Glasovalna številka: PR103

Zarja Vitez

IMENOVALNIK KDO ALI KAJ

OŠ Dušana Muniha Most na Soči 

1. september

Mraz. Tišina. Tu pa tam je slišati stok. Sliši se trepetanje ter drgnenje ljudi drug ob drugega, dihanje, sopihanje, nihče ne govori in tišina je oglušujoča. Tišina boli kot bi v kožo zadrl iglo. Ljudje se gnetejo, pelerine šumijo druga ob drugo, tiho prestopanje se sliši kot oddaljeno grmenje.

Tam staji on. Premočeni bakreni kodri se mu lepijo na vrat in njegove radovedne oči begajo po prostoru. Obrne se naprej. Vsi v prostoru opazujemo, kako na prvo stopnico stopnišča stopi ženska, stara okoli štirideset, uničena od dela, koža vek ji pada na oči. Tanki, redki mišji lasje ležijo plosko ob njeni lobanji in se ji lepijo na čelo. Oblečene ima temno rjave hlače ter rdeč pulover, ki se nitka pri rokavih, v roki pa drži obrabljeno aktovko. Počasi se odkašlja, s tem zahteva mir. Njene oči ošvrknejo uro, ki visi točno nad glavnim vhodom in spregovori z raskavim glasom:  »Pozdravljeni spet v šoli! Jaz sem Tatjana Tavčar, vaša ravnateljica in bi vam samo rada povedala, kako zelo se veselim novega šolskega leta z vami!« Laže. »Učenci od sedmega do devetega razreda že veste, kdo je vaš razrednik, saj ste ga imeli že lani, edina novost je menjava sorazrednikov, ta vam bo sicer predstavljen pri razredni uri. Ker pa imamo letos na tej šoli kar tri nove učence, bom predstavila tudi razrednike.« Vrvež neodobravanja se dvigne iznad množice. Vsi do zadnjega sovražijo pouk ter nakladanje ravnateljice. »No, no umirite se!« Vtakne roke v žepe rjavih hlač ter začne naštevati imena učiteljev, poleg njih tudi razrede, za katere bodo skrbeli, in vsak poklican posameznik stopi korak naprej, da si ga učenci dobro ogledajo. Ko je končno pride do devetega c razreda, stopi naprej mlada ženska blede polti, gostih rdečih las ter milega nasmeška in bežno pokima mladini pred njo. Pogled mi spet odtava na zagorel vrat fanta vrsto pred menoj. Ravnateljica še kakšno minuto razlaga, kako bo potekala razredna ura in nas nato pusti, da se odpravimo proti svojim učiteljem. Postavimo se v vrsto in rdečelaska nas  brez besed odpelje do učilnice v spodnjem nadstropju, tik pri stopnišču, in nas spusti v razred.

Ko smo končno vsi zbrani, nam tiho, komaj vidno pomigne, naj sedemo. Učilnica je bila svetla, vendar  deluje temno, ozračje je težko. Za katedrom, nad tablo visi periodni sistem, kar namiguje na izobrazbo učiteljice. Ta sedaj tudi sama sede, položi roke na mizo, dlani navzdol ter tiho zavzdihne in končno spregovori: »Pozdravljeni! Moje ime je Nina Potočnik in sem vaša razredničarka, kar verjetno že veste ...« Zadnje si nekam zamrmra v brado, nakar pogleda proti meni. Moje roke, sklenjene na mizi, ter moje trmasto izmikanje pogledu, jo spodbudita, da doda: »No, ampak nekoga vam moram predstaviti, da nam bo vsem lažje, prav?« Nasmehne se. Njeni zobje so precej veliki v primerjavi z njenim obrazom. Njene obrvi so redke, nos majhen. »Kdo bo začel?« Njen pogled se spet priplazi k meni in gospa Potočnik mi pomigne, češ, začni. Vstanem in gledam v tla. Nočem vzpostaviti nikakršnega nepotrebnega očesnega stika s katerim koli človeškim bitjem. »Hmm ... Živijo, ... moje ime je ... prijat ... ljudje me kličejo Mi, moja draga mama me je na svet potisnila petnajst let nazaj in z družino smo se sem preselili iz Ljubljane proti koncu poletja, saj je ata tu dobil službo.« Hitro se vržem nazaj na stol. Nadaljujejo  se predstavitve, imena, niti enega si ne zapomnim.

