Glasovalna številka: PR102

Ema Junc

MOJE POTOVANJE

OŠ Dušana Muniha Most na Soči 

DOGODIVŠČINA 2: PETRA (JORDANIJA)

Jaz in moj kužek Buddy hodiva po oglednih točkah antičnega mesta Petra v Jordaniji. Baje imajo danes nek praznik, zato si Petro ogledujemo le jaz, Buddy in še dva moška – en domačin in en turist. Stojita pri stebru. Videti je, kot da se malo prepirata. Mene prav zaščemi radovednost, Buddyja pa verjetno tudi, saj začne siliti h gospodoma. Previdno se splaziva na drugo stran stebra, tako da vidiva le njune hrbte, njun pogovor pa vseeno slišiva. Prvi možak je bradat, visok in oblečen v smoking, kar izgleda zelo smešno, saj je danes 33 stopinj (tip se vidno poti, a tega noče pokazati). Drugi (očitno domačin) pa je oblečen v srajco, primerno za Havaje, in v hlače, ki mu visijo postrani z bokov, tako da se vidi rob spodnjic Calvin Klein. Njun pogovor pa gre tako: »Rekel si, da boš živali pripeljal zjutraj, zdaj pa je dve popoldne!!!« je pridušeno penil tip v smokingu. »Ti rit angleška, saj veš, da se je zalomilo pri prevozu!!!« je nič manj bentil 'havajska srajca' tip. »Teslo zarukano, samo pripelji golazen, da dobiva tistih par jurjev!« je nadaljeval 'smoking' tip. Havajska srajca mu je hotel oporekati (logično, saj ga je užalil), ampak mu je oni odvrnil samo: »Ob 00.00 tukaj pri loputi, pa ne zašuštrat!« Zatem sta se razšla. Obstala sem z odprtimi usti. Zaprla sem jih šele takrat, ko sem ugotovila, da morava ukrepati in ko sem skoraj požrla muho.

Z Buddyjem sva odhitela v hotel, da se pripraviva na vohunjenje. K Petri sva se vrnila ob 23.30. Na začetku tam ni bilo nikogar, a čez deset minut se je prikazal tovornjak, ki se je izdajal za tiste vrste sleparja, ki dostavlja sadje. A na nek način sem vedela, da to ni tisto, za kar se izdaja. Skrita za skalo, sem ga opazovala. In res. Ven je prišlo osem tipov, domačinov, ki so začeli s tovornjaka nositi kartonaste škatle z nekimi luknjami. Pri eni od škatel sem videla belo dlako. To so bile gotovo razne tropske živali, na črno pripeljane iz gozda. Škatle so nosili nekam v tempelj skozi loputo v tleh. Ko so znosili vse škatle, so še tipi sami šli skozi loputo. Loputa se je zapirala zelo počasi, tako da sem jo uspela zadržati in še sama smukniti skozi. Pod loputo so bile stopnice, ki so vodile do treh vrat. Pojma nisem imela, skozi katera vrata iti, a Buddy je vedel, kam. Najprej je vohal po zraku, potem pa stekel k desnim vratom in začel praskati po njih. Pogledala sem skozi ključavnico. Videla sem ogromno halo, po možnosti nekoč grobnico, a na stropu so bile neonske luči in prostor je bil natrpan s kovinskimi kletkami, v katerih so bile tropske živali: od oposuma do are in celo majhne opice čopičarke. Razmišljala sem, da moram preprečiti nadaljevanje, a naenkrat so me močne roke zgrabile okoli pasu in me dobesedno dvignile od tal. Pišuka, pa smo tam!, sem si mislila. Roke so me zvezale in mi vzele nahrbtnik, Buddyja, ki se je branil s čekani in kremplji, pa so stlačile v kletko. Nato se je tip postavil predme. Bil je 'havajska srajca' tip. V polomljeni angleščini mi je rekel: »Tako, otrok, zdej si pa moja!« Skoraj sem se polulala v hlače. »No, če maš tko rada žvali, pa pejd s svojim ščenetom h njim!« Zvezana in ukleščena naju je vrgel med kletke ter naju skupaj z živalmi zaklenil v ta prostor. Če ne bi imela olfa noža v nogavici, ne vem, kako bi se končalo. Nekako sem stresla nož iz nogavice, ga s konicami prstov (kar mi jih je štrlelo izpod vrvi) razprla ter razrezala vrvi. Potem sem odprla Buddyjevo kletko. Nisem pa vedela, kako naj odprem vrata. V neki oddaji sem videla, da vrata lahko odpreš z lasnico. Poskusila sem in uspelo mi je. Hitro sem stekla po stopnicah, skozi loputo, na kolo in do najbližje avtobusne postaje. Odpeljala sem se do najbližje policijske postaje ter vse skupaj prijavila.

Dan kasneje so tihotapce že prijeli. Tip v smokingu je bil Anglež, tihotapil pa je zato, ker je njegovo podjetje propadalo in je bil suh. Havajska srajca pa je bil domačin, ki bi naredil karkoli za denar.

Z Buddyjem sva lahko mirno čakala na nove dogodivščine.

