Glasovalna številka: PR106

Zarja Žagar   

JAGODIČEVJE ali IZGUBIM SE, DA SE NAJDEM

OŠ Bežigrad

 

 

Zahvala

Rada bi se zahvalila svoji učiteljici za slovenščino, svoji družini,

Kiari, Niki Vzhičenici in Pandi.

  

Zgodba in književne osebe so popolnoma izmišljene in plod moje domišljije.

Vsaka podobnost je zgolj naključje.

 

MALINA

 

            »Dvomim, da bom sploh šla,« sem rekla in se z lakom lotila kazalca na levi roki.

            »Zakaj?« me je začudeno pogledala Katarina.

            »Ne vem. Not feelin' it, ya know? Ne počutim se najbolj ... družabno niti privlačno,« sem odvrnila.

            »A te zdele klofnem al takoj? To je najbolj butast izgovor možn. Šla boš in fajn bo. In vsi bojo tam. Tudi Mark,« je namignila.

            »Mark? In zakaj je bil ravno on vreden izpostavljanja?« sem jo pogledala in se lotila nohtov na desnici.

            »A dej, no. Nisem slepa. Požirata se z očmi.«

            »Ja, definitivno, mi jih že pol manjka. A mi, plis, nalakiraš desnico?« sem jo proseče pogledala in ji podala lak.

            »Ja. Ampak še vedno ne razumem, kako lahko tako sebično odkloniš zabavo samo zato, ker imaš občutek, da si grda in se ne počutiš za druženje. Mimogrede, ti si moja najlepša prijateljica, če te to kej potolaž, ampak te ne bi smel, ker je to neumn. Da se tok brigaš za izgled.«

            »Sej se ne. V tem je problem.«

            »Da se ne? Mislm, uh, sam končajva ta stupidass pogovor. Če hočeš, te naličim,« je predlagala.

            »Niti ne.«

            »Škoda. Ličenje je tut oblika umetnosti,« je odvrnila, zaprla lak in ga odnesla v kopalnico. Svoje goste temne lase je spela v dve kitki in si nadela pleten klobuček.

            »No, js grem mal k sosedam na zadnje druženje. Ob petih se začne zadnja ura seminarja. Cheer up!« je rekla in izstopila.

            To je Katarina. Pogosto dobrovoljna, energična, družabna in hudičevo lepa. S svojo polovico italijanske krvi je malo bolj zagorela in zelo zgovorna ter vročekrvna. Vem, da sem zaobjela vse italijanske stereotipe, ampak vse to je res. Spoznala sem jo na srednji oblikovni, kjer obe obiskujeva likovno smer. Kar se tiče umetnosti, je Katarina definitivno bolj na strani mode. Globoko v sebi se zaveda, da želi postati modna oblikovalka, ampak kolikor vem, starši niso ravno najbolj navdušeni.

            Danes je zadnji dan umetniškega kampa. In zato bo potekala ta ... zaključna zabava.

            Sarkastični jej.

            Na samem kampu nas ni veliko. Okoli petnajst. Bivamo v hiškah in seminarji so zares uporabni in zanimivi. Več smeri je. Lahko si na fotografiji, klasični likovni smeri ali pa na digitalni umetnosti. Jaz sem na klasični, tako kot tudi Kati in še dve.

            Legla sem se na tla in počakala, da se mi je lak posušil. Nato sem vstala in se postavila pred ogledalo.

            »Malina. Dons se boš zabavala, ker je zadn dan in na zadne dneve se zabava. In zgledala boš dobr. In plesala boš, ker dobr veš, da zato sama žuraš doma pred ogledalom. Okej,« sem si rekla, ovila roke okoli sebe in se objela.

            Nato sem razmislila.

            »Patetična si,« sem si rekla in se lopnila po licih.

            Na poti iz hiške sem se spraševala, če postajam shizofrenična. Zavila sem k sosedam.

            »Hoj!« sem pozdravila Kati, ko mi je odprla vrata.

            »O, glej, no, glej, nekdo je vstal od mrtvih,« je rekla Kati in zraven še tiho pripomnila: »Hec.«

            »Hej, folk,« sem pozdravila še druge.

            »O, hej, Malina. Js bi tut to ime,« je že stotič rekla Queisha. Črnka. Edino ime od punc iz te sobe, ki sem si ga zapomnila. Slabo mi gre pomnjenje imen. Zato je nekako nelogično, da sem si zapomnila ravno ime Queisha. Ampak verjetno zato, ker je drugačno.

            V sobi so bile še tri punce. Dve sta hodili na fotografijo, dve pa na klasično; ena od teh dveh je bila Queisha.

            »In kako ste? Zadn dan ... « je rekla Kati.

            »O, šit, sam res. Pogrešala vas bom,« se je oglasila Queisha. In kmalu za njo so začele vse jamrati o pogrešanju. In ne razumite me narobe, saj jih bom pogrešala. Ampak ne toliko, da bi zaradi tega zapravljala svoje solze. S Kati se tako in tako videvava ves čas.

            »Pia! A maš še kej rezervnega filma za un fotkič?« je hitro uletel v sobo Mark. Očitno smo pustile odklenjena vrata.

            »Em, ja. Čaki,« je rekla ena izmed punc, ki ji je očitno ime Pia.

            »O, Malina. In Katarina. Kaj pa vidve?« naju je zadihano pogledal.

            »Um, ne vem, družva se, I guess,« sem rekla.

            »Hah, I guess. No, lepo to. Morm it,« je odvrnil, vzel film iz Piinih rok in stekel ven.

            »Ah, Mark,« je tiho rekla Pia.

            »Ves dan je mel čas, da oprav svojo zadnjo nalogo in on si ga pusti za zadnjih dvajset minut pred predavanjem,« je dodala svoje druga, ki je na fotografiji.

            »Kaj pa je naloga?« je vprašala Kati.

            »V bistvu more posnet sliko s fotoaparatom na film. In nujno more bit na sliki oseba, v takem položaju, kot ji je naročeno preko snemalca.«

            »Se prav, nekak tako kot Top model slikanje?« je veselo vprašala Kati.

            »No, niti ne. Cilj ni ravno ... lepota. Bolj estetika, ki pa jo moraš kot fotograf razumet. To je tudi urjenje tega, kako dobiti na fotografijo točno tisto, kar hočeš in tudi, kako ugotovit, kaj hočeš na fotografiji.«

            »Aha.«

            »Ja, in pol bomo izbral najboljšo. Vse slike bomo pa seveda razvil. To bo kot nekakšen finale kampa.«

            »Kul,« sem pripomnila.

            Nato pa se je naš prejšnji gost vrnil, prav tako zadihan kot prej.

            »Pozdrav še enkrat. Malina ... z mano,« je rekel in me poiskal z očmi.

            »Ne.  Zakaj?«

            »Zato, ker sem Mark.«

            »Prosm?«

            »Ni za kej. Prit,« je rekel, me prijel in povlekel za sabo.

            »Model, kaj je zdaj to ?«

            »Kaj, no, nekoga morm slikat in ti maš to čast,« je rekel in me pogledal naravnost v oči. No, lepe oči, to me že ne bo prepričal.

            »Zakaj js?« sem ga vprašala.

            »Ja ... ne vem. Ker si Malina.«

            »Dobr ti to uporablaš imena za izgovore. A way to go. Dejmo en aplavz.«

            Enkrat je plosknil.

            »Okej, ja, to je blo slabo,« je rekel takoj za ploskom.

            »No, ampak resno. Zgledam kot drek. Zakaj bi si uniču zadnjo sliko?« sem ga vprašala.

            »Oooo, vidm, kaj delaš. Lej, ne bom te pohvalu samo zato, ker se samopomiluješ. Oba veva, da zgledaš povsem drugače. Izvoli,« mi je podal vejo z belimi cvetlicami.

            »Ja, hvala, in kaj nej zdej?« sem ga vprašala.

            »Zdej boš šla na pomol na jezeru in vrgla vejico v zrak tako, da bo zgledal, kot da boš poletela za njo, ker boš z eno nogo stala na prstih, z drugo pa boš štrlela v zrak,« je zdrdral.

            »Poglej, nism plačana manekenka, da bi ti tkole po naročilu zapozirala v prvo,« sem odvrnila.

            »Ja, zdej se bova pretvarjala, da si.«

            »Zakaj ti delam tako uslugo?«

            »Pa poglejmo. Zato, ker sem Ma-...«

            »Don't! Okej, bom tko vprašala. Kaj bom js mela od tega?« sem spremenila vprašanje.

            »Hm ... podaril ti bom sliko.«

            Za trenutek sem premislila.

            »Naj ti bo,« sem rekla, vzela vejo in šla na pomol. Postavila sem se, kot mi je naročil. V beli majčki, brez nedrčka (kar je skoraj neopazno, ker nisem ravno Mia Khalifa), v prevelikih jeanskah in z razmršenimi lasmi. No, morda sem vendarle sovpadala z nekakšno estetiko.

            »Okej. Na tri boš vrgla. Ena, dve, tri.«

            Na tri sem vrgla in se tako nagnila naprej, da sem izgubila ravnotežje. In pristala v jezeru.

            »Malina! Tuširanje je po večerji!« je smeje zaklical Mark. Iz vode sem mu namenila sveže modro nalakiranega sredinca in odplavala nazaj do pomola. Mark je pritekel do mene.

            »Prou, prou, polepšala si mi dan s temle zdele. Btw, če te kej potolaž ... slika je ful huda,« je rekel še vedno na pol v smehu.

            »Ja, dej mi mal tole ...« sem mu iz rok vzela fotoaparat in ga porinila v vodo. Nato sem stekla s pomola nazaj proti hiškam. Fotoaparat sem položila Pii v roke in preden me je lahko karkoli vprašala, sem stekla v svojo hiško.

            Ura je bila 16.56.

            »Malina. Kaj sta pa delala?« me je vprašala Katarina takoj, ko me je zagledala vso mokro.

            »Ni časa. Preoblekla se bom, ti mi pa, plis, spakiri skicirko in puščico,« sem rekla, medtem ko sem se brisala z brisačo.

            »Ja. Sam dolžna si mi pojasnilo,« je odvrnila.

            »Seveda,« sem odvrnila in si ožela lase. Nato sem se preoblekla v široko oblekco s češnjami in stekla ven h Kati.

            »O, kok lušna oblekca. Res ne vem, kako ti rata zgledat tok urejena. Pred dvema minutama si bla ...« je namignila, naj nadaljujem.

            »V jezeru. Mark se je odloču, da bom jaz tista oseba na sliki in ker si je zamislu res težko pozo za izvajanje na pomolu, je moja nerodnost izgubila ravnotežje. In čmoknila v jezero. No, ampak najboljš je to, da je baje nastala huda slika in da sem ga porinla v vodo, Marka namreč, in da on definitivno ne bo tok hitr redi kakor jaz. Čist prou mu je,« sem razložila Kati.

            Nekaj časa je bila tiho, potem pa je zavzdihnila:

            »Ah. Vajini otroci bodo prelepi.«

            Zavila sem z očmi.

            »Če pa res, no. Predstavli si punčko z njegovimi blond laski, tvojimi črnimi očki, tvojim nasmehom in z zobotrebčastimi nogicami, v beli oblekci z rožicami v laseh. Veš kaj? Dons jo bom narisala, ker lahko dons narišemo nekaj po svoje.«

            »Res ne vem, zakaj bi zapravila to zadnjo uro seminarja s tako glupo zadevo.«

            »Hah,« je bilo vse, kar je odvrnila in se lotila risanja. Sama sem se odločila, da bom narisala deževno pokrajino in punco, vso premočeno v kratki sprani rdeči oblekici. Zelo sem si želela samo stati na dežju. Ne vem zakaj. Filter.

            »Torej. Mi ne boš pokazala moje hčerke?« sem vprašala Katarino, ko sva se odpravljali proti hiški.

            »Obema bom.«

            »Kaj mislš z obe--? Ne, ne boš tega kazala Marku! Ne! Katarina De Luca, nimaš mojga dovoljenja, da to pokažeš obema! Joj, zakaj maš tok kul priimek?« sem končala.

            »Hah, ti maš kul ime. Vsak pa tut ne more met vsega kul. In ja. Obema bom pokazala, pa tut če me med spanjem porineš v jezero.«

            »Daješ mi ideje,« sem odvrnila in odklenila hiško.

            »Še zahvalila se mi boš,« je odvrnila in se sezula.

            »Kati, ne bi rada, da naju daš skupi,« sem rekla.

            »Sej vaju ne bom. Sama se bosta. S to risbo bom samo pospešila dogajanje.«

            »No, ne rabš. In ne bova skupi. Zakaj, da frikin' pikapolonica, bi on hotu bit z mano?«

            »Kje si najdla pikapolonico?«

            »Tuki,« sem pokazala na okno.

            »Usojeno vama je.«

            »Ene tok, kakor Usodno vino.«

            »Res,« je rekla.

            »Vem, kaj je tole. Res uživaš v zezanju. Ampak prou res. Tega ne misliš resno. V bistvu je čisto možno, da je Mark všeč teb in uporabljaš mene za izgovor, da govoriš o njem.«

            »Ja, definitivno Sherlock Holmes,« je odvrnila in zasedla kopalnico.

            Slekla sem si oblekco in si nadela svetlo modro majico, na kateri je pisalo “this is a very boring T-shirt“.

            Bolj primernega opisa tej majici ne bi mogla dati.

            Legla sem se na tla, ker je bilo vroče, in gledala v zrak. Oziroma čakala, da bo Kati izstopila iz svojega kraljestva – kopalnice.

            »A mi boš pomagala izbrati obleko za zabavo?« je rekla z brisačo na glavi in v spodnjem perilu.

            »Ja, takoj, ko se bom stuširala,« sem odvrnila in zavila v kopalnico.

            »Pohiti,« je odvrnila.

            Zaprla sem vrata kopalnice. Se slekla.

            Tuš.

            Voda.

            Shower thoughts.

            A so otroci para, ki sta bratranec in sestrična, v bistvu hkrati mrzli bratranci in sestrične ter bratje in sestre?

             Če so gore joške Zemlje, a so potem plezalci perverti?

            Nihče še ni bil v prazni sobi.

            Ko piješ alkohol, si samo izposojaš jutrišnjo srečo.

            Ah.

            Brisača.

            Odprla sem vrata kopalnice.

            »Okej. Majca brez rokavov pa te hlače, al tale rumena oblekca?« me je pogledala in pridržala obleke pred oči.

            »Rumena oblekca zame,« sem odvrnila in ji jo vzela iz rok.

            »Kaj, a pol misliš, da je kul majca pa hlače?« me je pogledala.

            »I think you can do better,« sem odvrnila in se oblekla v oblekico. Nato sem si sčesala vlažne lase.

            »Ta oblekca je bila narejena zate. Ampak zdej še men najd eno obleko!« je rahlo jezno odvrnila in me porinila proti njenemu kovčku.

            »Okej. Tale črn bralette. Široke rumene hlače. Paševa skp!« sem odvrnila in ji izbrane obleke porinila pred nos.

            »Seksi,« je odvrnila in se začela oblačiti.

            »A si lahko sposodim fen, ker se mi ne da čakat, da se mi lasje sami posušijo?« sem vprašala Kati.

            »Itak. Btw, kul?« je rekla in se prikazala.

            »Kati. Zlomila boš veliko src. Mnoga dekleta bodo odkrila svojo lezbično stran. Nekoga bo kap. Predlagala bi jim, naj te gledajo na svojo odgovornost,« sem odvrnila in prižgala fen. Zaradi svojih kratkih las sem ga lahko hitro tudi ugasnila in ga predala Kati. Postavila sem se pred ogledalo in se prijela za lase.

            Še vedno so bili prekratki, da bi si karkoli lahko spela.

            Šla sem na balkon. Sončni zahodi so prelepi. Za moje pojme definitivno premagajo sončne vzhode. Jezero je bilo prazno. Ura je bila 20.15, ko je Kati končno uspelo priti iz kopalnice.

            »O, izgledaš noro,« sem odvrnila, ona pa je zamahnila z lasmi in odkorakala kot po modni pisti. Potem pa se je smeje vrnila.

            »A ti lahko dam samo mal bleščic? Pliiiis?« me je proseče pogledala.

            »Niti ne. Mogoče bi lahko počasi šle. Ob pol devetih se začne,« sem odvrnila in ji pokazala na uro.

            »Oksi doksi,« je rekla, se obula in že sva šli iz hiške.

            »Čak!« se je naenkrat zadrla in vrnila v hiško. Ven je prišla z A4-mapo.

            »Skor sem pozabila na tvojo hčerkico. Ime sem ji dala Marjetka.«

            »U lajfu,« sem odvrnila.

            »Sej je vseen. Zgleda kot Marjetka,« je rekla in pospešila korak, ker sva že zamujali.

            Zabava je bila v enem izmed večjih apartmajev, kjer je vsa hiška en apartma. Pred vhodom sta sedela Mark in Queisha.

            »Zamujata,« je rekel Mark.

            »Pozabila sem tvojo hčerko,« je odvrnila Kati.

            Grdo sem jo pogledala.

            »Mojo hčerko?« je skoraj smeje vprašal Mark.

            »Jup,« je odvrnila Kati in izvlekla sliko.

            »Ne vem, zakaj bi tok lepi punčki dala ime Marjetka,« sem tiho dahnila. Deklica na sliki je imela svetle ravne lase, dolge do lopatic, čisto temne oči (ki so bile do potankosti enake mojim) in njegov neumen nasmeh.

            »Ne morem verjet, da si se tok izboljšala v prerisovanju,« sem še dodala, medtem ko je Markov pogled švigal od mene, do Kati in nazaj do slike.

            »Čak, kdo si rekla, da je mami?« se je nato oglasil.

            »A res ne vidš podobnosti?!« je odvrnila Kati in pomignila proti meni.

            »Aha ...« in se je zastrmel v moje oči.

            »Torej, zakaj sta vidva zuni?« je najin očesni stik prekinila Kati in se spogledala s Queisho.

            »Čakala sem vaju,« je rekla Queisha.

            »Pa ti?«

            »Js sm Mark,« je odvrnil.

            »Joj, ponavlaš se. Dolgčas. Pejmo not!« je rekla Kati in tako smo ji sledili.

            »Boš ti čuvala najino hčer?« mi je ponudil sliko.

            »Kar tetki jo dej,« sem odvrnila in pokazala na Kati.

            »A kr tko. Sej vidš, da ni sposobna odgovornosti. Kakšna mama pa si?« je odvrnil in stisnil list k sebi.

            »A maš mojo fotko?«

            »Jutr. More se še razvit.«

            »Kul. In kam pol nameravaš dat najino hčer?« sem ga vprašala.

            »No, na zabavo zihr ne. Lepo jo bova pelala k men domov in jo poslala spat. In pol bova šla na zabavo,« me je zvlekel z zabave nazaj ven.

            »Zakaj k teb?«

            »No. Loh se zmenva en tedn pr men, en pr teb,« je odvrnil.

            »Se prav, sva kot ločena starša?«

            »Mislm, razen če bi se rada vselila z mano,« je odvrnil in me pogledal. Kakšno prikrito flirtanje.

            »Aha, torej, kako sva ji dala ime?« sem ga vprašala in se spotaknila ob dobesedno nič. Pa ne, da sem že izgubila ravnotežje zaradi tega pogovora. Ah.

            »Ne vem, tele rožice na glavi res narekujejo neko rožasto ime. Ampak ne Marjetka.«

            »Se strinjam.«

            »Tko, lahko bi bla Rose, ampak jaz svojmu otroku ne bi dal imena angleškega izvora.«

            »Sam v slovenščini so rožasta imena precej bedna.«

            »Se strinjam. Vijolica, Trobentica, Lilija, Orhideja,« je našteval, nato pa me je pogledal in vzkliknil: »Mak!«

            »Ja, Mak, to bo to,« sem odvrnila.

            »Zakaj pa ne, sej je kul.«

            »Ja, čisto ponesreči sem zvenela sarkastično. Mak torej,« sem rekla.

            »Okej. To je najin Mak. Prit,« je pomignil, ker sva prišla do hiške. Odklenil je in tako sem mu sledila v precej razmetan apartma. Saj ne rečem, da je najin bleščeč, ampak ta je zares razmetan, z oblekami, kovčki, kartami in plastenkami vsepovsod. No, ja, verjetno se pozna tudi to, da si en apartma delijo štirje, za razliko od naju s Kati.

            Položil jo je na svojo posteljo in jo na hitro cmoknil.

            »Poljubček za lahko noč, mami?« me je pogledal.

            Ni mi preostalo drugega kot cmok na list papirja, ki je ležal na Markovi postelji.

            »Lepo spančkaj, Mak, medtem ko se bosta tvoja starša napila, žurala in delala stvari za odrasle celo noč,« se je kislo nasmehnil in zaprl vrata spalnice.

            »Zakaj to delava?« sem ga vprašala.

            »Ker sva odgovorna starša,« je odvrnil in vzel svoj fotoaparat v roke.

            »Ja, izredno odgovorna, glede na to, da jo bova pustila samo in delala, vse, kar si ti naštel.«

            »Aha,« je odsotno odvrnil in objektiv usmeril vame.

            »Zakaj me slikaš?« sem ga vprašala.

            »Ker sem Mark in ker si lepa,« je odvrnil in nadaljeval s slikanjem. Nisem vedela, kaj naj rečem na njegov “ker si lepa“, ampak imela sem občutek, no, ne vem. Toplote.

            »Hvala,« sem tiho izdavila in se obrnila, da bi odšla.

            Hitro je odložil svoj aparat in mi sledil.

            »Odgovorna starša sva, ker bova počela samo eno od naštetih stvari, in to je žurala. Mimogrede, še plešeš?« me je vprašal.

            »Ja. Ti?«

            »Logično,« je samozavestno odvrnil in naredil eleganten obrat.

Z Markom se bežno poznava že od prej. On pleše hip hop, jaz pa sodobni ples. Spoznala sva se predpred lani na poletnem plesnem kampu. Ja, veliko poletnih kampov se udeležujem.

            »Ej drgač, kam ti hodš na srednjo?« me je vprašal.

            »Na oblikovno. Ti?«

            »Na Poljane,« je odvrnil.

            »O, najs. Možgane maš.«

            »Zaključu odlično,« je odvrnil.

            »Hudo.«

            »Zelo,« je rekel in naredil še en obrat.

            »A ti drgač velik piješ?« sem vprašala.

            »Vode ja. Ne. Z alkoholom si izposojaš srečo jutrišnega dne.«

            Usoda pa te fore.

            »Dobesedno. No, ker jaz sem “alcohol virgin“,« sem odvrnila.

            »Ti to resno?«

            Pokimala sem.

            »Neki bi te vprašu, ampak te ne bom,« je odvrnil. Prišla sva do apartmaja in zavila noter. Ravnokar so vrteli Uptown funk in na sredi sobe sem našla Kati, vso omamljeno od plesa in zadušljivosti. Toda nova zvezda plesišča je seveda postal Mark. Vsak najmanjši gib je izvedel natančno in v ritmu. Bilo je kot, da bi gledala enega od tistih youtube posnetkov, ki jih objavijo veliki plesni studiji. Njegova izklesana postava, njegov nasmeh, vse je tako šlo skupaj.

            No, to ni mogoče.

            Sranje.

            Vsekakor sem se rahlo zaljubila.

            Rahlo.

            Velik poudarek na rahlo.

            Življenje v zanikanju.

            Glasba se je vrtela samo do desetih, ker je po deseti nočni mir. Proti koncu se je vrtela vedno bolj umirjena glasba, vendar je Mark ostal na “plesišču“. Tudi jaz nisem sedla niti za trenutek, toda zvezda tistega večera je ostal Mark.

            Kati je kmalu po najinem prihodu omagala in obsedela za mizo z enim od Markovih sostanovalcev. Ko je bilo konec, se je okoli Marka nabrala gruča punc in tako sem se raje držala s Kati. Čutila sem kanček ljubosumja do vsake izmed tistih, ki so se veselo obešale po njem. S Kati sva bili par metrov za njimi.

            »Andrej je tok kul,« je začela Kati. Takrat sem ugotovila, da bom ves večer poslušala o Andreju.

            »Aha,« sem tiho odvrnila.

            »Pršu je na Bežigrad in dela gimnazijo s poudarkom na matematiki in baje bo dubu certifikat, ampak pazi to, hkrati dela še srednjo glasbeno in špila trobento na jazz oddelku. Like what. Da ne omenjam, da v prostem času pleza in ima zato čisto po nesreči hudo telo.«

            »In kako ti je to čisto po nesreči uspelo ugotovit?« sem jo vprašala in poskušala razločiti, o čem se pogovarja gruča pred nama. I hate to play it cool, but I always play it cool.

            »Pač, oči imam. Oprosti, ker sem se rodila z vsemi čutili. Torej, kje sem ostala,« je rekla in nadaljevala s svojim nakladanjem, ki sem ga čisto po nesreči preslišala.

            Pia se je smeje obesila na Marka. Queisha ni umaknila oči od njega.

            In tako je prišel ta neracionalen otročji strah, da me bo pozabil in da se bo poročil z eno od teh “afn“ in imel punčkaste otroke, ki bodo nosili uhane že pri dveh letih.

            Rahlo zaljubljena, ponavljam.

            »Malina, a me sploh poslušaš?« me je vmes vprašala Kati.

            »Um, oprosti. Neki ti moram povedat. Pol, ko bova v apartmaju,« sem odvrnila.

            Pred nama se je gruča razšla vsak v svoj apartma. Nekako mi je odleglo, ker nihče ni nikogar predolgo zadrževal. Počasi sva šli po stopnicah do najinega vhoda v hiško. Tik pred vhodom pa sem zaslišala: »Malina!«

            Obrnila sem se in obsvetila me je bliskavica.

            »Mark!«

            Ničesar ni rekel. Samo šel je v svoj apartma pod najinim.

            Malo sem še počakala zunaj, če bi se slučajno vrnil. Pa se ni. Zato sem šla noter.

            Kati je že stala v kopalnici in si brisala  make-up z obraza. Jaz sem se le sezula in se zleknila na posteljo.

            »Torej? Neki mi boš povedala,« je rekla Kati iz kopalnice.

            »Katarina. Vse, kar bom rekla, je, da bi lahko odprla vedeževalsko agencijo.«

            »A govoriš to, kar mislim, da govoriš?« me je vprašala in si razmazala kremo na obrazu.

            »Ne vem, kaj pa govorim?«

            »Govoriš, da si totalno zatreskana v Marka in da sta nalašč dala Marjetki ime Mak, da bi me razkurila, ker so cvetki na njeni glavi daleč od maka,« je odvrnila.

            »No, ja,« sem rekla in se usedla.

            »Vidiva se na poroki,« je smeje odvrnila in zavila nazaj v kopalnico. Slekla sem oblekico in jo položila na Katarinin kovček. Nato sem oblekla svojo belo spalno srajco in še enkrat pogledala skozi vhodna vrata.

            Mir noči je bil pomirjujoč.

            Vrata sem zaprla in zaklenila. Sedla sem na stol na balkonu in opazovala jezero. Ura je bila že čez enajst, ko se je na balkonu naslikala tudi Katarina.

            »A greva počas spat?« sem jo vprašala.

            »Ja, da ne bova jutri zombija. Ličila pokrijejo velik, a zaspanost ...« je rekla in zavila v spalnico. Vrata na balkon sem pustila odprta. Zaspala sem v trenutku.

            Zbudila sem se ob šestih, ker sem zvečer očitno spila preveč vode. Lahko bi zaspala nazaj, ampak zunaj se je delalo tako lepo jutro, da sem s svojo skicirko raje zavila na balkon. Začela sem risati parček in se na vso moč trudila, da ne bi bil preveč podoben meni in, no, Marku. Naenkrat mi je iz rok padel svinčnik in zletel v majhno špranjo med deskami, ki so pokrivale tla balkona.

            »Šit,« sem tiho zaklela, ker se je svinčnik seveda zataknil.

            »Malina?« sem zaslišala znan glas od spodaj.

            »Mark?« sem pustila svinčnik in šla pogledat na rob balkona. Pod mano je kukala svetlolasa glava.

            »Kaj pa ti tle tok zgodi?« me je vprašal.

            »Ne vem, rišem, sam zdej mi je svinčnik padel in se zataknil. Kaj pa ti?«

            »Ne vem, nekaj sem sanjal. In sem pač vstal,« je odvrnil.

            »Kako pa Mak?« sem ga vprašala.

            »Predvidevam, da spi. Dej, pridem gor,« je rekel in stopil na ograjo balkona.

            »Res misliš to izvest?« sem ga vprašala.

            »Seveda,« je rekel in se lotil plezanja. Kmalu je priplezal gor. Kako sva bile s Kati neumni, da sva ponoči puščali balkonska vrata odprta. Gor lahko splezaš v par sekundah.

            »Hoj!« je rekel, ko je prišel gor, in se nasmehnil.

            »Pozdrav,« sem odvrnila in hitro zaprla skicirko; kljub mojem trudu je bila skica še vedno precej očitna.

            »Najs spalna srajca,« je rekel.

            »Hvala. Od moje babi je,« sem odvrnila.

            »Kul,« je odvrnil in iz žepa zvlekel majhen fotoaparat.

            »Pa kok maš ti fotkičev?« sem ga vprašala in pokrila obraz z rokami.

            »Ne! Sej maš lepe roke, sam dej jih dol s face. Pliiis?!« je zaprosil. Zavila sem z očmi in položila roke ob telo.

            »Hvala,« je rekel in se nasmehnil.

            Nisem mogla dolgo samo stati. Nisem bila pozerka, zato sem zavila v sobo, on pa mi je sledil s fotoaparatom. Počesala sem si lase in pod srajco oblekla široke črne hlače. Medtem je Mark slikal še Kati v spanju.

            »Kakšen stalker sm js,« je šepetaje rekel, medtem ko jo je slikal.

            »Ja, čist mal velik,« sem odvrnila in si pod srajco oblekla nedrček. Še sama ne vem, zakaj sem se odločila, da bo oblačenje moja aktivnost, ki jo bom počela, medtem ko bo po apartmaju hodil model s fotkičem, ki mi je čisto malce všeč. Podzavest, veš kaj, nehaj!

            »Vedno sem očaran nad tem, kako se znate punce oblačit ne da bi se videl delček gole kože,« je rekel in odložil fotoaparat.

            »No, ja,« sem odvrnila in slekla srajco ter hitro oblekla majico, ki sem si jo zataknila za hlače. Mark je samo tiho gledal. Zavila sem v kopalnico, kjer sem si umila zobe. Potem sem nataknila natikače in zavila proti vhodu.

            »Greva do jezera?« sem ga vprašala.

            »Itak,« je odvrnil in šel mimo mene ter me sproti še enkrat slikal.

            »Upam, da te ne moti, da se bojo tele obleke zmočile,« je rekel na poti.

            »Upam, da je tale fotkič vodoodporen,« sem odvrnila.

            Nasmehnil se je.

            »Kaj je?«

            »Nč, nč,« je odvrnil.

            Nekaj časa sva tiho hodila proti jezeru.

            »Dobr si plesu učer,« sem nato rekla.

            »Hvala. Pasal se je mal plesno považit,« je odvrnil.

            »Kati je navdušena nad tvojim sostanovalcem Andrejem,« sem rekla.

            »No, lepo. Kul model je. Pač, dost pameten je, pa tut hudo fotografira. Mu bom omenu.«

            Skoraj sem rekla, naj mu ne omenja, ker me bo Kati ubila, ampak če tako pogledam, je Kati isto naredila meni.

            Prišla sva do jezera in se pred pomolom spogledala.

            »Dame imajo prednost,« je rekel.

            »Aha, živimo v svetu sprejemanja drugačnosti. Izvoli naprej,« sem odvrnila.

            »Okej, fer. Pejva skp,« je rekel in mi ponudil roko. Počasi sem mu jo podala in sva šla na pomol.

            »Pazi!« je zavpil in me skoraj porinil s pomola.

            »A, dej, no.«

            »Lej, povedu sem ti, da boš zmočila te obleke,« je rekel.

            »Okej, kaj pa, če se slečem, preden me porineš?«

            »No, okej, no. Da se ne boš prehladila, pa te fore,« je rekel.

            Slekla sem majico in hlače in stala na pomolu v spodnjem perilu. Tudi on je slekel majico in hlače.

            »Okej. Vprašanje, kdo bo koga prej porinu. Kdo bo ostal suh, kdo moker. Kdo bo zmagovalec, kdo luzer. Kdo bo kralj in kdo suženj. Kdo bo-,« je skoraj nadaljeval, ampak sem ga porinila v vodo, medtem pa me je prijel za roke in povlekel za sabo. Oba sva se potopila pod vodo.

            »No, oba sva sužnja in mokra luzerja,« sem rekla, ko sva prišla na površje.

            »No, ja. Dokler sva oba je v redu,« je odvrnil in si popravil lase. Prijela sem se za deske na pomolu in se potegnila gor. Mark je ostal v vodi in se obešal na moje noge, ki sem jih namakala.

            »A maš kakšnega brata al pa sestro?« sem ga vprašala.

            »Ja, dve sestri. Eno starejšo in eno mlajšo.«

            »O, kul.«

            »Ti?« je zamežikal proti meni, ker je bilo za mano sonce.

            »Ja, ne. Nimam. Pa tut mami nimam.«

            Res ne vem, zakaj sem mu to omenla.

            »Kaj?!« se je zresnil.

            »Umrla je, ko sem bla stara osem let,« sem odvrnila.

            »Moje sožalje,« je rekel in se povlekel iz vode. Usedel se je zraven mene in gledal moje prste pod vodo.

            »Pač, sej je okej zdej.«

            »Čak, zakaj pa je umrla, če smem vprašat?«

            »Rak.«

            »J...«

            »Jp.«

            Nekaj časa sva sedela in pustila, da nama jutranje sonce greje hrbte. To je bila prijetna vrsta tišine.

            »Sam neki. Ne bi rada, da to spremeni karkol. Res sem okej. Še vedno me lahko porineš v vodo,« sem rekla.

            »Oh, hvala,« je rekel, kot da bi se mu kamen odvalil od srca, in me porinil v vodo.