Pouk se končal zgodaj, saj učiteljev ne zanima, kaj počnemo po tem, ko nam razložijo, da se v območju šole ne sme kaditi, uživati, preprodajati ali govoriti o drogah in alkoholu in da naj se obnašamo vzorno, saj smo deveti razred, najstarejši, torej naj bomo dober zgled mlajšim.

Pot domov je mirna, sprehod mi dobro dene. Pohod ob vodi je mrzel, žal mi je za slabo premišljeno odločitev, da rokavic in šala ne potrebujem, saj je šele september. Jezero je umazano rjave barve in ob njegovih skrajnih robovih so komaj vidne alge. Trata ob poti je redka, zemlja trda in grudasta, grmičanje neobrezano, a  lepo. Baje je jezero ob lepem vremenu turkizno prosojne barve. Danes ni takšno, niti predstavljati si ne moreš, da bi bila ta rjava mlakuža kaj več kot prav to, rjava mlakuža.

Pridem domov. Ata je  še vedno v službi, mama kdo ve, kje. Hrana v majhnem loncu stoji na štedilniku. Pogrejem jo in  se s krožnikom usedem pred televizijo, česar mi mama nikoli ne dovoli početi. Hranjenje in zijanje v škatlo za poneumljanje sta dve različni stvari, ki se ju ne meša, pravi. Užitek prekine mamin prihod, ki mu sledi precej glasen prepir, češ, da mi nikoli ničesar ne dovoli. Izgleda, da televizija res poneumlaja, saj je to velika laž. Ne vem, ali je moja mama samo tako lena, ali pa jo res skrbi zame, kajti dovoli mi ... milo rečeno, preveč stvari. Lastništvo prvega mobilnega telefona mi je bilo zaupano pri samo sedmih. Ura, ob kateri naj bi bila luč v moji sobi zaprta, je precej kasnejša kot pri mojih bivših in verjetno tudi sedanjih sošolcih.  Odidem v sobo, se vržem na posteljo in ležim, gledam v strop in razmišljam o novi šoli, sošolcih, razredničarki ... Kdo je on?

 

2. oktober

Dnevi so kratki, mrzli, tema pade na turkizno jezero že skoraj ob pol petih. Snega še ni, samo mraz pritiska. Če se odpraviš na sprehod, slišiš samo tišino. Vse se zdi mrtvo.

Moji sošolci so že zdavnaj pozabili, da obstajam. Pri urah pouka je znosno. Ko smo se z razredom nekega dne odpravili na malico v jedilnico, sva se z ramami zaletela in kasneje me je prišel vprašat, če želim z njim sedeti pri malici. Ime mu je Kaj. Hodi v deveti A. Star je petnajst, rodil se je sedemnajstega aprila dva tisoč tri. Njegova najljubša barva je rdeča in najljubši film je Maščevalci: Brezmejna vojna. Živiva v isti ulici, zato greva pogosto skupaj domov. Gre mu kemija, zato mi je ponudil, da mi pomaga pri učenju in tako je moja prva ocena pri kemiji prav dobro, štiri. Pri malici vedno sediva skupaj.

