v avtu ni rekel niti besedice.
Odleglo mi je, ko smo parkirali pred postajo. Nobenega kričanja in mahanja z rokami ni bilo. Iz
prtljažnika sem vzel potovalko in skupaj smo se odpravili proti peronu. Ustavili smo se pred vlakom.
Mama me je pogledala in s solzami v očeh je rekla: »Ljubček, pokliči, ko boš prispel. Glej, da si boš zahlačil majico, ko boš šel na sneg. Lepo se obnašaj do babice in ne delaj ji skrbi. Tu so še vitamini in tablete.«
Ojoj, sem zavzdihnil. Zdaj bo pa štala.
V pričakovanju sem pogledal atija, ki je tako močno zavil z očmi, da bi mu skoraj padle iz jamic.
Počilo mu je.
»Barbara, nehaj že enkrat s temi prekletimi tabletami in vso to trapasto kemijo,« je osorno pripomnil.
»Prvič, tableta je proti slabosti, vitamini pa so zato, ker vem, da ga bo tvoja mama pitala samo s sladkarijami in holesterolom. Otrok potrebuje veliko več kot to, Mirko,« se je branila mama. Ati pa nazaj: »Samo še enkrat se spravi na mojo mamo, Barbara, pa ...«
»Kaj, me boš pustil? To si že storil, ljubček, tista tvoja tajnica pa ti je pomagala,« se je mama ironično zasmejala.
Zdelo se mi je, da sem nekako dolžan poseči v prepir in ju umiriti. Rekel sem mami, da hvala za vitamine, da pa tablet ne potrebujem, ker mi na vlaku itak nikoli ni slabo. Objela me je, potem pa še ati. Špela, ki ni ves ta čas rekla ničesar, mi je samo pokimala. Nikoli nisva bila čisto tipična brat in sestra, ki naj bi se imela rada in si pomagala, samo izzivala sva se in si nagajala.
Stopil sem na vlak in družini še zadnjič pomahal. Le kako bodo zmogli shajati drug z drugim, če pa je zanje očitno še petnajst minut preveč?
2.
Odrinili smo. Vlak je bil precej staromoden. Imel je tiste stare kupeje, ki jih imajo le še redki slovenski vlaki. S potovalko na rami sem poiskal kupe številka 7. V njem je sedelo neko dekle.
Vstopil sem in pozdravil, punca pa me je samo pogledala in nadaljevala z branjem. Za trenutek so
me ujele njene temne, skoraj črne oči. Sedel sem na klop nasproti nje in prtljago odložil poleg sebe. Dekle se je zazrlo skozi okno. Še vedno so z neba padale ogromne snežinke in se lepile na šipo.
»Imaš rad sneg?« je vprašala, ne da bi pogled odmaknila od okna.
Zmeden sem odgovoril: »Em, niti ne.«
»Jaz ga obožujem,« pravi ona.
Še vedno me ni pogledala. Da bi razbil led, sem se predstavil. »Jaz sem Nikola, star sem 15 ...«, ona pa samo: »Mina.« Ker ni povedala, koliko je stara, sem sam pri sebi razmišljal. Iz profila ni bila videti dosti starejša, a nikoli nisem bil ravno najboljši v uganjevanju starosti ljudi. Rekel bi, da ima največ 18 let. Zdaj me je pogledala. Bila je temnejše polti. Imela je dolge rjave lase in najlepše, najtemnejše oči, kar sem jih kadarkoli videl.
Nekaj sekund me je opazovala, potem pa rekla. »Te lahko narišem?«
Ne da bi počakala na odgovor, me je takoj začela risati in medtem ni niti enkrat pogleda odvrnila od bloka. Niti da bi preverila, ali me je zadela. Niti enkrat.
Tišina me je motila, zato sem začel z osnovnimi vprašanji. »Od kje pa si? Mislim, jaz sem originalno iz Domžal, ampak sta se tastara ločila in mama je službo dobila v Ljubljani in zdaj smo tam. Jaz potujem k babi. Ti? Oprosti, ampak a boš celo pot samo tiho?«
Nasmehnila se je in rekla: »Nikamor.« Ha, sem si rekel. Kakšna trmasta razvajenka.
Končala je z risanjem in se zazrla v moje oči. Skicirko je položila na klop.