            »Hahahaha, tvoja ideja je bla,« je zatulil, ko sem priplavala gor.

            »Ne bom zanikala,« sem odvrnila in počasi prilezla iz vode.

            »Veš, kok dober občutek te je blo porint,« je zadovoljno rekel.

            »Mhm,« sem odvrnila.

            »Ej, kok je ura?« je vprašal.

            »Ti, pojma nimam,« sem rekla.

            »Mogoče pejva počas gor, da naju ne bojo pustil tuki,« je rekel in vstal.

            Sledila sem mu. Do hišk sva šla v popolni tišini.

            »No, se vidva na razstavi,« je rekel in šel v svoj vhod. Jaz sem šla po stopnicah do mojega.

            Ura je bila pol osmih. Kati je bila pokonci.

            »Romeo in Julija, spet z jezera?« me je vprašala.

            »Upam, da ne bova končala isto kot Romeo in Julija. Drgač ja,« sem odvrnila in šla naravnost pod tuš.

            »Vsakič, ko se vrneš z druženja z njim, maš manj oblek,« je dodala.

            »Kati, ne namiguj,« sem se oglasila izpod tuša.

            »A boš rabla fen?« me je vprašala.

            »Jup,« sem odvrnila in zaprla tuš.

            »Kle ga maš,« je rekla in ga položila ob umivalnik.

            »Tenkju,« sem rekla in se ovila v brisačo. Hitro sem si posušila lase in se oblekla. Spakirala sem še stvari iz kopalnice. Ob pol devetih sva zapustili hiško in počakali s kovčki pred njo, kjer naj bi se vsi zbrali.

            »Izvoli,« se je naenkrat pred mano pokazal Mark in mi podal Mak.

            »Hvala,« sem odvrnila.

            »Ja, za en teden je tvoja,« je odvrnil.

            »No, okej, tut prou,« sem rekla in se spogledala s Kati.

            Prišla je Markova družina, zato je odšel. Večina staršev je že prišla, midve s Kati pa sva še vedno čakali. Ob pol desetih naj bi se pričela razstava izdelkov, ki smo jih izdelali v času bivanja v kampu.

            »Moji bojo verjetn zamudil,« je rekla Kati.

            »Zakaj?«

            »Ne vem, vedno jim to nekak uspe. Sej veš, tri otroke popokat v avto in bit točen je prava umetnost,« je odvrnila.

            »Verjamem,« sem odvrnila.

            »Ja.«

            »Malina moja!« se je prikazal oči čez kakšnih petnajstih minut. Objela sem ga, on pa je vzel moj kovček, da sva ga odpeljala do avta.

            »Kako si?« me je veselo vprašal. Videti je bil zelo utrujen, vendar se je to zelo trudil skriti.

            »Ja, super. Mislim, da bo ful huda razstava,« sem rekla.

            »Itak. Povabil sem Tiso pa njene, a so šli na morje,« je rekel.

Tisa je mamina sestra in njeni otroci so mi kot bratci in sestrice. Veliko popoldnevov preživljam z njimi.

            »Škoda, no. Kako pa ti?«

            »Zelo sem vesel, da boš končno malo doma. Veš, kako tiho je bilo. Popoldne sem si kar pel, da ni bilo pretiho.«

            »Hah, okej. Ko pridem domov, bova samo klepetala, če hočeš,« sem rekla in se naslonila na avto.

            »Kar ti hočeš. Lahko greva pa tudi ven, v mesto s kolesi.  Prijetno je zvečer,« je rekel.

            Pokimala sem.

            »A grem loh do Kati al ...«

            »Seveda, ti kar. Saj si večino časa z mano,« je odvrnil in nakazal, da lahko grem. To drugače ni bilo res. Oči je večino časa delal in se vračal domov ob poznih urah. Razen čez vikende. Tudi službena potovanja niso bila redkost in tako sem bila pogosto sama, kar me sicer ni motilo. Kati je bila pogosta gostja.

            »Hoj. A so že prišli?« sem vprašala, ko sem jo našla nekje na poti ob hiškah.

            »Ja. In za razliko od ponavadi je prišla samo moja mami,« je rekla.

            »Najs, najs. A si dubla fonsko od Andreja?«

            »Ne. Lepo mu bom dala svojo, pol se bo pa on odloču, če me bo poklicu. Prepustimo odločitev njemu. Ko sva že pri tem, fonska od Marka?« me je vprašala.

            »Noup.«

            »Ja, poglej na drugo stran Marjetke,« je odvrnila.

            »Maka!« sem jo popravila in obrnila list. Spodaj v levem kotu je bila številka, zraven pa še: “Resno mislim, da jo ma en tedn en, en tedn drug“.

            »Oh, model, a sem loh tvoja družica?« se je oglasila Kati. Ostala sem tiho.

            »Btw, kako kej tvoj fotr?« me je vprašala.

            »Mah, zgleda izčrpan, ampak tega ne bi nikol priznal,« sem odvrnila.

            »A boš zdej u Ljubljani?«

            »Bom, bom. Ti?«

            »Mah, zdej gremo najprej na Cres do četrtka, pol se bova pa kej dobile. Ej, pejva počas, da ne bova zamudile razstave, glede na to, da sva zadnje čase skos na robu zamujanja,« je rekla in sva se odpravili proti razstavi. Tam je že čakal oči in klepetal s Katarinino mami. Preden mi je Katarina povedala, da ima tri sestre, sem si želela, da bi se njena starša ločila in bi se Katarinina mami poročila z mojim očetom. Vendar sem kmalu opustila to “fantazijo“ in se sprijaznila s tem, da se to verjetno nikoli ne bo zgodilo. Ko sem bila prvič na obisku pri Katarini, sem takoj opazila, da imata njena starša to iskrico, ki jo redko kateri dolgo poročeni pari obdržijo, zato jima tudi ne bi privoščila ločitve.

            Čeprav si tega nisem priznala, sem si želela, da bi lahko z Markom hodila po razstavi in komentirala, vendar temu ni bilo tako. Mark je bil s svojo družino nekje spredaj. Nekje v sredini sta bili razstavljeni dve moji kreaciji; ena je bila bolj sodobni “art“, kjer sem narisala dve prijateljici, ki sta stilsko kričali Tumblr, v ozadju pa so bili smetnjaki in oblačno nebo. Vrhunec današnje estetike. Pobarvala sem jo s Copic markerji, kar je bil najboljši del (v Sloveniji namreč teh markerjev ne prodajajo, so samo alternative, ki so sicer zadovoljive, ampak niso originali). Druga pa je bila akvarel, na katerem sem narisala in kasneje naslikala zelo debelo dojenčico, ki se je peljala v čolnu po mirni reki.

            Oči je bil navdušen, kar bi verjetno bil tudi, če bi po platnu popackala malo kečapa. Saj ne, da se pritožujem.

            Čisto na koncu pa sem zagledala fotografijo. In se pred njo ustavila.

            »Malina, to si ti!« se je za mano presenečeno oglasil oči.

            »Jap,« sem odvrnila.

            »Huda fotka. Nisem vedel, da si tudi fotografirala.«

            »Oči, logika ti pove, da fizično nisem mogla fotografirat slike, na kateri sem in da to ni selfi. Od enga Marka je. Zelo rad me slika,« sem še dodala in se prepozno ugriznila v jezik. Oči se je zelo rad pogovarjal o fantih in mojih ljubeznih (veliko raje, kot sem se jaz rada o tem pogovarjala z njim). S takimi zadevami sem raje govorila s Tiso. Ona mi je pomagala in se z mano pogovarjala o stvareh, o katerih bi se sicer z mano pogovarjala mami.

            »A res? A si mu malo všeč?«

            »Oči. Tiho. Prosim.«

            Seveda ni bilo bolj primernega trenutka kot zdaj, da se prikaže Mark.

            »Zmagal sem izziv. Zato si na razstavi,« je rekel in se naslonil name.

            »Kul. In kdaj jo dobim?« sem ga vprašala, oči pa je na srečo odšel in naju pustil sama.

            »Takoj, ko jo pogleda še teh par ljudi,« je rekel in nakazal na ljudi za nama. Bila sva med zadnjimi, zato jih ni bilo veliko.

            »In?« sem ga pogledala, ker nisem vedela, kaj naj rečem.

            »Zelo kul debelga dojenčka si naslikala. Najboljša. Kako si dubla idejo?« me je vprašal.

            »Pred kampom sem gledala moje stare slike in res sem bla debel dojenček. No, ja, pol sem se spomnila na začetek ene risanke, zdi se mi, da Tarzana, ko se dojenček pele v čolnu po reki. In, evo, sliko.«

            »Se prav si sebe narisala?«

            »Ne. Samo inspirirala sem se,« sem odvrnila in pogledala v tla.

            »Alo, a sta kje vidla Katarino?« se je pojavil Andrej.

            »Ne vem, naprej je šla,« sem odvrnila.

            »Ok, tenks,« je rekel in stekel naprej.

            »Kati krade srca,« sem rekla.

            »No, mojega že ni ukradla ona,« je rekel in snel sliko s panoja, ker ni bilo nikogar več za nama.

            »Izvoli, Malina,« je rekel in mi predal fotografijo.

            »Hvala lepa,« sem odvrnila.

            »No, morm it. Se vidva,« je rekel in šel. Tudi jaz sem odšla poiskat očeta in se poslovila od Kati, ki je že na veliko razpravljala z Andrejem. Če ne drugega, bo Andrej njen inštruktor za matematiko.

            Potem sva se odpeljala v Ljubljano.

            Z očijem živiva v majhnem dvosobnem stanovanju. Po mamini smrti sva se preselila. Sicer ne daleč, samo zato, da sva zamenjala in malo odgnala turobnost prejšnjega stanovanja.

            Moja soba je majhna in polna stvari, ki so vse pospravljene po omarah in predalih, zato deluje precej minimalistično in urejeno. Oči namreč rad pospravlja. Moja postelja je bela in precej nizka. Zvečer lahko gledam zvezde skozi veliko okno, ki osvetli ta majhen prostor. Pri oknu je tudi moja miza in v kotu pri mizi stoji moje slikarsko stojalo. Garderobne omare so pri vratih, zraven njih pa ogledalo. Moja soba na kratko. Vsepovsod imam rože, ki sem jih tudi poimenovala. Na okenski polici so Karin, Metka in pa Timon. Karin je orhideja, Metka je nekakšna nizko rastoča sončnica, Timon je bonsai. Na mizi imam majhno korito z vijolico po imenu Vida, na polici ob stojalu pa je Petriša, katere vrste ne poznam.

            Razmišljala sem, da bi si nabavila kaktus, ki bi ga imenovala Jack. Badass kaktus.

            Ko sva končno prišla domov, sem šla najprej po svojo zalivalko in se lotila klepetanja s svojimi preljubimi cvetkami.

            Ni čudaško. Sploh ne.

            »Moje preljube cvetke! Alo, we need to talk,« sem rekla in zaprla vrata za sabo. Tudi svoj glas sem stišala. Nisem potrebovala še “we need to talk“ z očijem. Najprej sem se lotila Timona.

            »Torej. Okej, vem, da vas boli, kaj sem se naučila, in, ja, priznam, irelevantno ta trenutek. Čeprav ne, naučila sem se delat portrete rastlin, tako da, izberte si poze. No, u glavnem. Mark. In ta njegov pogled. Dal mi je fonsko. Sam pomagite, kdaj nej pokličem? Tko, glede na How i met your mother nej bi poklicala po treh dneh. No, samo ne vem, če bom tok dolg zdržala brez njega, ker je glih zadn dan ratal  zanimiv.  Ah, glupa sem, kaj praviš, Vida?« sem se lotila vijolice. Ostala sem tiho.

            »Super poslušalci ste, ampak rabm dramo. Rabm Katarino,« sem rekla in sklenila, da jo bom poklicala zvečer.

            Lotila sem se razpakiranja. Markovo fotografijo mene sem spravila v edini dokaj prazen predalček v mizi, Mak pa sem položila na mizo.

            Nato sva šla z očijem v mesto na pijačo in po stotih letih klepetala tako, kakor se klepeta. Ampak ne o Marku, čeprav sem se komaj zadrževala. Vrnila sva se okoli pol enajstih ponoči in bila sem tako utrujena, da Kati nisem poklicala.

            Lepo je bilo zaspati v svoji postelji.

            Naslednja dva dneva sta se vlekla. Čeprav si nisem priznala, verjetno tudi zato, ker sem se s klicem odločila počakati. Oče je delal in utrujen prihajal domov ob devetih in tudi takrat ni bilo kaj dosti od njega. Vsak dan je postajalo bolj vroče, Kati je šla na morje do četrtka. Tako sem veliko risala in gledala How i met your mother in Death note. Anime seveda. Netflix serija je boga.

            V sredo sem šla k babi že ob devetih zjutraj. Malo je pozabila, da sem šla v kamp. Bliža se svojim osemdesetim.

            »Živjo, babi,« sem se oglasila, ko sem stopila skozi vrata.

            »O, kje je moja Palačinkica! Kako si?« me je objela takoj, ko me je zagledala.

            »Fajn, fajn. Pa ti?«

            »Oh, saj veš. Vedno super,« je odvrnila in se usedla za mizo. Naredila je požirek svoje jutranje kavice.

            »Do kdaj pa boš?« me je vprašala.

            »Ah, ob desetih že grem, ker se takrat odpre neka razstava,« sem odvrnila.

            »O, škoda.«

            »No, lahko greš z mano, če ti je do hoje.«

            »O, z veseljem, če ti le nisem v napoto,« je veselo odvrnila.

            »Lepo.«

            »Boš kaj jedla?« me je vprašala.

            »Sem ravnokar zajtrkovala, hvala,« sem odvrnila, babi pa me je premerila s pogledom.

            »Prepričana? Taka suhica si.«

            »Babi, tut ti si.«

            »No, v tvojih letih me je bilo več skupaj. To so bili dobri časi,« se je zamislila.

            Ah, babi.

            Tako sva klepetali, ko je babi šla mimo koledarja in ugotovila, da ima danes ob 10.15 pregled pri kardiologu, zato sem se na razstavo odpravila sama. Okoli dvanajstih sem prišla domov in se samo zleknila na posteljo. Vendar le za trenutek. Potem sem vzela Mak in vtipkala številko.

            Trije piski.

            »Halo?« sem zaslišala znan glas.

            »Hej, Malina tuki,« sem odvrnila.

            »O, Malina,« je popolnoma spremenil ton glasu.

            »Kako si?« me je vprašal.

            »No, v redu. Ti?«

            »No, jaz sem super. Lepo, da si poklicala.«

            »Ja?«

            »Ja,« je prepričano odvrnil.

            »In kje si?« sem ga vprašala. Pojma nisem imela, o čem bi se pogovarjala preko telefona.

            »Doma. Ej, a se lahko dobiva, ker se je ful bolš pogovarjat v živo,« je rekel, kot da bi mi bral misli.

            »Ja, itak. Kje? Kdaj?«

            »Ja, ti povej.«

            »Okej. Pejva v Pritličje. Veš, kje je to?«

            »Ja, stara Ljubljana.«

            »Jp. Zvečer al popoldne?« sem ga vprašala.

            »Zvečer. Ob sedmih.«

            »Ob sedmih. Velja. Se vidva.«

            »Seveda, Malina. Adijo.«

            »Čau,« sem odvrnila in pridržala telefon v rokah. Naenkrat me je prevzel adrenalin.

            »Kaj nej oblečem?!« sem vprašala Kati po telefonu po temeljiti obnovi pogovora z Markom.

            »O, pa zakaj se nista mogla zment u petek? Pol bi prišla do tebe in bi vse skupi uredile.«

            »Ljubezen ne čaka, sprijazni se z okoliščinami.«

            »Kaj pa sisters before misters?!«

            »A mi loh, plis, pomagaš?« sem prosila.

            »Ja, ja. Obleč uno svetlo modro srajčko pa ta belo kiklco. Pa dej si bele rožice v lase. Be hardcore aesthetic. Naj ti bo tumblr fouš. O, pa ne pozab na une tvoje svetlo modre špagarce. Veš, kok sem jezna nate, ker te ne bom vidla, ti boš pa čist prehuda,« je rekla.

            »Chill. A te je Andrej poklicu?«

            »Dons, jup. Three days rule. Sweet je biu,« je še dodala.

            »No, najs. V glavnem. Te pokličem nazaj,« sem rekla in prekinila. Poiskala sem obleke in jih navlekla nase. Izgledala sem zelo poletno in drugače. Ni bilo najbolj casual. Mal ljudi si da rožice v lase za kaj drugega, kot pa samo za sliko. Ampak bilo mi je všeč, kar je bilo več kot dovolj.

            Nato sem poklicala očija, da sem mu omenila, da bom ob sedmih v mestu.

            Potem sem poklicala Kati.

            »Dobr si zbrala,« sem rekla.

            »Vsaj sliki se. Plis.«

            »Ja, s čim? Moja Nokia dela boge slike. Dobesedno, ne veš, kaj je gor. Polaroida pa ne bom zapravla zarad tega.«

            »Niti polaroida mi ne prvoščš?«

            »Okej, mogoče.«

            »Da me boš poklicala, k prideš domov. Hočem vedt vsako najmanjšo podrobnost tega zmenka,« je rekla.

            »Mislš, da je zmenek?«

            »Malina, r you dumb or what?«

            »Ja, kaj, nisem še tok zmenkovala kot ti.«

            »Ah, sam ne bit v zanikanju,« je odvrnila.

            »Če pa ne vem, zakaj ga sploh zanimam. Niti poznava se ne neki ful,« sem rekla.

            »Pa joj, no, zato se bosta pa dobila! Da se bosta spoznala. In pač ga zanimaš, kje je frka? Sej si zanimiva. Prou možgani so ti zmrznl zdele. Keep it together man.«

            »Ja, ja sori, no.«

            »Morm it, zvečer me poklič. Nujno.«

            »Bom, čau,« sem končala klic in slekla obleke ter jih položila na posteljo. Nadela sem si široko majico in šla plesat po stanovanju.

            Sprostitev.

            Tisto popoldne je minilo izredno hitro.

            Ob 18.15 sem štartala, ker sem šla peš. Zunaj je bilo še vedno toplo, vendar je vsake toliko zapihal veter.

            Glavo sem pustila prazno in se nehala spraševati in razmišljati, kako naj se obnašam.

            Bila sem precej zgodnja. Ampak Mark je bil še bolj.

            »Pozdravljena. Zgodnja si,« je rekel z nasmehom.

            »Hah, kdo se oglaša,« sem rekla in pomignila, če se usedeva. Sedla sva za mizo za dva na zunanjem robu.

            »Torej. Kako?« sem vprašala.

            »Absolutno super. Ampak ne rabva small-talka.«

            »Ja? No, pol pa na plano s konstruktivnimi razpravami in vprašanji,« sem rekla.

            »Pač, iz vljudnosti, no, pa ker me tut zanima, kako si? Pa, plis, ne odgovor z v redu. Mislim, upam, da si v redu, ampak, kaj ti kej dogaja?« je vprašal.

            »No, ta dva dneva sta se vlekla. Pogrešam kamp, ker je blo dost kul in skrbim za očija, ker skos zgleda na polno zmatran in shujšan. Drgač pa velik razmišljam o teb, čist tko, mimogrede.«

            »Tut js velik razmišlam o seb! Tok skupnih interesov. Ne, sej ne. Ena redkih si, ki ni uporabla besede 'fotr',« je rekel.

            »Kaj vama lahko ponudim?« se je pojavila natakarica.

            »Js bom limonado,« sem odvrnila.

            »Hm, jo bom pa tut js,« je rekel Mark in me pogledal.

            »Pejva se dvajset vprašanj,« sem predlagala.

            »No, pa se pejva. Najprej js,« je rekel.

            »Okej.«

            »Prvo vprašanje, tam tam tam, a si kdaj kadila?«

            »Ne.«

            »A maš srednje ime?«

            »Ne.«

            »Trenutna najboljša prijateljica?«

            »Po vsej verjetnosti Kati,« sem odvrnila.

            »Zanimiv. Kati je dost kul. Čeprav je čist druga oseba kot ti. Vsaj men se tko zdi.«

            »Vrivam se. Kakšna oseba se ti zdim?« sem ga vprašala.

            »Zanimiva. Tiha in pametna. Precej nadarjena in pa lepa. Lahko bi bla bolj samozavestna.«

            Prinesla je limonadi.

            »Ko smo že pri samozavesti, si bla kdaj pri psihiatru, al pa psihologu?« je nadaljeval in naredil požirek limonade.

            »No, blo mi je svetovan, glede mami, ampak mi ni blo do tega. Tko da ne. Nikol nisem zapadla v depresijo al pa kako drugo motnjo, zdi se mi pa totaln bullshit hodt na pogovore, če si mentalno zdrav, samo mal žalosten,« sem odvrnila.

            »Haha, moja mami je psihologinja,« je rekel.

            »Akward?«

            »Niti ne. Verjetno bi se strinjala s tabo. No, naprej. Kok si visoka?«

            »Zakaj bi to rabu vedt?«

            »Ne vem, mogoče ti bom hotu kupt obleke.«

            »163 cm, za obleke bi me bolj mogu vprašat, če sem S al M, pa te zadeve.«

            »Kjutkano mejhna si. A si kdaj imela dolge lase?«

            »Ja. Tut do riti že.«

            »Kul. Zakaj si se postrigla?«

            »Vroče in nepriročno je blo,« sem odvrnila.

            »A maš rada poletje?«

            »Do neke mere. Dejansko imam raje zimo, ker so prazniki in moj rojstni dan,« sem rekla in spila malo limonade.

            »Kdaj točno imaš rojstni dan?«

            »13. 1.«

            »Vau, za točno šest dni sem starejši,« je odvrnil in se zazrl vame.

            »Torej sva kozoroga, ha?«

            »Naporna, ampak hkrati zmagovalna kombinacija. Vrjameš v horoskop?« me je vprašal.

            »Delno,« sem odvrnila.

            »No, js pravm, da je horoskop bullshit, ampak okej. Kera je tvoja fav pesem trenutno?« me je vprašal.

            »Equus od Blonde Redhead.«

            »Mogla mi jo boš pokazat. Btw, kakšno muzko poslušaš?« me je vprašal.

            »Alternativno in jazz. Ti?«

            »Js? Alter rules,« je odvrnil.

            »Čak, a ti to resno al ...«

            »Resno. Radioheadi, Bowie, Pixies, the Cure, Mars Volta, Muse ta prve plate ...« je odvrnil.

            That was a big sassy turn on.

            Še celo nasmehnila sem se.

            »A si mela kdaj zobni aparat?«

            »Ne.«

            »Lepe zobe maš. A si šla kdaj v življenju na dieto?« me je vprašal.

            »Ne. Sem pa vegetarijanka.«

            »Zakaj?«

            »Ne maram mesa. Pač nima mi dobrega okusa. Žveč se kot čigumi tko da, zakaj bi se mučla?« sem odvrnila.

            »Kaj pa etični razlogi?« me je vprašal.

            »Veš kaj, živali bojo ubijal tko al tko. Življenjski krog pač. Ni etičnih razlogov,« sem rekla.

            »Okej. Kaj si misliš o lepotnih operacijah?«

            »Totalno nepotrebne, razen če gre za operacijo nečesa, kar je moteče, al pa res izstopajoče, kokr na primer nekdo s tremi nosnicami,« sem odvrnila.

            »Ja, se strinjam. Kok fantov si mela?«

            »Dva.«

            »Samo?« se mu je zaletela limonada. »Zakaj?«

            »Ja, kaj? Nimam pametnega telefona, zato me z omrežij noben ne pozna. Nimam jošk, nimam riti, nimam zagorele polti in nisem zapeljivka. Dobr veš, kakšni so standardi,« sem odvrnila.

            »Pa ne moji. Ker telefon maš?«

            »Nokio,« sem rekla in ga zvlekla iz torbice.

            »Najs. Okej, nazaj na fante. Kdaj si mela prvega?« me je z zanimanjem vprašal.

            »Okej, konc sedmga razreda, soplesalc.«

            »A je dobr plesu?«

            »Ja. Še kr. Predvsem sem bla z njim, ker je biu prvi fant, ki sem mu bla všeč,« sem odvrnila.

            »In kok dolg sta bla skupi?«

            »Štiri mesce. Pol sva se naveličala in brejkapala dokaj mirno,« sem odvrnila.

            »Še plešeta skupi?«

            »Ne. On je nehu.«

            »Okej. Kdo je bil pa drugi srečnež?«

            »Viktor. Moj soplesalec na valeti.«

            »Zanimiv ime ma tale Viktor.«

            »Mah, bedn je bil.«

            Mark se je nasmehnil.

            »Kera je tvoja fav pijača?«

            »Bela kava pa voda,« sem odvrnila.

            »Coffee addicted, a? Okej, po moje je to blo več kot dvajset vprašanj. Your turn,« je rekel in me skoraj izzivalno pogledal. Skoraj.

            »Okej. Česa se najbolj bojiš?« sem ga vprašala.

            »Trenutno? Da te ne bom nikol več vidu.«

            »Kaj pa ne trenutno?«

            »Am ... pozabe. Ne fejkam za Krive so zvezde. Ampak ja. Pozaba je kar strašljiva.«

            »A kej obžaluješ v življenju?« sem ga vprašala.

            »Ne. Lajf je prekratek za obžalovanje.«

            »Pošteno. A si bil kdaj v bolnici?«

            »Ja. Astma. Za dva dni sem bil na maski.«

            »Jajks. A si veren?«

            »Ne. Ti?«

            »Ne. Kaj si mislš o LGBT?« sem ga vprašala.

            »Podpiram. Nočem zvenet kot neka tipična najstnica, ampak, hej, sprejemanje ljubezni vseh oblik. V Sloveniji je sprejemanje tega še zelo ubogo.«

            »Se strinjam, ti, tipična najstnica. A si se kdaj rezu?«

            »Ne. To je slabo.«

            »Fav film?«

            »Pulp fiction. Tvoj?« me je pogledal.

            »Nenavaden primer Benjamina Buttona.«

            »Nisem še gledu.«

            »Še boš. A gledaš anime?«

            »Ne. Bi mogu?« me je resno vprašal.

            »Ni slabo. Js gledam bolj zarad risanja. A ste bogati?«

            »Načrtuješ prihodnost?« me je vprašal in pomignil z obrvmi.

            »Treba bo plačat plesno šolo za Mak,« sem odvrnila.

            »Hah, no, ne bi rekel, da smo finančno prav bogati, ampak nismo pa revni,« je odvrnil in pogledal na uro.

            »Se ti kam mudi?«

            »Čist nikamor,« je odvrnil.

            »A si bil že kdaj totalno heart broken?« sem ga vprašala po kratkem premisleku in strmenju v njegove lepe oči.

            »Totalno ne, mal pa že.«

            »Solidno. A dost žuraš pa hengaš? Partiji pa te fore?«

            »Mhm. Zarad sestre. In pač na takih, ne na to foro, kokr je blo na kampu. Tisto tm je blo nedolžno, tist kamor me sestra pele, je pa neprimerljivo.«

            »Kul. Js še nism bla na nobenmu takmu partiju.«

            »Te bom pelu na kšnga, čeprou iskreno, ne zamujaš dost,« je odvrnil.

            »Ja.«

            »Tako si nedolžna ... ali pač?« me je pogledal.

            »Hej, jaz postavljam vprašanja,« sem odvrnila. »A bi kdaj udaru punco?« sem ga vprašala.

            »Nikol. Še fanta ne bi. Nasilje ni moja vrlina,« je odvrnil.

            »Zveniš kot ena študentka, ki dela prakso na pedagoški fakulteti. Lepo. A maš ti srednje ime?« sem ga vprašala.

            »Ja. Ampak ti ne bo všeč.«

            »No, pa sej zato so srednja imena. Da te osramotijo. Tvoji so verjetno predvideval, da boš perfekten. Neki so mogl mal zasrat.«

            »No, ne bi sicer rekel, da se ga sramujem in zarad tega bi se loh rekl, da živim v zanikanju, ker če se ga ne bi sramoval, bi ti ga že povedal. Ugibi.«

            »Am, ne no. Slaba sem v ugibanju.«

            »Nihče ni dober v ugibanju. Če uganeš, gre za naključje, al pa odgovor pač veš in ni kej za ugibat.«

            »A bereš velik? Precej poetično govoriš.«

            »Ne spreminjaj teme. Ugibaj.«

            Zavila sem z očmi, ampak ne na zdolgočasen način.

            »Okej. Evgen?«

            »Nop.«

            »Rihard?«

            »Kako kraljevsko, ampak ne.«

            »Jože?«

            »Niti ne.«

            »Kocelj?«

            »Ne morem verjet, da si že slišala za to ime, in ne.«

            »Lukas?«

            »Nikol u lajfu ne boš uganla.«

            »Zakaj si mi pol reku, nej ugibam?!«

            »Ne vem, če bi slučajno uganla,« je smeje odvrnil.

            »Dej, povej.«

            Malo je bil tiho.

            »Kiki,« je odvrnil.

            »Kiki? To je luškan. Zakaj mi to ne bi blo všeč?« sem rekla.

            »Mark Kiki? Resno? Veš, kok se to glupo sliš?«

            »A dej se prtožvat. Kaj pa js? Malina?«

            »To je zelo lepo ime.«

            »To ni IME.«

            »Ja, očitno je. Okej, me boš še kej vprašala?«

            »A lahko jaz plačam in greva na en sprehod?« sem ga vprašala in se brez zadržka zazrla v njegove oči.

            »No, komot greva na sprehod, sam plačam pa jaz,« je odvrnil in prosil za račun. Ko je plačal, sva šla naprej po stari Ljubljani. Ko sva prišla do Čevljarskega mosta, je tam igral jazz kvartet bobnov, basa, saksa in trobente. Spogledala sva se.

            Odklopila sem možgane. Bili so v napoto.

            Prepustila sem se glasbi in z rokami pomignila Marku, naj se mi pridruži. Njegove roke na mojih bokih. Hitri koraki. Hitri ritmi.

            Nisva bila edina, ki sva plesala, bila pa sva definitivno najbolj usklajena in nekako sva izpadla, kot da bi vadila plese za pare. Počasi se je temnilo in kmalu so tudi glasbeniki začeli zaključevati.

            »Tale bo zadnja. Malo bolj umirjena. Uživajte in lep večer še naprej.«

            Nato so igrali. Mark me je privil bliže k sebi, tako da sem čutila njegovo toploto. Sedaj so bile moje roke okoli njegovega vratu. Počasni premiki. Neprekinjen pogled. Oči v neskončnost.

            Ko je glasba utihnila in je sledil aplavz tistih, ki so še gledali, sva ostala tako kot prej in se samo gledala.

            Vendar se nisva poljubila. Čeprav bi se lahko.

            Odpravila sva se naprej po drugi strani Ljubljanice in hodila v prijetni tišini.

            »Kam greva?« sem ga po dolgem času tišine vprašala.

            »Ne vem. Na Špico?«

            »To je blizu mojga doma. Me že spremljaš domov?« sem ga skoraj žalostno vprašala.

            »Nisem ravno nameraval še. Na Špico greva lahko vseen,« je odvrnil in me z roko objel čez rame, ne da bi me pogledal.

            »Seveda.«

            In tako sva šla proti Špici. Zelo počasi. Vsake toliko časa sva se spogledala. Obema je šlo na smeh, čeprav sva se trudila biti resna. Vendar govorila do Špice nisva. Tam sva sedla na podolgovato kamnito klop, naravnost pred reko. Nekaj časa sva samo gledala v vodo.

            »Kaj bi naredila, če bi te prej poljubil?« me je nato vprašal in pogledal. Vrnila sem mu pogled.

            »To boš pa moral sam ugotovit.«

            Tišina.

            That was such a badass thing to say.

            Mark se je zagledal nazaj v vodo, jaz pa sem mu sledila. Nato pa je narejeno zazehal in postavil svojo roko na moje rame. Naslonila sem se nanj in mu prišepnila:

            »Klasika.«

            Kotički ust so se mu rahlo dvignili v nasmeh.

            Bilo je že temno.

            »A ti lahko sledim domov? Starši so mi vedno pravili, naj sledim svojim sanjam,« je rekel.

            »Tvoja roka izgleda težka, jo bom pridržala zate,« sem rekla in prepletla svoje prste z njegovimi na tisti roki, ki me ni objemala.

            »Rekla si, da nimaš imena, a te lahko potem kličem kar moja?« je nato rekel in zadrževal smeh. Pogledala sem ga.

            »Oh, it is on. Lame pick-up lines vojna. No, kaj bi dober izgledal na teb?« sem vprašala in ga premerila s pogledom. Preden je karkoli rekel, sem izstrelila: »O, jaz.«

            »Če bi ble punce smrklji, bi tebe najprej izbrskal.«

            »Če bi rekla, da maš hudo telo ... Veš kaj, ta deluje sam v angleščini. If I said you had a great body, would you hold it against me?«

            »Poleg tega, da si seksi, kaj delaš v življenju?«

            »Če bi mela zvezdo za vsakič, ko si mi polepšal dan, bi zdaj že imela galaksijo.«

            »A maš rada spanje? Js tut. Morala bi kdaj skupaj spat. Deljenje interesov pa to.«

            »Are you a banana, cause I find you a-peeling.«

            »Dal ti bom poljub. Če ti ne bo všeč, mi ga lahko vrneš.«

            Nato sem ga poljubila. Jaz sem poljubila njega.

            Nato sva se odmaknila. Pogledal me je naravnost v oči.

            »Zelo si podobna moji naslednji punci.«

 

***

 

            »Ti si kušnla njega?!«

            »Ja,« sem nasmejano rekla. Takoj, ko sem prišla domov, sem se zleknila na posteljo in poklicala Kati.