Nekega četrtka je bil po uri zadržan, baje je rekel učiteljici, naj 'zapre gofljo in se odplazi nazaj v pekel, od koder je prišla', zato mi ni preostalo drugega kot osamljeno sedenje za prazno mizo  ter opazovanje mladine za drugimi mizami. Tam, na drugem koncu jedilnice, je sedela Maja, ena najbolj priljubljenih deklet iz osmega razreda, in čeprav je bila leto mlajša od nas, so se ji še vedno vsi 'klanjali'. Poleg nje je sedela Klara, njena 'pajdašica', ki me je zelo spominjala na miniona iz filma Jaz, baraba. Sledila je Maji na njenih pohodih kot ubog, žalosten, promočen cucek. Pri mizi nasproti so sedeli skoraj vsi fantje osmih in devetih razredov. Miza nasproti moje je bila prazna, prav tako kot miza poleg nje. Dogajanje je bilo precej glasno, hrana je bila suha, čaj mrzel, neokusen. Po končani malici smo se skupaj odpravili v učilnico, kjer smo imeli naslednjo učno uro. Matematika je bila dolgočasna, prav tako angleščina  in fizika. Kaj me je po pouku počakal pred šolo in skupaj sva se sprehodila domov. Pogovarjala sva se o filmih, domači nalogah, sošolcih, glasbi in še preden bi lahko zašla na naslednjo temo, sva se znašla pred mojo hišo. Poslovila sva se in sledil je moj precej neroden odhod (vseboval je tudi enega ali dva spotika čez lastne noge). Doma pa zdolgočaseno sedenje za pisalno mizo, strmenje skozi okno  spalnice in obupavanje nad domačo nalogo, svetom in napačnimi življenjskimi odločitvami. Ravno sredi postopka zavijanja v debelo odejo mi  zapiska telefon. Pošiljatelj sporočila je Blaž, kar me je precej presenetilo. Izključim telefon, se zavijem v odejo, zaprem oči in se trudim zaspati.

 

3. november

Prvi dan šole po počitnicah. Vzdušje je težko, ledeno mrzlo, samo občasno prekinjeno z glasom kakšnege punce, ki svojim prijateljicam razlaga, kako se je imala lepo med dela prostimi dnevi. Ne vem, Mogoče gre za ljubosumje. Z družino se nismo odpeljali smučat v Avstrijo ali čohat kamel v Egipt, niti nismo šli na razstavo prvega slovenskega samoroga, najdenega v Podivjanih decih. Zato sovražim, ko so hodniki napoljeni s takim in podobnim nakladanjem. Poleg tega so nam učiteljice čez počitnice naložile ogromno domače naloge in napovedale nove teste. Cele počitnice so bile zato večinoma preživete v sobi. Prepisovanju formul je sledilo deset tisoč neuspelih poizkusov pravilne izgovorjave besede 'antidisestablishmentarianism' in iskanje odgovora na vprašanje, kaj za vraga so prislovi. Priznam, mogoče sva tu in tam s Kajem pogledala kakšen film), ampak počitnice so vseeno bile bolj delovne kot namenjene počitku.

 Prvi dan po omenjenih, počitnicah je vedno najbolj zmeden. Prideš v šolo, z idejo, da se boš nekaj naučil, a namesto tega preživiš dan tako, da prvih petnajst do trideset minut vsake učne ure poslušaš ista dekleta, kako hitijo razlagat učiteljem in sošolcem, da so šle med počitnicami dvakrat v kino.

Prvo uro na prvi šolski dan po počitnicah imamo matematiko. Učiteljica nima pripravljene snovi, ali pa sama ni pripravljena se ukvarjati z sedemnajstimi nadležnimi najstniki, ki ne poslušajo snovi in se niti ne potrudijo slediti razlagi, saj so preveč zaposleni s smejanjem, pošiljanjem listkov ter poskušanjem uporabe telekineze za premik kazalca za trisedet minut. Miha, fant ki sedi za mizo pred mano, pod mizo bere Hobita in dekle zraven njega ,Anja, riše po zadnji strani matematičnega zvezka. Učiteljica  poskusila vzrževati pogovor o počitnicah z rjavolasko v prvi klopi. Takrat začutim dotik na rami in se obrnem za 180°. Za mano sedi Katja, tiha punca, leto mlajša od vseh, preskočila je šesti razred in sedaj na pol stoji ter visi čez svojo klop in drži proti meni dvakrat na pol prepognjen kos karirastega papirja. Pomignem ji, češ, kaj želiš in papir mi položi v roke. Na mizi ga razgrnem in medtem poskušam delovati, kot da sledim pogovoru med dekletom in učiteljico ter jima sem ter tja namenim nasmeh. Pogledam po razredu, in skušam ugotoviti, kdo pošilja listek. Katja opazi mojo zadrego, se spet nagne čez mizo ter polglasno šepne: »Kaj me je prosil, naj ti to dam.« »Umm, hvala,« odvrnem in se ji nasmehnem.