»Greva jest,« reče in pomigne, češ naj ji sledim.
V vagonu s hrano sva naročila dva sendviča in se usedla za najbližjo mizo. Zdaj je govorila ona. »Od desetega leta praktično živim na vlaku. Nikoli nisem čutila nobene potrebe po tem, da bi šla kam drugam. Tu so ljudje, ki jih poznam in me imajo radi. Oni skrbijo zame, jaz pa zanje.« Vprašal sem jo, kje so njeni starši, pa ni odgovorila, preprosto ignorirala me je. Namesto tega pa je krepko ugriznila v sendvič.
Ko sva se vrnila v najin kupe, sem segel po bloku, Mina pa ga je hitro izmaknila.
»Zakaj ne morem videti?«
»Nisem še končala,« je rekla in se na klop usedla po turško.
Naslednjo uro sva se pogovarjala o tistem in onem, malo sem ji pripovedoval, kako je doma, kako šola in takšne reči. Občasno sem imel občutek, da me sploh ni poslušala. Videti je bila kot nekdo, ki reče Poslušam. ali pa Mhm, razumem.,čeprav razmišlja, kaj bo jedel tisti večer. Vseeno pa mi je dobro delo, saj teh stvari nisem mogel nikomur povedati. Mami in atiju prav gotovo ne, s Špelo se itak ne pogovarjam prav dosti, prijatelji pa bi me imeli za mehkužneža. Tega pa nihče noče.
Mina je med pogovorom risala. Nekajkrat sem s pogledom oplazil risbo, a nikoli nisem prav dobro videl, s kakšno umetnino se ubada. O sebi ni več dosti povedala. Rekla je, da je tudi njena mama risala in da je njen oče delal fantastične sladice.
Naslednja postaja je bila Novo mesto. Da bi prišel v Maribor, sem moral prestopiti na drug vlak.
Z Mino sva izstopila, tako kot večina drugih potnikov.
»Kam si že rekel, da greš?« je vprašala.
Povedal sem, da v Maribor. Brez besed je stopila do pulta, kjer naj bi kupil karto. V pričakovanju sem ji sledil. Ženski za pultom je samozavestno rekla: »Živijo, Mici. Dve karti za Maribor, prosim.«
Ženska je debelo pogledala: »Minca, si to res ti?«
Zajetna gospa je stopila izza pulta in Mino močno objela. Bila je starejša, a v njenih očeh je bilo še vedno polno življenja. Na njenem obrazu se je raztezal največji, najbolj iskren nasmeh, kar sem jih kadarkoli videl. Govorila je v narečju.
»Ljubica, nič več te ne vidim. Doli v vasi te vsi pogrešajo. Kje si bila?«
Mina je skomignila z rameni in rekla: »Tu in tam. Kako si kaj? In kako je Franci?«
Mici je zamahnila z roko. »Ah, vsi smo dobro, draga. Kdo je pa tale fant?«
Odprl sem usta, a me je Mina prehitela: »To je samo Nikola.«
Kislo sem se nasmehnil in Mici ponudil roko, ta pa me je kar objela. »Če zdržiš s tole frajlo,« je
rekla in pomignila na Mino, »si zaslužiš priznanje.« Nekaj sem zamomljal v stilu hvala, vem. Mici pa je nadaljevala: »Ljubčka, žal mi je, ampak vlaka za Maribor še dolgo ne bo, na progah je vse zasneženo. Včeraj so šli praktično vsi fantje dol pomagat, reševalci pa so stalno na preži, da ne bi
koga zasulo. Vlak je v zamudi že več kot 24 ur. Tale sneg nas je tu res presenetil. Saj veš, da tako še
ni bilo.«
3.
Mina je za nekaj trenutkov umolknila. Nato se je obrnila k Mici in rekla: »Pa nič,« ter odkorakala s postaje. Zgrabil sem potovalko in se zahvalil ženički, ki pa je z nasmehom v očeh samo pokimala.
Sledil sem Mini, ki pa se ni ustavljala. Ni imela kovčka, samo torbo, kamor je spravila svojo skicirko. Zaklical sem ji, da naj se ustavi. Ni se. Bil sem jezen in končno sem jo ustavil tako, da sem jo močno povlekel za roko. Rokav jakne se je pomaknil z njenega zapestja in pogled se mi je ustavil na nečem neobičajnem. Bil je tatu. Pravzaprav ni bil tatu. Ni bil narejen lepo, pravilno ali pazljivo. Bile so številke. 6659. Mina me je grdo pogledala. Vedela je, da sem žig videl in hitro je popravila rokav.
