Glasovalna številka: PR105

Ema Krnc

KAKO JE KOSTANJEVICA DOBILA IME

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

Bilo je že mnogo let nazaj, ko so se naši očaki še skrivali pred vojaki, ki so jih želeli vpoklicati.

Med njimi se je našel tudi pogumen mož, ki je bil z vsem srcem predan svoji rodni domovini. Ime mu je bilo Anton. Ni imel ne žene ne otrok, a se je vsak dan veselil življenja, čeprav ni živel v izobilju.

Vojna je terjala veliko nedolžnih življenj. Med njimi je bil tudi Anton. Iz vojske je dobil pismo, naj se jim pridruži. Poznali so samo en odgovor, sicer so te kot za malo malico pospravili. Anton je to vedel in tuhtal, kako naj se jim izogne. Bil je namreč velik borec za miroljubno Slovenijo, kar nekateri niso odobravali. Tako se je spomnil, da se mora hitro nekam skriti. Prvo skrivališče, ki mu je prišlo na misel, je bil gozd. Seveda ni odlašal. V gozdu si je našel jamo in v njej prebil mesec dni. Vsak dan je hodil po vodo v bližnji studenec, pri čemer je moral biti zelo pazljiv, saj je bila poleg studenca vas, kjer bi ga lahko marsikdo videl. Ko je neke nedelje šel po vodo, je imel nenavaden občutek, da ga nekdo opazuje. Vendar je to misel opustil, se obrnil in odšel v jamo. Ravno je želel zakuriti ogenj, da bi spekel kunca, ko je zaslišal lomljenje vejic. Takoj je vedel, kaj se dogaja. Vstal je in tekel, kolikor so ga nesle noge. Za sabo je slišal hojo, ki se je hitro pospeševala. Bil je utrujen, vendar ni odnehal, dokler ni zaslišal neznanega glasu: »Anton! Pridi, tukaj. Tukaj boš varen.« Kar naenkrat  so se na bližnjem kostanju odprla vrata iz lubja. Anton je vstopil, potem pa so se vrata zaprla. Stopnice so vodile v podzemlje. Prišel je do velike dvorane, iz katere se je slišal vesel smeh. Vstopil je in videl trideset ljudi, ki so se glasno smejali. Povabili so ga, naj prisede. Vsi so mu povedali svoje zgodbe, ki so bile za las podobne njegovi. Anton se je lahko končno po dolgem času do sitega najedel. Med njimi se je počutil domače, zato je ostal. Tam je živel mirno življenje. Nekega nepričakovanega dne, navsezgodaj zjutraj, pa zaslišijo isti glas, kot so ga že pred tremi leti, da lahko odidejo, ker vojne ni več. Odšli so iz podzemlja in bili veseli, da lahko spet poslušajo, vidijo, čutijo stvari, ki jih spodaj niso mogli. Ker pa so si obljubili, da ostanejo skupaj, so se naselili v sedaj naših gozdovih. Zaradi kostanjeve prijazne pomoči so vas poimenovali po kostanju, ki jih je rešilo.

Tako je naša vas Kostanjevica še zmeraj poimenovana po kostanjih, ki jih je bilo v tistem času veliko. Njihovi zanamci pa še vedno živimo v tej lepi, mali in skriti vasi.