 

S Kajem se nato dobiva po pouku pri bencinski črpalki, kjer  kupiva dve čokoladi in se sprehodiva ob jezeru, kjer najdeva klop, ki je delno skrita za vrbami in ni vidna s poti ter se lotiva cenene pojedine. Začne se počasi mračiti s Kajem še vedno sediva na robu mize, postavljene zraven klopi, ter si zadihano briševa solze od dolgega več urnega krohotanja. Kaj iz žepa jakne potegne majhen zavojček. Odvije ga iz plastičnega ovitka, odpre škatlico in iztegne roko v mojo smer. »Boš?« Osredotočim se na predmet in ugotovim, da je paket cigaret. V šoli smo se večkrat učili o posledicah kajenja in si večkrat ogledali slike o tem, kako so videti pljuča kadilca, a ... ponudil mi jih je Kaj. » Ja, zakaj pa ne?« odgovorim ter se rahlo zasmejim.

 

4. december

 

Ah, december. Najkrajši mesec v letu. No, seveda  vsi vemo, da je najkrajši mesec februar! Tako je bilo tudi moje razmišljanje včasih, davno, ampak zdaj vem, da je december res krajši. Letos ima namreč samo 21 dni. Nato pride obdobje brezčasja, novoletnega vzdušja, božičnega prenažiranja, šolskega pozabljanja in vsak trenutek prostega časa preživet s Kajem. Čeprav je do tega še sedemnajst dni, se mi počasi dozdeva, da si bodo te počitnice dejansko zaslužile svoje ime. Po oknih učilnic so nalepljene iz papirja izrezane snežinke, snežaki, kape in rokavice, po učilnicah so postavljene smreke. V učilnici kemije je smreka ogromna molekula vodiko-kisiko-ogljiko-neonov (ali nekaj podobnega), med odmori se po hodnikih predvajajo pocukrane slovenske in tuje uspešnice.

Jaz pa razmišljam samo o Kaju in cigaretah (sicer se ti stvari avtomatično povezujeta, saj je Kaj moj edini dobavitelj cigaret). Med odmori se izmuzneva za šolo, kjer ne kadiva vsak dan, včasih se pogovarjava, včasih poslušava glasbo (seveda ne na polni glasnosti, saj je procentna možnost, da naju dobijo že tako precej velika). Tako preživljam večino svojih dni z njim. Trudim se pisati domače naloge in se učiti redno. Kaj mi skoraj vsak dan pošilja odlomke člankov, ki jih po navadi najde na internetu, včasih pa mi v šolo prinese kakšnega izrezanega iz časopisa. Včeraj mi je poslal članek o domači nalogi, kjer je pisalo, da si je domačo nalogo izmislil strog italijanski učitelj z imenom Roberto Nevilis leta 1905 in je s tem kaznoval svoje učence. Torej, domača naloga je bila kazen, ki je postala naša dolžnost. Kaj je pod članek napisal: » Poserjem se na Roberta.« Zelo izvirno.

Sicer pa zadnje čase povzročam precej problemov lastni družini. Mama je dokončno prepričana, da se mi je zmešalo, medtem ko moj dragi očak trdi, da verjetno boleham za eno od tistih novih 'mentalnih bolezni'. Nobenemu od staršev ne oporekam, saj sta oba trmasta kot muli.

 Še en dogodek, ki se nevarno približuje, je moj rojstni dan, trinajstega tega meseca bo. Današnji najstniki v ameriških nadeljevanka, stripih, filmih in knjigah so navzven hladni, odsotni in samozavestni, a najpomebnejša informacija je, da so preveč 'kul', da bi jih brigal njihov rojstni dan. Poskušajo ga skriti pred prijatelji, ker nočejo pozornosti. Z mano ni tako, jaz obožujem svoj rojstni dan. Za človeka, ki ni nikoli opažen, to ni čudno, saj je to edini dan v letu, ko se ljudje posvetijo meni. Lani je moj rojstni dan potekal precej žalostno, saj sta od povabljenih prišla samo dva. Moj bratranec Tjaš in sestrična Manja. Lahko samo rečem, da je bila to najbolj patetična rojstnodnevna zabava v zgodovini človeštva.