»Če me vprašaš, ti ne plačam vroče čokolade,« je rekla.
Bila sva prav blizu glavnega trga. Na njem je bila mogočna mestna hiša, nekje v megli pa si lahko razločil obrise cerkve. Tiho sem ji sledil, zdelo se je, da ve, kam je namenjena. Vstopila sva v najbližji lokal.
Slekla sva jakne in šale. Videla je, da strmim v njeno zapestje v upanju, da bom spet videl tatu, zato je rokave jopice potegnila čez dlani. Kmalu je prišla natakarica in Mina je naročila dve vroči čokoladi. Ko je odšla, sem potiho rekel: »Veš kaj, plačam lahko tudi sam. Kaj za vraga je to?«
Potegnil sem jo za roko in ji odkril zapestje.
Nejevoljno me je pogledala in rekla: »Ti moraš vedno vse vedeti, ha?« Pokimal sem. »Še nikoli nisi videl nikogar, ki bi imel tatu?«
Pomenljivo sem jo pogledal. »Mina, ne me zafrkavat. Moja sestra ima enega in vem, kakšen je dobro narejen tatu. Izgleda, kot da si se upirala, ko si ti ga dali. Bolelo te je.«
Ni mogla zanikati. Vedel sem. Bila je migrantka.
Bral sem, da so jih na ladjah žigosali, da bi vedeli, če je kdo ... utonil. Ozrla se je naokoli, da bi preverila, če kdo prisluškuje.
»Joj, kakšna brihta si. Vem, kaj razmišljaš, in prav imaš. Naj ti kar odgovorim na naslednje vprašanje. Libija.«
Natakarica je prinesla najino vročo čokolado in oba sva se odmaknjeno zahvalila. Mina je srkala čokolado in pogleda ni odmaknila z nje. Ni me želela pogledati. Razmišljal sem, čez kaj vse je morala iti. Kaj vse je morala videti. Slišati. Zdaj pa je tako spokojno sedela tu z nekim Slovencem v Novem mestu. Ko sva popila, je vstala in se začela oblačiti.
»Ti plačaš, se spomniš?« je rekla in se namuznila.
Nasmehnil sem se ji in natakarici dal petaka.
Medtem ko sva bila v kavarni, se je stemnilo. Glavni trg je bil diskretno obložen z zlatimi in
srebrnimi lučkami. Mina je stala in opazovala mimoidoče. Globoko je vdihnila in rekla: »Snežilo
bo.«
4.
Mina me je prijela pod roko in odpravila sva se proti odru, postavljenem na koncu trga. Tiho sva sedla na klop, ki je stala odru nasproti. Tako sva sedela in opazovala ljudi, ki so kupovali sladkorno peno, otroke, ki so se podili naokrog in se kepali ... Bilo je prijetno.
Kar naenkrat pa je Mina zašepetala: »Nikola, na levi ..., ne glej, naju opazujeta dva policaja. Rekla sem, ne glej! Torej. Opazujeta naju, ker vesta, kdo sem. Počasi bova vstala in šla proti cerkvi. Me razumeš? Počasi.«
Res sva vstala in se kot dva običajna najstnika odpravila po cesti. Mina je šepnila: »Nikola, sledita nama. Pospeši korak. Ne, to je preveč. Malo počasneje ... Tako, to je super. No, dobro, zdaj sta preblizu. Nikola, teci, teci, teci!« in sva tekla.
Ponavadi tečem res slabo, saj se moje dolge suhljate noge zapletejo, ta dan pa sem tekel kot
blisk. Tudi Mina je bila hitra. Policista sta tekla za nama. Hitro sva se skrila za vogal, kjer naju nista videla in sta naju zato zgrešila. Eden od njiju se je spotaknil ob kamen in močno padel, a se je hitro pobral in sledil kolegu. Videl sem Mino, ki je tako močno zadrževala smeh, da sem se še sam nasmehnil. Ko policistov ni bilo več na spregled, se je začela smejati. Nikogar še nisem slišal, da bi se smejal s tonom tolikšnega olajšanja. Pa ne samo olajšanja, tudi ponosa in iskrenega veselja.
