Glasovalna številka: PR104

Ema Kostanjevec

VASICA SREDI PREČUDOVITE DOLINE

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

Pred nekaj desetletji sta v velikem mestu živela starejša zakonca. V mestu je bilo zelo hrupno in nemirno, saj so avtomobili  vozili noč in dan. Zaradi tega sta se odločila, da obiščeta svoj domači kraj na Dolenjskem. Odpravila sta se in prispela v prelepo dolino z malo hišami in malo prebivalci, ki pa so bili po večini starejši. Dolina, obdana z gozdovi, s hribovji, s travniki, polnimi cvetočega regrata, je bila najlepša spomladi. Nad dolino pa Nebesa, najvišja točka, zares prava nebesa. Med travniki pa žuboreči potok Bistrica, v katerem so se kopali domačini. Vsak obiskovalec je bil navdušen nad lepoto te doline, zakonca pa še posebej, zato sta se odločila tu zgraditi hišo. Moj pradedek, ki  je bil tu rojen, in je ljubil ta dolenjski kotiček, je želel, da bi mu dali svoj pečat. Predlagal je, da bi dolino imenovali Rožna dolina, saj je bila tako mirna in lepa, vsaka hiša je kljub revščini, ki je v tistem času bila, imela na okenskih policah cvetoče rože, prav tako so krasile vrtove in vrtičke. Zakonca sta bila nad imenom zelo navdušena. Ime pa ju je navdušilo tudi zato, ker ju je spominjalo na istoimenski park v Ljubljani, kjer sta se sprehajala po napornem delavniku. To ime pa se je kmalu prijelo vsakega domačina in tudi kakšnega obiskovalca, ker je dolina ločena od vasi ob cesti in je skrita za hribom,  marsikateri obiskovalec ni vedel, da so hiše za njim, zato so domačine iskali ob cesti in jih velikokrat tudi niso našli. Da bi lažje našli dolino, so domačini s skupnimi močmi postavili kapelico, ki je nakazovala pot v to prelepo dolino. Zakonca sta v dolini živela dolgo časa, ko pa se je pojavila bolezen,  sta se preselila nazaj v Ljubljano. O Rožni dolini sta imela lepe spomine in razne prigode, ki pa sta jih z velikim navdušenjem pripovedovala svojim prijateljem in znancem.

Kdo ve, mogoče pa tudi vam kdaj na uho pride kakšna prigoda zakoncev iz Rožne doline.