            »Čaki, da prverm, če sm prou slišala. Ti ... si kušnla njega?«

            »Ja, Kati.«

            »A je to prava številka?«

            »KATARINA!«

            »Ja, no! Vau ... končno se pozna, da si se učila od mene. To mi deli. In kako je blo? Jezik? Nemirno? Pri miru? Dotiki?«

            »Jezik, mirno, dotiki, ampak nč pretirano.«

            »O, my ... moja punčka odrašča. Ah ... in kaj pol?«

            »Pol je reku še: zelo si podobna moji naslednji punci.«

            »In pol?«

            »Rekla sem: se vidva v nedeljo. In šla. Brez oziranja.«

            »Joj, ne morem se odločit, a je to dobr al slabo. Kakorkoli. Vesela sem zate. Ampak nisem pa vedla, da mu je ime tut Kiki. Uf. To bo še zveza. Rabta ship name.«

            »Ne rabva.«

            »Marina, Maliki, Kilina ... Ha, še imena za ladje ti dajo vedt, da sta za skupi.«

            »Ne rabva.«

            »Marina it is!« je zmagoslavno naznanila.

            »Kako pa kej Andrina? Katadrej?«

            »O, Katadrej! Tole si je pa treba zapomnt. Veš, Katadrej je točno tako, kot pred par urami, ko si me poklicala. No, razn, da mava zdej še midva ship name. Katadrej zveni tako ... tako bombastično,« je odvrnila.

            »No, sem vesela, da ti je všeč. Js bom šla zdej lepo počas sanjart v postlo, DON'T even think about anything dirty. Nočko.«

            »Lahko noč,« je odvrnila in prekinila.

            Počasi sem se slekla in tiho smuknila pod tuš. V sveži spalni srajčki sem se vrgla na posteljo in se zagledala v zvezde. Vedela sem le, da sem že čisto pozabila, kako je biti zaljubljen.

            Naslednje jutro sem se zbudila polna adrenalina. Najprej sem pospravila sobo, da je izgledala kot iz škatlice. Zbudila sem se izredno zgodaj. Potem sem si prepevala in poplesavala po stanovanju. Čeprav imava pomivalni stroj, sem včerajšno umazano posodo pomila na roke. Ponesreči sem s prevelikim zanosom treščila krožnik na pult in je počil. Jaz pa sem se le nasmejala in počistila ostanke. Potem sem si pripravila smuti in poklicala očija, ker ga že ves dan nisem slišala. Vendar ni imel časa za razpravljanje, mi je pa obljubil, da danes pride že ob šestih. Potem sem si umila zobe in si po vsej glavi med spuščenimi lasmi spletla kitke, ki so bile tako tanke in brez gumic, da se jih je še z razdalje enega metra komaj opazilo.

            Oblekla sem si široko belo oblekico s širokimi kratkimi rokavi. Na polici se me čakale bele rožice za v lase od včeraj.

            Ah, včeraj.

            Hitela sem do svojega telefona in veselo ugotovila, da me čaka sporočilo.

            »Dobro jutro, Malina. Kako si?«

            Hitro sem odtipkala nazaj. Moje srce je bílo kot za stavo.

            »Jutro. Kiki. Super sem. Pa ti?«

            To je bilo najbolj chill, kar sem zmogla. Če se ne bi trudila izpasti play-it-cool, potem bi mu napisala, da ga pogrešam, da si želim, da bi bil tukaj in da ima prelepe oči.

            »Js sm odlično, sam ne za dolg, če te ne bom hitr vidu. A maš dons čas?«

            Zastrmela sem v sporočilo.

            Očija ne morem pustit samega še danes. In Kati mi je obljubila, da pride na obisk ob dveh.

            »Žal mi je. Zasedena. Nedeljo ti obljubim,« sem odpisala in pospravila telefon v torbico. Odpravila sem se v trgovino, ker sem se odločila, da bom spekla piškote in jih nesla k babi.

            Šele v trgovini sem pogledala odgovor.

            »Nedelja je delč. Že noč je bla dolga, kako prčakuješ, da bom zdržu do nedelje?«

            Z odgovorom sem počakala in nakupila vse potrebno. V kavarni sem se ustavila in si kupila kavo za sabo. Počasi sem jo srkala na poti domov in uživala v poletni, jutranji Ljubljani. Če bom jaz zdržala do nedelje, bo tudi on.

            Doma sem si prižgala Tranquility base hotel and casino. Vzela sem svoj predpasnik in se lotila peke. Spekla sem limonine zvezdice, ker jih ima babi najraje.

            Ko so bili piškoti v pečici, sem odpisala Marku:

            »Poišči me.«

            Mark ni čakal z odgovorom:

            »Bom.«

            Ko so bili piškoti spečeni, sem jih dala za pol ure hladit, potem pa sem jih popokala v škrnicelj in jih odnesla k babi, ki živi le nekaj ulic stran. Nisem dolgo ostala pri njej. Za kosilo mi je dala solato.

            Ob 14.15 (Kati običajno zamuja) se je Kati prikazala pred mojim blokom. Ko je prišla gor, je že kot nora govorila.

            »Malinovc! Ne, resno, Malina! Malina! A veš, kdo me je klical? Veš, kdo? A ti veš, kdo?!«

            »Ne, ne vem, Ka-...«

            »Tvoj Markec! Tvoj ubogi Kiki! In veš, kaj je res nebogljeno hotu zvedt? A veš, za kaj me je rotil? Hotu je zvedt tvoj naslov!«

            »No, ja, to je zato, ke-...«

            »In, a veš, kaj sem mu odgovorila? A veš, kaj sem rekla?! Vprašala sem, zakaj?«

            Končno mi je uspelo zapreti vrata za njo.

            »In kaj je pol reku?«

            Zvila se je v tiho hihitanje, se sezula in me objela.

            »Haha, reku je, da ti hoče poslat razglednico, ker je na morju! Mislm, kera slaba! In pol mu rečem, sej ti veš, da punce govorijo med sabo?«

            Še vedno se je smejala.

            »Pol je bil model tiho in pol je po moje študiru, a si mi povedala samo za zmenk al tut za razlog, zakaj bi rad zvedu, kje živiš. In dobr je doštudiru, ker se mi je še enkrat po moje zlagal. Reku je, da je zgubil tvojo fonsko in da bi ti rad pisu. Pol sem ga vprašala, zakaj pol ne pros za telefonsko. In je reku, da se mu zdi pismo bolj romantično. In sem rekla fer.«

            »A pol si mu dala naslov?« sem jo pogledala in ji podala kozarec vode. Na hitro je spila cel kozarec, potem pa je zaigrala odgovor:

            »Čak, sam še js nism zihr, kok je naslov. Ne vem, a je 11 al 15. Čak, pa ime ulice. Joj, oprosti, mami me kliče,« in je prekinila na svoj neviden telefon.

            »A sem prav naredila?« me je sočutno vprašala.

            »Si. Hočeš vedet razlog?«

            »Hočem.«

            Nato sem ji razložila sporočila.

            »Romantika si fasala. To je redkost v teh časih.«

            »Ja,« sem odsotno odvrnila in se spomnila njegovih mehkih dotikov.

            »Hej, ne mi odplavat stran,« je rekla Kati, ki je to opazila.

            »Ja, oprosti. Kako je blo na morju?«

            »Vroče v obeh pomenih besede. Spozna sem enga Timona. V torek sva se že žvalila. Sam po moje sva se oba zavedala, da je to en tak fling, nič resnega. Še vedno računam na Andreja.«

            Prikimala sem. Kati je bila punca, ki se je zavedala svoje lepote in svojega vpliva na nasproten spol. Nekako je bila magnet in kolikor se to sliši fino, tudi ni. Sploh če je kdo starejši. Veliko starejši.

            »No, pa Flora se je zatreskala u enga hot tipčka.«

            »Flora je stara deset let!«

            »Ja! Ponosna sem nanjo.«

            »Okej, mene pa skrbi za očija,« sem rekla.

            »Izčrpanost?«

            »Niti ne trud se je skrivat več.«

            »Pogovori se z njim. Nujno. Več ti ne morem svetovat. Ej, neumesno, ampak, a si ti pekla dons?«

            »Limonine zvezdice za babi. Par sem ti jih prišparala, če boš,« sem odvrnila, Kati pa je veselo pokimala.

            »Nekam nenavadno pospravljeno maš dons. Skor mal pretirano,« je rekla s polnimi usti.

            »Ful sem nahajpana. Adrenalin.«

            »Veš, kok te je lepo videt zaljubljeno. A si se slikala?«

            Prinesla sem ji telefon in zamegljeno sliko.

            »No, že po obrisih vidm, da si bla pretirano huda.«

            »Ja, ja,« sem nejeverno odvrnila.

            Kati je ostala do štirih, potem pa je bila poklicana domov. Nato sem šla slikat.

            Oči se ni vrnil do šestih.

            Ključe v vratih sem zaslišala šele ob pol devetih, kot ponavadi. S počasnimi koraki je prišel v mojo sobo in se mi opravičil, da zamuja.

            »Oči, a si v redu?«

            »Ja, ja, punčka moja,« se je prisiljeno nasmehnil.

            »Ne, nisi. Prit, skuhala sem ti ajdo s skuto,« sem rekla in ga povlekla v jedilnico.

            Bil je zelo lačen.

            »Oči, kaj se dogaja?«

            »Malina, službo končam ob petih. Ponavadi. Včasih res moram biti v službi do osmih, ampak ne ponavadi.«

            »In kam pol odhajaš?«

            »Pred tremi tedni je sodelavcu umrla žena. Od takrat sem vsak dan po službi na pokopališču in ...«

            Komaj je zadrževal solze. Brez besed sem ga objela.

            »Moram nazaj k psihologu. Stara depresija se me loteva,« je odvrnil. Tako sva se domenila, da greva skupaj in to jutri popoldne. Omenil pa mi je tudi, da ga naslednji teden od torka do sobote čaka službeno potovanje. Nisem vedela, če je to najbolj pametno, glede na njegovo stanje, toda to bo presodil psiholog.

            V moji glavi kljub temu ni bilo prostora za žalost.

            Bil je prostor le za prečudovitookega mladeniča.

            Naslednje jutro sem se prvič v času počitnic zbudila šele ob pol desetih. Vsa skuštrana sem se prestavila na kavč in premislila, kaj se je včeraj zgodilo. Čez kakih pet minut sem zaslišala zvonec. Oglasila sem se na domofon:

            »Ja?«

            »To! To! Malina, najdu sem te!«

            Kaj?! In jaz v spalni srajci.

            »Mark! Počaki mal,« sem rekla in se stekla obleč v prvo oblekico, ki mi je prišla pod roke. Potem sem si še hitro umila zobe. Nato sem mu hitela odpret.

            Prišel je gor in me takoj objel. Nato mi je zašepetal na uho:

            »V vsej svoji hitrosti si si narobe obrnila oblekico.«

            Bruhnila sem v smeh.

            »Kako si me našel?« sem ga vprašala in pustila obleko.

            »No, po spodletelem raziskovanju pri Kati sem od včeraj popoldne do danes zjutraj iskal po Trnovem in Prulah in te našel. Nisi pričakovala, a?«

            »Ne, nisem.«

             »A si še spala?«

            »Ne. Le včeraj je bil težek večer in sem prvič v počitnicah spala do pol desetih, običajno se zbujam ob šestih, sedmih.«

            »Kaj pa je blo? Če pač ni preveč osebno.«

            »Ne, oči je spet depresiven zarad mami. Dons greva do njegovega psihologa.«

            »Ojoj. O, to pa ni kul. A si okej?«

            »Bo. Prid,« sem rekla in mu pomignila, naj mi sledi v sobo. Ustavil me je pred ogledalom. Bil je vsaj deset centimetrov višji. Stal je za mano. Nato me je poljubil po vratu. Sploh nisem vedela, kaj naj storim. Naramnice od obleke je potisnil z ram. Nato me je pogledal v ogledalo. Po kakih desetih sekundah strmenja sva oba bruhnila v smeh. Slekla sem narobe oblečeno obleko in jo pravilno obrnila.

            »Zarad mene si lahko tut v spodnjem perilu.«

            »Lepo to. Sam veš, nočem se prehladit,« sem odvrnila.

            Objel me je, preden sem si uspela nadeti obleko.

            »Ne boš se prehladila,« je odvrnil, vendar sem ga nežno odrinila in si nadela obleko. Sedel je na mojo posteljo.

            »Zelo lepo sobo maš,« je rekel.

            »Pa ja, v redu je,« sem dovrnila in se usedla na posteljo zraven njega. Njegova roka je pristala na mojih ramah.

            »In kaj je Kati rekla na moj klic?«

            »Večinoma se je samo režala.«

            »Zanimivo. V nedeljo grem na en “party“. Prpel Kati s sabo, pa loh še koga,« je rekel.

            »Čak, v nedeljo me pelješ na parti?« sem ga pogledala.

            »Tako je.«

            »Najs, še kej mi povej o tvojih sestrah. Sej maš dve, a ne?« sem ga vprašala.

            »Ja, starejša je Brina, mlajša Olivija. Brina je osemnajst, Olivija pa trinajst,« je rekel.

            »Kam hod Brina na srednjo?«

            »Umetniška. Sodobni ples.«

            »In ti mi to šele zdej poveš?!« sem rekla in ga dregnila v ramo.

            »Ja, Olivija je pa na Majde Vrhovnik. Olivija je edina, ki ne pleše. Zato pa je plezalka in trenira borilne veščine.«

            »Priročno.«

            »Priročno? Kako je to priročno?«

            »Lej, ne podpiram nasilja, ampak če te kdo nadleguje al pa če si v kaki taki nevarnosti, no, znaš se brant.«

            »No, ja. V glavnem. Ljubezen moja, Olivija je pred enim tednom dobila fanta.«

Prislonila sem svojo glavo in telo ob njega.

            Prižel me je še bliže, tako da sem slišala njegovo srce. Bilo je glasno in hitro, čeprav sva bila čisto mirna.

            »Ljubezen tvoja?« sem ga čez čas tihega naslanjanja drug na drugega vprašala.

            »Seveda. A boš moja punca?«

            »Ti, ne vem, po vsej verjetnosti kar zagotovo bom,« sem tiho odvrnila. Še naprej sva se naslanjala, ne da bi se gledala.

            »No, naj nadaljujem,« je potem rekel in me odrinil, tako da sva se spet gledala.

            »Potem,« je rekel in prijel moje roke. Položil jih je pod svojo majico, nato pa me je spustil. Z rokami sem šla vedno višje, njegova majica, kot da bi se zapela za moja zapestja, prav tako vedno višje. Njegova koža je bila tako topla in napeta, njegovo srce pa je teklo maraton.

            Nato je rekel z narejenim glasom:

            »Tok si huda, bejbi.«

            Oba sva se začela režati in tako sem spet pristala naslonjena obenj, vendar sem se dvignila.

            »Tok dobr zgledaš na men, da bi te lajko mel za obleko, mačkica,« je komaj izrekel z resnim izrazom na obrazu, potem pa sva se oba spet režala.

            »Musical.ly cringe level,« sem rekla.

            »Aha.«

            Potem me je poljubil. Obrnila sva se tako, da se ni več naslanjal ob steno in je padel vznak na posteljo.

            Kako dobro se je znal poljubljati.

            Usedla sem se in mu slekla majico. Nato sem se vrnila k njegovim ustnicam. Z majhnimi poljubčki sem se premaknila proti njegovi bradi, vratu, ključnici, prsnemu košu. Sedel je in sledila sem njegovim ustnicam.

            Potem se je ustavil.

            »Ni fer, da sem edini brez majice v tej sobi,« je rekel.

            Poljubila sem ga.

            »Jaz bom težko brez majice,« sem rekla in vstala s postelje. Slišala sem, da mi je zvonil telefon.

            »Ne, kaj? Kam greš?« stekel je za mano in me tesno objel od zadaj.

            »Telefon. Kati je klicala,« sem rekla in jo poklicala. Med zvonjenjem me je Mark podrl na kavč, tako da sva spet ležala v objemu.

            »Halo?« sem zaslišala glas.

            »Hoj, Kati, si me klicala?« sem jo vprašala, nakar so pristale Markove ustnice na mojem vratu.

            »O, ja, veš, a bi samo pogledala, če sem slučajno pozabila moja sončna očala,« je rekla, medtem pa sem Marku nakazala, naj odneha, čeprav si tega nisem želela. Vendar je oviral moj pogovor.

            »Ja, bom, bo- Mark!« mi je ušlo, ker je uspel odpeti moj nedrček pod oblekico.

            »U, Mark,« je Kati spremenila ton glasu.

            »Ja.«

            »Zelo rada bom poslušala podrobnosti,« je rekla.

            »Hej, Kati,« se je zadrl Mark.

            »Pozdrav Marka v mojem imenu, čau,« je rekla in prekinila. Mark se je vrnil k mojim ustnicam.

            »Kati ... te ... pozdravla,« sem rekla med poljubi.

            »Lepo,« je odvrnil.

            Nato pa sem zaslišala ključe v vratih. To ne more biti oči. Ustavila sem Marka.

            »Malina!«

            Tisa. Šit.

            Hitro sem vstala in porinila Marka v očkovo omaro. Upala sem, da ne bo opazila mojega odpetega nedrčka pod oblekico.

            »Tisa! Kaj pa ti tuki?« sem se trudila zveneti karseda prijazno. Že drug nepričakovan obisk današnjega dne.

            »Ah, Simon me je klical, da si vse dneve sama, pa sem se malo ustavila pri tebi. Oprosti, ker se ti nisem javila vnaprej. Gre za to, da imam samo eno uro, pol pa šibam naprej,« je veselo rekla. Ni opazila nedrčka.

            »Super. Res mi manjka družbe,« sem rekla prepričljivo.

            »Lepo. Grem samo na stranišče, doma nisem uspela,« je odvrnila. To je bila moja priložnost. Šla sem po majico v moji sobi. Hitela sem do omare, vendar je tudi Mark zaznal priložnost in me je čakal pred vrati. Dala sem mu majico, par poljubov, potem pa sem ga porinila ven in ravno med potegom vode zaprla vrata. Nato sem si še brzinsko zapela nedrček pod oblekico.

            »No, in, kako si?« me je vprašala

            Potem sem ji razložila vse. No, vse, razen Marka. Čeprav ji bom tudi to, slej ko prej.

            »Kaj pa vi?« sem jo vprašala.

            »Ah, mi smo bili pa na Braču in bi se morali vrniti v nedeljo, ampak je bilo napovedano slabo vreme tudi za naslednje dni, zato smo se lepo spokali. Tamara čuva mala dva, zato sem lahko samo za kako urico,« je povedala.

            Tamara je Tisina najstarejša hčerka, ki je aprila dopolnila deset let. Drugače pa ima Tisa še dva otroka: Vala in Nino. Val jih šteje osem, nina pa štiri. Na splošno so vsi angelčki, je pa res, da ne živim z njimi, tako da ne vem zagotovo.

            Tisa ni ostala dolgo. Svoje suhcene noge je odnesla takoj, ko jo je Tamara poklicala, da je Nina bruhala. Tako sem spet ostala sama, pričakalo pa me je sporočilo:

            »Parti je u nedeljo, začne ob osmih, nekje v Rožni dolini (ti še sporočim točen naslov) in zlo mi je žou, ne bom te mogu js pelat, ker sem Brini oblubu, da bom pomagu pr pripravah. Razen če bi pršla že ob štirih? No, love you.«

            Odgovorila sem, da ni problema, da lahko pridem sama.

            Potem sem poklicala Kati, ker sem ji bila dolžna podrobnosti. In jo povabila, če bi šla z mano na parti. In ja. Seveda bo prišla.

            Potem sem si prižgala Arctic Monkeys. In ležala na tleh. Brezglavo zatreskana.

            Popoldne sva šla z očijem k njegovem psihologu. Sicer nisem bila prisotna pri pogovoru – čakala sem v čakalnici. Po eni uri pogovora, med katerim sem risala, je prišel ven z napotnico za psihiatra, ki naj bi mu predpisal zdravila proti depresiji. Sicer pa je odobril službeno potovanje, ker meni, da malo zamenjave okolja in intenzivnejše zaposlitve ne bi škodilo.

            Nisem prepričana, da se strinjam.

            Jaz bi si na njegovem mestu vzela bolniško.

            Kljub vsemu je to popolnoma njegova odločitev. Potem sva šla na kavico in nato k psihiatru, ki je predpisal zdravila.

            Zvečer sem očiju omenila Markovo zabavo.

            »No, lahko greš, če me boš vsako uro poklicala in če mi boš povedala, kje točno si. Če ne boš klicala, bom prišel tja. Uro za domov bova pa še določila,« je rekel.

            »Ja, okej. Hvala.«

            »Mimogrede, kdo pa te je povabil?« me je vprašal.

            »Em, Mark.«

            »Lepo. Nočeš govoriti?«

            »Am, oči, Mark je ... Mark je zdej moj fant. Skupi sva.«

            »U, kul. A lahko kaj izvem?«

            »Kak drug dan.«

            »Okej.«

           

 

 

JAGODA

 

No. To poletje. Polomija. Precejšna polomija.

Najprej dva tedna na morju z babi v neki hiši bogu iza nogu, brez žive duše daleč naokoli. Potem en teden doma z dvema sestrama in bratcem. Še en teden lazenja po hribih v Avstriji.

Nato en teden glupega avtodoma po najbolj samotnih krajih na Zemlji (aka slovensko podeželje). Saj so ljudje, veliko njih, ampak jaz se tam še vedno počutim osamljeno – ti ljudje so pač v svojem filmu; filmu goveje muzike in govejega mesa in govejega vsega.

No, mogoče nisem poštena in nesramna, ampak te počitnice me jezijo. Potem se odločijo:

»Kaj pa, če bi šli v nedeljo kampirat na Cres?«

Kaj pa, če bi v nedeljo ostali, kjer smo, prihranil stroške in užival bedo kar lepo v Ljubljani?

Kakorkoli.

»Mami! Domen me brca!«

»Domen, nehaj,« je rekla mami.

»Mami, noče nehat.«

»Domen, kazen bo.«

»Pa če mi teži!«

»A loh vsi utihnete, ker ne slišim Brine!« se je oglasila Eva.

»Mami! Eva me je udarla!« se je oglasil Domen.

»Eva, takoj prekini!«

»Pa če se ga nisem dotaknila! Kok ste grozni!« je rekla in prekinila.

»Domen, a spet lažeš?«

»Ne?«

»Mami, Domen še vedno brca!« se je oglasila Manca.

»Tudi oči je v avtu.«

»Oči, Domen še vedno brca!«

»A je lahko malo miru v tem avtu?! Lejte, kam bomo šli, na trajekt. Manca, a si že bila na trajektu?«

»Ne. Kako pa je na trajektu?«

»Ja, boš vidla ane? A smo loh zdej mal tih?« sem se oglasila. Malo je bilo celo tiho.

»Hehe, smešn, ko si rekla a “smo“ loh tiho. Ti si bla edina do takrat skos tiho.«

»Še dobr, da si me razsvetlil, genij,« sem odvrnila.

»Jao, si dosadna.«

»Domen, kako to govoriš,« se je oglasila mami.

»Tako, kot je res,« je odvrnil.

»No, dej se delat močnga zdej,« se je oglasila Eva, ne da bi odmaknila pogled od telefona.

»Dej se ti oglašat, opica.«

»Domen!« sta se zadrla mami in oči.

»Samo resnico govorim,« je rekel zelo tiho.

»Od kdaj si pa ti tako resnicoljuben?« sem ga vprašala.

»Ja, še pred minuto si se zlagal, da sem te udarla,« je dodala Eva.

»Ne?« naju je pogledal, kot da je to nekaj najbolj nemogočega. Eva je zavila z očmi in se potopila nazaj na instagram. Domen je zavzdihnil, Manca pa je veselo opazovala okolico.

Kako tipična vožnja. Kar kriči od tipičnosti. Najboljše kombinacije. Starša, ki rada preživljata kakovosten čas s svojimi otroki, trije najstniki različnih starosti in en mlajši, ki ga zanima vse, kar se dogaja.

To je kot smuti iz banane, kečapa, oreo piškotov, kislih kumaric, suhe salame, kokakole in defenitivno chia semen. Da ostanemo trendi.

Ko smo po stoletni vožnji končno prispeli do kampa in izstopili iz avta, smo takoj lažje zadihali. Domen in oči sta postavila šotor, mami in Manca sta uredili plačilo in podobno, midve z Evo pa sva šli do plaže.

»Dejva spoznat koga,« je rekla, ko sva hodili proti plaži.

»Z veseljem. Ni šanse, da bom preživela še en teden samo z njimi,« sem ji odvrnila.

»Aha. No lej. Pejva do nje,« je pokazala na zagorelo temnolaso punco, ki je sedela na travi in risala.

»Hoj. Kaj rišeš?« je Eva kar prisedla. Na srečo se je punca nasmehnila in ji pokazala risbo.

»Rišem tisto drevo,« je rekla.

»U, hudo,« sem pripomnila, Eva pa je pritrdila.

»Jaz sem Katarina,« je rekla in mi podala roko.

»Jagoda,« sem odvrnila. Nato se je rokovala še z Evo. Nakazala mi je, naj prisedem še jaz.

»A si že dolg tuki?« sem jo vprašala.

»Niti ne. Prišla sem prek kako urco. Vidve? A sta sestri, a ne?« je še hitro vprašala.

»Ja. Midve sva prišli pred kake pol ure,« je odvrnila Eva.

»Kul. Od kod pa sta?« naju je vprašala.

»Ljubljana.«

»Js tut. Kater konc pa?«

»Rožna dolina. Ti?« sem jo vprašala.

»O, blagor, Rožna dolina je tok huda. Js sm iz Trnovga, ampak bi se takoj preselila na vajin konc, če bi se lahko.«

»Kul. Ampak sej Trnovo je tut hudo,« sem pristavila.

»Mah, ja, I guess. Ah, tok sem vesela, da sem na zraku. Danes se je že tok zgodil,« je rekla.

»Midve mava čas. Povej, kaj vse se je zgodil,« sem rekla. Eva je prikimala.

»No, pač, dons zjutri sem bila še na umetniškem kampu, na razstavi. In pol sem šla najprej še domov in takoj naprej in pol vožnja s tremi mlajšimi sestrami in ja, ena hujših voženj v zgodovini voženj družine de Luca. Pa kolkrat morjo lulat?! In pol pač, sej dokler so mi pustil poslušat muzko s fona, je bilo vse še lepo in prav, sam pol k tamale zgubijo potrpljenje si pa pečen , ker pol sem jaz tista, ki je na vrsti z idejami za kratkočasenje. Mislim, vsi vemo, da se ne moreš ves čas igrat 'vidim nekaj v-določeni-barvi' in pa še nobena ni zaljubljena, tako da z njimi ne morem tračat, pa tudi če bi ble zaljubljene, njih to ne zanima, ker je opravljanje “grdo“. Moji starši so opravil svojo nalogo v vzgajanju nedolžnih deklic. In potem je še mami pristavila, da bomo vse pomagale pri postavljanju šotora in da nobena nikamor ne gre, dokler šotor ne bo postavljen. V naši familiji je premal moških. Sam fotr ni dost. Kaj bi dala, da bi mela vsaj enga bratca, vsaj za protiutež,« je razložila.

»Ne žel si bratca,« sem rekla.

»Nič posebnega niso,« je dodala Eva.

»Ne žel si treh sestric,« je odvrnila.

»Mam dve,« je rekla Eva.

»Eva! Mami te rab!« se je prikazal Domen brez majice. Eva je zavila z očmi in odšla, Domen pa je prisedel.

»Pozdrav. Jaz sem Domen,« je hitro podal roko Katarini in jo wannabe šarmantno pogledal.

»Katarina,« je odvrnila.

»Domen, a lahko osvajaš svojo starostno skupino,« sem rekla in zraven še vprašala Katarino, koliko je stara.

»Šestnajst. Ti?«

»Petnajst. Kam hodš na šolo?«

»Na oblikovno. Kam boš pa ti šla?« me je vprašala.

»Šuba.«

»A maš kako sestro?« jo je vprašal Domen.

»Mam. Ampak nočejo niti slišat o fantih,« je odvrnila vsa razočarana.

»No, to se bo spremenil. Morš me spoznat z njimi,« je odvrnil Domen.

»Aha. Bom. Presrečna bom, če ti bo ratal.«

»Hej, čez dvajset let najina razlika ne bo več tako zelo očitna. Poleg tega pa ženske potrebujejo mlajšega moškega, glede na to, da ženske živijo dlje.«

»Velja. Če bova čez dvajset let še samska, bom posredovala telefonsko,« je veselo odvrnila.

»Lepo te je bilo spoznat, ampak zdaj pa grem,« je rekel in odšel.

»Kok maš kul brata. On bi zihr hotu z mano tračat, pa kok je hud. Povem ti, on bo ena taka mešanica Brada Pitta in ... no, ja, to bo to.«

»No, ja. Najstnik pač, poln hormončkov in preklastih nogic,« sem rekla.

»Lomilec src bo,« je rekla.

»Ja, a poznaš še koga iz kampa?« sem jo vprašala.

»Zaenkrat samo tebe. Tuki sem približno tako dolgo kot ti.«

»Aja, joj, sem neumna.«

»Haha. Mimogrede, ful mi je všeč tvoja majčka,« je rekla.

»O, hvala. Bershka. Men so pa zelo všeč tvoji čevlji,« sem rekla. Res so bili hudi. Taki odprti, sandalasti s polno peto. Res so se ujemali z njeno obleko. Imela je zelo podoben stil mojemu.

»Hvala. Ne spomnim se točno, kje sem jih kupila. No, nima veze. Kje mate šotor?« me je vprašala in z očmi sledila mojem prstu. Z Evo se nisva sprehodili ravno daleč.

»A, kul. No, naš je tale,« je pokazala naravnost za sabo na drugi strani makadamske ceste. Pokimala sem. Nato pa je po cesti prišla Eva, obkrožena z dvema fantoma. Kako ji to vedno uspe?

»Hoj,« me je pozdravila.

»Eva?« sem jo vprašljivo pogledala. Bežno se mi je nasmehnila.

»O, ja, to sta Enej in Timon.«

»U, kaj maš to?« je Timon prisedel h Katarini in si vzel njeno skicirko v roke.

»Ej, Jagoda, midva greva po sladoled. Greš z nama?« me je vprašala.

»O, hudo, a kar Jagoda ti je ime?« me je vprašal Enej.

»Ja, in ne, Eva, ne grem z vama po sladoled,« sem hitro odvrnila. Eva je skomignila in sta šla. Timon je bil zatopljen v Katarinino skicirko.

»No, jaz grem,« sem rekla in odšla proti šotoru.

Vedno to naredi. Vedno. Kjerkoli sem z Evo, ona pobere fante, pa če so mlajši ali pa starejši. Je čisto vseeno.

»Hej,« sem rekla in sedla zraven Domna.

»Oj,« je odvrnil.

In ostala sva tiho, zato sem šla na instagram. Tukaj tako ali tako ni boljšega za početi. Okoli petih smo šli na plažo, kjer sem stopila na morskega ježka in sem potem ves večer preživela v bolečinah. Ob osmih je mimo šotora prišla Katarina.

»Hej,« me je pozdravila.

»Hoj,« sem odvrnila in šla do nje na makadamsko cesto. Za njo so pritekle še tri punce.

»A maš Domna kje blizu?« me je vprašala in pokazala na njene sestre.

»Domen!« sem se zadrla. V spodnjicah je pritekel iz šotora in hitro dojel, da potrebuje za prvi vtis nekaj boljšega. Zato si je oblekel hlače. Samo hlače.

»Pozdrav,« je nato počasi rekel in vse premeril s pogledom. Kotičke ust mu je vleklo v zadovoljen nasmeh.

»Jaz sem Bela,« je rekla najstarejša, ki je bila izredno podobna Katarini, le z nekoliko krajšimi lasmi in manj izoblikovano postavo. Potem se je predstavila Flora s čisto kratkimi lasmi, suha pa kot travnata bilka. Najmlajša Vida pa je imela zelo dolge lase in bila znatno manjša od vseh. Manjša od večine osemletnikov.

»A lahko zdej grem?« je Bela vprašala Katarino.

»Zakaj? Mal se podruž! Ne bo te ubil,« ji je ta odvrnila.

Bela je zavila z očmi. Z Domnom sva se spogledala.

»A telovadiš?« je direktno vprašala Flora. Brez zadržka je strmela v njegov trebuh.

»Am, ja,« je odvrnil prav tako presenečen nad vprašanjem kot vsi drugi.

»Kul, js tut,« je rekla in dvignila svojo majico. Pod njo je bil čisto ploščat trebušček, vendar dobro vidne trebušne mišice.

»Flora, kaj ti je?« se je oglasila Bela.

Flora ji je namenila vprašljiv pogled, nato pa je šla do Domna, mu razmršila svetle lase in pripomnila: »Prit,« in šla naprej. Komaj sem se zadrževala, da ne bi bruhnila v smeh. Spogledala sem se z Domnom.

»Kok si rekla, da je stara?« je vprašal Katarino.

»Deset.«

»Joj,« je rekel in stekel za njo.

»Ah, kako hitro odrastejo,« je pripomnila Katarina, Bela pa jo je zamorjeno pogledala.

»Pa ne more bit deset,« sem rekla Katarini.

»Lej, še mene je presenetla s tem. Ona je en tak fantovski tip punce, dvomim, da se bo zaljubila pa te fore.«

»A lahko zdej grem?« se je spet oglasila Bela.

»Tečka,« ji je rekla Katarina, Bela pa je prijela Vido za roko in šla nazaj v šotor.

»Hej, kam si prej izginla?« me je vprašala.

»Ah, Eva mi je šla na živce,« sem rekla.

»Kaj pa je blo?«

»Mah, klasika. Kamorkol grem z njo, se vsi fantje prilimajo nanjo in potem me njim predstav in sledi klasičen dialog o tem, kako hudo ime imam, ampak sej Eva tut ni slabo. Otročje, plitko in nezrelo, ampak tak je lajf,« sem odvrnila.

»Ne obremenjuj se,« je odvrnila. Tisti večer sva se s Katarino sprehajali po kampu in se pogovarjali. Kmalu sem ugotovila, da Katarina ni taka ženskica, kot se zdi. Sploh nima instagrama, hodi na oblikovno in med letom ima policijsko uro ob osmih. Sicer je priznala, da je imela že kar nekaj fantov in da je priljubljena pri nasprotnem spolu, ampak da to ni vedno plus. Zelo je bila zrela. Skoraj odrasla.