Tako sva se nekaj minut režala in Mini so se v oči prikradle solze. Ko sem prišel do sape, sem
končno rekel: »Mislil sem, da se to, da te za vogalom ne vidijo, zgodi samo v filmu.«
Obrisala si je solze. »Kaj pa, ko dobesedno živiš film? Hm, pojdiva, preden se vrneta.«
Hitro sva zakorakala proti cerkvi. »Tu bova prenočila,« je pojasnila. Odprla je velika, staromodna vrata mogočne cerkve, ki je stala nad trgom. Bila je topla, ne preveč kičasta, predvsem pa prazna.
Ta vtis je kmalu premotil prihod ministranta. Kmalu je vstopil ministrant. Ta se je ustavil takoj, ko naju je zagledal.
»Tomaž, lahko tu prenočiva?« je Mina brez zadržkov vprašala fanta mojih let. Imel je svetle kodraste lase in očala z debelim črnim okvirjem. Bil je zbegan.
»Mina, kaj ni to v nasprotju z zapovedmi?« je vprašal.
»Dolguješ mi, Tomaž, se spomniš? Mislim, da v zapovedih ni prelamljanja obljub.«
Fant je tiho odgovoril, da tega zapovedi ne zajemajo. Mina pa je nejevoljno rekla: »Misliš, da imam čas za biblijo? Pomoč potrebujeva, boš pomagal ali ne?!«
Tomaž se je popraskal po vratu in si popravil očala. Končno nama je dovolil, da prespiva v spovednicah. Bili sta mrzli in leseni, spala sva vsak v svoji. Iz potovalke sem vzel pulover in ga namestil tako, da mi je služil kot blazina. Takrat sem vprašal Mino: »Kako ti je v resnici ime?«
5.
»Mubera Harma,« je tiho odgovorila. » Moja mama je bila Mina. Bila je slovenska novinarka. Leta 1998 je odpotovala v Libijo, da bi naredila prispevek o obisku generalnega sekretarja OZN. Med delom se je zaljubila v zdravnika, ki je pomagal oskrbeti begunce, ki so jih ti ali oni poškodovali. Čez leto dni sta se poročila in mama je rodila mene in mojega brata Prita. Ko sem imela štiri leta, Prit pa dve, je mama umrla. Nek policaj jo je grobo odrinil in je padla. Množica jo je poteptala.«
»Žal mi je, Mina.«
»Z očetom sem takrat začela preživljati veliko več časa in z bratom sva bila nerazdružljiva. Nismo imeli veliko, a imeli smo dovolj. Občasno sem z očetom hodila k meji. Tam sem videla, kaj se dogaja. Zaznamovalo me je, Nikola. Imela sem pet let in to je bilo odločno preveč za majhnega otroka. Prit ni ničesar razumel. On je bil samo vesel, da je imel svoj leseni vlakec. Zavidala sem mu. Bil je popolnoma brezskrben. Zamotila sem se s prebiranjem maminih slovenskih knjig. Dokler je še bila z nami, me je naučila osnov jezika. Mama je ob strani pisala majhne opombe, na kaj so jo besede, dogodki, dialogi v knjigah spominjali. Tako sem zgodaj listala knjige Bevka, Prešerna, Cankarja in prebirala praktično vse omembe vredne slovenske avtorje. Brala sem tudi njen dnevnik. Seveda sem hodila v šolo, a sem večinoma špricala.
Nekega dne, mislim, da sem imela deset let, pa očeta ni bilo domov. Bilo me je na smrt strah. Nisem imela oziroma nisem poznala nobenih sorodnikov. Lahko si misliš, kako strah me je bilo. Ni ga bilo dan, dva … Nisva imela denarja. Končno sem se odločila, da greva k morju, na severno mejo dežele. Pograbila sem jakno, Prita in njegovo bundo in tako sva odšla. Še vedno sem imela upanje, da bova očeta tam videla, da naju bo objel, odpeljal domov in nama pripovedoval zgodbe. Hah. Otročje upanje. Očeta ni bilo. Nikoli več ga nisem videla.