V šoli se dogajajo precej zanimive stvari. Učiteljica za geografijo si je zlomila nogo, učitelj za glasbo je na bolniški (nihče v resnici ne ve, kaj se mu je zgodilo, nekateri pravijo, da se je spotaknil čez metalofon, ko je nosil učbenike v razred in je sedaj v komi) in ena najbolj škadaloznih novic, Maja se je do ušes zatrapala v Kaja (lahko bi tudi rekli, da si ga je izbrala za svojo naslednjo žrtev). Ja, mojega Kaja. Večkrat se med malico vsede k nama, ponavadi sediva nasproti drug drugemu, da se lažje sporazumevava in komunicirava in gospodična Maja je to izkoristila za svoje zlobne namene ter se vsakič, če je le možno, usede na stol poleg njega. Kaj začuda ve, kaj se dogaja in se potiho smeji in pogleduje k meni, ko mu Maja leze v naročje. On se smeji v brk, jaz zadržujem smeh, ona se slini po Kaju, poleg mene pa malica njena prijateljica Klara. Glede na to, da je večino svojega življenja preživela v Majini družbi, je kar v redu punca. Maja tudi ni tako neumna, da ne bi opazila tihega hihitanje, zato mi večkrat nameni strupen pogled, na kar jo še bolj razjari moj odgovor, ki se po navadi glasi: » Kaj je? Kaj je.« Ob tem nesramno s prstom pokažem na Kaja. Maja sredi malice hladno siknila: »Dovolj te imam. Kaj je bil vedno moj in zdaj prideš ti in se delaš, kot da je tvoja lastnina, ti ... ti ...« Na Majino nesrečo pa so moji živci že precej načeti, saj sva se zjutraj skregala z očetom (našel je namreč cigaretne ogorke pod posteljo), zato je moj odgovor malce neprijazen.:»Daj, tamala, pojdi se naučit pisat velike tiskane črke in kako se zaveže vezalke, potem pa pridi vihat svoj smrkav nosek.« Kaj se sredi pitja odurnega šolskega čaja tako na široko zasmeji, da pljune čez celo mizo. Razjarjena Maja vihravo odide.

Naslednji dan o tem cela šola govori.

 

5. januar

 

Ne sneži še, temperature pa so krepko pod ničlo. Oblačno je in vetrovno. Naj začnem lepo od začetka. Moj rojstni dan je potekal precej v redu. Zgodaj zjutraj so me prebudili zvoki trkanja, ki so prihajali od okna. Tik pod oknom je stal Kaj in mi pomignil z roko, naj pridem dol. Kot v vseh mladinskih romanih, filmih ter nadaljevankah je v pesti stiskal približno ducat majhnih belih kamenčkov, zato oporekanje ni prišlo v poštev. Čeprav je bil četrtek, sva se okoli sedmih zjutraj znašla na vlaku, končna distinacija: Ljubljana. Kraj je bil moja zbira, za karte sva plačala vsak zase in sedela sva nasproti in navdušeno gledala skozi okno. Pokrajina, ki je brzela mimo, jei zgledala kot nekakšna malo izmaličena ekspresionistična slika. Z vsak po eno slušalko v ušesu, sva poslušala  Green Day, Led Zeppelin in Ozric Tentacles (tu in tam se je pritihotapila v množico tudi kakšna pesem The Box Tops-ov). Po kakšni uri vožnje sva prestopila na Jesenicah in se potem spet zasidrala v nenagnetenem vagonu, tokrat se je usedel poleg mene. Naenkrat se je njegova roka znašla na moji. Možgani so mrzlično iskali razlago. Kaj se dogaja? Kaj Kaju dogaja? A mogoče sanjam? Upam, da ne. Srce mi je bilo tako glasno, da ga je slišati, in samo molim, da ga on ne more. Takrat me je prijel za roko. Sveto, vse kar je sveto, hvala!

Novo leto smo z družino (po maminem prigovarjanju in celomesečnih prošnjah) preživeli pri starih starših v Ljubljani, saj me mama ni hotela pustiti doma, v strahu, da ima Kaj slab vpliv name.Tako smo preživeli novo leto v hiši z dvema ubogima upokojencema, ki sta me nagnala spat pet minut čez polnoč. Naslednji dan smo se popoldan povzpeli na ljubljanski grad in se kasneje še sprehajali po ulicah stare Ljubljane. Mama mi je obljubila, da me bo peljala v Kolosej, a je to kmalu pozabila in to ob moji pritožbi celo zanikala.  