Na poti sva videli tudi Evo in Eneja. No, bolj sva videli Evine lase, Enejeve glave pa sploh ne. Tako zelo sta bila prepletena, da me je zaskrbelo, da se ju ne bo dalo razvezati. Kakšen problem bi to potem bil!

Ko sva se vrnili, je Manca že spala, Domen pa je ležal in nepremično strmel v strop šotora.

»Domen? Vse okej?« sem ga vprašala.

»Js sem tok zmeden.«

»Ja?«

»Ja.«

»Domči, deset let je stara. Po moje ona ne šteka, da te njena dejanja tako izredno medejo. Razen če je to njen začetni načrt in je to njen način osvajanja,« sem odvrnila. Situacija je bila zares zabavna.

»Js res ne štekam.«

»Domen, a si malček zatreskan?«

»Ne.«

»Čist eno pikico?«

»Ne!«

»Čist eno pici mici pikico?«

»Pa dej, no, ne se zdej zafrkavat,« je resno odvrnil. Najbolj ga je živciralo to, da sem se jaz seveda smejala.

»Ja, ja, resne stvari, smrtno resne zadeve,« sem odvrnila, Domen pa je vrgel prazno plastenko v moj trebuh.

»O, ne, kako boli,« sem nadaljevala. In nekaj časa sem se še delala norca iz njega, potem pa smo vsi skupaj zaspali.

Naslednje jutro sem se zbudila ob pol desetih. Manca je ravno jedla čokolino, Domen je delal trebušnjake, Eve pa ni bilo.

»Živjo, zaspanka,« me je pozdravila mami.

»Jutro,« sem zaspano pristavila.

»Počasi pojej zajtrk, ker gremo na plažo,« je rekla.

Pokimala sem in si vzela skledico kosmičev. Potem sem se oblekla v kopalke in preveliko majico ter si šla umit zobe. V kopalnici sem srečala Katarino.

»Ej, Domen je čist zmeden zarad male,« sem rekla.

»Flore?«

Pokimala sem.

»Haha, lepo,« je rekla in si naredila razmršeno figo. Premerila me je s pogledom.

»Hej, a ti spletem kite?« me je vprašala.

»Ja, itak, če se ti da. Sam mi gremo na plažo, tko da mogoče pol? Če boš še pri volji,« sem rekla.

»Ja. Kam pa greste na plažo?«

»Tuki, naprej od kampa,« sem ji pokazala smer.

»O, ja, tja gremo tudi mi. Lahko ti jih na plaži spletem,« se je ponudila.

»Velja.«

Potem sva šli vsaka po svoje. Na plaži sem se najprej lotila branja neke poletne romance. Kmalu pa je prišla Katarina s svojimi sestricami in se lotila moje frizure. Spletla mi je dve kitki. Ker imam zares dolge in bujne lase, sta mi prav lepo pasali. Potem sva šli v vodo in se pridružili Evi. Plavale smo do boj in govorile o ličilih. Ko smo prišle nazaj, je v vodo prišel Timon. Sledilo je tunkanje in kraljica tunkanja je bila Katarina.

Tistega dne se ni zgodilo nič kaj dosti zanimivega. Domen je praktično ves dan preživel s Katarininimi sestrami, Manca pa se jim je pridružila. Eva je prav tako večino časa preživela z Enejem, jaz pa s Katarino in Timonom.

Timon je bil slab osvajalec. Naslednji dan sem na plaži vprašala Katarino, kako jima gre.

»Ah, Timon je dolgočasen. Ampak lej, sej je vseen, poljublja se bolje kot govori,« je rekla.

»Aha. Hej, kdaj pa greste?« sem jo vprašala.

»V četrtek zjutri, ker imata Flora in Bela delavnice šivanja. Ne vem, zakaj sta se sploh prijavili. Kaj pa vi?«

»Mi pa v petek.«

»Aha. Daš fonsko?« je vprašala. In sva si izmenjali telefonske.

Skozi teden sva se s Katarino vedno bolje razumeli. V sredo popoldne pa se je zgodilo nekaj čudnega. Šla sem po sladoled in na poti srečala Timona, ki mi je kar sledil.

»Živjo,« me je pozdravil.

»Hej,« sem komaj zakrila presenečenje, ker mi do takrat ni posvečal neke velike pozornosti.

»Kam greš?« me je vprašal.

»Po sladoled,« sem odvrnila.

Nerodna tišina.

Prišla sva do trgovine. Nagnila sem se, da bi pobrala sladoled iz skrinje, ko me Timon zgrabi za rit.

»Halo?!« sem ga ogorčeno pogledala.

»Nastavila si se,« je rekel, kot da to opraviči njegovo dejanje. Stekla sem iz trgovine. Definitivno bi ga morala usekati, ampak v trenutku se mi je zdel beg boljša možnost.

Vendar mi je sledil.

»Pa kaj ti je? Hec je bil,« je rekel smeje.

»Zdi se mi, da se ne smejem,« sem odvrnila in hitro hodila naprej.

»A dej, no, prit,« je rekel in me povlekel k sebi. Izmikala sem se mu, ker me je hotel poljubiti. Hotela sem ga udariti, brcniti, ampak kot da bi ohromela, sem bila brez moči.

»Zakričala bom,« sem rekla.

»Ne deli scene, kaj ti pa delam?«

»Ne poznam te, no, a ti Katarina ni dost?« sem rekla. Spustil me je in me ošinil s prezirljivim pogledom.

»Otročiček pa si,« mi je navrgel in se obrnil.

Počutila sem se naravnost ogabno.

Tisti večer sem se izogibala vseh. Po plaži sem šla v šotor in ostala tam vse do poznega jutra. Potem sem hotela do Katarininega šotora, vendar jih že ni bilo več. Hotela sem jo poklicati, vendar sem predpostavljala, da se pelje z družino in verjetno ni pripravljena poslušati mojih težav.

»Ej, Jagoda, Brina ma v nedeljo parti. A greš z mano?« me je vprašala Eva, ko sem se vrnila.

»Ja, itak, sam, a oči pa mami pustita?«

»Pr Brini doma je. Tri bajte stran. Pustita,« je rekla.

»Ok, kul.«

»A si okej drgač?« me je vprašala.

Pokimala sem. Novica me je razvedrila. Včerajšni dogodek sem poskušala izbrisati iz glave. Sicer pa nisem bila edina, ki je bila zamorjena.

»Domen, izgledaš, kot da bi ti ušlo u hlače,« ga je pozdravila Eva, ko je vstal še kasneje kot jaz.

»Ššš,« je odvrnil in se vrgel na stol pred šotorom.

»A ti je dala vsaj telefonsko?« sem ga vprašala.

»Nima telefona. Dala mi je naslov, za pisma,« je odvrnil. Eva je prhnila v smeh, mami pa jo je grdo pogledala.

»Meni se zdi, da je to zelo lepo,« je rekla Domnu.

»Ampak kaj nej ji napišem? Sej ne, da mi je všeč pa to, ampak v pismu morm napisat več kot “sup“ al pa “oj“,« je rekel in gledal v travo.

»Ne, niti všeč, kje pa,« sem rekla in zapela zgornji del kopalk.

»Tiho,« je odvrnil.

»Js, kadar mam mačka,« je rekla Eva.

»Omg, Eva,« sem pripomnila, ona pa me je prebodla s pogledom.

»Ne boš šla z mano, če boš taka.«

»Ne izsiljuj,« sem ji odvrnila.

»A ste za, da gremo danes naokoli po Cresu? Malo pogledat?« nas je navdušeno vprašala mami.

»Ne, no!«

»Niti ne.«

»Mami, katerkol drug dan.«

»Ja, z veseljem,« se je oglasila Manca.

»Zrihtite se, gremo!« je rekla mami.

Vsi smo vzdihovali in zavijali z očmi, le Manca je srečno zaploskala in takoj oblekla svojo najljubšo oblekico. Zraven si je čez rame dala torbico in lase spela v dva čopka. Okoli vratu si je dala dve ogrlici in okoli obeh zapestij po tri zapestnice .

»Izgubljen primer,« je prišepnila Eva, jaz pa sem pokimala.

Tako smo šli po Cresu. Iskreno, ni bilo tako grozno. Res je, da je bilo zelo vroče, ampak znosno. Šli smo na tortilje in obiskali nekaj razglednih točk. To je bila dobra stran tega “sprehoda“, ker sem dobila ogromno hudih slik za instagram. Manco je kar razganjalo, Domen je bil čisto zamišljen, midve z Evo sva pa večino časa komentirali dogajanje.

Vrnili smo se okoli šestih. Domen se je zaprl v šotor, Manca pa je šla na igrala z mami.

»Ej, a gremo en tarok?« je naju z Evo vprašal oči.

»Itak. Da te premagam,« je rekla Eva.

»Ti? Hah,« sem rekla in šla po karte. Tako smo šli dvanajst iger. Dejansko je zmagala Eva, toda le za dvajset točk. Druga sem bila jaz. Tik preden smo končali igro, sta se vrnili mami in Manca.

»Pojdimo na nočno kopanje,« je rekla mami.

In smo šli, kljub Domnovem protestiranju. Nismo bili ravno sami na plaži; Eva in Enej sta se takoj našla, jaz pa sem se trudila razvedriti Domna in za nekaj časa mi je celo uspelo. Nismo ostali dolgo. Manca je bila kar utrujena od celotnega dneva, zato smo bili nekaj čez devet že nazaj pri šotoru.

Spali smo kot angelčki. Kar zveni naravnost patetično.

Naslednji dan je bil dan odhoda. Petek.

Tako kot ponavadi smo vstali pozno, šli na plažo, na kosilo in šli v avto. Vožnja nazaj sploh ni bila tako neznosna. Manca je igrala igrice na Domnovem telefonu, Domen je vso pot zamišljeno strmel predse, jaz pa sem celo poslušala radio, Eva pa je klepetala po telefonu z Brino.

Brina je Evina najboljša prijateljica. Sicer ne hodita na isto šolo, vendar se poznata že od otroštva, ker živi le nekaj hiš stran. Tako sta en dan šli skupaj na Rožnik in ko sta se vrnili, sta bili nerazdružljivi. In potem smo nekako postali družinski prijatelji. Brina ima še brata Marka in pa sestro Olivijo. Mark je super, šestnajst let, pleše, ampak med nama nikoli ni bilo “kemije“. Olivija pa ... slišala sem, da je dobila fanta ne dolgo nazaj.

Okoli petih smo prišli domov. Končno. Nazaj v moji sobici,  z mojo veliko posteljo in omaro in okni in mizo in omaro in ... ah ...

Poklicala sem Katarino.

»Hoj. Jagoda tuki,« sem rekla po njenem haloju.

»O, Jagoda! Živjo! Kako?« me je vprašala.

»Pa, v redu.«

»Si preživela vožnjo?«

»Ja, ja. Presenetljivo je bla čist kul. Men se zdi, da je Domen totalno zaljubljen v Floro,« sem rekla.

»Ja, Flora kar naprej govori o njem. A ji bo pisu?« je vprašala.

»Po moje. Zaenkrat si še ne prizna, da si ne more pomagat, da je totalno vanjo. Ampak bo. Počasi,« sem rekla.

»Najs. Ej, jutr zjutri bom tekla do Rožnika, pa če hočeš, greva lahko skupi gor,« je predlagala.

»Ja, loh. Sam jaz ne bom tekla gor,« sem rekla.

»Sej jaz tud ne. Tekla bom do tebe. Gor pa peš.«

»Okej, okej. Kdaj pa?«

»Okrog sedmih bom pod Rožnikom na tvojem koncu,« je odvrnila.

»Velja.«

»No, moram it. Čau,« je rekla in prekinila. Šla sem dol v dnevno sobo.

»Jagoda, ob osmih se začne Titanik,« je rekla mami.

»In danes ga bom tud jaz gledala,« je ponosno pristavila Manca.

»Super.«

»A mamo kakšne zadevščine za prigriznit? Grick grick?« je vprašala Eva.

»Čisto prazna shramba,« je rekel oči.

»Z Domnom jih greva iskat. Sej mava še neki časa do začetka,« sem rekla in ga pogledala. Pričakovala sem, da se bo upiral, pa se je brez besed obul in me počakal. Mami mi je dala Mercator piko in tako sva lepo šla.

»A boš gledu Titanik?« sem ga vprašala.

»Pa bom. Nikol ne veš, kdaj mi bo prav prišlo,« je rekel.

»Ja, res je. A boš pisu Flori?«

»Sem že. Na pošti se bova ustavla,« je rekel in iz žepa izvlekel belo kuverto, naslovljeno na Floro De Luca.

»Najs. Kaj si ji pa napisu?«

»To se te pa nič kaj ne tiče,« je odvrnil.

»Okej, okej, kakor rečeš.«

In sva hodila.

»Jutri zjutraj se bom dobila s Katarino,« sem rekla.

»O, a grem lahko s tabo?«

»Pa sej Flore ne bo tam.«

»Pa sej je vseen. Pliiis?«

»Ne vem, no. Morm vprašat Katarino,« sem rekla.

»Kul. A se veseliš gimnazije?« me je vprašal.

»Pa ja, recimo. Čeprav, šola je šola,« sem rekla.

»No, ja, jaz se osmega res ne veselim najbolj.«

»Ja, osmi je bil težek,« sem odvrnila.

»No, sej zato.«

»Okej, ej, kako kej tvoja bivša?« sem ga vprašala.

»Hah, pojma nimam. Kadar jo vidim, me ne upa pogledat, ampak, hej, ves čas mi piše, kako sem,« je odvrnil.

»Ni te še prebolela. Nimaš kej,« sem rekla.

»Mah, sej je vseen.«

Spet sva hodila v tišini. Bližala sva se trgovini.

»Upam, da se mami in oči zavedata, da sta poslala v trgovino dva člana, ki bosta z veseljem kupila celo trgovino,« je rekel, ko sva vstopila.

Smeje sem pritrdila.

»Kaj boš?« sem ga vprašala.

»Najprej čips, smokije in ... o, arašidi! Tega nisem jedel že sto let,« je odvrnil s polnimi rokami.

»Jaz grem po piškote,« sem rekla. Vzela sem Grand cereale, milka chocolate chip, Domačico in Jaffa.

»Ej, a čva razjezit mami?« me je pogledal Domen.

»Sladoled?« sem ga pogledala, on pa je z nasmeškom pokimal.

»Dej, rajši ne,« sem rekla.

»Okej, bom rajši vzel še ene prestice,« je rekel in šel na blagajno.

Nazaj grede sva se ustavila še na pošti in poslala pismo Flori. Potem sva polnih vreč šla domov.

»Nazaj sva!« sem se zadrla že na vratih. Prišla sem v kuhinjo in mami me je zabodla z nič kaj veselim pogledom.

»A sem slučajno rekla, da imamo na obisku sumoborce?!« me je jezno vprašala.

»Sej sva kupila znižane stvari,« se je branil Domen in začel zlagati stvari iz vrečke.

»Pa saj ne gre za to!«

Očija je celotna situacija zelo zabavala. Tudi on je rad veliko nakupoval za večerne prigrizke, medtem ko mami to ni bilo ravno pri srcu.

Hitro sem skočila pod tuš, potem pa sem vse prigrizke zložila v skledice. Mami me je še vedno grdo gledala.

»Mami? Drugič pa ne mene poslat,« sem rekla.

»Ne jezikaj,« mi je odvrnila.

»OMG, a mamo res še enkrat ta dialog?« se je na presenečenje vseh oglasila Manca. Vsem je šlo na smeh.

Tako smo se znašli pred televizijo.

Ko je bilo konec, sem do polnoči poslušala o tem, kako res ni pošteno, da umre Leonardo DiCaprio in za to vlogo ne dobi oskarja. Res je bilo prijetno, ko je Eva končno zapustila mojo sobo. Čeprav običajno bi, nisem šla na telefon. Sem si pa nastavila budilko.

 

***

 

»Jaz bi eno belo kavo,« sem rekla.

»Jaz bom pa hišni ledeni čaj,« je rekla Katarina. Natakarica si je vse zapisala in z nasmehom odšla. Katarina je nosila kratke črno bele oprijete športne hlače in črn športni top. Prepotena z visokim čopom. Nekako je še vedno izgledala, kot bi pritekla s slikanja za Vogue.

»Ej, eno vprašanje. A je tist tečaj šivanja tko kakor, ne vem, poletna šola šivanja al spita doma?« sem vprašala.

»Haha, doma sta. Zakaj?«

»Domen je že pisal Flori. Zato.«

»O, kok lepo. Ravno predvčerajšnim me je klicu en model, brezupno zaljubljen v mojo prijateljico, kao če mu dam njen naslov. In pač nisem štekala zakaj in njegov izgovor je bil, da bi ji rad pisu. Mislm, pisma postajajo in,« je rekla.

»Pisma so romantična. Bolj od vseh sporočil,« sem rekla, medtem ko sta prišla moja kava in njen ledeni čaj.

»Mmmm, boš probala? Ne bo ti žal,« mi je ponudila čaj.

Naredila sem požirek.

»O, to je dobr!«

»A ne!«

Tako sva nekaj časa pili.

»Ej, tko, neumesno, ampak kok je star Timon?« sem jo vprašala. Čeprav sem na pripetljaj že praktično pozabila, me je zanimalo.

»Timon? Dvajset. Ampak to med nama, ni bilo nič resnega. Šlo je za to, da sem zapolnila čas,« je rekla.

Dvajset?! Timon je pet let starejši od mene?!

»Aha,« sem odvrnila in naredila požirek moje kave.

Obe sva se obrnili, ker je gor pritekla ženska srednjih let. Imela je zagorelo polt, svetlo pobarvane lase in nezdravo suho postavo. Definitivno botoks. Definitivno liposukcija in stradanje. Operacije.

»No, to je pa kriza srednjih let, ki gre narobe,« je rekla Katarina in naredila požirek čaja.

»Tako nekako,« sem pristavila in se ji pridružila pri srkanju. Nekaj časa sva jo opazovali.

»Ne razumem, zakaj si ženske ne pustijo, da bi se postarale. To je pač življenjski krog. Če mene vprašaš, se z raznimi operacijami in posegi samo postaraš,« je rekla, jaz pa sem pokimala.

»Kaj si misliš o Kardashianovih?« sem jo vprašala.

»Mislm, Kardashian kdo? Pač lej, ne spremljam, premal inteligentni ljudje zame.«

Hotela sem ji povedati, da dajejo samo tak vtis, ker v bistvu so pametni, glede na to, kakšen posel so si ustvarili s svojim neumnim mišljenjem, ki morda sploh ni tako neumno. Pač služijo. Ljudje so neumni, ker jim je fascinantno gledati življenja drugih, oni pa to izkoriščajo. Bolj neumno je, več denarja prinese.

Vendar je nisem dolgočasila s tem.

»Kakšno muzko poslušaš?« me je vprašala.

»Mah, bolj pop, hip hop, main stream. Ti?«

»Pač, vsega mal,« je rekla, zavedajoč se, da se mora malo bolj razjasniti: »Pač ni mi všeč vse od popa, moja frendica je nora na alter pa jazz, men pa včasih zapaše klasika, ker sem štiri leta igrala klavir. Zdej se ga pa Bela uči.«

»Kul.«

Gospodična botoks je odtekla naprej.

Malo sva še klepetali, potem pa je tudi Katarina morala iti. Počasi sem se sprehodila dol in kupila jajca, moko, sladkor in podobno. Ko sem se vrnila, so, presenetljivo, še vsi spali. Naredila sem maso in začela peči.

»Jagoda, a si bolna?« je prva prišla Eva in me potipala za čelo.

»Ne, sam vafle sem spekla.«

»Vaflii!« je pritekla dol Manca in se veselo usedla za mizo. Zaspano je pristopicljal tudi Domen in me objel.

»Rad te imam, sestrica,« je rekel.

»Lepo od tebe, bratec,« sem mu odvrnila.

Kmalu zatem sta prišla tudi mami in oči.

»Kako pa to, da si tako zgodaj vstala?« me je vprašala mami, ko smo že pojedli. Hitro sem pogledala Domna, da ne bi omenjal Katarine.

»Ponesreči sem imela naštimano budilko,« sem rekla.

»Pa je bilo res ponesreči?« me je vprašala mami.

»Ja, Jagoda, a je blo res ponesreči?« je pristavil Domen.

»Res,« sem mirno odvrnila in zložila preostanek posode v pomivalni stroj.

»Kul. A gremo danes v mesto?« je predlagala mami.

Skomignila sem.

»Lahko,« je rekla Eva in šla gor. Tudi jaz sem se šla obleč. Podrla sem si kitki, ki sta za sabo pustili valovite lase.

»S kolesi gremo,« je rekla Manca s čelado na glavi.

»Okej,« sem rekla.

Ko smo se vsi zbrali, smo v gosjem redu zapeljali na kanček poti po Rožniku, nato v Tivoli, potem pa naravnost do Čopove, Prešerca, v staro Ljubjano. Tam smo parkirali kolesa in se sprehodili. Ura je bila okoli pol enajstih. Usedli smo se na kavico, nedaleč stran pa je na cesti igrala mlada punca.

»Ej, mami, midva z Jagodo greva pogledat uno,« je rekel Domen in me povlekel s sabo.

»Kaj je kej Katarina povedala?« me je vprašal.

»A si me odvlekel sem samo zato, da bi me to vprašal?« sem ga vprašala.

»No, kakorkoli. Katarina?«

»Ni omenjala Flore, ampak je doma, tako da bo dobila tvoje pismo. Mimogrede, resno, kaj si ji napisu?«

»Ne bom ti povedu. Ti tud men ne prebereš sporočil od svojih fantov.«

»A mi boš dal vsaj odgovor za prebrat?«

»Ne. Zakaj bi?«

»Brez mene je ne bi spoznal,« sem rekla.

»Kar je bilo, je bilo. Pusti preteklost v preteklosti,« je odvrnil.

Zavila sem z očmi. Ostala sva tiho in gledala kitaristko. Imela je svetlo modre pobarvane lase, fru fru, lase pa do lopatic. Pela je res hudo in na kitari tudi ni bila slaba.

»Ti, tale je pa tko huda kot una tvoja sošolka, ki je umrla,« je rekel Domen.

»Luna? Ja ...«

»Kaj se ji je že zgodil?« me je vprašal.

»Avto jo je zbil ... čeprav po moje bi slej ko prej umrla. Nič ni jedla,« sem rekla.

»Tega pa nisem vedu,« je rekel.

»Ja. Dejva o čem drugem govorit, prelep dan je za žalost,« sem rekla.

»A kej govoriš s sošolci?« me je vprašal.

»Mah, bolj mal. Ajde z Lukom še največ, čeprav je še vedno ves zamorjen zarad Lune. Melise ne prenašam več. A veš, da je šla na frizersko,« sem rekla.

»O, slabo. Ne razumem, kako si bla včasih taka frendica z njo,« je rekel.

»Vsi smo bli. Sam pol smo jo vsi prerastel,« sem rekla in pomignila, če bi šla nazaj. Mimogrede sem punci vrgla petdeset centov v kovček od kitare.

»Dober špila tale,« je rekel Domen, ko sva se vrnila. Pritrdila sem.

Po kavici smo še malo kolesarili naokoli, nato pa smo odšli v trgovino in kupili za kosilo, na katerega se nam je najavila tudi babica.

»A pa ji nisi mogel reči, da danes jemo zunaj ali pa da se nam je pokvaril štedilnik?« ga je naskrivaj vprašala mami. Oči je zavzdihnil. Mami svoje tašče ne obožuje ravno. No, roko na srce, nihče od nas ni z veseljem v njeni družbi. Po moževi smrti jo je napadla kriza. Začela se je ličiti, kupovati drage večerne obleke in se veliko preveč izgovarjati na Boga, v katerega prej sploh ni verjela. Skoraj si je mislila celo lepotno operacijo, od katere smo jo na srečo odvrnili.

Tudi oči jo vedno teže tolerira. Dejstvo je, da včasih ni bila taka in da je to njen način prebolevanja. Škoda je edino to, da obstaja možnost, da do smrti ne bo prebolela.

Vsekakor vsakega tudi rada kritizira in vsem soli pamet. Edini, ki v njenih obiskih uživa, je Domen. Babi ga namreč vedno pusti pri miru. Kot da bi bil njen sveti angelček. Tako se Domen vedno le potuhnjeno smeji našim situacijam, v katere nas spravi babi.

»In kaj nameravamo kuhat za njeno visočanstvo?« je mami vprašala očija.

»Hm ...«

»Dejmo ji skuhat ratatouille. Naj se spomni na svoje otroštvo,« se je oglasil Domen, mami pa ga je grdo pogledala.

»Kaj pa pečenka in široki rezanci? Gratinirani?« je predlagal oči.

»Če se ti da, izvoli,« je rekla mami, oči pa je pokimal.

»Sam, sej veš, da bo hotela trodelno kosilo,« se je spet oglasil Domen.

»Okej, brokolijeva juha, pečenka s širokimi rezanci, za sladico boš pa lepo spekel kolačke, ti, trodelno kosilo,« mu je odvrnil oči. Domen se ni branil. Na splošno je rad visel v kuhinji, tako kot oči.

Ko smo vse kupili, smo se spravili kuhat in pospravljat. Mami je iz kleti izvlekla vsa njena darila in jih razstavila po hiši. V kuhinji je lepo dišalo.

Ob treh (točno) je pozvonilo pri vratih.

»Babiii!« jo je takoj pri vhodu objela Manca.

»Manca, tako se pa res ne pozdravlja ljudi, takoj ko vstopijo,« je babi odvrnila in se izvila iz njenega objema. Za njo je stal moški očijevih let.

»No, rada bi vam predstavila Mihaela. Mihael se je lani preselil iz Italije v Slovenijo,« je rekla. Mihael se je rokoval z vsakim od nas. Nosil je belo srajco, ki je bila ravno toliko odpeta, da se je videlo malo dlak. Izgledal je kot kakšen štiridesetletni latino lover.

»A zna slovensko?« je vprašala Eva.

»No ... ne. Ampak zna angleško in seveda italijansko,« je rekla in se sezula. Mihael ji je sledil.

»A ste si že uredili kopalnico v pritličju?« je vprašala.

»Ne.«

»Nikjer ne vidim moje španske vaze. Vam ni bila všeč? Najbolje, da vam sploh ne nosim več daril!« je rekla.

»Sigurno je nekje,« je rekla mami.

»Kje? Če ne veš, kje je vsak kos tvojega pohištva, izpadeš neodgovoren in nezorganiziran in tega si pri tvojih letih ne moreš privoščiti.«

Mami ji je skoraj zabrusila nekaj nazaj, vendar se je zadržala.

»Kaj ti lahko ponudimo? Bi kaj popila?« jo je vprašal oči.

»Nisem sama,« je očitajoče rekla.

»Kaj VAMA lahko ponudim za piti?« ju je vprašal oči.

»No, ne vem, kaj nama lahko ponudiš. Ampak zelo mi paše malo rdečega vina, kar se pa Mihaela tiče, ga moraš vprašati v nekem drugem jeziku. Slovensko ne zna, če si pozabil,« je odvrnila. Oče je ponovil vprašanje za Mihaela v angleščini in tip je rekel, da bo eno limonado. Limonado? Resno?

»Eva, a se tako oblačiš tudi, ko greš v šolo in ven?« je nato s pogledom premerila Evo.

»Am, ja?« je odvrnila. Nosila je oprijeto majčko z globokim V-izrezom in jeans krilo z gumbi na sprednji strani.

»To je nespodobno! Le kaj si bodo ljudje mislili! In ti ji to pustiš?« je pogledala mami.

»A, ne. Poredna Eva, kazen bo,« je rekla mami s takim tonom, da bi še petletni otrok z Downovim sindromom vedel, da ne misli resno.

»No, babi ...«

»Ne kličite me več babi. Potem se počutim tako staro. Kličite me Lili,« je dahnila in pogledala Mihaela, ta pa se ji je zapeljivo nasmehnil.

»No, Lili, kako sta se pa vidva z Mihaelom spoznala?« je vprašala Eva.

»Na pokušanju vin pred dvema tednoma.«

»In on je tvoj ...« je nakazala, naj nadaljuje.

»Tega se ne sprašuje. Je niste naučil nobene olike?« jo je zavrnila babi.

»Ne vem, kaj ji je danes,« je rekel oči in babi podal vino.

Domen je zadrževal smeh.

»O, juha je nared! Najbolje, da gremo za mizo,« je rekla mami in potisnila babi proti mizi. Vsak je dobil brokolijevo juho.

»No, zmolimo,« je rekla babi in razprla svoje roke. Podali smo si roke in zaprli oči. Medtem ko je babi na glas molila, sem razmišljala, da Manci verjetno nič ni jasno. Potem je babi poskusila juho. Vsi ostali smo bili kot nekakšni tekmovalci Master Chefa, ki so čakali na svojo kritiko.

»Preveč popra,« je rekla.

»Tukaj noter ni popra,« je rekel oči.

»Poper je?« je Manca prestrašeno vprašala.

Babi ji je prepričano pokimala.

»Ni popra!« je ponovil oči.

»Je,« je odvrnila babi.

»Prisežem, da ga ni!«

Manca je odrinila krožnik od sebe.

»Manca, sej še poskusila nisi,« ji je rekel oči.

»Srečo imaš, da imam rada poper,« je rekla babi in nadaljevala z juho.

»Manca, prosim, jej. Ni popra,« ji je zagotovil oči.

»Okej,« je rekla in s kančkom žlice poskusila juho.

»Poper je! Fuj!« je rekla in spet odrinila juho.

Poskusila sem juho. Popra res ni bilo. Kaj vse lahko naredi trdno prepričanje devetletne punčke.

»In kako pogosto greste v cerkev?« je vprašala, ko je končala z juho. Mami je pogledala očija.

»No, vsako nedeljo, se razume,« je rekel. Manca ga je presenečeno pogledala

»Manca, ljubica, mi želiš kaj povedati?« jo je pogledala babi.

»No, am, zagledala sem res veliko muho, ki je zletela mimo očijeve glave,« je rekla in nas pogledala. Dobila je odobravajoč pogled nazaj.

»No, ni čudno, ko pa imate ves čas odprta okna. No, bomo imeli samo juho za kosilo?« je vprašala.

Oči je hitro prinesel glavno jed.

»Uuu,« je bil navdušen Mihael.

»Pečenka je nekam suha,« je rekla babi po prvem ugrizu.

»Meni se zdi super,« sem rekla.

»To pa zato, ker tvoja usta še niso okusila moje pečenke,« je odvrnila.

»No, pa me povabi enkrat.«

Babi me je zaprepadeno pogledala.

»A kar najavila se boš?!«

»Kako lepo sije sonce,« se je oglasil Domen.

»Oprosti, babi, pol pa nič,« sem rekla.

»Lili,« me je popravila.

Morala sem zaviti z očmi.

Odkašljala se je.

»Am, a sta kdaj razmišljala, da bi svoje otroke poslala v oratorij?« je vprašala.

»Ne, nisva,« je rekla mami.

»Aha, no, mogoče ne bi bilo slabo.«

»This is really good,« se je oglasil Mihael.

Oči se mu je zahvalil.

»Kako pogosto berete Sveto pismo?«

»Ah, čisto vsak večer,« je narejeno rekla Eva.

»Kaj res? To je pa lepo slišati.«

Vsi smo pritrdilno pokimali.

Nato je sledila še sladica.

»Ba-, Lili, to sem pa jaz spekel,« je naznanil Domen, ko je dobila na krožniku kolaček in kepico vanilijevega sladoleda.

Babi je poskusila.

»Mmm, no, to je pa prava harmonija okusov! Umetnost, čestitke,« je rekla in nadaljevala.

Kolač je bil v redu in samo v redu. Še enkrat, Domen je iz nezananega razloga babičin ljubljenček.

Po jedi babi ni ostala dolgo. Skritizirala je mamin način zlaganja posode, nakladala o Bogu in potem nekaj rekla Mihaelu v italijanščini.

In potem sta šla. Lajk, zbogom.

 »Ah, pa je šla,« je zavzdihnila Manca in se vrgla na kavč. Eva se ji je pridružila.

»Vse hujša je,« je rekel Domen.

»Ja, ti se maš za pritožvat, umetnost,« mu je zabrusila Eva.

»No, no,« je rekla mami.

»Pač okej, a noben ne bo omenu Mihaela? On je tko, štirideset!« je rekla Eva.

»Pa ja ne misliš, da sta skupaj,« je rekel oči.

»Pozdravi svojega novega očkota,« mu je odvrnila.

»Zakaj pa bi ga drugač pripeljala, če še slovensko ne zna. Pa poglej, zgleda kot en mal lepši Plestenjak, brez sivih las,« sem rekla.

»Točno, čisti njen tip,« je rekla Eva.

»Ah, dajte, no, sej ni tako grozna. Ni treba uporabljati tega zlobnega najstniškega tona proti njej. Saj vam ni rekla, da morate sobo pospraviti,« je rekla mami.

»Ne morem verjet, da jo zagovarjaš,« je rekel Domen.

»Mami! Nujno nas moraš poslat v oratorij, sej si jo slišala,« je pristavila Eva.

»Točno, veš, Bog ti je z namenom namenil nas, ker je celo življenje en velik nauk,« sem rekla.

»Z namenom namenil nas, hah, a bo treba v šolo, Jagoda,« se je oglasil Domen.

»Lejte, ja, ampak treba je spoštovati verovanje drugih,« je rekla mami.

»Ja, vse to je lepo in prav, ampak sej ni samo vera. A se ti ne zdi mal ironično, da nam pridiga o čistosti in lepem vedenju, medtem ko ona na večerjo pripelje pol mlajšega moškega in ne reče niti ene lepe besede, da ne omenjam, da si je pred enim mescem omislila povečavo jošk! Mislm, sej gre proti sedemdesetki,« je izbruhnila Eva.

»Nisem vedel, da poznaš pomen besede ironija. Lep govor lep, en aplavz,« je rekel Domen in zaploskal.

»Ampak zakaj se zdaj kregamo? Zapiramo debato Lili,« se je oglasil oči.

Eva je zavila z očmi in šla v sobo. Sledila sem ji.