Potem pa sem v nekem trenutku iz golega nagona skočila na ladjo. Prita sem povlekla za sabo. Še zdaj ne vem, kam nas je ladja peljala. Na palubi, prepolni ljudi, se je Prit naslonil name in zaprl oči. Tudi jaz sem jih. Slišala sem krike ljudi, ki so padali v morje. Skočili so na ladjo, pa so jih drugi porinili z nje. Že kriki so bili grozni, Nikola, kaj šele sam prizor. Čutila sem strah čudne vrste. Ne tisti standardni, ampak tisti, zaradi katerega leta ne moreš spati.
Kar naenkrat sem se sunkovito zbudila. Nekdo me je z vso silo vrgel na tla. Odprla sem oči in se znašla na vlažnih in mrzlih tleh. Bila sem v ječi. Ne več na ladji, nekje na trdnih tleh. Ozrla sem se naokrog in videla tudi druga dekleta, nekatera mlajša in nekatera starejša od mene. Mojega brata ni bilo nikjer. K rešetkam se je priplazila deklica približno moje starosti. Imela je velike temne oči in zalita lica. Povedala mi je, da čakamo. Ni rekla kaj. Ni rekla koga. Rekla je samo, da čakamo. Naenkrat sem zaslišala krike iz sosednjega prostora. Skozi hodnik je prišel moški, za sabo pa je dobesedno vlekel upirajočo se žensko, ki je govorila v meni tujem jeziku. Trpela je, močno. Čez nekaj minut je prišel nek drug moški, ki nam je dajal žige. Tako sem dobila svojega. Zdaj, ko razmišljam, sem skoraj prepričana, da je bil to nek harem, me, dekleta, pa smo bile premlade, da bi bile "uporabne". Žige so nam dali zato, da bi nas hitreje poklicali in imeli nadzor nad nami. Mislim, da sem bila tam kakšen teden. Končno mi je prekipelo in ko je eden od paznikov pustil odprta vrata, sem se zavedla priložnosti in zbežala. Še zdaj ne morem verjeti, da mi je uspelo.
Sledečih dogodkov se spomnim bolj bežno. Ko sem prišla na prosto, sem samo tekla in se nisem ustavljala. Vem, da sem tam skočila v avto nekemu ciganu, ne spomnim pa se, kako mi je to sploh uspelo. Njegov tovornjak je smrdel po starih jajcih in mesu. Tam sem se udobno namestila. V neki torbi je imel žemljo, ki sicer ni imela okusa, kot bi ga morala imeti, a vsaj v želodcu mi ni krulilo. Ubogi cigan me ni opazil cela dva dneva. Vozil se je noč in dan, ustavil se je samo toliko, da je šel na stranišče. In ja, jaz prtljažnika nisem zapuščala. Bila sem premražena, lačna, žejna ... Ko je moški ugotovil, da me prevaža naokoli, se je zelo razjezil in me vrgel ven ob železniški progi, nekje pred slovensko mejo na poti v Belo krajino.
Tu nastopi Mici. Takrat je še delala na vlaku, bila je zaposlena v vagonu s hrano. Videla me je skozi okno in izsilila, da se je vlak zasilno zaustavil. Vzela me je noter, mi dala hrane, vode, novih, nekoliko prevelikih, predvsem pa suhih oblek ... Res je lepo poskrbela zame. Približno eno leto sem ilegalno živela pri njej v vasi, ki je bila blizu Novega mesta. Ker nisem imela azila ali česa takega, smo se odločili, da bi bilo za mojo varnost bolje, če bi imela slovensko ime. Takoj sem predlagala ime moje mame, Mina.
Mici je imela veliko, prijetno, toplo družino, ki me je imela rada od prvega trenutka. Znala sem toliko jezika, da sem se lahko normalno pogovarjala z njimi. Učili so me ljudskih pesmi, skrbeti za kmečke živali, … Počutila sem se domače, pa čeprav sem mislila, da to ne bo več mogoče. Vpisali so me v šolo, kamor sem občasno hodila. Lahko pa si predstavljaš, da se mi po vsem, kar sem prestala, res ni dalo sedeti v dolgočasni stavbi in premlevati, ali je 3 krat 4 res 12. V času, ko bi morala biti v šoli, sem pohajkovala po Novem mestu. Ker sem občasno kradla, je zaradi mene Micina družina zabredla v težave. Morali so plačevat kazni in podobno. Nekoč pa sem ukradla srebrno zapestnico županove žene. Imela sem popolno priložnost, saj je na neki prireditvi sedela prav pred mano. Še vedno jo imam, veš? Vem, da ni prav, a vseeno sem ponosna nase, da mi je dejansko uspelo. Takrat so se policaji res razjezili. Dojela sem, da je družina zaradi mene prestala preveč.