 

DOGODIVŠČINA 1: XIAN (KITAJSKA)

Z Buddyjem sva na letalu (ok, Buddy je v kletki med prtljago, saj ne sme na sedeže) in letiva proti Kitajski. Preklinjam ogabno letalsko hrano. Ko pristaneva, počakam, da po tekočem traku pride Buddyjeva kletka. Nato dam Buddyja v veliko potovalko, saj greva kasneje na avtobus, kamor pa psi načeloma ne smejo iti. Slepi potnik, torej.

Z avtobusom se peljeva kakšno uro, do mesta Xian. Ogledava si xianske glinene vojake, ki ščitijo cesarjevo grobnico že več kot 2000 let. Med ogledovanjem opaziva dva popolnoma normalna Kitajca, ki okrog enega od vojščakov nekaj merita in žlobudrata po kitajsko. Ne zgledata ne kot arheologa ne kot zgodovinarja. Eden meri, drugi pa v beležko riše nekakšne znake, verjetno kitajske pismenke. Na, pa smo tam!, si mislim. Po vsem telesu me kar skeli od radovednosti. Malo se jima približam ter se skrijem za enega od bližnjih kipov. Tokrat Buddy začne ovohavati zrak in siliti proti Kitajcu, ki meri. Malo si ga ogledam ter pri njegovih nogah opazim kovček. Ni popolnoma zaprt, iz njega namreč visi naslov nekega članka. Naslov je na srečo angleški, tako da ga znam prebrati. Piše »IZGUBLJENO ZLATO«. Ta kovček morava odpreti, si mislim, ampak kako? Videlo se je, da bosta tipa še dolgo delala, zato se splazim do vojščaka, ki je najbližje tistemu, ki meri. Postavim se tako, da me ne more videti ne ta, ki meri, ne tisti, ki zapisuje, in sunem kovček. Splazim se nekoliko vstran ter ga odprem. Zagledam komplet šestil, svinčnike, vrečko črnega prahu, ki je smrdela po zažgani gumi in zaradi česar je Buddy skoraj ponorel, nekaj žic, štoparico in zemljevid hale, na katerem so bili narisani vsi do sedaj izkopani vojščaki. Najbolj zanimiv pa je bil članek iz leta 1975. Prebrala sem si ga. Govoril je o zapuščini mrtvega cesarja, ki ga ti vojščaki varujejo, in o tem, da naj bi bilo v treh vojščakih skritih 30 000 zlatih kovancev, za katere je vedel samo cesar. Članek je govoril še o tem, da so vojščaki preveč krhki, da bi v vsakega pogledali, ali je v njem zlato. Razmišljala sem, da članek še nič ne pomeni, a potem sem našla pogodbo. V njej je pisalo, da imenovana možaka dobita četrtino plena, če izpolnita nalogo. Pod pogodbo je bilo par podpisov in nek znak.

           Vsebino kovčka sem poslikala s svojim telefonom, se splazila h Kitajcema, jima dala kovček nazaj ter se z Buddyjem vrnila v hotel. Tam sem na spletu poiskala, kaj bi lahko pomenil znak na pogodbi in ugotovila, da je to znak neke bogate družine Ming, ki ima dvorec v okolici Xiana. Od te družine je ostal samo še en član, Šu Či Ming, ki je bil svinjsko bogat, a je ves denar porabil v igralnicah in ima veliko dolgov ter zato potrebuje denar. Opa! Vse se je ujemalo! Šu Či Ming je potreboval denar. Verjetno je na nek način izvedel za zapuščino cesarja, takim tipom pa ni mar za arheološke najdbe, torej bo preprosto razstrelil tiste tri vojščake. Zdaj sem vedela, kaj sta počela tista dva Kitajca. Bombe sta nastavljala in merila, kako bi postavila bombe, da ne bi vrglo v zrak cele hale in vseh vojščakov. Črni prah v vrečki je bil torej smodnik, štoparica pa bi odštevala čas do eksplozije. Z Buddyjem sva zdrvela na policijo, pokazala sva jim slike in jim v angleščini razložila vso zgodbo.

V halo z vojščaki je bilo zelo tvegano vstopiti, saj nismo vedeli, na katero uro je bil nastavljen čas. Potem sem se spomnila, da sem poslikala tudi štoparico, ki je bila v kovčku. Ogledala sem si sliko in bila je naravnana na 23.00, zdaj pa je bila ura 22.30. Polovica policistov s policijske postaje, midva z Buddyjem in štirje pirotehniki smo zdrveli v halo z vojščaki, saj nam je ostalo le še 30 minut. Na žalost je bila slika zemljevida hale preveč motna, da bi se dalo razbrati, kje so tisti trije vojščaki. Takrat pa nas je rešil Buddy. Najprej je samo malo ovohaval zrak, nato pa zdrvel proti enemu od vojščakov na levi ter mu začel kopati pri nogah. Najprej se ni videlo nič, potem pa se je pokazala škatlica, polna dinamita, in na njej kup žic ter štoparica. Eden od pirotehnikov jo je začel takoj deaktivirati. Mi pa smo šli naprej za Buddyjem, našli še preostali dve bombi in ju deaktivirali. Izkazalo se je, da so to res vojščaki, polni zlata, in da je mesec prej sam Šu Či Ming vlomil v grobnico ter ukradel zemljevid, ki sem ga poslikala. Vse, ki so sodelovali pri poskusu ropa, so aretirali.

Buddy je dobil status policijskega psa, sama pa sem bila z izidom zelo zadovoljna.