»No, zdej vidš, po kom maš svoje prekomerno pecanje vsega, kar je živo in leze,« sem rekla in se vrgla na njeno posteljo.

»Mah, veš, po svoje je kar hudo, da je tacga tipa pripeljala. Pred kakšnimi dvajsetimi leti je bil po moje prav hud,« je rekla.

»Ah.«

»Ej, a mislš da ...« je namignila.

»Kaj? Ne! Ne, fuj! O, ne! Ne! No, upam da ne. A ni v menopavzi?« sem rekla.

»Aja.« je rekla.

»Ne. Kakšne maš.«

»Ja, joj, no, oprosti, nedolžnost uboga,« je rekla.

Zavila sem z očmi.

»A se še slišiš z Enejem?«

»Mah ne. Preveč zagledan vase je bil,« je odvrnila.

»Okej,« sem odvrnila.

»Domen mi je reku, da si se dons vidla z uno Katarino,« je rekla. Pokimala sem.

 

            ROBIDA

 

            Mlada.

            Vse življenje je še pred tabo,

            ves čas, ki tako prostrano

            razmetava svoj urnik

            in te opozarja,

            da mu tvoja zamuda ne odgovarja.

 

            Mlada.

            Začni torej živet',

            majhen je ta svet,

            vsa slava za požet',

            kot vsak sovražnik,

            ki vtira pot do solz

            in britja glave;

            takšen je današnji krog narave.

 

            Mlada.

            Se veseliš življenja?

            Vsaka babica ti pravi,

            da imaš samo enega,

            hkrati pa te dedek opozori,

            da se pripravlja svetovna vojna tri,

            ki bo še hujša in slabša,

            torej te nič kaj svetla prihodnost ne čaka.

 

            Toda mlada.

            Vse se lahko obrne.

            S tvojim vplivom in brez njega.

            Torej, kaj je smisel življenja?

            Da ga doživimo in potem umremo,

            ne da bi pri tem hrepeneli po nagradi,

            priznanju ali nekem slavnostnem koncu;

            vsaka zgodbica se vendarle konča v loncu.

 

            »Ma, ne vem. Še vedno depresivno,« je rekla Mila.

            »Pa kako?! Sej sem dodala lonec!«

            »Lej, dokler imaš v pesmi smrt, vojno in smisel življenja, ki ni ležanje na plaži, pol je pesem depresivna,« je odvrnila.

            »Ne, sam ti je ne štekaš.«

            »Popolnoma jo štekam, sam ni mi všeč, da ni vesela. Žalostnih pesmi in žalostnih pesnikov je že preveč na svetu, bodi drugačna. Bodi vesela z veselimi pesmicami.«

            »Pol najbolš, da napišem pesmarico za otroke,« sem jo pogledala.

            »Hej, ne podcenjuj veselja,« je odvrnila.

            »A si morš mislt, da je sam še to leto in pol akademija,« sem rekla.

            »Ja, kar pogrešala bom srednjo.«

            Sedeli sva na klopci v Botaničnem vrtu.

            »Jaz bom nekoga zadavla, če ne bova obe sprejeti,« sem rekla. Pogledala sem, koliko je ura. Bližala se je četrti popoldne.

            »O, lej, a sta tisto Erik pa Enej?« je rekla Mila.

            »Ja, ne, čak, tisto je Erik, ampak zraven ni Eneja,« sem rekla.

            »Svetovna kriza! Erik je bil prvič opažen v bližini nekoga, ki ni Enej! Splošni alarm, vsi v zaklonišča!« je tiho govorila Mila, medtem ko sta se nama približevala.

            »Živjo, Robida in Mila,« je rekel Erik in se delal, kot da naju je ravnokar opazil.

            »Hej, Erik. Kako to, da si opažen v bližini nekoga, ki ni Enej? Zakaj ni s tabo? Pa se ja nista skregala?«

            »Ne. Enej je na Cresu.«

            »Mila, a bo?« je vprašal Bor, ki je bil poleg Erika in sva ga skoraj zamešali za Eneja. Vsi skupaj hodimo na srednjo glasbeno, jazz oddelek. Čaka nas samo še četrti letnik.

            »Prsežem, da vaju še nisem vidla narazen,« je nadaljevala Mila.

            »Robida je,« me je pogledal Erik.

            Mila me je vprašljivo pogledala.

            Eriku sem vrnila pogled.

            »No, fino, da sva naletela na vaju,« je rekel Bor in prekinil tišino.

            »Zakaj?« je vprašala Mila.

            »No, v sredo zvečer smo mislil Bor, Enej, Samo pa jaz špilat na cesto. No, ampak potem je šel Enej na Cres, Samo pa bo v sredo zelo srečen zvečer,« je razložil Erik.

            »Triša?« sem ga pogledala.

            »Triša,« je pritrdil.

            »Čak, a sta še vedno skupi?« se je vmešala Mila.

            »Ja, Mila. Sta. Sej samo o njej govori,« je rekel Bor.

            »No, gre se za to, da sva vaju hotela vprašat, če bi špilale,« je rekel Erik.

            »Hotela vprašat ali prisilt?« je vprašala Mila.

            »A, dej, Mila. Sej veš, da sva zgleda vredna fantiča. Seveda sva vaju hotela prisilt,« je odvrnil Erik.

            »Lepo. Pošlji partiture po mejlu,« je rekla Mila.

            »Ja. Kaj bi rad, da jaz igram?« sem vprašala.

            »Bas. Mimogrede, zakaj si si pobarvala lase na modro?« me je vprašal.

            »Ah, ne vem, da bom manj svetla in bolj modra,« sem rekla.

            »Haha, kako premeteno borovničasta Robida,« je rekel z majhno merico sarkazma.

            »No, smo zmenjeni,« je rekel Bor in sta šla.

            »Ah, vidva z Erikom bi mogla bit skupi,« je rekla Mila.

            »Ah, Mila, vidva s predalom bi mogla bit skupi. A vidš, ne gre,« sem odvrnila.

            »Slaba. Zakaj ne?« me je vprašala.

            »Mila, od kje to vse? Pač, zakaj me zdej to sprašuješ?«

            »Ne vem. Tvoj tip je.«

            »Mhm, nimam tipa.«

            »Ne, nimaš ga. Zato pa bi bila lahko skupi.«

            »Nisem mislila tega in ti to veš.«

            »Ah, dej, no. Tko, vajina govorica je zanimiva. Sestavljena je iz velik pogledov in malo manj besed.«

            »Zalezovalka.«

            »Prej opazovalka. Res bi lahko bila skupi,« je rekla.

            »Ne, res ne.«

            »Ja pa ja.«

            »Ne. In ne nadaljuj.«

            »Ja, pa bom. Dej mi en dober razlog, zakaj ne.«

            »Ne morem,« sem rekla.

            »Zakaj? To rečeš samo zato, ker ga nimaš,« je rekla.

            »Ne, v bistvu ga imam. Samo ne morem ti ga povedat,« sem odvrnila.

            »Sej ne bom nobenemu povedala.«

            »Kaj, a sva v tretjem razredu?«

            »Samo povej. Saj ne, da sta že bila skupaj al kej tazga.«

            Ostala sem tiho.

            »O, ne. Skupi sta bla,« je zašepetala, kot da bi igrala v nekakšni telenoveli.

            Kislo sem se nasmehnila.

            »Okej, dober razlog. Ojoj, kako to, da jaz tega ne vem?!« me je veliko glasneje in zares dramatično vprašala.

            »A ...« je bilo vse, kar sem uspela izdavit.

            »Moje življenje je laž. Moja glava bo eksplodirala. Tok te mam za izprašat. Kok je ura?« me je vprašala.

            »To me maš za izprašat?« sem jo pogledala.

            »Ne, ob štirih moram domov, ker pride teta in imamo kosilo in ne vem kaj,« je odvrnila.

            »No, ura je štiri pa petnjast.«

            »O, šit! Okej. Jutr v Zofki, takoj zjutri, priprav se na temeljit intervju, čauči,« je rekla in stekla iz Botaničnega vrta.

            Malo sem posedela na klopci, potem pa sem se tudi jaz odpravila domov. Nisem v Erika. To je dejstvo. Res je, da ima prelepe rjave lase in še temnejše oči in res je, da obvlada glasbeno, ampak to naj bi bilo za mano. To naj bi prebolela. Naj bi.

            Zavila sem v staro Ljubljano proti magistratu do našega doma. Dom. Naj temu rečem dom? Pred vhodnimi vrati me je pričakalo presenečenje.

            »Oliver, zakaj pa stojiš tuki?« sem vprašala svojega starejšega brata.

            »Robida. Ne it not,« je resno rekel.

            Sploh mu ni bilo treba nadaljevati. Točno sem vedela zakaj.

            »In kako si?« sem ga vprašala in se naslonila na steno zraven njega.

            »Pa ful dobr s tem grenkim priokusom,« je pomignil proti vratom.

            »Ja?«

            »Poročil se bom z Mišo!«

            »O, ja!« sem ga hitro objela.

            »Ja, hotel sem mami povedat, ampak ...« je obmolknil.

            »Ji boš že enkrat, čim manj slabe volje, poročil se boš! To je ... jeeej!«

            »Ja, res je.«

            »A bo velika poroka al ...«

            »Ne, Miša bi rada tako umirjeno z ne preveč folka in jaz se strinjam. Si bo pa privoščla eno lepo obleko. Letos nama gre finančno super. Nujno mi moreš povedat, če mami ne bo finančno zmogla.«

            »Ja, ja, finančno, finančno, poročil se boš!«

            »Ja. Sam ni mi všeč, da ti delaš. Če boste rabil pomoč, povej.«

            »V redu je. A je Andraž že prišel?« sem ga vprašala.

            »Pri Oliviji,« je rekel. Andraž je najin petnajstletni bratec.

            »Aha, nazadnje mi je rekel, da je Olivija trinjast. A se ti ne zdi to mal tko?« sem rekla.

            »Ma, sej ti si tut neki časa bla s tistim Timonom, ki je dve leti starejši. Dve leti nista velik.«

            »Eno vprašanje mam,« sem rekla.

            »Ja?«

            »A maš dovolj denarja, da bi mami poslala na rehabilitacijo? Ker tole mal uhaja iz rok,« sem pokazala na vrata.

            »Ja, sej sploh ne vem, a je to za plačat. Ampak Andraža bi dal v rejo. In to bi nama zameru in glede na njegovo že tako prestopniški “dosje“, bi ga to še bolj motiviral za sranje.«

            »Pa ne bi ga dal u rejo. Sej sem osemnajst, ti si štiriindvajset ...«

            »Lej, mogu bi govorit z Mišo. Teb pa dvomim, da bi ga dal, ne moreš ga preživet. Še sebe ne moreš.«

            »Okej, sestavla sva recept za katastrofalen prepir. Sej veš, da sovražim, če rečeš, da nečesa ne zmorem. Prosim, prespi to idejo. Neki bomo zgruntal, ker tkole nočem, da je. Andraž ti tega nikol ne bo priznal, ampak obema ni lih zabavno spat pod isto streho z njo,« sem odvrnila.

            »Okej.«

            Malo sva gledala predse.

            »Kako si pa ti?« me je vprašal.

            »Ah, po starem. Ful rada delam v tisti kavarnici pa u sredo grem igrat na cesto z Erikom.«

            »Opa. A kr tko.«

            »Aha.«

            »Se prav ni več tabu tema za najine pogovore?«

            »Totalna tabu tema,« sem ga zavrnila.

            »No, škoda. Všeč mi je bil ta model,« je rekel.

            »Rada bi se odselila,« sem rekla.

            »Najprej končaj šolo in si poišč službo, ki te čim manj mori in te preživi,« je odvrnil.

            »No, sej delam v Zofki.«

            »In to je tvoj življenjski cilj? Delo v kavarni? Lepo te prosim, to bi še mene bolel.«

            »Ne, to je samo vmesna faza,« sem odvrnila.

            »Robida, takšne vmesne faze nikoli ne ostanejo samo vmesne faze.«

            »Oliver, res nočem več živet z mami. No, pač, v redu mi je, če gre na rehabilitacijo al ne vem kaj, sam morm še vseen zaslužit tok, da se preživim in kmal bom izdala album in lej, ratal bo.«

            »Lepo, da si pozitivna,« je odvrnil in se nasmehnil. To je bil eden tistih nasmehov, ko si je v glavi mislil, da sem še otrok in da zvenim tako zelo tipično, da bom že še spoznala, kako svet stoji. Zato sem zavila z očmi

            »A misliš, da je že bolje?« sem ga čez nekaj časa vprašala.

            »Bolje zagotov ni. Sam, da se bo umirila,« je odvrnil in sedel na tla pri vhodu. Prisedla sem in prislonila glavo na njegovo ramo.

            »Dišijo ti lasje,« je rekel.

            »Po čem?«

            »Po teb. In mami včasih.«

            »A kdaj pogrešaš očija?« sem ga vprašala.

            »Velikrat. Še posebi, kadar mi je dolgčas,« je rekel.

            »Mami ga nikol ne omenja.«

            »Sej ga noben ne. V večini.«

            Ostala sva tiho.

            »A bi bla moja priča?« me je vprašal.

            »Tvoja?« sem ga pogledala.

            »Ja, moja ja.«

            »Pa itak,« sem rekla. Stegnila sem noge.

            »Ah, pobrit se bom mogla,« sem rekla.

            »Mislim, sej maš lahko dolgo obleko,« je odvrnil.

            »Ne, mislim zdaj,« sem rekla in pomignila na moje noge.

            »Aja. No, vseen.«

            »A že vesta, kdaj približno?« sem ga vprašala.

            »Niti ne. Samo dvomim, da pozimi.«

            Nekdo je stopil v stanovanjsko hišo in stekel po stopnicah gor. Zagledala sem znan obraz.

            »O, Andraž.«

            »Kaj pa vidva tuki na tleh?« naju je vprašal.

            »Mami ni kul,« je odvrnil Oliver.

            Andraž je zavil z očmi in prisedel.

            »Zakaj jo sploh še kličemo mami?« je vprašal. Vprašanje je odmevalo po hodniku, odgovora pa ni bilo. Če sosedje prisluškujejo, so si ravnokar prislužili zastonj gledališče.

            In to eno res bedno, zamorjeno gledališče.

            »Andraž, poročil se bom,« je rekel Oliver.

            »Ne, pa sej še nisi štirideset! Kdo ... kdo ... kdo se poroči pri štiriindvajsetih, no! Ah,« je odvrnil in mu po kratkem premolku dal kepico.

            »Ampak samo zato, ker je Miša huda,« je pristavil.

            »Ko že govorimo o puncah, kako je bilo pri Oliviji?« sem ga vprašala.

            »Ne bom govoril o Oliviji. Izvesta lahko samo, da je huda. In da ma boljši lajf od vseh nas treh,« je odvrnil.

            »Kaj pa drugega,« sem sarkastično pripomnila.

            Oliver je skomignil.

            »Dolgo že nismo bili vsi trije skupi,« je rekel Oliver po dolgem premoru. Z Andražem sva pokimala.

            »Ej, js ne mislim prespat na hodniku, pejmo mami spravt skupi,« je rekel Andraž in vstal. Podal mi je roko, da sem se dvignila.

            Odklenili smo vrata. Tišina.

            Šli smo v dnevno sobo, kjer je bil na tleh kup steklenic. Praznih. Mami smo našli v kopalnici na tleh. Najprej je izbruhala vsebino svojega želodca in ni imela moči niti, da bi vstala. Nekako smo jo umili in ji preoblekli pobruhane obleke. Potem smo jo spravili v posteljo.

            Ob šestih v postelji.

            Je obljubila, da tega nikoli več ne bo storila.

 

            Ob šestih popoldne v postelji,

            je obljubila, da nikoli več tega ne bo storila.

            Po količini teh prekršenih obljub

            laž ni bila več slutnja, pač pa dejstvo.

 

            Na tej točki je obljuba svoj pomen izgubila.

 

            Bila je le še ena prepreka,

            ki jo lahko z alkoholom zmeša

            in jo izreka,

            ko se ji od pijače meša.

 

            Ljubila jo je bolj kot svoje otroke,

            potem sovražila bolj kot Hitler zahodnjake,

            vendar sedaj jo je pijača držala

            in je ni nikomur več dala.

 

            »No, jaz bom počasi šel,« je rekel Oliver kmalu zatem, ko je mami zaspala.

            »Okej, lepo se imej,« sem rekla karseda veselo.

            »Ajde, bro,« mu je rekel Andraž in se spet posvetil svojemu preljubemu telefonu.

            »Čau,« je rekel in šel.

            Vrgla sem se na kavč zraven Andraža.

            »A si lačen?« sem ga vprašala.

            Odsotno je odkimal. Skomignila sem in prižgala televizijo. Andraž je šel v svojo sobo, ki jo je včasih delil z Oliverjem. In tako sem ostala sama. Tudi zbudila sem se sama, na tem istem kavču.

Ura je bila šest zjutraj. Dvignila sem se in šla pod tuš. Zamenjala obleke. Zamenjala dan. Zamenjala sebe.

Nisem pa zamenjala mame. Ne stanovanja.

Komu lažem, vse je enako.

Umila sem si zobe, spela lase v figo. Spomnila sem se na Erikov komentar glede las. Z njegovega obraza nisem mogla razbrati, ali so mu všeč ali ne. Kakorkoli. Oblekla sem si široko majico in se vrgla nazaj na kavč.

Ob šestih lahko počneš bolj malo. Dvignila sem vse žaluzije, ki jih je mami popoldne spustila. Sončno jutro. Pogrela sem si vodo in si naredila zeleni čaj. Razmišljala sem, da bi šla teč, a res nisem bila razpoložena. Spila sem svoj čaj in pospravila dnevno sobo, kuhinjo in jedilnico. Potem sem prižgala televizijo in gledala Dobro jutro.

To sem pa nizko padla.

Oblekla sem si kratke hlače in v torbico pospravila telefon, denarnico, zvezek in ključe. Na kolo.

»Živjo,« sem pozdravila mojo nadrejeno v kavarni Zofka. Trenutno nimam celotnega delavnega časa, prav tako pa nimam neke velike plače. Ampak zelo rada delam tukaj. Zelo je umirjeno, pastelnih barv. Zjutraj so gostje predvsem starčki, popoldne bolj mladi. Delam v ponedeljek, torek in četrtek od osmih do treh, v sredo delam samo dopoldne, v petek sem pa prosta. Med šolo še nisem delala, morda letos bom.

Nadela sem si kratek predpasnik in uredila denar v blagajni. Pripravila sem kavomat in naredila veliko limonade, ki sem jo spravila v dvolitrsko steklenico. Potem so se počasi pojavili starčki in sem pobrala prva naročila. In nato se je pojavila Mila.

»Zakaj mi nikol, ampak res nikol nisi omenila, da sta bla z Erikom skupi?! Kaj sem naredila narobe v življenju?! A?!«

»Chill. Kaj boš?« sem ji porinila cenik pred nos.

»Kapučino pa čokoladni rogljiček, kaj je s tabo, da mi nisi povedala?!« je nadaljevala.

»Lej, nekak nisva prišli na to temo,« sem odvrnila in pristavila kavo.

»Nisva prišli na to temo? Nisva ...« se je umirila: »Nisva prišli na to temo? Robida, v prvem letniku sta bila Erik in Enej večna tema za pogovor. Enej v filmu in Erik njegov skrivnostni najboljši frend z glasbenimi sposobnostmi,« je odvrnila in sedla na visok stol pri pultu.

»Ja, samo takrat je bilo še vse tako sveže. Pa dej, no, to je otročje, zgodil se je v osnovki. Pa še nič tazga sploh ni blo. A lahko spremeniva temo?« sem jo proseče pogledala, ji dala rogljiček in kavico.

»Ne, ne morva. A veš, kaj je problem? Vajini pogledi. Filmski, premišljeni, pomenljivi in naravnost zaljubljeni,« je odvrnila.

Pogledala sem jo.

»Kaj me tako gledaš?«

»Ja, ne vem, očitno si postala strokovnjakinja za poglede, lahko bi vedla, kaj sem mislila s tem pogledom,« sem odvrnila.

Zavila je z očmi.

»Kako lepo se sporazumevava s pogledi,« sem rekla in šla k novim upokojenim parom za mizo pri oknu.

»A si imela kakšnega fanta od takrat naprej?« me je vprašala, ko sem se vrnila.

Odkimala sem.

»Okej, dons jih maš pa na zalogi,« je rekla in naredila požirek kave.

»Samo zate,« sem odvrnila in se lotila delanja kave za upokojenca pri oknu.

»Mah,« je bilo vse, kar je odvrnila.

»Kako je bilo včeri, na tvojem zamujenem kosilu?« sem jo vprašala.

»Mah.«

»Ja, Mila, mah je zelen. Bi me razsvetlila še s čim drugim?« sem jo pogledala.

»Oprosti, no, kaj nej ti razlagam? Mami še jezna ni bila name, ker sem zamudila, tako da ti ne morem zadramatizirat niti tega, kako me je nadrla, ko sem prišla domov,« je odvrnila in pojedla zadnji košček rogljička.

»Ja, okej, no.«

»Pa pri teb?« me je pogledala.

»Dolga zgodba. Mati so se ga napili pa te fore,« sem ji rekla in pospravila njen krožniček.

»Nočeš govorit?« me je vprašala.

»Am, niti ne. V bistvu bi z veseljem pozabila na včerajšnje dogodke,« sem odvrnila in šla postreči nove stranke. Mila je spila kavo do konca.

»Veselim se jeseni,« sem rekla, ko sem se vrnila do Mile.

»Jaz se pa že vnaprej veselim naslednjega poletja,« je odvrnila.

»Aha. Jaz pa sovražim, okej, no, sovražim je močna beseda. Poletja ravno ne obožujem,« sem rekla.

»Zakaj? Poletje je najjače! V dobesednem pomenu besede najjače. Vroče je, ohladiš se, sladoled je, ni šole, poletne romance ...« je odgovorila z nasmeškom na obrazu.

»Ampak jesen je prijetna, toplih barv, dežja in možnost za nov začetek. Komi čakam tople čajčke in odeje.«

»A bo?« je mimo prišla moja šefica.

»Ja, ja,« sem hitro rekla in se lotila naročil.

Dopoldne je bilo precej dolgočasno. Mila je po kakšni uri odšla. Glede na to, da je bilo torek zjutraj, je bilo gostov kar precej. Torej precej dela.

Okoli enajstih se je malo sprostilo in sem lahko v miru pojedla svojo sadno solato iz banan, nektarin in grozdja. Zjutraj sem kljub dolgčasu pozabila na zajtrk, zato sem ga dobila veliko kasneje. Če bi se kdaj v življenju bolj zbrala ...

Potem je bil nov naval ob dvanajstih, le da so bile sedaj bolj zaželene limonade, ledeni čaji in kokakole. Danes sem končala točno ob treh. Šla sem v trgovino in si kupila stvari za kosilo. Doma ni bilo nikogar. Dala sem USB-ključek v televizijo in si prižgala La la land. Slekla sem hlače. Preveč sem se navadila biti doma v spodnjicah.

Narezala sem zeleno solato, papriko, paradižnik, dodala čičeriko in koruzo. Stisk limone. Pikica olivnega olja. Moje solatno kosilo v veliki skledi. Sedla sem na kavč in pogledala La la land. Potem sem pospravila, kar sem razmetala v kuhinji. Ura se je počasi bližala pol šesti. Kako običajen dan.

Potem sem zvadila za sredino igranje na mostu. Pesmi so bile lepe in ne zelo lahke, ampak sem jih poznala, zato nisem imela težav.

 

***

 

Ne! Spet sem se zbudila ob šestih. Oblekla sem si tekaško opremo in šla odteč približno pet kilometrov. Ko sem se vrnila, se je mami ravnokar odpravljala v službo.

»Živjo,« sem jo pozdravila.

»Hojla. Danes si frej, a ne?« me je pogledala.

»Niti ne. Dopoldne delam, zvečer pa igram na Čevljarskem mostu. Lahko me prideš gledat, če želiš,« sem odvrnila in šla pod tuš.

Ne vem, kaj mi je odgovorila. Naj me preseneti.

Hladna voda. Življenje je dobro. Ironija je dobra.

Dopoldne sem delala in od enih naprej vadila. Okoli dveh se je prikazal Andraž. Odigrala sva pet iger remija (ker je bilo po štirih neodločeno), vendar je zadnjo zmagal on. Zato sem ga morala peljati na kebab na Miklošičevo.

»Ne razumem, zakaj oziroma za koga ti ješ 'zdravo' hrano. Kako ne pogrešaš te božanskosti?« me je vprašal s polnimi usti kebaba.

Skomignila sem.

»To je velika napaka, Robida. Velika napaka,« je poudaril.

»No, fantom je lahko govorit, sploh teb, ki imaš metabolizem petletnika.«

»Se prav, samo zato, da se ne bi zredila. Ker, lej, fantje nimajo radi samo kože in kosti,« je odvrnil.

»Ja. Vem. Fantje imate občutek, da je vse zaradi vas. Jaz sem rada fit zaradi sebe in če ženske hujšajo zaradi kogarkoli drugega kot sebe, potem hujšajo zaradi drugih žensk, ne pa zaradi moških,« sem odvrnila.

»Okej, veš, kaj? Ni pomembno. Mami je bila danes zelo prijazna,« je rekel.

»Aha. Predvidevam, da nisi več tako naiven, da ne veš, zakaj,« sem odvrnila.

»Nisem, ampak vseen lahko to izkoristiva. Bolje to kot nič,« je rekel.

»Sej bi se družla z njo, sam mam nastop zvečer.«

»Ja, jaz sem pa ob štirih zmenjen z Olivijo,« je odvrnil.

»Zakaj nočeš nič povedati o njej?« sem ga vprašala.

»Pač,« je bilo vse, kar je odvrnil.

Ko sva se vrnila domov, je bila doma tudi mami.

»Živjo! Kako sta?« naju je pozdravila iz dnevne sobe. Andraž je zavil z očmi in z narejenim glasom odvrnil: »Briljantno!« 

Nato se je zaprl v svojo sobo.

Šla sem v dnevno sobo. Mami je nekaj kuhala in gledala Dr. Phila.

»V redu sva. Kaj kuhaš?«

»Ah, kosilo v službi je bilo izredno ogabno. Zato si bom skuhala eno slastno rižotko. Boš ti tudi?«

»Z Andražem sva že jedla. Pa moram se pripravit za Čevljarski most,« sem odvrnila in pospravila bas v ovitek.

»Okej,« je odvrnila in pomešala svojo rižotko.

Zavila sem v svojo sobo, ki je zdaj sicer bolj mamina, in odprla omaro.

Obleke.

Definitivno nekaj udobnega, ampak ne preveč sproščenega. Poklicala sem Milo.

»Mila, kaj boš oblekla?«

»Kaj bi ti brez mene? Dej, ulet k men, pa ti bom posodla, pa bova šle skupi pol tja,« je odvrnila.

»Okej,« sem rekla in prekinila.

Vzela sem bas, nataknila natikače in stekla ven. Mila ne živi daleč. Le dve ulici stran. Ima majhno sobo, polepljeno s posterji jazz saksofonistov in Norah Jones. Nisem sicer pogosto pri njej, ker je ona redkokdaj doma, ko pa je, jo pa družina želi zase.

»A ti je všeč?« me je vprašala Mila, medtem ko je kadila skozi odprto okno.

»Hm,« pridružila sem se ji pri gledanju skozi okno. In ostala je tišina in Milino estetsko izdihavanje ubijalskega dima.

Posodila mi je belo srajco in rjavo obrijeto krilo z gumbi. Medtem si je nalakirala nohte. Ob pol sedmih sva se odpravili na Čevljarski most. Erika in Bora še ni bilo.

»Ej, prisežem, če sta naju na foro, ju bom ...« zamislila se je. »No, ko se bom spomnila, ti povem,« je rekla po premisleku.

»Ne bo treba,« sem rekla in pomignila na eno od obrežij Ljubljanice.

 

Naj me vzame večer.

Naj me oblije s svojo temo,

pokaže svojo goloto.

 

Naj me vzame,

ne bo mi žal.

Luči so prižgane

in nihče se ne gane;

pusti se, da te večer vzame.

 

Naj te popelje do Čevljarskega mostu,

tam igram.

Tam vzel večer me je

in zdaj sem njegova.

Nič ni pomembno,

le to, da sem in da igram;

glasba, kjer vsak je sam,

takrat lahko vidim njegovo pravo stran.

 

Takrat mi je čisto vseeno,

kaj je bilo in kaj še bo.

Naj glasba vozi

in večer bo vozilo.

Naj mesto stopi

in ples bo vodilo.

 

Tistega večera, ki vzel me je,

vzel na Čevljarskem mostu,

igrali smo jazz;

brez skupnih vaj, brez pogovorov;

le oči so bile tiste,

ki vodile so nas preko teh glasbenih rovov.

 

In ravno njegove rjave oči

so me popeljale v brezmiselnost.

Vedela sem le, da je lepo.

 

Med našo igro sta dva dejansko plesala.

Glasba ju je zapeljala

in večer ju je vzel,

njun svet je zaživel.

 

Vendar to ni bilo pomembno.

Vzel me je večer.

Vzel me je njegov pogled.

Vzela me je glasba.

In to je bilo vse, kar sem potrebovala.

 

Ko sem prišla domov, je bila ura enajst. Slekla sem se in oblekla svojo spalno majico. In takoj napisala pesem. In se potem spraševala, kaj mi je, dokler nisem zaspala.

»Ne razumem, zakaj se vedno zbudim ob šestih?!«

»Robida, lepo, res lepo te prosim, da me nikoli več, ampak res nikoli več ne zbudiš ob šestih zato, ker ne razumeš, zakaj si se spet zbudila ob šestih!« je zamomljala Mila, ko sem jo zbuudila s telefonskim klicem.

»Sori. Kdaj prideš po obleke?« sem vprašala Milo.

»Pojma nimam! Zbudila si me iz presladkega spanca! Boli me!« je še rekla in prekinila. Zavzdihnila sem. Mami sem zlikala srajco in hlače za v službo, ker mi je bilo dolgčas. Potem ob osmih v kavarno. Tam ni bilo nič posebnega.

Mila me je klicala ob enajstih in se opravičila za svoje jutranje dretje.

»In kako ti je bilo včeri?« me je vprašala.

»Ful fino. A si vidla, k sta dva kar plesala, pa punca je mela rožice v laseh, res sta bila lušna,« sem rekla.

»Presenečena sem, da si ju sploh opazila, ko si bila pa tako zaposlena z utapljanjem se v Erikovih očeh,« je rekla.

»Prekinjam,« sem rekla in prekinila telefonsko zvezo. To sploh ni res. Nisem se utapljala v njegovih očeh. Res je, da so temne in zanimive in lepe, ampak se res nisem. Z delom sem končala šele ob šestih, ker so res potrebovali pomoč. Bojda se bo poznalo na moji plači. Ko sem prišla domov, mami še ni bilo, Andraža pa tudi ne.

Kuhanje.

Televizija.

Spanje.

Petek, šest zjutraj. Prost dan.

Odločila sem se, da bom ostala doma in gledala Friendse. Potem sem si naredila zajtrk in gledala Friendse. Nato sem pospravila kuhinjo in gledala Friendse. In potem je končno vstal Andraž in z mano gledal Friendse. In okoli enih, ko sem začela kuhati kosilo, je Andraž šel ven in tako sem spet sama gledala Friendse.

Po kosilu sem ugotovila, da je mogoče čas, da grem ven. Zato sem šla lepo po centru, do Špice in potem do parka Tivoli. In tam sem zagledala Andraža. Z Olivijo. Ni me videl, zato sem jima sledila. Olivija je imela kratke svetle lase in vitko postavo. Pravzaprav precej mišičasto. Nosila je zeleno srajčko z naramnicami in bele hlače. Take si je sploh nisem predstavljala. Potem sta se naenkrat obrnila in Andraž me je zagledal. In sem mu pomahala. Naj mu bo malo nerodno.

»Kdo je to?« ga je tiho vprašala Olivija.

»Robida! Pozdravljena, sestrica,« je sarkastično pripomnil.

»Živjo, bratec,« sem odvrnila.

»Olivija, to je Robida, moja starejša sestra,« me je predstavil.

Podala mi je roko in se nasmehnila.

»Kaj delaš tukaj?« me je vprašal Andraž.

»Sprehod pač,« sem odvrnila.

»A, okej, no, midva bova šla,« je rekel Andraž in obrnil Olivijo v drugo smer.

»Adijo,« sem rekla, Andraž pa je le dvignil roko, ne da bi se obrnil.

Odšla sem skozi podvoz do Čopove. Šla sem po trgovinah in se hitro naveličala. Ustavila sem se na Tromostovju in pogledala naokoli. Ljubljana je vse bolj turistična zadeva. Še vedno je bilo izredno vroče. Ko sem prišla domov, je bila ura pol štirih.

Kmalu za mano pa je prišel tudi Andraž.

»Lepo je bilo končno spoznati to opevano Olivijo. Sploh si je nisem znala predstavljati. Kje sta se spoznala?«

»Vidš, zarad tega vam nisem hotu povedat nič o njej!« je odvrnil.

»Oprosti, no, nobenih vprašanj o Oliviji,« sem odvrnila in prižgala televizijo.

»Rekla je, da bo mela njena sestra en parti v nedeljo,« je začel.

»Hah, kdo ma parti v nedeljo. No, nadaljuj,« sem rekla.

»Rekla je, da naj povabim še tebe,« je rekel.

»Okej, čak mal, ti nameravaš it na parti od nekoga, ki ga sploh ne poznaš?«

»Ja, a ne, kako pretirano predrzno.«

»Ne, dej, ne zezam se.«

»Robida, jaz sem že bil pri njej in poznam njeno sestro in njeno celo družino in jaz zagotovo grem. Zdaj pa, lahko greš tudi ti, družbe ti itak primanjkuje. Samo s tisto Milo si, ali pa maštaš o Eriku,« je rekel.

»Ne pa ne.«

»Lej, jaz se ne bom pogovarju o tvojih problemih, osemnajst si, zmoreš sama. Dej Friendse,« je rekel.