Odločila sem se, da temu napravim konec, zato sem nekega dne pobrala svoje stvari in se usedla na vlak. Od takrat praktično nisem izstopila. Drugi so prestopali, da bi prispeli, jaz pa, da ne bi. Tako poznam vse delavce in strojevodje Slovenskih železnic. Vsem sem se prikupila, niti eden od njih mi ni storil nič žalega in jaz ne njim.
Zato me policaji poznajo, Nikola, zato sta tista dva tekla za nama.«
6.
Nisem vedel, kaj naj rečem. Punci se je več zgodilo v enem dnevu kot meni v celem letu. Tako sem samo sedel tam. Vrat me je bolel zaradi položaja, v katerem naj bi zaspal.
»Imela si neverjetno srečo, veš,« sem nazadnje rekel. Ni odgovorila. »Še vedno ne razumem, zakaj si mi povedala,« sem nadaljeval, »Mislim, saj cenim in vse to, ampak ljudje, ki grejo skozi to, čez kar si šla ti, se ponavadi ne odprejo tako zlahka.«
Mina je tiho rekla: »Prav imaš. Potrebovala sem osem let, da sem nekomu povedala. Nihče drug ne ve. Pa ne zato, ker bi me bilo sram, ampak zato, ker je enostavno težko razmišljati in podoživljati dogodke, ki so se zgodili.« Nato pa se je zahahljala. »Zato si ne laskaj preveč, nisi nič posebnega, si pač bil tu, ko sem bila pripravljena nekomu povedati.«
Nasmehnil sem se. »Vesel sem, da sem bil tu,« sem rekel.
Čez deset minut sem zaslišal rahlo smrčanje. Nekaj trenutkov kasneje sem tudi sam padel v sanje.
7.
Ko sem se naslednje jutro zbudil in hotel zbuditi še Mino, je ni bilo. Moram reči, da sem se kar
ustrašil. Takrat je prišel Tomaž, fant, ki sem ga spoznal prejšnji dan.
»Kje zaboga je Mina?« sem ga razjarjeno vprašal.
Fant si je živčno popravil očala, ki so mu drsela z nosu. »Policaja sta jo odpeljala. Mislil sem, da si ju slišal,« je rekel.
»In kako sta vedela, da je tu?« sem ga vprašal, pa čeprav sem odgovor poznal.
»Jaz sem jima povedal. Ni se mi zdelo prav, da se skriva. Bog ne bi bil zadovoljen,« je rekel v svoj zagovor.
Gnida zoprna. Pobral sem svojo torbo in odšel iz cerkve.
Povprašal sem naokoli, kje lahko najdem policijsko postajo. Ko sem jo našel, sem moral policiste jih nekaj časa prepričevati, da so me spustili do Mine. Končno so mi pokazali pot v sobo, v kateri je bila. V njej je bil tudi mlajši policist, ki ni mogel imeti kaj več kot dvajset let.
Mina je sedela za mizo. Videti ni bila nič drugače kot prejšnji dan, imela je le drugačen izraz na obrazu. Pa ne izraz depresije ali žalosti. Bolj je bil dostojanstven, a ne ponosen. Bolj natančno ne znam razložiti. Potiho me je pozdravila.
»Tomaž mi je povedal. Kako si?« sem jo vprašal.
»Gre, gre,... Ne sekiraj se, zgodilo bi se slej ko prej. Še vedno so jezni zaradi preklete zapestnice. Saj se bom spravila ven, potrebujem le čas.« Debelo sem jo pogledal. »Nikola, ušla sem iz harema. Gotovo novomeška policija ni noben varnostni presežek. Brez zamere,« je rekla in pogledala policista, ki je stal v kotu. Ta se je samo nasmehnil in pokimal. »Dali so mi nek rogljič, ki pa ni bil bog ve kaj. Že samo zaradi hrane bom zbežala.«
Občudoval sem jo. To je govorila naglas, poslušal jo je policist, nje pa ni bilo niti najmanj strah. No, glede na to, kaj vse je prestala, lahko verjamem, da je en sam policist ni pretirano prestrašil. Kakorkoli, v sobo je prišel veliko starejši, čemernejši, brkati policist, ki pa ni izgledal nič kaj prijazno, zato sem se od Mine poslovil in ji obljubil, da pridem naslednjega dne.