Učitelj za glasbo je prišel nazaj, a (žal) ne kaže nobenih posledic nesreče, tako da njegova odsotnost ostaja skrivnost. V tem tednu imamo tudi kar nekaj testov, spraševanj, predstavitev in mučenja. Kaj se je ponudil, da mi pomaga pri učenju. Trudi se Kaj na vse pretege, da bi vtepel nekaj znanja v mojo prazno betico, a edino, kar se je doslej prijelo je, kako si po vrsti sledijo alkani. Poleg tega je trdno v moji glavi zasidrana še misel, da mi je Kaj definitivno preveč všeč. 

Še vedno skupaj hodiva v šolo, čeprav kar nekajkrat do tja ne prideva. Včasih si privoščiva 'špricanje'. On zamujeno nadoknadi mimogrede, moja luknja v znanju se samo poglablja.

 

 

6. februar

 

Končno sneži.  To prvi opazi Kaj. Odhajava iz šole. »Poglej!« vzklikne med hojo ob jezeru. Turkizna voda, ki poleti deluje pomjujoče, osvežujoče in skoraj prosojno, je zdaj videti mrzla in odbijajoča. Vztrajno zija v zrak in gleda, kako beli kosmi padajo proti tlom. »Sneži!« skače okoli kot otrok in se smeji na ves glas. Srečujeva redke turiste in dva ali tri domačina, ki naju opazujejo, kot da sva eksotični živali. Kaj gleda v nebo in z iztegnjenim jezikom lovi snežinke. »Saj se zavedaš, da sneg deluje kot magnet za izpušne pline in strupene snovi, dobesedno zastrupljaš se s svojim početjem.« Pogleda me neodobravajoče. »Bom vsaj umrl vesel in srečen,« se pošali. Prime me za roko ter me povleče naprej. Pred nama hodijo štirje sošolci, trije iz pararelke, en iz mojega razreda in z vsakim korakom se jim približujeva. Ko jih Kaj zagleda, izpusti mojo roko in se odmakne stran od mene. Za fanti caplja Maja ter se nadležno glasno smeji. »Zakaj me vedno odrineš, ko so prisotni drugi ljudje?« ga vprašam.» »Ni pomembno.« Spet me prime za roko in me odvleče naprej.

Popoldne me Kaj obišče. V hišo ga spusti mama. V sobi se stisneva na mojo majhno posteljo in poiščeva film in ga v tišini gledava. Na sebi začutim pogled in se obrnem. Tako se znajdem v položaju, kjer se moj in Kajev konec nosu skoraj dotikata, a on ne odvrne pogleda ter se namesto tega še malo približa. Malo se premakne na levo in s konico nosu podrsa po mojem licu, takrat pa kar naenkrat pritisne svoje ustnice ob moje. V nekaj trenutkih je vsega konec. Odmaknem se in vstanem. Kaj vstane in me prime za roko, ko se trudim oditi. »Oprosti ... nisem hotel ... samo ... Mi... » Obrem se, tako, da mu lahko gledam v obraz. »Kaj ... mogoče bo narobe, da ti to povem, ampak ... no, ne morem ti tega povedati.« Glavo naslonim na njegov prsni koš in objame me. Njegov objem je topel. Diši po cimetu. »Ne, čakaj, moram ti povedati.« Globok vdihnem in končno izdavim. Štiri majhne besedice. »Všeč si mi. Zelo.« On se široko nasmehne ter me stisne k sebi.   »Ti si mi tudi všeč. Preveč,« odvrne. Zasmejim se in njegov smeh sledi temu kot odmev. »Nekaj te bom vprašal, Mi in mogoče je malo čudno vprašanje, glede na to, da se poznava že ... pet mesecev. V redu?« Prikimam. »Mi  verjetno ni tvoje pravo ime. Kako ti je sploh ime?« Nasmehnem se. »Ime mi je Mihael.«