Zavzdihnila sem in potem sva gledala televizijo do desetih. Takrat se je vrnila mami. Majava. Pobruhana. Smejoča in jokajoča hkrati. Ugasnila sem televizijo in ji pomagala do stranišča. Bila je še ena od noči, ko sem jaz bila mama, moja mama pa najstnica, ki se ga je prvič napila. Le da je bil ta prvič sedaj že stotič.

Sobota je bila grozna. Mami se do treh popoldne ni zbudila in z Andražem naju je že zelo zaskrbelo. Ko je vstala, naju ni niti pozdravila. Samo odšla si je po svoj magični jutranji napitek, ki ima vsakič slabšo magijo, in zavila nazaj v svojo sobo. Mojo sobo. Preden je vstala, sem kot vedno vstala ob šestih in šla vadit moje pesmi s kitaro. Okoli pol desetih sem se odpravila igrat na cesto. To sta bili najbolj prijetni uri v tem dnevu. Ljudje so se ustavljali in me poslušali. Zaslužila sem približno dvajset evrov, kar pa ni bil smisel vsega. Želela sem si le nekoga, ki bi me poslušal. Četudi zaradi glasbe in ne zaradi sporočilnosti mojih besed.

Zvečer sva z Andražem igrala remi, medtem ko je mami ležala na kavču in vsake toliko časa rekla, da obljublja, da se ne bo nikoli več napila. Danes sem zmagala jaz, zato je moral Andraž pospraviti stanovanje. In ga tudi je, čeprav bi ga jaz bolje. Mami sva spravila nazaj v sobo in Andraž je zavil v svojo. In ostala sem sama. Kot običajno sem zaspala na kavču    “.

Zjutraj sem šla teč. Ko sem se vrnila, je bila mami še vedno v postelji, Andraža pa že ni bilo več. Ko sem prišla izpod tuša, je bila ura devet. Zavila sem v svojo sobo, kjer je spala mami, in jo zbudila.

»Mami, vstan.«

Nekaj je zamomljala.

»Mami.«

»Pa kaj ti ni jasn?! Pust me pri miru, ker ne morem! Okej?! Pust me, da spim in žvim, kot mi paše, a razumeš? Nisi moja skrbnica, diktatorca! Pust me,« se je zvila v tiho ihtenje.

»Trenutno ne moreš živet, kot ti paše, ker imaš dolžnost, da skrbiš za Andraža in mene, ampak meni zaenkrat gre, Andraž pa potrebuje še nekoga poleg svoje sestre!«

»Ti nimaš pojma, kako se počutim,« je odvrnila.

»In ti nimaš pojma, kako se počutim jaz. Lahko bi enkrat za spremembo pomislila tudi na druge in ne samo na sebe.«

»A misliš, da ne? A misliš, da mi ni grozno, ko sem nezmožna skrbet za vaju?«

»Ti si čisto lepo zmožna skrbet za naju, ko ne piješ,« sem odvrnila.

Le odkimavala je in ihtela.

»Šla boš na rehabilitacijo,« sem rekla in šla iz sobe. In stanovanja. Vzela sem le telefon in gumico za lase, s katero sem si spela lase v zmedeno figo, ki tako lepo predstavlja mojo mamo. In sem hodila. Samo stran. Hotela sem zbežati, ampak tega seveda nisem storila, ker je beg običajno izredno nepriročen. Šla sem na kavo in potem po skoraj vseh trgovinah v mestu. Na kosilo sem šla v mehiško restavracijo. Potem sem poklicala Milo, če lahko pridem k njej na obisk, vendar je rekla, da že imajo obiske in se njeni starši ne bi strinjali. Zato sem odšla nazaj domov, kjer me je mami pričakala s pijačo v roki. Zato sem se kar na vratih obrnila in zapustila stanovanje.

»Ej, kje je tist parti? Res potrebujem mal zabave,« sem telefonirala Andražu.

»Na poti domov sem, loh greva skupaj. Jaz grem mal prej, ker bom pomagal pri pripravah,« je odvrnil in prekinil. Čez petnajst minut sem ga zagledala.

»Zakaj nisi doma?« me je vprašal, ko me je zagledal pred blokom.

»Ne morem gledat, kako izgubljava mami. Greva?« sem ga vprašala.

»Okej, sam res bova zgodnja. Lahko greva še na Rožnik, pol pa do nje, ker živi tam blizu,« je rekel. Pokimala sem.

Tako sva šla čez Tivoli, na Rožnik in dol do hiše. Ura je bila počasi že šest. Zavila sva na ulico, polno velikih hiš, vil.

»Tukaj sva,« je rekel, ko sva se ustavila pred dvonadstropno hišo, oblečeno v belo fasado s francoskimi okni in štirimi balkoni.

»A si prepričan?« sem ga pogledala.

»Nisem prvič tukaj,« je odvrnil in pozvonil pri vratih. Odprla nama je Olivija.

»Oj. O, Robida, a si vseen prišla?« me je pozdravila in povabila noter. Znotraj je bila hiša veliko bolj domača in manj elegantna, kot je izgledala zunaj. Takoj pri vhodu  je bila na desni stena, videl pa se je del jedilne mize. Sezula sva se, nato pa sledila Oliviji. V kuhinji je Andraža pozdravila mlada gospa, po vsej verjetnosti Olivijina mami. Kuhinja je bila skrita za steno pri vhodu in se je vila skozi kot v še manjšo sobico, ki je od zunaj deloval kot kvadraten stolpič. Olivija je mami razložila, da sem Andraževa sestra in tako sem se rokovala z Jano, Olivijino mamo. Potem sem sledila Oliviji po stopnicah, ki so se prav tako vile po kvadratnem stolpiču na drugi strani hiše. Prišli smo v prvo nadstropje. Po hodniku, ki se je vil med sobami kot nekakšna kača s pravimi koti, smo prišli do še enega stopnišča. To nas je popeljalo v drugo nadstropje hiše, ki je bilo kot nekakšno podstrešje z dokaj visokimi stropi. Vse nadstropje je bilo ena velika soba, vse brez sten. Tam sem zagledala dekle s prav tako kratkimi lasmi, kot so Olivijini, le nekoliko temnejši. Vitka in visoka, z očali.

»Andraž!« ga je pozdravila, ko ga je zagledala.

»Evo, to je moja sestra Robida,« me je predstavil.

»O, živjo. Jaz sem Brina, Olivijina sestra,« je rekla in se rokovala.

»Pozdrav,« sem odvrnila.

»Andraž, a si prišel pomagat al si tuki tok zgodi zarad Olivije?« ga je vprašala Brina.

»Olivija. Ampak namesto sebe sem pripeljal sestro,« je odvrnil, mi pomežiknil in odšel z Olivijo nazaj dol.

»No, lepo. Ne rabš pomagat, če nočeš,« je rekla.

»Ne, z veseljem bom. Kaj lahko naredim?« sem vprašala.

»Okej, res ne rabš bit tok vljudna. Kam hodš?«

»Sredna glasbena,« sem odvrnila.

»Kul. Jaz pa umetniška, sodobni ples,« je odvrnila in mi pomignila, naj sledim. Šli sva nazaj dol. V škatlo sva nabasali kup prigrizkov in plastičnih kozarcev. Vse sva odnesli gor.

»Ej, kako to, da ti starši pustijo met parti kar tako?« sem jo vprašala.

»Gre za to, da vseh stvari ne omeniš. Njiju ne bo doma do jutri zvečer, ker želita malo časa zase in jaz sem rekla, da bom povabila par frendov na obisk. Pravila so samo ta, da se vse dogaja v tem nadstropju in s tem nimam problemov. Drugače se začne ob pol devetih, mami pa oči pa gresta ob sedmih, tako da ja, upam samo, da ne bo njun večer zadnjo sekundo odpovedan,« je odvrnila in zložila prigrizke iz vreče.

»Ampak, a ni nič sumljivo, ko si nakupila tok prigrizkov?« sem jo vprašala.

»Ne, moje prijateljice s plesa so običajno zelo lačne. Človek bi mislil, da smo zgled za zdravo življenje ali pa da jemo solatke in smo suhice, ampak to je daleč od resnice.«

Po stopnicah je prišel svetlolas fant najinih let.

»A prestaviva mizo zdej al ...« je vprašal Brino, nato pa zagledal mene: »Ti pa si ...«

»Robida. Andraževa sestra,« sem rekla.

»Aha. Pozdravljena, lepo, da si prišla pomagat,« je odvrnil, nato pa spet preusmeril pogled na Brino.

»Pa počakimo, da gresta. Lahko prestaviva kavč, pa lahko prineseva moje blazine,« je odvrnila.

»Velja. Aja, oprosti, jaz sem Mark, Olivijin brat,« je še dodal, potem pa smo skupaj šli dol po Brinine zvočnike. Brinina soba je bila prečudovita. Bila je del enega od stolpičev. Mark je prijel vzglavnike, Brina pa je vzela nekaj rjuh. Sproti mi je predlagala, naj vzamem še njen računalnik za glasbo. Potem smo odšli nazaj gor. Mark je dal vzglavnike ob steno in Brina je odložila rjuhe na sedež, ki je bil tam že prej. Razložila sta mi, da sicer oba plešeta in je to plesna soba, zato so zvočniki že tu. Na vseh kotih, razen enem zadaj, so bili kvadratni stolpiči z velikimi okni. Brina je uredila glasbo, The Cure, in se usedla na sedež.

»Kok si pa stara?« me je vprašal Mark.

»Osemnajst. Vidva?«

»O, jaz tud. Mark je šestnajst,« je odvrnila Brina. Potem se je vstala in šli smo po kavč v njeno sobo. Skupaj smo ga komaj odnesli po stopnicah in ga postavili na rob sobe. Brina ga je pokrila z eno od rjuh in enako je nato storila s sedežem v kotu. Mark si je medtem popeval. Potem se je Olivija prikazala s še enim dekletom. Ta je imela temne kratke lase in svetlo polt. V laseh je imela rumeno rožo, nosila pa je prav tako rumeno srajco in bele hlače. Mark je takoj stekel k njej in jo objel.

»Ojoj, vem, kdo sta! A sta bla v sredo na Čevljarskem mostu?« sem hitro rekla in ugotovila, da sem morda uničila njun lepi trenutek.

»O, ja, ti si igrala bas!« je enako navdušeno reklo dekle v Markovem objemu. Stekla je k meni.

»Malina,« mi je podala roko.

»Robida,« sem odvrnila. Nasmeh ji je rastel. Bila je tako drobna in vesela.

»Super ste špilal, res,« je rekla in nato odšla nazaj k Marku, ki jo je povlekel v spodnje nadstropje.

»Pa je šla moja pomoč. Ljubezen dela štalo,« je rekla Brina.

Prikimala sem.

»Hej, a greva narest izzive za 'fear pong', igro izzivov?« je predlagala.

»Ja, kul,« sem rekla. Šli sva v njeno sobo po liste, škarje in pisala. Nato sva šli nazaj gor in se na tleh lotili izzivov. Malo pred sedmo se je šla Brina poslovit od staršev, nato pa sva nadaljevali. Brina in Mark sta prestavila mizo gor in pripravili sva kozarec in listke z izzivi pod njega za izziv fear pong. Če bo kdo slučajno želel igrati. Slučajno.

Potem se je spet pojavila Olivija in pripeljala mlajše dekle z izredno kodrastimi temnimi lasmi. Nosila je hlače z naramnicami.

»O, Borovnica, o, hudo, že tri ste dans, k mate tako ime. Borovnica, to je Robida,« me je predstavila Brina. Borovnica je nerodno dvignila roko v pozdrav in jo spustila.

»Prinesla sem ti piškote,« je rekla in podala vrečko Brini.

»Hvala. Triša pride?« jo je vprašala. Borovnica je odkimala.

»Škoda,« je odvrnila in postavila piškote na tla.

»Kaj, če bi prinesel še klubsko mizico iz dnevne?« se je pojavil Mark z Malino.

»Ja in upam, da bo vse v redu z njo. Če se kaj zgodi, si ti kriv,« je rekla Brina, Mark pa je že šel dol. Malina se je približala računalniku preklopila na  Davida Bowieja. Medtem je že prišel Mark s klubsko mizico in jo postavil pred kavč.

»Grem po pijačo,« je rekla Brina in odšla.

»A mogoče veš, kje je wc?« sem tiho vprašala Borovnico. Pokimala je in nakazala, naj ji sledim. Šli sva v prvo nadstropje in blizu stopnic je bilo stranišče. Ko sem prišla ven, je Borovnica sedela na dnu stopnic.

»A si okej?« sem jo vprašala.

»Veš, tisti piškoti ... no, Brina mi je naročila, naj spečem piškote, ker pravijo da dobro pečem. In potem mi je moja sestra ponudila vrečko pehtrana in sem rekla, okej, bojo pehtranovi. In potem so se spekli in to definitivno ni bil pehtran. Podtaknila mi je marihuano, no, kakorkoli, potem me je prisilila, da jih vseeno prinesem, da bo bolj zabavno in, češ da itak preden bodo učinkoval, nihče ne bo opazil. Ampak men to ni okej,« je razložila.

»No, ne vem, povej Brini, naj se ona odloči, a bi imela vesoljske piškotke na zabavi,« sem odvrnila in prisedla.

»Kako sploh poznaš Brino?« me je vprašala.

»Sploh je ne. Sestra od bratove punce je in bila sem povabljena,« sem rekla.

»Aha, lepo. Moja sestra je njena sošolka in bili sta najboljši prijateljici, potem sta se na polno skregali in zdaj se trudita, da bi vse skupaj pozabili, ampak jima ne gre najbolje. Občutek imam, da ji je Triša te piškotke podtaknila.«

»Na čigavi strani pa si?«

»Brinini. Moja familija je glupa.«

»Nihče nima popolne družine,« sem rekla, ko sem ugotovila, da zvenim kot psihologinja.

»Povej mi kaj novega,« je odvrnila.

»Oprosti. Kam hodš v šolo?«

»OŠ Prule.«

»Osnovka? Resno? Js sm mislna, da si v srednji.«

»Nisi prva. Jaz bi to pripisala odvečnim kilogramom,« je odvrnila.

»Jaz pa tvojemu govorjenju, čeprav sva se komaj spoznali,« sem odvrnila in ji podala roko, da bi vstala. Prijela jo je in se dvignila. Res je bila za glavo nižja, širokih bokov in stegen, vendar ji konca osmega razreda ne bi pripisala.

Brina se je vrnila z dvema polnima vrečama piva, vodke, vina in drugih pijač. Vse je lepo pripravila, prinesla še nekaj blazin za na tla in ura se je že bližala pol deveti. Sedla sem na kavč in opazovala vedno več ljudi. Okoli devetih nas je bilo približno dvajset. Do mene sta prišli Malina in še eno dekle z dolgimi svetlimi lasmi.

»Hej, včeraj sem te videla igrat. Ful si dobra,« je rekla tista z dolgimi lasmi.

»O, hvala.«

»Ne, res si dobra. Po moje ne razumeš, da si res huda in je čas, da zasloviš,« je rekla Malina.

»Imata pogodbo zame?« sem ju vprašala. Nasmehnili sta se.

»Jaz sem Jagoda,« je rekla dolgolaska.

»Resno?« sem jo vprašala in hitro ugotovila, da je to zvenelo rahlo nesramno.

»Oprosti, mislila sem tako, ker sem jaz Robida, ona je Malina, ti Jagoda in tista tamle je Borovnica,« sem rekla in pokazala na Borovnico, ki je samevala na eni od blazin.

»Ha, ha, kter lajf. Dej, pejmo do nje, nekam sama je,« je rekla Malina.

»Po moje je najmlajša,« sem rekla.

»Ne, Olivija je trinajst, Borovnica pa štirinajst,« je rekla Jagoda.

Prišle smo do Borovnice in prisedle.

»Pozdravljena! Lahko spoznaš svojo novo familijo. To je Robida, Malina in jaz sem Jagoda. Slišala sem, da si Borovnica,« je rekla Jagoda.

»A, kul,« je odvrnila in se nasmehnila. Naredila je požirek tistega, kar je imela v kozarcu in se še enkrat nasmehnila.

»Kaj piješ?« jo je vprašala Jagoda.

»Ne vem točno,« je odvrnila z enakim nasmehom. Naredila je še en požirek.

»Bilo je na mizi in on mi je ponudil pa sem vzela, ker ne znam normalno reagirat v kakršnih koli interakcijah z ljudmi, ki jih ne poznam že vsaj pet let,« je razložila in nagnila kozarec, vendar ji ga je Jagoda vzela iz rok in povohala.

»Čokoladni liker? Ha, ha, ha, lepo. Brina je izbirala pijačo,« je rekla in Borovnici vrnila kozarec.

»Kdo vrti muzko?« je vprašala Malina, ko se je začel Taki Taki.

»Zdi se mi, da Olivija,« sem odvrnila.

»Mark, tvoja sestrca ma obupn okus za glasbo!« se je zadrla Malina na drugo stran prostora, kjer je stal Mark. Pritekel je k njej.

»Po enajsti jo bomo prestavl na vrata, takrat šele pride večina in takrat je komp in muzka tvoja,« ji je rekel in ona se mu je nasmehnila. Nato ga je potegnila za sabo in začela plesati.

»A ni ravnokar rekla nekaj v smislu tega, da ji ta komad ni všeč?« se je oglasila Borovnica.

»Mogoče je njen “guilty pleasure“,« je rekla Jagoda. Gledale smo, kako pleše.

»A kej trenira?« je vprašala Borovnica.

»Ne bi vedla,« sem odvrnila in pogledala Jagodo, če se mogoče njej sanja, vendar je odkimala.

»Res je huda,« je rekla Jagoda.

»Na prvi pogled je taka pridna punčka, otroško lušna s to svojo postavico, ampak, ej,  tole je drug level,« je rekla Borovnica.

»Zasedena je,« je rekel Mark, ki nas je očitno poslušal.

»Ja, da ne boš postal lubosumn na tla, ker se jih dotika ves čas,« je odvrnila Borovnica in naredila še en požirek. Mark ji je vrnil pogled, nato pa so njegove oči ostale na Malini.

»Zdej ne morem it plesat. Postavila je previsoke kriterije,« je rekla Jagoda.

»Itak te zraven nje nihče ne bi gledal, hec, hec,« je rekel Mark.

»Realist. To mi je všeč,« je odvrnila in ostala na blazini z nama z Borovnico.

Mimo je prišel Andraž.

»Sestrica, kaj boš pila?« me je vprašal.

»Ne bom,« sem odvrnila. Jagoda me je začudeno pogledala.

»Ne piješ?« me je vprašala Borovnica.

»Niti ne. Andraž, mami,« sem rekla in potem je odšel. Mogoče je razumel moj namig. Opazila sem, da mi zaradi mami res ni več do alkohola. Mark se je pridružil Malini na plesišču. Dobra sta bila. Nista se samo drgnila drug ob drugega, ampak sta dejansko plesala.

»Najbolj bedni komadi stoletja,« se je oglasila Borovnica, ko je Olivija zavrtela Gagnam style. Takrat sta se nam Mark in Malina približala ter prenehala s plesom.

»Ampak resno, čigava ideja je bila, da prepustite muzko najmlajšemu osebku na tej zabavi?« je vprašala Borovnica.

»Ja, ja, ji bom reku, naj se spoka s kompa,« je rekel Mark in šel do Olivije.

»A boste kar obsedele tuki?« je vprašala Malina.

»Ob tebi bolj težko plešemo, padaš iz povprečnega miganja,« je rekla Jagoda.

»Okej. Js morm lulat. A kdo ve, kje je WC?« je vprašala Malina. Vse tri smo pokimale. Spogledale smo se in Jagoda je prva vstala. Tako sta šli do WC-ja, Mark pa se je vrnil in vprašal, kam je šla Malina.

»WC,« je hitro odgovorila Borovnica. Odložila je svoj kozarec in legla na hrbet.

Vstala sem in se sprehodila po prostoru. Zagledala sem znan obraz.

»Andrej?«

»O, Robida! A ti tud poznaš Marka?« me je vprašal.

»No, zdej ja. Kako si kej?«

»Pa kul, kul,« je odvrnil, oči pa so mu begale po prostoru.

»Koga čakaš?« sem ga vprašala.

»Katarino,« je odvrnil in si vzel eno pivo.

»Aha,« sem odvrnila in odšla do računalnika. Zavrtela sem Light my fire.

Malina in Jagoda sta se vrnili še z eno izredno lepo punco in Andrej je takoj stekel k njej. Očitno je to Katarina. Andreja poznam iz šole. Sicer hodi na Bežigrad, ampak vzporedno dela še trobento na jazz oddelku in je pogosto z mano na skupinski igri.

»Boljša muzkaaaa,« se je zadrla Malina in stekla k meni. Prijela me je za roke in povlekla na plesišče. Zašepetala mi je, naj ne razmišljam preveč. Zato sem poslušala njen nasvet. Od daleč sem slišala, kako se je Andrej trudil zadet višine solov v pesmi. V enem od kvadratnih stolpičkov je pri oknu sedelo par ljudi s cigaretami v rokah. Borovnica je ležala na blazini, Jagoda pa je klepetala z Andrejem in Katarino. In jaz sem plesala z Malino.

Po nekaj dobrih komadih sem nehala plesati in spet prisedla k Borovnici.

»In?« sem jo vprašala.

»Ta strop je tako zelo bel,« je odvrnila in sedla.

»Ojoj, mal se mi je zavrtel,« je rekla smeje in pogledala v svoj kozarec, ki je bil že prazen. Vstala je in se je majavo spravila k pultu s pijačo. Šla sem z njo.

»Prvič piješ?« sem vprašala.

»Mhm, neki tazga, ja,« je odvrnila. Ni bila več na čokoladnem likerju, pač pa na gin toniku.

»Ne čaka te prijetna noč,« sem rekla, vendar je zamahnila z roko, češ zdaj je, kar je. S svojim kozarčkom je šla nazaj do svojega kotička in opazovala dogajanje. Ura je bila počasi pol enajstih in ljudje so še vedno prihajali. Postajalo je izredno zadušljivo.

Odšla sem dol in v kuhinjo po nekaj vode. Spodaj je bilo kar nekaj ljudi. Natočila sem si vodo in potem sem zagledala Erika, Eneja in Milo.

»Mila?!« sem se zadrla za njo.

»O, Robida!« se je veselo zadrla in stekla k meni.

»Kaj ti tuki?« sem jo vprašala.

»Brino mam dodano na snepu, pa je rekla, da ma parti in sem jo vprašala, če loh uletim, in je rekla, da ja,« je odvrnila.

»Kul. In kaj tuki delata Erik in Enej?« sem jo vprašala.

»Enej je reku, da ga je povabila ena Eva in pol je povabu Erika zraven,« je odvrnila.

»Aha,« sem rekla in jo potegnila za sabo proti centru zabave, ki je bil na podstrešju. Predstavila sem jo Jagodi in Malini, ki je še vedno plesala. Potem sem jo odpeljala do Borovnice, ki je še vedno ležala, le da se je sedaj smejala sama sebi. Potem sem jo peljala do Brine, da sta se z Milo spoznali tudi v živo. In potem je Mila ostala pri Brini, jaz pa sem odšla do Erika, ki se je motal okoli računalnika.

»Hej,« sem ga pozdravila.

»O, Robida. Na zabavi. To pa je dejanje desetletja,« je rekel.

»Ja ...«

Ostala sva tiho.

»Enej je tuki,« je rekel. Pokimala sem.

»Robida,« se je prikazal Andrej, ves rdeč v obraz. Objel me je in nato zagledal Erika.

»O, lej ga, kdo je uletel. Pijača?« ga je vprašal in mu ponudil pivo. Vzel ga je in se nasmehnil. Bil je moja muza. Ampak ni se mi zdelo, da sem vanj zaljubljena. Izvila sem se iz Andrejevega prijema in šla do Borovnice.

»Ej, zakaj so dojenčki v maternici devet mesecev, ampak so stari nič, ko se rodijo?« je vprašala. Nasmehnila sem se.

»Jaz sem riba, jaz sem riba! Glejte me, kako letim!« se je zadrl nekdo iz gruče. Potem se je prikazal močnejši fant, stekel in skočil na klubsko mizico, ki se je pod njegovo težo podrla.

»Glu, glu, glu,« je delal in zamaknjeno gledal v zrak.

»Okej, js bi en šejk,« je nato rekel, se vstal in odpravil iz sobe. Brina je stekla za njim, Marku pa je namenila grozeč pogled. Mila je šla za Brino, Eneja in Erika tudi ni bilo več v sobi. Nekaj ljudi je migalo, večina pa jih je sedela ali majavo stala. V kotu sta se dva poljubljala, nekaj jih je celo igralo igro izziva.

Ura se je bližala polnoči.

 

 

BOROVNICA

 

Svet postaja beden. Vsi so tako obsedeni s svojimi izmišljenimi življenji na telefonu, da pozabijo na svoj pravi jaz. In to zveni že tisočkrat slišano, ampak to je dejstvo. Vsi se ukvarjajo s svojim izgledom in številom sledilcev. Če ni bilo slikano in objavljeno, se ni zgodilo. Če nisem vrnila všečka, se ne marava. Če se nisem izognila torti, sem grda in debela. No, to sem tako ali tako, ker nočem plastične operacije in osebnega trenerja. Ker se raje prenajedam kot stradam, kadar sem žalostna.

Moja mama me nikoli ne bo razumela. Moj oče se sploh nikoli ne bo pogovoril z mano. Za mojo sestro sem izgubljen primer. Pravijo, da denar spremeni ljudi. In prav imajo, res jih. Le da so nekateri globoko spodaj že od nekdaj taki, denar je samo povod za njihovo egoističnost in pokroviteljstvo, ki potem pride na plan. In obsedenost z izgledom. Da ja ne bi bila premalo površinska.

Moja družina, tista zadeva, ki naj bi ti dala občutek toplote in sprejetosti. Denar ne kupi družine. In res ga imamo veliko. Moj oči ogromno zasluži in mami je zadela na lotu. Živimo v ogromni hiši. Vsak ima svojo kopalnico, računalnik in televizijo. Vsak dobi, kar si želi. Kar se tiče materialnih zadev, seveda. Tukaj ne govorimo o ljubezni in komunikaciji. Tukaj govorimo o tem, kako moj oče lahko pritisne na ravnatelja šole, da ima sestra vse ocene odlične. Govorimo o moji zabavi za deseti rojstni dan, ki si je sploh nisem želela. Govorimo o mnogih maminih lepotnih operacijah in liposukciji in osebnem trenerju in oblekah z vsega sveta.

Tukaj ne govorimo o povezanosti, pač pa o avtu, ki ga lahko pospravi v svojo zbirko in o najnovejšem telefonu. Govorimo o delnicah. Govorimo o dobičkih in mastnih zaslužkih. Govorimo o sestankih in cigarah. Govorimo o gliserju na morju in zasebni gostilni, v katero tako ali tako ne gremo skupaj.

Pravijo, naj bom hvaležna.

Jaz pravim, da je karkoli v ekstremu napaka.

Svet bi moral obstajati brez statusnih razlik. Brez denarja.

Utopija.

Med vsemi v hiši je hišna pomočnica še najbolj moja družina.

Ob desetih zjutraj me je zbudila prav ona. Torek. Poletne počitnice. Češ da bi me mami rada videla.

»Ja, mami?« sem jo zaspano vprašala, ko sem se primajala v kuhinjo. Nosila je obrazno masko in kopalni plašč.

»Ljubica, dragica, obleci se. Katja prihaja in Miša z njo, tako da se, prosim, kar se da uredi. In, prosim, ne nosi tistih oprijetih kavbojk, v njih zgledajo tvoja stegna slonovska,« je rekla in vrnila svoj pogled na telefon.

Imam predlog. Štejmo, koliko žaljivih opazk glede mojega izgleda bo izrekla danes. To je bila ena.

Obrnila sem se in šla nazaj gor. Katja je mamina sestra, prav tako poročena z bogatim možem in ima hči Mišo. Miša je ena redkih v naši družini, ki je dokaj pri sebi, vendar se z njo ne ubadajo tako zelo, ker je vitka in ima lep nasmeh. In tudi zato, ker ji je šla šola odlično in ji še vedno gre. Stara je namreč že triindvajset in ima fanta že štiri leta.

Oblekla sem si modro tuniko. Svoje hudo kodraste lase sem pospravila v visok čop in nataknila sem si bele sandale. V kopalnici sem si umila zobe. Danes se bo nekdo definitivno spotaknil ob to, da nisem naličena.

Odšla sem nazaj dol, kjer me je pričakala mami v spodnjem perilu.

»A pokličem Trišo, da te naliči?« me je vprašala in se postavila pred ogledalo.

»Ne, no,« sem rekla in odšla v kuhinjo. Še ena stvar, zaradi katere me ne obožujejo, je ravno ta, da obožujem peko. Najraje bi postala kuharica. Slaščičarka. Šla bi na srednjo slaščičarsko.

Natočila sem si malo vode in vzela prazen listek. Do konca tedna bom vsak dan nekaj spekla. Danes: kroglice iz bele čokolade. Sreda: tortice v kozarcu. Četrtek: sirova pita. Petek: piškoti s koščki malin in bele čokolade. Sobota: makroni. Nedelja: dan za presenečenje (naj izbere usoda nedeljskega počutja).

»Mami! Za goste bom naredila kroglice iz bele čokolade!« sem zaklicala mami in šla po svoj predpasnik.

»Ljubica, dragica, kaj pa zdrava izvedba tega? Saj veš, da se nihče noče zrediti,« je odvrnila, tokrat v dolgi svetlo roza obleki.

»Ne,« sem odvrnila in spravila vse sestavine na pult.

»Zakaj si tako trmasta? Zaradi tega si tak slonček, oprosti, če nočem biti taka kot ti,« je odvrnila. Žalitev številka dve, pa še dvanajst ni!

»Ne rabš jest. Vem, da jih bo Miša z veseljem poskusila. In brez težav obstanejo do dveh tednov v hladilniku in če se jih res nihče ne bo lotil, jih bom nesla svojim frendom.«

»Ki naj bi obstajali?«

To bom štela kot žalitev številka tri. Res je, da nisem najbolj družabna na svetu. Število sledilcev na instagramu ne presega tisoč in v šoli nisem najbolj priljubljena, kot bi se to spodobilo za naš “klan“. Ampak vseeno imam nekaj pravih prijateljev, ki niso s tabo samo za slike. Zaradi njih sem po vsej verjetnosti tudi tako zelo drugačna od svoje “družine“.

Nisem odgovorila na njeno pripombo in se lotila kroglic. Zavila je z očmi in zapustila kuhinjo

Poleg peke je moj izhod iz te bede še glasba. Tudi ta ni po okusu moje mame ali sestre. Pustimo vse Ariane Grande, Shawne Mendese, Ede Sheerane ter celotno hip hop in pop kulturo. Jaz poslušam glasbo. Nimam je za ozadje. Nimam je za žur. Nimam je za hitro prebavo, da lahko potem čez en teden dobim nov hit.

Imam jo za to, da izvabi iz mene čustva. Da jo razumem. Ne gre za besedilo, gre le za ta neopisljiv občutek užitka, ko je glasba pač najbolj badass zadeva na svetu. Pač.

Okoli enajstih je pozvonilo pri vratih in hišna pomočnica je povabila Katjo in Mišo notri. Dol je pritekla Triša, vsa prečudovita, urejena do pikice. In tako je sledil naval hvaljenja, kako zelo nekomu pristoji ta obleka te pa te znamke in naval samopomilovanja, samo zato, da potem nekdo reče, da to ni res. Vse skupaj postaja že naučena koreografija.

Potem so vse sedle v dnevno sobo na bel kavč in hišna pomočnica je prišla k meni v kuhinjo po pijačo. No, ime ji je Greta, nočem je več klicati hišna pomočnica.

Potem gresta Katja in moja mami na telefon in si pokažeta vse, kar je novega. Na socialnih omrežjih in podobno. Triša gre v svojo sobo in običajno Miše ni na obisku. Vendar tokrat je bila in prikazala se je v kuhinji.

»Hej, kaj delaš?« me je vprašala in si dala svoje svetlo rjave lase za uho.

»Kroglice iz bele čokolade. Še deset minut morajo ostati v hladilniku, potem pa jih lahko poskusiš,« sem tiho odvrnila.

»O, njami. Komi čakam.«

Ostala sem tiho. Nisem najbolj spretna z govorjenjem. Pogosto se sprašujem, ali sem introvertirana ali pač samo depresivna. Ali oboje. Kdo bi vedel, lahko bi bila avtistična, pa moje mame še vseeno ne bi zanimala.

»Kako gre drugač?« me je vprašala. Ni marala nerodne tišine. Jaz sem jo oboževala. Tako zelo sem že navajena na nerodne tišine, da so nerodne samo mojemu sogovorcu in jaz se mu lahko smejim. Navznoter, se razume.

»Bedno, kokr vedno,« sem odvrnila. Moto.

»Ne, no. A veš, da se bom poročila,« je čisto tiho navrgla.

»O, čestitke,« sem hotela zveneti čim bolj vesela. Nisem je objela. Ampak bila sem vesela za njo. Privoščim ji.

»Ja, prva iz družine si, ki je izvedla,« je odvrnila.

»Ojoj,« sem rekla. Zdaj bi jo res morala objeti. Ampak moje noge so bile prilepljene na tla in ostala sem kot kip in jo gledala. Res sem ji privoščila.

»Menim, da boš še najbolj vesela zame. Mami ni všeč, da ne prihaja iz najbolj bogate družine.«

Res bi jo morala objeti. Zares.

»Res ti privoščim,« sem odvrnila.

»Lepo.«

Nerodna tišina.

»Mami je omenila, da poslušaš obupno staro glasbo,« je rekla.

Pokimala sem.

»Jaz jo tudi. Samo ne pred njo.«

Res ne vem, v kaj se je spremenil ta pogovor. Res bi jo morala objeti. 

»Kroglice so že,« sem rekla in jih povlekla iz hladilnika. Krožnik sem postavila pred njo. Vzela je eno in jo poskusila.

»Okej, tole je, o, modelka, tole je bolano dobr. Res, res dobr, okej?« je rekla in vzela tri v roko. Le nasmehnila sem se. Morala bi reči hvala. In morala bi jo objeti. V kuhinji se je prikazala Katja, mamina sestra.