Popoldne sem pohajkoval po zasneženem mestu in razmišljal, kaj dela moja zaprta popotniška prijateljica. Mislim, da bi se lahko reklo, da je bila moja prijateljica. Ja. Mislim, da bi se zagotovo lahko reklo tako. Cel dan nisem jedel praktično nič, sam pa pil vročo čokolado v lokalu, kjer sva jo pila skupaj z Mino. Zvečer sem se spet odpravil proti cerkvi in Tomaž je privolil, da lahko v
spovednicah spim še eno noč. Aleluja.
8.
Ko sem naslednje jutro prišel na policijsko postajo, je tam vladal kaos. Nihče ni bil pri miru, vsi so nekam tekli in nekaj iskali. Nisem vedel, na koga naj se obrnem, potem pa sem zaslišal šibek pssst izza vogala.
Bil je mladenič, ki je pazil Mino prejšnjega dne. »Tvoja prijateljica je odšla danes ponoči. Kot obljubljeno, je zbežala, moram pa priznati, da sem ji malo pomagal.«
Postrani sem ga pogledal.
»Stari, si videl njene oči? Lahko bi me hipnotizirala z njimi,« je rekel v svoj zagovor.
Sam pri sebi sem se nasmehnil.
»Kakorkoli, tole je napisala in rekla, naj ti dam,« je rekel in mi izročil list papirja.
Vzel sem ga in se zahvalil policistu. Hitro sem odšel ven. Usedel sem se v kavarno in razgrnil Minino pismo.
9.
(dragi)NIkola,
kot obljubljeno, sem pobegnila. Vesela sem, da sem naletela nate na tistem vlaku. Hvala, ker si me oziroma si se pretvarjal, da me prenašaš. Vesela sem tudi, da sem ti pojasnila svojo preteklost. Niti predstavljati si ne moreš, kako mi je odleglo. Zdaj bremena ne nosim sama, težo si deliva.
Kakorkoli, odločila sem se poiskati svojega brata. Nazaj grem. Domov. Našla bom delček, ki mi manjka. Zamudila sem velik del njegovega otroštva. Rada bi ga našla. Rada bi slišala njegovo zgodbo. Možno je, da sploh ne bo hotel govoriti z mano, a vsaj poskusiti moram. Vem, da mi bo žal, če ne bom. Moram ugotoviti, kako bom prišla do tja, a morda se mi bo tudi tokrat sreča nasmehnila.
Hočem, da veš, da ne obžalujem niti sekunde zadnjih nekaj dni. Hvala, ker si plačal za vročo čokolado, hvala, ker si tekel z mano in bežal pred policaji, čeprav je bilo očitno zaman.
Iskreno hvaležna,
6659
Pismo sem večkrat prebral. Nasmehnil sem se. Pobral sem svojo torbo in se odpravil do železniške postaje. Upal sem, da bom končno lahko potoval naprej k babici. In res. Mici mi je prodala karto in tako sem se usedel na vlak takoj, ko je prispel.
Ko sem vstopil v svoj kupe, sem se zdrznil. Mama. Ati. Telefon. Ojej. Pogledal sem na svoj telefon, ki se je očitno ugasnil. 28 neodgovorjenih klicev. Drek. Uf, eden je bil celo Špelin, kakšna čast.
Takoj sem poklical mamo, ki je v trenutku dvignila telefon in začela hlipati v slušalko. Ko sem končal, sem poklical še babico. Tudi ona je malo zahlipala, a ne toliko kot mama. Definitivno ne toliko kot mama. Vlak se je sunkovito ustavil in iz zgornje police nad sedežem, na katerem sem sedel, je padel list papirja. Bila je risba. Ko sem dobro pogledal, sem ugotovil, da je to moj portret, ki ga je Mina skicirala, ko sva se prvič videla. Celo podpisala se je in pripisala datum. V kotu je pisalo lep nasmeh.
Zazrl sem se skozi okno in zavzdihnil. Nikoli je ne bom pozabil.