»O, saj res, Borovnica. Nič nisi prišla pozdravit,« je rekla. Skomignila sem z rameni.

»S čim se pa to bašeta?« se je pojavila mami.

»To je neki najboljšega, kar sem probala v življenju,« je odvrnila Miša.

»Oh, daj, no, to zna vsak. Plus, tukaj notri je čisto preveč transmaščob,« je rekla mami.

»Da bi se en dan zbudila v Afriki,« sem tiho rekla pri sebi.

»Miša, nekaj bi ti rada pokazala, pridi,« je rekla mami in vse tri so se spravile iz kuhinje. Kroglice sem ponudila Greti, ki jih je z veseljem nekaj poskusila. Zelo so ji bile všeč, zato sem jih nekaj pospravila v manjšo posodo, da jih bo lahko nesla domov. Potem sem šla v svojo sobo. In skoraj ves dan sem preživela na youtubu.

Vsaj nekaj se pozna, da živim, kakor živim.

Končna številka maminih žalitev tistega dneva je bila sedemnajst.

Osamljenost v mišljenju doda svoje.

Sreda. Tortice v kozarcu.

Vstala sem ob enajstih in šla ven.

Zavedam se, da nisem suha in da mi ne bi škodilo, če bi šlo nekaj kil dol. Ampak dejstvo je, da je hrana res okusna in telovadba precenjena. Težava pri telovadbi je, da je izredno neustvarjalna. Samo ponavljaš ene in iste vaje. Ves čas, ne moreš sproti narediti nekaj novega. Ni zabavno.

Včasih imam občutek, da ne bi bilo tako težko shujšati, ampak tega ne storim samo zaradi tega, ker sem res navajena nasprotovati svoji mami. To bi bilo potem proti mojemu prepričanju. In res se včasih grozno počutim, ko je Triša tako lepa in jo imajo ljudje radi samo zaradi njene lepote. Nič drugega jini treba storiti, kot se le nasmehniti. Jaz pa lahko pečem, pišem in se pogovarjam najbolje kot kadar koli, ampak ne bom nikoli tako hitro pridobila oboževalcev. Čeprav se potem vprašam, ali si sploh želim toliko oboževalcev, ki pa v bistvu to sploh niso.

Hkrati pa, ja, ljudje nismo ustvarjeni, da bi bili sami. Potrebujemo gledalce. Potrebujemo oboževalce. In potrebujemo svoje protiuteži, ker bi nas brez njih odneslo. Ali pa pač preveč razmišljam.

Tortice so bile uspeh. Zvečer je na obisk prišel Trišin fant Samo in jih je prvi poskusil. Zelo so mu bile všeč. Samo je kul. Triša je v njegovi bližini bolj normalna in manj podobna mami. Zato sem pogosto v njuni družbi; rada vidim Trišo, ki je do neke mere znosna. Ne vem, kako sta s Samom pristala skupaj. On je zares drugačen od nje. On je čisti hipster, posluša jazz in je pameten. Morda samo podcenjujem svojo sestro, ampak res ju nikoli ne bi videla skupaj.

Samo je prespal. Prvič. Stavim, da se mami sploh ni zavedala.

Četrtek. Sirova pita.

Ugotovila sem, da je moje življenje sestavljeno iz peke, glasbe, misli in ugovarjanja mami. Največkrat sem sama s svojimi mislimi. V šoli učitelji pravijo, da zelo dobro pišem. In razmišljam. Ne strinjam se najbolj z njimi. V večini so moje misli žalostne in na živce mi gre, da ljudje mešajo žalostne misli z globokimi misli. Res je, da se še nisem poglobila v veselo globoko misel, ampak vseeno.

Zdi se mi, da se moje mišljenje ne razlikuje preveč od mišljenja tistih, ki imajo vsaj nekaj pameti v glavi. Ki razumejo, da je na svetu še kaj več kot Fortnite. Ki razumejo, da vsaka slika lepotice ni resnična. Ki razumejo, da se svet ne vrti okoli njih.

Čeprav tudi tukaj se hkrati ne strinjam sama s sabo. Dejstvo je, da v življenju, ki ga imamo, vidimo le skozi svoje oči. V tem življenju smo to mi in nihče drug. Zato živiš lahko samo v svoji koži. Nikoli ne bom moja mami, Triša ali Greta. Vedno bom jaz in vedno bom jaz glavna vloga v tem filmu za vesoljce, ki so nas posadil na Zemljo. Zato se svet ne more vrteti okoli nikogar drugega kakor vsakega posameznika. Če ne bi obstajala, sveta ne bi mogla videti. Bilo bi nič iz mojega stališča. Sveta ne bi bilo. Bil bi za druge, ampak ker mene ne bi bilo, ne bi videla nič od tega in bi zame bilo, kot da ga ni. Težko je razumeti, ampak to je dejstvo.

Ampak s tem ne zagovarjam egoizma.

Sirova pita je ena najboljših stvari. Brez težav bi jo jedla vsak dan, ampak tako zelo vseeno mi ni. Ko je bila pita v pečici, je do mene prišla Triša.

»Veš, Brina, a ne? V nedeljo ma parti, pa me je prosila, če te prosim, da ji spečeš ene piškote,« je rekla.

»Ja? Kakšne pa?« sem jo vprašala.

»Kokr češ. In, ja, povabljena si zraven,« je še dodala in pogledala na telefon.

»Kul. A sta še skregani?«

»Ona misl, da ne. Naj ostane tako.«

Moja hudobna sestra. Ko misliš, da je že vse okej, ni.

Pita je bila dobra. Oči jo je pol pojedel.

Petek. Piškoti s koščki malin in bele čokolade.

Nikoli nisem razmišljala o samomoru. Tako hudo ni. Mislim res, v bistvu ni hudo. Zvenim, kot da se na polno smilim sama sebi. In tudi se, ampak ne glasno. Lahko bi bolj nasmejano hodila po svetu, glede na to, da si lahko kupim, kar mi pade na pamet. Ne dobesedno, ampak skoraj. Nekako sem res bedna, da tako razmišljam, ko mi je vse servirano na krožniku. Ampak ne vem, to očitno ni enačba za srečo v življenju. Enačbe za srečo v življenju ni. Življenje ni matematika in logika.

Ja, filozofija je najjača veda. Dejstvo.

            Oči je danes šel na službeno pot. Piškoti so bili odlični. Triša me je povabila, če grem z njo zvečer na zabavo, ampak da se moram pretvarjati, da nisva sestri oziroma da se sploh ne poznava. S tem nisem imela težav; tako ali tako se ni kaj dosti razlikovalo od vsakdana.

            Oblekla sem srajco in hlače z naramnicami. Sploh nisem izgledala tako grozno kot običajno. Lase sem pustila spuščene. Šli sva s taksijem.

            Nikogar na zabavi nisem poznala. Tako ali tako nisem najbolj družabna oseba na svetu. Sedela sem v kotu in spremljala dogajanje. Bilo je zadušljivo in polno ljudi. Nekaj ljudi me je pozdravilo, ampak ker pogovor zaradi strašljive nerodne tišine ni stekel, so vsi odšli.

Triša se ga je hudo napila in se zalizala z enim od fantov. Toliko o zvestobi. Pijače ne moreš kriviti večno. Nihče ni plesal in vse manj se je govorilo. Vsi so bili bolj skupaj in vsi so bili vedno bolj majavi.

            »Pozdravljena,« se je prikazal fant, ki ga nisem poznala in prisedel.

            »Hej?« sem začudeno odvrnila.

            »Že ves večer sediš tuki,« je rekel.

            »Res? Nisem opazila,« sem odvrnila.

            Nasmehnil se je.

            »Jaz sem Viktor,« je rekel in mi ponudil roko.

            »Borovnica,« sem odvrnila in sva se rokovala.

            Nastala je moja preljuba nerodna tišina.

            Bila je dolga. Ampak Viktor je ostal. Občutek imam, da niti ni razmišljal, kaj bi me vprašal. Samo sedel je.

            Mimo je prišel nek fant in ga povabil, če gre z njim nekaj pogledat.

            »Mislim, da bom ostal kar tukaj pri Borovnici,« je rekel. Ni me pogledal. No, ta odgovor je bilo presenečenje.

            Še tišine.

            »Poznaš koga tukaj?« sem ga vprašala.

            »Ja,« je odvrnil in ostal tiho. Obvlada. Nerodna tišina mi je skoraj postala nerodna.

            »A se nameravaš poročiti?« me je vprašal.

            »Kaj si pokadil, da ti je to padlo na pamet?« sem ga vprašala.

            »Nič, vsaj kolikor jaz vem. Samo zanima me. Kar tako.«

            »No, ne vem še. Mogoče,« sem odvrnila.

            Dolga tišina. Za kakšnih pet minut.

            »Zakaj si prisedel?« sem ga vprašala.

            »Zdela si se zanimiva,« je odvrnil. Še vedno se nisva spogledala. Izgledal je starejši od mene, ampak ne zelo. Bil je suhcen z svetlo rjavimi lasmi, ki so mu prekrivali malo obraza. Ni zgledal emo, prej samo podoben junaku iz enega od animejev.

            »Ja, in zdaj si odkril, da nisem?« sem ga vprašala.

            »Ne ...« je odvrnil. Hotel je še nekaj dodati, ampak se je ustavil.

            »Nekaj si hotel dodati,« sem rekla.

            »Ne vem, če je pametno, da ti povem.«

            »Lahko prenesem. Navajena,« sem rekla.

            »Kaj pa vem,« je odvrnil.

            »Dej, no,« sem rekla in prvič sva se spogledala, ampak se je takoj zagledal nazaj v svoja kolena.

            »Lepa si,« je rekel. Kar tako.

            »Tega mi nisi hotel povedat? Oziroma še huje, to si mi hotel povedat? Zakaj?«

            »Zakaj ti nisem hotel povedat ali zakaj si lepa?« me je vprašal in strmel v svoja kolena, kot da bo zaradi tega zaslužil milijon evrov.

            »No, zdaj ko si vprašal, oboje,« sem odvrnila.

            »Am, nisem ti hotel povedati, ker ženske avtomatično mislijo, da hočem osvajat, ampak pač si lepa, to pa še ne pomen, da te osvajam,« je rekel.

            »Torej me ne osvajaš?«

            »No, ja, lepa si, pa ker se prave lepote ne da opisat z besedami, bom utihnil,« je rekel. Strmel v kolena. Tišina. Dolga.

            »Ampak, a me osvajaš al ne?« sem ga po dolgi tišini vprašala.

            »Ne vem še,« je odvrnil.

            Tako neroden je bil kot jaz. Bilo je zabavno.

            »Dejansko misliš, da sem lepa? Ni kakšen izziv al kej tazga?« sem ga vprašala po še eni dolgi tišini.

            »Ne. A se še nisi pogledala v ogledalo?« me je vprašal.

            »Sem. Moram rečt, slab okus maš,« sem odvrnila, on pa se je nasmehnil.

            »Relativna zadevica tole,« je rekel.

            Tiho sva bila do enih zjutraj. Kar tako. To je bila najbolj zanimiva tišina v mojem življenju. Bilo je tako privlačno. Bila je taka seksi tišina.

            »Odločil sem se. Osvajal sem te,« je rekel po tej izjemni tišini.

            »Ampak to ne spremeni dejstva, da si lepa,« je še dodal. Nisem bila tako prepričana o tem, ker se je najbolj spogledoval s svojimi koleni.

            »Prva oseba si, ki mi je to rekla. Ever.«

            »Kakšna čast,« je odvrnil.

            »Kakšno glasbo poslušaš?« sem ga vprašala čez nekaj časa.

            »Kpop,« je odvrnil. To pojasni frizuro. Zagotovo obožuje anime.

            »Aha,« sem rekla in nisem skrivala rahlega razočaranja.

            »A, ne maraš Kpopa.«

            »Ne razumem ga,« sem rekla.

            »Si ga poslušala?«

            »Ne preveč.«

            »Zato ga ne razumeš. Lahko ti ga razložim.«

            »Lahko ti obljubim, da se bova še kdaj videla in to prestaviva na enkrat drugič.«

            »Fonska?«

            »Verjamem v usodo,« sem odvrnila in vstala. In odšla, ker mi je ravno med zadnjim premorom od tišine Triša napisala, da se odpravljava. To je bila daleč najboljša noč tega poletja.

            Sobota. Makroni.

            Za makrone si je treba vzeti čas. Potrebuješ veliko potrpljenja. Večino časa samo sedijo, pred peko, po peki. Zdi se, kot da se dolge štiri ure priprave nič ne dela in je vse čakanje zaman. Ampak potem je čakanje vsega vredno, ker nastane – makron. Osebno jih obožujem, zato je to zame prava mojstrovina.

            Ampak glede na včerajšno noč sem lahko pri peki makronov razmišljala le o prispodobi, ki nastane iz peke. Čakanje, ki je poplačano. In če gre en korak narobe, so makroni en ubogi zmazek. Ne delaj napak pri makronih.

            Ne govorim o makronih.

            Triša je imela hudega mačka, zato ni opazila, da se je v mamini postelji zbudil mlad moški. To ni bilo prvič. Kolikor naj bi moja mama ljubila mojega očeta, je seveda bolj ljubila njegov denar. In čeprav je zadela na lotu in bi lahko šla na svoje, je svojo pohlepno rit pustila poročeno z mojim očetom in ima raje manjše afere, ko ga ni.

            Včasih, ko me res razkuri, želim povedati očetu. Ampak potem tega ne storim. Kolikor smo nepovezani in žaljivi, smo še vseeno družina. Ne morem je kar zatožiti.

            Makronov sem se lotila kar zgodaj in do enih so bili končani. Uspeli so. Sicer jih ni nastalo veliko (točno dvanajst, če sem natančna), ampak tudi to je bilo super. Greti so bili zelo všeč, celo Triša je enega poskusila, češ da so iz beljaka in mandljev, torej ekstra beljakovine. Čeprav ji je bilo potem zelo slabo in ga verjetno ni okusila, tako kot ljudje, ki niso celotno prejšnjo noč pili.

            Viktor je bil zanimiv.

            Okoli dveh, ko je Triša izgledala kot prerojena, le da ji je še vedno bilo slabo, je rekla, da je povabljena na še eno zabavo in da če hočem, lahko ponoviva kot včeraj. Le na drugi zabavi. In ideja se mi ni zdela slaba.

            Že druga zabava v enem tednu. Noro.

            Spet sva šli s taksijem, kar je pomenilo, da se bo Triša spet napila. Alkohol ji je res dogajal zadnje čase. Sama ga še nisem poskusila, ampak me zanima. Samo ne vem, kdaj in s kom bi ga testirala. In ne vem, kakšne bodo posledice. Ne vem, a naj ga sploh poskusim. Mogoče bolje, da ga sama, brez ljudi okoli sebe.

            Torej zabava.

            Drugi kotiček. Tokrat svetlo modre stene in rahlo manjša soba. Bolj zakajena. Nekaj ljudi je celo plesalo. Glasba je bila za bruhat. Vsak komad sem si zapomnila v kronološkem vrstnem redu, ker jih zares nisem marala.

            Ostala sem v kotu.

            Tokrat so me pustili. Nihče me ni pozdravil, ogovoril. Tako je bilo še najbolje. Spet so se ljudje čisto zamenjali. Ne razumem, da se nihče ne sprašuje, od kod sem se vzela, glede na to, da se s Trišo ne poznava.

            Potem pa je prisedel. Moj usodni sosedalec.

            »Borovnica,« je rekel.

            »Viktor?«

            »Kakšno glasbo pa ti poslušaš?« me je vprašal.

            »Takšno, ob kateri čutim nekaj drugega kakor jezo, kako slab je komad,« sem odvrnila.

            »Zvrst?«

            »Ne potrebuješ zvrsti. To je nepomembno. To je omejevanje.«

            »Ampak zakaj si potem ne pustiš poslušat Kpopa? To je zvrst in ti se je izogibaš,« je odvrnil in do neke mere je imel prav.

            »Okej, recimo, da ne maraš fižola. Zato se ga izogibaš. In zato tudi ne ješ fižolove juhe, niti prebranca, niti jote. Tako nekako je pri meni in glasbi. Nisem ravno fenica popa, zato ne poslušam latino popa, kpopa ... Ampak recimo, da imaš rad čičeriko, ki je do neke mere podobna fižolu, zato imam občasno rada alter pop in pop iz osemdesetih.«

            »Res bi lahko doktorirala iz tega. Ampak Kpop lahko poskusiš. Mogoče je čičerika,« je odvrnil. Ne vem, zakaj sem najprej pomislila na fižol za prispodobo.

            »V redu. A maš kej na fonu?« sem ga vprašala. Pokimal je.

            »Pejva ven, kjer je dokaj tiho in mi pokaž,« sem odvrnila.

            »Ampak prej moraš obljubit, da boš priznala, če ti bo vsaj malo všeč,« je odvrnil.

            »Okej. Če mi bo všeč, bom priznala,« sem rekla in vstala, vendar me je povlekel za roko in sem se spet usedla.

            »Obljubit moraš,« je rekel.

            »Obljubim,« sem rekla in potem je prvi vstal in me potegnil na noge. Ni me spustil. Triša me je komaj opazno začudeno pogledala.

            Zunaj sva sedla na kamnite stopnice in Viktor je izvlekel telefon.

            »Da razčistva takoj. Nisem gej. Naj se to vprašanje v najinih pogovorih ne pojavi,« je rekel in pobrskal po svoji zbirki pesmi.

            »Torej, najbol basic je Bts in res jim gre dober. In, okej, preden ti dam za poslušat: kpop temelji na skupinah. Maš moške in ženske skupine in vsi so ful lepi. Tko za ženske je ideal suhost in lepe face in za moške v bistvu tud. In pri Kpopu ne gre samo za glasbo. Gre za celoten izgled, za ples, za šov in trdo delo. Vsi, ki delajo v tej industriji, so močno omejeni in delajo do onemoglosti, ampak zadeva je pol huda. In Kpopa ne moreš dat v isti koš kot vsak drug pop, zato ker se pač razlikuje,« je odvrnil.

            »Vsak, ki dela v pop industriji, je omejen in dela do onemoglosti, sam pri Kpopu to ni tabu tema. In mimogrede, vse to sem že vedela, daj glasbo. Slišala sem samo neki od Bts in Blackpink, se mi zdi,« sem rekla.

            »No, Bts je res zaslovel na polno in Blackpink s svojim Ddu-du Ddu-du tud. Jaz imam rad Kpop že samo zaradi barv v videih,« je rekel in zavrtel nekaj od Bts.

            »Zanimivo je, ker je v korejščini, ampak drugače pa pač mal drugačen pop,« sem rekla.

            »Ja, no, naslednja skupina, ki ti jo hočem predstavit, je NCT. Oni so tud ful v redu, pa še všeč mi je njihov koncept. Oni niso obstoječa skupina. Bts na primer je obstoječa skupina in če nekdo gre, pač razpadejo in Bts ne more več obstajat. Ampak NCT ne more razpast, ker bodo njihovi menedžerji dobil nove dobre pevce in plesalce,« je rekel in zavrtel še eno pesem, ki mi je zvenela skoraj isto kot prejšnja.

            »Veš, težava s Kpopom je, da vse zveni več al manj isto,« sem rekla.

            »No, okej, potem pa poglejva exo. Oni vedno sprobavajo nove žanre; niso samo pop, ampak so tud rock, pa mal hip hopa pa naredil so klasične duete. O, pa tud podskupine samo vokalistov,« je rekel.

            »Okej, dej neki rocka od njih,« sem rekla.

            In je zavrtel. Bilo je bolje, ampak še vseeno čudno. Res sem se trudila, da bi mi bilo všeč, res.

            »Ni ti všeč, a ne,« je rekel, ker je očitno to razbral z mojega kislega nasmeha.

            »No, kaj pa ženske?« sem ga vprašala.

            »No, ženske poslušam mal manj. Pri njih je mal slabo, ker so njihovi šefi še bolj na to, da morjo na te obupne diete. Pač Twice, pa Red velvet so take mal starejše in majo v večini pop pa mal elektro popa in pojejo ful visok, ampak so tko korejsko kawaii. In da ne omenjam njihovih fenov. Namesto, da bi jih oboževal in bli na strani svojih najljubših skupin, jim očitajo škandale kot pozabljanje koreografije ali pa zaspanost. Pa še to je, da so tko: bodi fen od ene skupine al pa od nobene,« je rekel in potem zvrtel nekaj od Red velvet. Na kratko, ni mi bilo všeč.

            »Res sem se trudila, da bi mi bilo všeč,« sem rekla.

            »Ah, sej je okej. Al ti je všeč, al pa ne. Občutek imam, da nečesa vmes pri Kpopu ni,« je rekel in šla sva nazaj v sobo, ki se jo je dalo opisati le z dvema besedama: slab zrak.

            Tam, kjer sva sedela prej, je bil par.

            »Upam, da se ne bosta pojedla,« je pripomnil Viktor in šel v kuhinjo po pijačo.

            »Boš?« mi je ponudil pivo.

            »Ne,« sem odvrnila. Skomignil je in odprl svojega. Potem sva sedla na stopnice.

            »Ne piješ?« me je vprašal.

            »Nisem še. Ampak bom. Enkrat. Ne vem še, kdaj,« sem odvrnila.

            »Dej dons,« je rekel.

            »Ne vem, če bi rada pozabila danes,« sem odvrnila.

            »Jaz osvajam tebe in ne obratno,« rekel.

            »In kaj boš naredil?« sem ga vprašala.

            »Ti res ne razumeš, kok huda si zdele. Potrebujeva tišino,« je rekel in me prvič pogledal v oči in gledal. Ni odmaknil pogleda. To je bila drugačna tišina od tistih zabavnih tišin, ki so bile nerodne mojim sogovorcem. Bila je zares nenavadna in nova.

            »Okej. O čem si govorila?« je rekel čez nekaj časa.

            »Nič posebnega,« sem odvrnila in pogledala v zrak. Ostala je tišina. Stara dobra tišina.

            »Kako to, da si na teh zabavah?« me je vprašal po dolgi tišini.

            »No, starejša sestra me pelje. Le, da se potem v večini pretvarja, da se ne poznava. Oziroma to je kompromis. Z njo grem lahko na zabavo, če se ves čas pretvarjava, da se ne poznava, in potem greva, ko mi ona napiše sporočilo,« sem odvrnila.

            »Kakšna grozna sestra. Zakaj to dela?«

            »Verjetno zato, ker nisem tako lepa in urejena in popularna kot ona. Verjetno se me pač sramuje.«

            »Grdo.«

            »Ja, ampak to se dogaja med brati in sestrami,« sem odvrnila.

            »Niti ne. Kera je?« me je vprašal.

            Pokazala sem mu Trišo, ampak sem ga prosila, naj ničesar ne stori.

            »Okej, ravnokar si postala še desetkrat bolj usekano huda in najjača,« je rekel.

            »A sem ti omenu, da ne znam osvajat,« je rekel in naredil požirek.

            »Ne in zaenkrat si še kar zanimiv,« sem rekla.

            »No, potem ti bom omenil. Slab sem v osvajanju,« je rekel in naredil še en požirek.

            »Dobro vedeti, da nisem edina,« sem rekla.

            »Ne, ne, ne, ne, ne veš, ti ne rabiš govorit, zato da sem z veseljem v tvoji družbi in to je nekaj zelo novega. Bolje je kot kakršnekoli besede,« je rekel.

            Ostala sem tiho. To je zvenelo tako zelo pocukrano, ampak zaradi nekega razloga je delovalo. Tako sva večer preživela v 90-odstotni tišini in brez dotikanja.

            To ni normalno za moja leta. Ampak kaj pa je normalno za moja leta.

            Danes se Triša ni tako hudo napila. Bila je sposobna normalne hoje in dokaj normalnih stavkov.

            »S kom si se pa dons to, no, karkoli že si?« me je vprašala.

            »Z Viktorjem,« sem odvrnila.

            »Ha, ha, to je tako pasje ime,« je odvrnila in ugotovila sem, da ji tega ne bi smela povedati.

            »Viktor je šestnajst, ne vem, kaj delaš z njim,« je rekla.

            »Sediva v tišini,« sem odvrnila.

            »Ti si največja čudakinja na svetu,« je rekla in se zagledala skozi okno. Na take in podobne besede sem bila imuna. Ni me premaknilo. Ni bilo pomembno.

            Nedelja. Dan za presenečenje (naj izbere usoda nedeljskega počutja).

            Vstala sem pozno. No, vstala sem, ko je v mojo sobo prišla Triša.

            »Hej,« me je pozdravila s svojim narejenim nasmehom. Vedela sem, da me bo prosila za uslugo.

            »Želiš?« sem jo zaspano vprašala.

            »Danes greva na Brinino zabavo in prosila sem te, da ji spečeš piškote. In predlagam ti, da daš noter tole,« je rekla in mi pod nos pomolila plastično vrečko, polno zelenorjavih vršičkov.

            »Triša, kaj je to?« sem jo vprašala.

            »Ne vem natanko, kako se imenuje,« je rekla.

            »Triša?« sem jo nezaupljivo pogledala.

            »Verjemi mi, ful bo dobr,« je rekla in mi porinila vrečko v roke. Bila sem zaspana, zato sem skomignila in jo postavila na nočno omarico.

            Peke sem se lotila okoli dveh. Poiskala sem recept za mlečne piškote in improvizirala. Vendar ko sem to “začimbo“ odprla in začela stresati v maso, se je po kuhinji razlezel zelo znan vonj, ki se znajde na skoraj vsaki zabavi in zvečer v skoraj vsaki soseski.

            »TRIŠA??!!« sem se zadrla in takoj ugasnila mleko.

            »Ja?« se je prikazala in zavohala.

            »Ne morem verjet, da si se mi tako zlagala, zdej mi še roke smrdijo po tem!«

            »Ne bodi no tako nedolžno dete. Prižgi nazaj,« je rekla izredno resno.

            »Sama si speč,« sem rekla in se odpravila v svojo sobo.

            »Hej! Če ne boš spekla, bom Viktorju povedala, da ... da ... da imaš fanta in da se pogovarjaš z njim samo zato, ker se ti je na zabavi zdel bogi,« je rekla in pomahala s telefonom, kot da bi pomahala z nožem.

            Počasi sem se premaknila nazaj za pult. Tudi če ji Viktor ne bi verjel, bi to pokvarilo najino tiho, nedolžno razmerje.

            »Pridna,« je rekla Triša. »In šla boš na zabavo. Sama. Povedala boš, da se ne počutim najbolje in da me zato ni oziroma, če te ne vpraša, zakaj me ni, ji tega ni treba razlagat. In ostala boš tam in ne boš ji omenila za to začimbo,« je še dodala in odšla iz kuhinje.

            Nisem je razumela. Res misli, da se jih ne bo že od daleč zavohalo.

            Spekla sem jih in pospravila v lepo vrečko. In oblekla sem svoje običajne hlače z naramnicami. Bila sem jezna. Zares jezna in sita svoje družine. Mami je komentirala smrad v kuhinji, češ da sem postala tako depresivna, da sem začela z drogami. Ni pa rekla, naj neham. Ali naj si najdem pomoč. Zares vseeno ji je.

            Štartala sem okoli sedmih in šla sem peš.

            Pri Brini doma sem se počutila še najbolj doma. Brina je bila super odprta in zabavna. Hodi na srednjo umetniško, skupaj s Trišo. Obe hodita na sodobni ples, le da Brina obvlada, Triša ga pa ne razume najbolje.

            Pri Brini doma več ali manj vse deluje prav; imajo ravno toliko denarja, da si marsikaj privoščijo, ampak niso obsedeni z njim. Starši se imajo radi in podpirajo vse svoje otroke. Ravno preko Brine in njenega brata Marka sem odkrila glasbo, ki mi je všeč, in ravno onadva mi pomagata, kadar imam doma zares dovolj. Zato ta zabava sploh ni bila slaba ideja, samo ni mi bilo všeč, da sem prinesla te piškote.

            Ko sem prišla, staršev ni bilo več doma. Zabava se je kot ponavadi odvijala na podstrešju (ki sicer ni podstrešje, pač pa le drugo nadstropje s stropi v obliki strehe).

Brini sem dala piškote in ji omenila, da Triše ne bo. Potem je Brina šla po pijačo, Mark pa dol po klubsko mizico. Še pred tem me je Brina predstavila Robidi, ki me je vprašala, kje je stranišče. Odpeljala sem jo do tja, potem pa sem sedla na stopnice in premlevala, kaj naj storim glede piškotov.

            »A si okej?« me je vprašala, ko se je vrnila iz stranišča. Robida. Kako zanimivo. In Mark ravnokar hodi z neko Malino. Supermoči jagodičevja. Naslov ene grozno klišejske znanstvenofantastične serije, ki ne bi uspela niti skozi prvo sezono.

            Razložila sem ji, kaj vse se je zgodilo glede piškotov, Brine in Triše.

            »Kam hodš v šolo?« me je potem vprašala.

            »OŠ Prule,« sem odvrnila.

            »Osnovka? Resno? Js sm mislna, da si na srednji,« je rekla iskreno presenečeno.

            »Nisi prva. Jaz bi to pripisala odvečnim kilogramom,« sem odvrnila.

            »Jaz pa tvojem govorjenju, čeprav sva se komaj spoznali« je odvrnila in se nasmehnila. Imela je modro pobarvane lase ter postavo peščene ure. Skupaj sva odšli nazaj gor.

            Odšla sem do manjše mizice, ki zaenkrat ni bila polna pijače. Pojavil se je fant mojih let in mi nekaj ponudil. Bil je dan za alkohol. Danes ga bom poskusila. Vzela sem tisto, kar mi je ponudil, in okusila. Bilo je čokoladno z dodatkom nečesa novega. Bilo je zanimivo. Kako pogosto so stvari zanimive.

            Usedla sem se na blazino, ki je bila blizu stene, in pila čokoladno zadevo. Do mene so prišle tri punce.

»Pozdravljena! Lahko spoznaš svojo novo familijo. To je Robida, Malina in jaz sem Jagoda. Slišala sem, da si Borovnica,« je rekla punca z dolgimi svetlimi lasmi, ki se je predstavila kot Jagoda. Vse tri so bile tako lepe. Jagoda je bila tipična svetlolasa lepotička; taka, ko že od daleč veš, da je zagotovo popularna. Robida je izgledala tako kul in badass in modra barva ji je res pasala, čeprav sem jo komaj spoznala in nisem imela pojma, kakšna je njena naravna barva. In Malina. Njo je težko opisati, ker je bila res ... Zanimalo me je, če se bi zdela Viktorju lepa. Če bi bil tukaj, bi ga vprašala.

»A ..., kul,« sem odvrnila. Naredila sem požirek tistega, kar sem imela v kozarcu in se še enkrat nasmehnila.

»Kaj piješ?« me je vprašala Jagoda.

»Ne vem točno,« sem odvrnila z enakim nasmehom. Naredila sem še en požirek.

»Bilo je na tisti mizi in on mi je ponudil in sem vzela, ker ne znam normalno reagirat v kakršnih koli interakcijah z ljudmi, ki jih ne poznam že vsaj pet let,« sem razložila in nagnila kozarec, vendar mi ga je Jagoda vzela iz rok in povohala. Občudovala sem njeno sproščenost.

»Čokoladni liker? Ha, ha, ha, lepo. Brina je izbirala pijačo,« je rekla in mi vrnila kozarec. Nisem vedela, ali je bilo to slabo ali dobro.

»Kdo vrti muzko?« je vprašala Malina, ko se je začel Taki Taki.

»Zdi se mi, da Olivija,« je odvrnila Robida in se skremžila.

»Mark, tvoja sestrca ma obupn okus za glasbo!« se je zadrla Malina na drugo stran prostora, kjer je stal Mark. Pritekel je k njej.

»Po enajsti jo bomo prestavl na vrata, takrat šele pride večina in takrat je komp in muzka tvoja,« ji je rekel in ona se mu je nasmehnila. Nato ga je potegnila za sabo in začela plesat. Tako lepo se je gibala. Zares je bila neopisljiva. Nisem vedela, da taki ljudje obstajajo in jih ne najdeš le na socialnih omrežjih. Bila je perfektna. Brez napak.

»A ni ravnokar rekla nekaj v smislu tega, da ji ta komad ni všeč?« sem rekla. Ne vem, zakaj. Rada imam tišine.

»Mogoče je njen “guilty pleasure“,« je rekla Jagoda. Gledale smo, kako pleše.

»A kej trenira?« sem vprašala. Govorim. Kar tako. Kaj se dogaja?

»Ne bi vedla,« je odvrnila Robida in pogledala Jagodo, če se mogoče njej sanja, vendar je odkimala.

»Res je huda,« je rekla Jagoda.

»Na prvi pogled je taka pridna punčka, otroško lušna s to svojo postavico, ampak, ej, tole je drug level,« sem odvrnila. Kaj mi je? Na koncu bosta kvečjemu mislili, da sem lezbijka!

»Zasedena je,« je rekel Mark, ki nas je očitno poslušal.

»Ja, da ne boš postal lubosumn na tla, ker se jih dotika ves čas,« sem odvrnila in naredila še en požirek. Mark mi je vrnil pogled, nato pa so njegove oči ostale na Malini. Mogoče alkohol res deluje.

»Zdej ne morem it plesat. Postavila je previsoke kriterije,« je rekla Jagoda.

»Itak te zraven nje nihče ne bi gledal, hec, hec,« je rekel Mark.

»Realist. To mi je všeč,« je odvrnila nazaj in ostala na blazini z nama z Robido. Opazila sem, da nisem edina tako navdušena nad Malininim plesom.

Mimo je prišel isti fant, ki je meni ponudil pijačo, in jo ponudil tudi Robidi.

»Ne bom,« je odvrnila.

»Ne piješ?« sem jo vprašala skoraj začudeno, čeprav sem danes prvič “pila“.

»Niti ne. Andraž, mami,« je odvrnila in potem je odšel. Očitno je nekaj bilo za tem. Mark se je pridružil Malini na plesišču. Vedela sem, da Mark pleše, ampak nisem pa vedela, da tako dobro pleše.

»Najbolj bedni komadi stoletja,« sem se oglasila, ko je Olivija zavrtela Gagnam style. Takrat sta se nam pridružila Mark in Malina.

»Ampak, resno, čigava ideja je bila, da prepustite muzko najmlajšemu osebku na tej zabavi?« sem se ponovno oglasila. To je bilo zares novo. Ni bilo tišine.

»Ja, ja, ji bom reku, naj se spoka s kompa,« je rekel Mark in šel do Olivije.

»A boste kar obsedele tuki?« je vprašala Malina.

»Ob tebi bolj težko plešemo, padaš iz povprečnega miganja,« je rekla Jagoda.

»Okej. Js morm lulat. A kdo ve, kje je WC?« je vprašala Malina. Vse tri smo pokimale. Spogledale smo se in Jagoda je prva vstala. Tako sta šli do WC-ja, Mark pa se je vrnil in vprašal, kam je šla Malina.

»WC,« sem hitro odvrnila. Odložila sem svoj kozarec in legla na hrbet. Primanjkljaj tišine mi je bil tako zelo nov. Morala sem se malo oddaljiti.

Robida je vstala in šla čez prostor. In jaz sem si šla po novo pijačo. Vzela sem gin tonik. Ni bilo tako dobro, kot so ga hvalili, ampak vseeno je bilo znosno. Počutila sem se, kot da lahko naredim karkoli. Pozabila sem na piškote. Ves prostor se je zdel nekako daleč od mene. Jaz pa sem ležala na blazini in opazovala strop. Razmišljala sem o Viktorju. Ali se bo še tretjič prikazal na tretji zabavi zapored. 

»In?« je kar naenkrat prišla Robida.

»Ta strop je tako zelo bel,« sem odvrnila in se usedla. Malo se mi je zvrtelo v glavi. Nisem točno vedela, ali sem si to rekla samo v glavi ali glasno. Pogledala sem v svoj kozarec. Bil je prazen. Vstala sem, da bi šla po pijačo. Hotela sem biti ne nedolžna. Nisem dete, Triša.

»Prvič piješ?« mi je sledila Robida.

»Mhm, neki tazga, ja,« sem odvrnila in vzela še en gin tonik.

»Ne čaka te prijetna noč,« je rekla. Bilo mi je vseeno. Vrnila sem se nazaj v naš kotiček. Bilo je tako prijetno in čas je letel. Vem, da se je zgodilo kar nekaj stvari. Klubska mizica se je razbila. Ko sem šla na stranišče, sem zagledala Brino in še eno dekle, pritisnjeno ob umivalnik v poljubu. To bo ostala naša mala skrivnost. Tako sta rekli. Potem sem še naprej ležala na kavču in ugotovila, da je bilo drugo dekle prijateljica od tiste z modrimi lasmi, katere ime sem pozabila. In potem sem počasi pozabila vse.

Ponedeljek. Tema. Slabost. Jutro na stranišču. Trišin čarobni napitek. Slabost. Ne vem, kako sem sploh prišla domov. Ne vem, kaj se je zgodilo. Ne sanja se mi. Če sem koga spoznala, super. Odločila sem se, da bom naslednji dan poklicala Brino, samo zato, da vem, kaj se je dogajalo.

Alkohol. Kratkotrajna zabava.

Napaka.

Večere si rada zapomnim. Rada imam svoje tišine. Trenutno imam rada Viktorja kljub njegovem kpopu.

Včeraj. Me. Ni. Bilo.

Tisto. Nisem. Jaz.

 

 

            MALINA

 

            Sobota je bila izredno sončna. Jutro je bilo prelepo. Vstala sem, se počesala in si naredila zajtrk. Potem sem se oblekla in zbudila očija. Zatem sem šla pod tuš in si umila zobe. Včasih nas v življenju osrečijo najbolj preproste stvari.

            Nato pa je pozvonilo pri vratih.

            »Hej, Malina,« se je oglasil Mark.

            »Kdo je?« je zaklical oči.

            »Am ..., Mark,« sem obupala nad izmišljevanjem.

            »O, pride gor?« me je vprašal.

            »Očitno,« sem odvrnila in odklenila vrata. Kmalu se je prikazal Mark.

            »Dan, jaz sem Mark,« se je predstavil očiju in mu podal roko.

            »Simon, Malinin oče,« je odvrnil in se z njim rokoval.

            »Če nimate nič proti, bi si za trenutek sposodil Malino. No, za malo daljši trenutek. Vrnem jo do večera,« je rekel.

            »Ne vem, če to gre tako,« je rekel oči. Pogledala sem ga.

            »No, gre za to, da so doma predlagali, da prideva z Malino na kosilo. In v končni fazi, lahko pridete zraven,« je dodal.

            »K vam na kosilo?«

            »Ja, seveda. Več nas je, bolje je. Razen če sta imela kakšne načrte,« je še vseeno dodal. Nobenih načrtov nisva imela.

            »Ja, nobenih načrtov nisva imela. Pa ja ne jeste kosila že ob enajstih?« je rekel oči.

            »Do Rožne doline ni zelo blizu. Peš sem,« je rekel.

            »Okej, okej. Predlog. Daš mi naslov in pridem, ko se začne kosilo, vidva pa pojdita sama. Predvidevam, da bo to vsem kul,« je rekel.

            »Super. Napišem vam naslov, kosilo bo pa enkrat od enih naprej. Kakšne posebne želje, glede na to, da je Malina vegetarijanka?« ga je vprašal.

            »Ne, ne, karkoli bo, bo super, ne delajte si preveč dela,« je odvrnil oči in se nasmehnil.

            »Velja,« je odvrnil Mark in nastala je nerodna tišina.

            »Greš noter?« je vprašal oči.

            »No, ne vem, naj Malina pove, če že greva,« je odvrnil in me pogledal.

            »Samo še obujem se,« sem odvrnila. Potem sva se poslovila in odšla.

            »Kul očeta maš,« je rekel Mark, ko sva hodila.

            »Hvala. Upam, da se zavedaš, da lahko kdaj vnaprej sporočiš, da prideš,« sem rekla.

            »Ja, ampak presenečenja so bolj zabavna. Ali pač ne,« me je pogledal.

            »Ne, všeč so mi presenečenja, sploh taka. Ampak potem bi se lahko lepše oblekla ali pa dan prej poskrbela, da bi dlje spala in podobne stvari,« sem odvrnila.

            »Všeč si mi. V katerihkoli oblekah, pod njimi boš še vseeno ti,« je odvrnil, potem pa še dodal: »Poleg tega pa nosiš zelo lepo obleko,« je odvrnil.

            »Hvala. Moraš se umirit s komplimenti, saj drugače sploh ne pridem do mojih komplimentov za tebe,« sem odvrnila.

            »Ne gre za tekmovanje,« je odvrnil.

            »Torej, bom spoznala tvojo družino? Vso?«

            »V celi celoti. Ne se preveč veselit. Moja starša sta zelo odprta, ampak včasih celo preveč in izpadeta čudna. Olivija zgleda kot majhna punčka, vsa nedolžna, ampak v bistvu je čist drugačna in marsikoga presenet s svojim govorjenjem. In Brina je lezbijka. Na polno pisani. Sam Brina ni še uradno ... v bistvu veva samo jaz, Olivija in ene par frendic, čeprav hod ven s puncami že štiri leta.«

            »Doma še ni povedala?« sem ga vprašala.

            »Ne. Sej ve, da bi mami pa oči v redu sprejela, ampak nekako ji vseeno ne gre z jezika,« je odvrnil.

            »Ma punco?«

            »Trenutno ne,« je odvrnil.

            Bližala sva se Karlovškemu mostu.

            »Pogrešala sem te,« sem rekla.

            »Ne morem verjet, kako zelo podobna sva si. Hej, še velja, da prideš jutr?«

            »Ja, itak,« sem odvrnila.

            »Ne pozab na Mak,« je rekel.

            »Kako le, če je pa najina hči,« sem odvrnila.

            »Samo preverjam. Kako si?« me je potem vprašal.

            »No, ja, se ti da poslušat?«

            »A se zezaš? Drugač ne bi vprašal!«

            »Okej, okej. Veš, da je moja mami umrla in zadnje čase je moj oči skos govoril, da ima ogromno dela, ampak v bistvu je takrat hodil k mami na pokopališče. Jokat. Pač nazaj mu je stopila v glavo. In to sem zvedla v četrtek zvečer.«

            »O, bad. Lahko bi mi že prej povedala,« je rekel.

            »Ne vem, no, ob tebi sem lahko na vse to pozabila,« sem odvrnila.

            »In kaj sta potem naredila?«

            »Ja, v petek sva šla k psihologu in dobil je nova zdravila in termin za pogovore. Upam, da bo bolje,« sem rekla.

            »A ga bo današnje kosilo spravl v slabo voljo? Ker če bo, ni problema, lahko urediva, da ga ni,« je rekel.

            »Ah, ne, ne. Po moje potrebuje mal družbe,« sem odvrnila.

            »Okej.«

            »Poleg tega pa gre od torka do sobote na službeno potovanje,« sem dodala.

            »Opa,« je rekel in me pogledal.

            Nasmehnila sem se.

            »A maš še babice pa dedke?« sem ga vprašala.

            »Ja. Po obeh straneh. Po mamini sta oba še zelo mlada. No, pa tudi moja mami ni preveč stara, medtem ko se po fotrovi strani oba bližata devetdesetim. In po mamini strani imam tri tete, po očijevi strani pa nobenga.«

            »Uf, tri tete. Jaz imam eno po mamini strani in eno babico, prav tako po mamini strani. Oči ima samo mene,« sem rekla.

            »Tvoj fotr je že velik dal skozi,« je rekel. Prikimala sem.

            Počasi sva se bližala Rožniku in se ob vznožju sprehodila do Markove hiše. V bistvu sva prišla zelo hitro, nekaj čez dvanajst.

            Hiša je bila velika, sploh za nekoga, ki je vse svoje življenje živel v dvosobnem stanovanju. Od zunaj je izgledala kot nekakšna pravljična vila, naravnost iz nekakšnega filma. Ko sva prišla noter, je vse postalo bolj domače, bolj družinsko.

            »O, Malina?« se je prva na hodniku pojavila mlajša svetlolasa deklica.

            »Ja, ti si pa?« sem jo vprašala, čeprav sem predvidevala, da je Olivija.

            »Olivija. Mami! Oči! Malina je prišla!« se je zadrla, Mark pa se je prijel za glavo.

            »Oprosti,« mi je prišepnil.

            Nato se je prikazala mlada ženska, starejši moški in po vsej verjetnosti Brina.

            »Živjo. Jaz sem Jana, Markova mamica,« mi je podala roko.

            In potem se mi je vsak predstavil. Jana (Markova mamica, ha, ha) je bila zelo navdušena nad tem, da sem prišla. Ko ji je Mark omenil, da pride še moj oči, se je še bolj razveselila. Nenarejeno razveselila; zares je bila vesela. Tudi oče je izgledal kot starejši hipster s svojimi očali in razmršeno frizuro.

            Brina me je samo pozdravila in potem zavijala z očmi ob prav vsaki besedi njenih staršev; po vsej verjetnosti je sočustvovala z Markom. Če bi moji starši tako govorili z njim, bi tudi jaz pokala od tega nedolžnega sramu. Z mojega vidika je bilo prav zabavno in prisrčno. Jana me je potem povabila v dnevno sobo, ampak me je Mark zvlekel v svojo sobo, ker naj bi mi moral nujno pokazati eno fotografijo.

            »Res, oprosti za tistole spodaj,« je rekel, ko je zaprl vrata svoje sobe. Imel je še kar veliko, minimalistično sobo, polepljeno z razvitimi fotografijami.

            »Ne, no, prav prijetni so,« sem odvrnila in si ogledala slike. Potem sem zagledala serijo slik iz kampa. Ampak te niso bile od srečanja na jezeru. Niti od jutranjega slikanja. Bile so od začetka tedna. Slikal me je, ko smo risali zunaj. Slikal me je na večernih druženjih. Ena slika je bila celo, ko sem gledala čez balkon v moji spalni srajci. Tega dneva sem se spomnila. Bil je torek, drugi dan. Vstala sem ob pol šestih, ker sem sanjala o mami. Ker nisem mogla zaspati nazaj, sem se odpravila ven in gledala v jezero. Nekako me je pomirilo.

            »So ti všeč?« me je vprašal, ko je opazil, da sem jih gledala. Objel me je od zadaj, okoli pasu.

            »Od kdaj me že slikaš?«

            »Od prvega dneva, ko smo prevzeli apartmaje,« je odvrnil.

            Obrnila sem se.

            »Enkrat te bom narisala,« sem odvrnila.

            »Ti bom poziru,« je rekel smeje.

            Potem me je poljubil. Pomaknila sva se proti njegovi postelji.

            »Maš pliškote?« sem ga vprašala.

            »V bistvu,« je rekel in iz kota postelje povlekel nekakšno plišasto žival, polno potiskov njegovih slik.

            »Hudo. Tvoje slike?«

            Pokimal je.

            Ležal je na hrbtu, jaz pa na boku in s prstom sem risala po njegovi roki.

            »Mrzle roke imaš,« je rekel.

            »Vedno,« sem odvrnila. Več poljubov.

            Potem pa je nekdo potrkal pri vratih in avtomatično sva skočila narazen.

            »O, sori,« je rekla Brina, ko je odprla vrata in očitno videla kanček najinega odskoka. »No, mami bi rada, da prideta dol,« je rekla in potem zaprla vrata za sabo.

            »V tej hiši ni miru,« je zavzdihnil in tako sva šla dol.

            Njegova mama me je vprašala veliko stvari, ampak nič kaj dosti osebnega. Pomagala sem ji pri rezanju zelenjave in sproti sem izvedela še nekaj nerodnih zgodb iz Markovega otroštva.

            Ob enih je prišel oči in starši so se med sabo odlično ujeli. Vsaj tako se mi je zdelo. Vem, da oči ni nikoli zlagano kazal svojih čustev. Z Markom sva bila bolj malo časa sama in to mu ni bilo najbolj všeč. Po kosilu sem pomagala s posodo. Starši so še malo klepetali, Brina pa me je še sama povabila na zabavo. Ob pol devetih se uradno začne, ampak lahko pridem že prej, sploh če hočem imeti kaj časa z Markom. Samim. Zraven je pomežiknila.

            Potem sva se okoli pol petih z očijem odpravila domov.

            »Kul je bilo danes. Kar prišel je,« je rekel oči, ko sva se peljala domov.

            »Ja.«

            »Res ti je všeč, ne?« je pritrdilno vprašal.

            »Aha.«

            »Starši so zabavni, zanimivi. Zares lahko govorijo o čemerkoli,« je še dodal.

            »Ja.«

            »Okej, ti kar sanjaj,« je rekel in utihnil. Pred spanjem sva si rekla samo lahko noč.

            V nedeljo sva oba vstala pozno. Zjutraj sem risala in preden je postalo prevroče, sva z očijem odšla na kavo in v trgovino. Potem sva šla nazaj domov in gledala pet epizod How i met your mother. Okoli treh sva jedla kosilo in potem sem spet risala.

            Katarini sem sporočila, da se zabava začne ob pol devetih, ampak da bom jaz prišla prej. Rekla je, da bo prišla sama.

            Potem sem se morala obleči. Moralo je biti nekaj, kar lahko dam dol, če bo prevroče, vendar da hkrati ne bom izgledala kot nekakšna pocestnica. Na koncu sem se odločila za kratke črne hlače, temno rumeno srajco, pod njo pa črn bralette. Rumena roža v lase.

            »Že greš?« me je na vratih vprašal oči.

            »Ja. Mam telefon in pokličem te vsako uro z rahlimi minutnimi zamudami, če slučajno ne bom opazila, da je ura že minila,« sem rekla.

            Poljubil me je na čelo in se poslovil.

            Tja sem odšla z avtobusom.

            Pri vratih me je pričakala Olivija in me odpeljala v drugo nadstropje, do kamor prejšni dan sploh nisem uspela priti. Bilo je zelo prazno. Zagledala sem Marka in ga takoj odšla objet.

»Ojoj, vem, kdo sta! A sta bla v sredo na Čevljarskem mostu?« se je oglasila punca z modrimi lasmi. Nekam mi je bila znana.

»Ja. O, ja, ti si igrala bas!« sem se nato spomnila in spustila Marka.

»Malina,« sem ji podala roko.

»Robida,« je odvrnila

»Super ste špilal, res,« sem dodala in šla nazaj do Marka. Odšla sva nazaj dol v njegovo sobo.

»Res so dobr špilal. Tisto je bil dober dan,« je rekel.

»Res je bil dober. Ključen,« sem rekla in sedla na posteljo.

»Res je,« je rekel in prisedel.

»Jap.«

»Hej, pokaž mi tvoj fav komad.«

»Trenutni fav komad.«

»Ja, Equis al neki tazga,« je rekel in mi ponudil telefon.

Poiskala sem ga.

»Nekako poleten je,« sem rekla in ga zavrtela.

Bil mu je do neke mere všeč. Rekel je, da ga zanima ves album, zato sem mu pokazala, kje ga lahko najde.

»A si kdaj razmišljala, ob kerem komadu bi blo bolano neki narest. Pač ne vem, na primer, ob tem pa tem komadu bi blo hudo narest to pa to,« je vprašal.

»Ja. Na primer, ob Tranquility base hotel and casino bi sam sedela na okenski polici in kadila, čeprav kajenja ne maram in ne kadim, ampak se nekako zdi prikladno,« sem rekla.

»O, ja. Sam res.«

»Al pa ob Crush songs od Karen O bi samo ležala na tleh,« sem dodala.

»Si že?«

»Ne, v bistvu.«

»Dej,« je rekel in mi še enkrat ponudil telefon. Poiskala sem album in se ulegla na tla. Legel je zraven. Nisva govorila. Samo poslušala. Sicer ne vsega albuma.

»Nisem poznal tega,« je rekel, ko naju je pri četrti pesmi prekinila Brina, ker sta starša odhajala.

»Resno? Ampak poznaš pa Yeah Yeah Yeahs, ne?« sem ga pogledala.

Odkimal je.

»Ti boš pa mogu nadoknadit,« sem odvrnila in šla gor, Mark pa dol do staršev.

Zgoraj sta bili Robida in Borovnica, vendar nisem klepetala z njima. Mark in Brina sta se vrnila z mizo in Robida ter Brina sta naredili »fear pong izziv«. Mark je odšel še po klubsko mizico, Brina pa v trgovino po pijačo. Jaz sem dala Bowieja na zvočnik in pomagala pri postavitvi sobe. Ko se je vrnila Brina, je prihajalo vedno več ljudi. Predstavila me je neki punci, Jagodi.

»Hej, jaz sem Malina,« sem ji omenila.

»Ha, ha, zanimiv. Ej, a poznaš kako Katarino?« me je vprašala.

»Ja? Zakaj?«

»A je bla na Cresu prejšni teden?« me je vprašala.

»Aha,« sem odvrnila.

»Poznam jo! Velik te je omenjala in Marka, o, kok sem neumna. Veš, Marka poznam že zelo dolg,« je rekla. Vau, Mark ima hude prijateljice.

»Pač, družinski prijatelji smo,« je še dodala.

Opazila je moj pogled.

»Midva se ne bova nikoli zgodila, če te to slučajno skrbi,« je še dodala.

»Nikoli ne reci nikoli. Si spoznala Robido?« sem spremenila temo in pogledala modrolasko.

»Ne osebno. Modelka hudo špila. Velikrat poje na cesti,« je odvrnila.

»Poje? Jaz sem jo videla samo igrat bas in to dober.«

»A ne, drgač poje pa špila kitaro,« je odvrnila in počasi sva se ji približali.

»Hej, včeraj sem te videla igrat. Ful si dobra,« je rekla Jagoda.

»O, hvala.«

»Ne, res si dobra. Po moje ne razumeš, da si res huda in je čas, da zasloviš,« sem rekla.

»Imata pogodbo zame?« naju je vprašala.

»Jaz sem Jagoda,« se je predstavila.

»Resno?« naju je vprašala.

»Oprosti, mislila sem tako, ker sem jaz Robida, ona je Malina, ti Jagoda in tista tamle je Borovnica,« je dodala in pokazala na mlajšo punco na eni od blazin. Imela je prečudovite lase. Tako izjemno kodraste in temne.

»Ha, ha, ker lajf. Dej, pejmo do nje, nekam sama je,« sem predlagala.

»Po moje je najmlajša,« je rekla Robida

»Ne, Olivija je trinajst, Borovnica pa štirinajst,« je rekla Jagoda.

Prišle smo do Borovnice in prisedle.

»Pozdravljena! Lahko spoznaš svojo novo familijo. To je Robida, Malina in jaz sem Jagoda. Slišala sem, da si Borovnica,« je rekla Jagoda.

»Kul,« je odvrnila in se nasmehnila. Naredila je požirek tistega, kar je imela v kozarcu in se še enkrat nasmehnila.

»Kaj piješ?« jo je vprašala Jagoda.

»Ne vem točno,« je odvrnila z enakim nasmehom. Naredila je še en požirek.

»Bilo je na tisti mizi in on mi je ponudil in sem vzela, ker ne znam normalno reagirat v kakršnih koli interakcijah z ljudmi, ki jih ne poznam že vsaj pet let,« je razložila in nagnila kozarec, vendar ji ga je Jagoda vzela iz rok in povohala.

»Čokoladni liker? Ha, ha, ha, lepo. Brina je izbirala pijačo,« je rekla in Borovnici vrnila kozarec.

»Kdo vrti muzko?« sem vprašala, ko se je začel Taki Taki. Tako zelo sem sovražila ta komad. Mislim, res sem ga težko prenašala. Ampak hotela sem plesati.

»Zdi se mi, da Olivija,« je odvrnila Robida. Res je bila Olivija tista, ki je slonela pri računalniku, zraven pa fant, ki je bil po vsej verjetnosti njen preljubi fant.

»Mark, tvoja sestrca ma obupn okus za glasbo!« sem se zadrla na drugo stran prostora, kjer je stal Mark. Pritekel je sem.

»Po enajsti jo bomo prestavl na vrata, takrat šele pride večina in takrat je komp in muzka tvoja,« mi je rekel. Potegnila sem ga za sabo in začela plesati. Nekaj časa sva plesala skupaj. Potem je šel Mark nazaj k preostalim puncam. Nekaj so govorili. Postajalo je vroče in vedno več ljudi je bilo. Mark se je vrnil.

Potem pa je Olivija zavrtela Gangnam style in to je bilo dovolj, da sem bila dobesedno odvrnjena od plesa. Lahko bi rekli, da se ne znam zabavati ali sprostiti, ampak ta pesem mi daje travme glasbenih želja v petem razredu.

»Ampak resno, čigava ideja je bila, da prepustite muzko najmlajšemu osebku na tej zabavi?« se je oglasila Borovnica, ko sva se z Markom vrnila do drugih.

»Ja, ja, ji bom reku, naj se spoka s kompa,« je rekel Mark in šel do Olivije.

»A boste kar obsedele tuki?« sem vprašala. Borovnica je pila, Jagoda se je smehljala in Robida je samo opazovala.

»Ja. Ob tebi bolj težko plešemo, padaš iz povprečnega miganja,« je rekla Jagoda.

»Okej. Js morm lulat. A kdo ve, kje je wc?« sem vprašala. Vse tri so pokimale, ampak je Jagoda prva vstala, zato sem ji sledila. Ko sem bila včeraj tukaj, sem videla le spodnje stranišče. Poleg tega pa nisem imela pojma, kako naj začnem pogovor.

»A kej treniraš?« me je vprašala.

»Ja, sodobni ples,« sem odvrnila.

»Kot Brina? Sta sošolki?« me je vprašala.

»Ne, ne. Jaz sem na oblikovni, sodobni ples imam za zraven,« sem odvrnila.

»No, hudo plešeš. Nikol ne bi rekla, da plešeš sodobni ples,« je rekla.

»Ja, no, muzka ni bila ravno za sodobni ples,« sem odvrnila.

»Ja,« je odvrnila in nakazala na vrata za stranišče.

Nasmehnila sem se in zaprla vrata za sabo. Kopalnica je bila še kar majhna in zelo temna. Vse je bila kombinacija temnega lesa in belih sten. Ko sem prišla ven, se je pri vratih ravno pokazala Katarina.

»O, Jagoda in Malina, in, okej, to je preveč ekstra, kaj?!« je stekla po stopnicah in me objela. In Jagodo. V bistvu smo se vse nekako objele naenkrat. Skupni objem.

»Kati, lepo dišiš,« sem rekla.

»Šoping dela svoje. Ne morem verjet, da sta obe tle!«

»Ja, a veš, kdo je še tle? Robida in Borovnica!« sem odvrnila.

»Kdo sta že to?« me je vprašala začudeno.

»Je čist vseen. Imenaaa!« sem odvrnila.

»O, sam res! Ej, kok je že dons spila?« je tiho vprašala Jagodo.

»Nič,« sem sama odvrnila.

»Okej, pol je to razlog,« je rekla, ampak sem jo povlekla navzgor po stopnicah. Ko smo prišle gor, je iz gruče pritekel Andrej.

»Katarina! Kakšno naključje,« je rekel.

»Okej, tale Brina je ena velka ass fejmička,« je rekla Katarina in potem pozdravila Andreja nazaj.

Robida je dala Light my fire. Boljša. Muzka. To.

Stekla sem k njej in začela plesati.

»Ne razmišljaj preveč. Tako se imaš vedno v redu,« sem ji prišepnila in zdi se mi, da se je malo sprostila. Potem je sledilo Come on Eileen, Boys don't cry, Hey ya, Love cats, Smells like teen spirit, Should i stay or should i go, Song 2 in potem me je Robida zapustila. Ampak plesala sem še naprej. Čez ne vem koliko časa je do mene pripeljala neko njeno prijateljico Milo. Potem sem spet plesala sama. 

»Jaz sem riba, jaz sem riba! Glejte me, kako letim!« se je zadrl nekdo iz gruče. Nato je stekel in skočil na klubsko mizico, ki se je podrla pod njegovo težo. Nekdo je ugasnil glasbo in imel je vso pozornost.

»Glu, glu, glu,« je delal in zamaknjeno gledal v zrak.

»Okej, js bi en šejk,« je nato rekel, vstal in odpravil iz sobe. Brina je stekla za njim in Mila z njo.

»A veš, kdo je to?« sem stopila do Marka.

»Nimam pojma. Vem samo, da sem v velkem dreku. Misliš, da je kšna Lesnina še odprta?« me je vprašal.

»Ura je natanko šestnajst minut čez polnoč. Močno dvomim,« sem odvrnila. Potem se je začel smejati.

»Veš kaj, v dreku bom, ko prideta. Dejmo zdej uživat,« je rekel in me poljubil. Odšla sva v njegovo sobo. Ravno ko sva končno ostala malo sama, se je na vratih pojavila Brina. Z Milo.

»Res si morm narest ključ!« je rekel, ko smo vsi začudeno strmeli drug v drugega.

»Moja soba je zasedena!« se je pritožila Brina.

»Pa vrž vsebino ven, tvoja soba je!« je odvrnil Mark.

Mila in jaz sva se spogledali.

»Moj parti je!« je rekla Brina.

»Moja soba. Imaš svojo. Ljudje. Ven iz sobe. Prosta soba,« je glasno pojasnil.

Mark in Brina sta se prepirala.

»Dober plešeš,« je prisedla Mila.

»Hvala. Ti si Robidina frendica, ne?«

Pokimala je.

»Starejša sem!« se je zadrla Brina.

»Pameti maš pa tok, da na plesni srednji dobiš matematiko dve!«

»Plešem bolš!«

»Vzem nazaj! Takoj!«

»Klubska mizica je razbita!«

»Zato glih jaz rabm mal tolažbe,« je rekel Mark.

»Tolažbe?« sem ga pogledala.

»No, ne, nisem mislil tako.«

»Veš kdo je najbol nasrkal tuki? Jaz! Jaz! Ker sm jaz tista, k ma kao parti za soplesalke, ampak sem namest tega povabila pol Ljubljane. In če ta debil ne bi razbil klubske mizice, ki je v štartu ne bi bilo, če ne bi ti hotel, da je tam, bi pač pospravla vse in ne bi posumil!«

»Ne bi posumil? Pa sej niso glupi, no!«

»Greva?« me je tiho vprašala Mila. Pokimala sem, čeprav nisem želela iti. Ampak to je bilo prav.

Za sekundo sta utihnila in potem sta začela kriviti drug drugega, zakaj sva odšli.

»Če sem prav razumela, je on Brinin brat?« me je vprašala, ko sva se vrnili v veliko bolj umirjeno zgornje nadstropje.

»Aha.«

»Tvoj fant?«

»Aha.«

»En ga poha,« je rekla.

»Ne bi rekla. V eni hrani je po moje,« sem odvrnila.

Sedla sem na tla k blazini, kjer je že vso noč kraljevala Borovnica. Tam so sedele tudi Jagoda, Katarina in Robida. Tudi Mila je prisedla.

»Borovnica. Kdo je tvoja mami?« jo je vprašala Jagoda.

»Kitajska kopija Kardashianovih,« je odvrnila.

»Kok je spila?«

»Da to rečem, ne rabim ALKOHOLA,« je rekla nazaj. Smeje.

»Kdo jo bo pelu dam?« sem vprašala.

»Lahko jo jaz pospremim s taksijem, ker sem peš,« je rekla Robida.

»Ja, sam pust jo še mal, zabavna postaja,« je rekla Jagoda.

»Zabavna? Veš, kaj se dogaja. Ljudje ... jejo moje piškote ... in ... hah ... Brina nima pojma ... nima pojma, hah ... kaj je v njih,« je zelo počasi povedala.

»Misliš? Zavoha se jih na daleč,« je rekla Mila.

»Zdej, ko jih vsi jejo. In zdej Brine ni tuki ... in ... nima ... pojma,« je rekla, kot da je to dosežek.

»Hej, ti je kdo trenutno všeč?« je spremenila temo Katarina.

»A veš kpop? Viktor ga posluša,« je odvrnila.

»Viktor? Kako izgleda? Mi ga nameravaš vzet?«

»Ne. Samo zanima me,« sem odvrnila.

»Ah, tako svetle rjave lase ima. Izgleda kot iz animeja. Ne vem več, če sploh obstaja,« je odvrnila.

»Možno je, da ti je všeč moj bivši,« je rekla Malina.

»Hej, jaz težko tole gledam, a lahko Borovnico peljem domov?« je rekla Robida.

»A potem že greš?« je vprašala Jagoda.

»Ne vem. Itak je moj brat še tuki, tako da se verjetno vrnem po njega,« je rekla in dvignila Borovnico na noge.

»Party breaker,« ji je rekla Mila, ampak je Robida ni niti pogledala.

Potem sta se vrnila Brina in Mark. Mark se mi je opravičil.

Tudi jaz sem morala počasi domov, ker je oči rekel, naj ne ostanem predolgo čez polnoč in ker je zanimivost zabave počasi umirala. In ker sem bila malo utrujena. In ker nisem hotela prestrašiti očija. Lahko bi se reklo, da sem otročja, ampak pač se je tako odvilo. Nekaj malega sem spila, drugače pa tako ali tako nisem imela časa, ker sem večino časa plesala in se poljubljala z Markom. No, in govorila.

V ponedeljek sem dolgo spala. In oči tudi, ker me je pričakal buden. Ko sem naslednji dan razmislila, sem ugotovila, da je imel Mark prav: te partiji očitno res niso ne vem kaj. Ali pa sem prehitro odšla. To bo to. Zjutraj me je Katarina klicala in mi točno to povedala.

»Ko si odšla, je šele postal usekano. Ubito. Aja, in sam tok, na policijo morm zarad Andreja!«

 

 

 

JAGODA

 

            »Nikol več ne skoč name, da bi me zbudila!« sem iz sosednje sobe zaslišala Evo. Očitno je Manca izvedla svojo novo tehniko zbujanja.

            »Ja, sori, no,« se je zelo neiskreno opravičila in potem šla dol.

            »Zakaj tebe nikol ne zbudi tako?« se je na vratih pojavila Eva.

            »Ne vem. Očitno se ji še nisem dovolj zamerla,« sem odvrnila.

            »S čim bi se ji lahko zamerla? Sej ji nikol nič ne rečem!«

            »Mogoče lih s tem,« sem odvrnila in se spravila iz postelje. Odšli sva dol, kjer je mami rezala kruh za zajtrk, oči pa je govoril šale, ki se jim je smejala samo Manca. Po zajtrku smo odšli na Šmarno goro. Če bi se moji starši kdaj malo manj brigali za družinske skupne aktivnosti in bolj za interese posameznika, ne bi bilo nič narobe. Manca je že na začetku začela z jamranjem, Domen pa je rinil gor, kot da bo dobil ne vem kakšno nagrado. Mami je bodrila Manco, naj hodi hitreje, oči ustavljal Domna, češ da se moramo počakati in midve z Evo sva zavijali z očmi.

            »Kaj je, vaju je strah, da se bo jopica umazala?« nama je rekel Domen.

            »Na Šmarno goro gremo poleti, kok umazana je pa lahko?« je rekla Eva.

            »A si me res tole vprašala?« jo je pogledal in se ustavil.

            »Ja, zakaj?« ga je vprašala, Domen pa se je vrnil do nje. Pred njo je spil malo vode, potem pa jo “ponesreči“ spustil na tla, da se je pot spremenila v malo blata. Nato se je, preden bi se lahko umaknila, zagnal v Evo in jo podrl ravno na politi predel.

            »Ker idiot si ti! To sem kupila včeri!«

            »Šmenta, kaj čem, vprašala si,« je odvrnil in šel naprej. Manca je nenadoma dobila motivacijo in pritekla do nas. Mami se je drla za Domnom, ampak je samo odgovarjal in hodil naprej.

            »A se samo men zdi, al je kar naenkrat postal res slabovoljen in nesramen?« je rekla mami.

            »Samo tebi se zdi. Že od nekdaj je tak,« je odvrnila Eva, ki je tlačila svojo umazano jopico v nahrbtnik. Ne vem, zakaj jo je sploh imela s sabo. Res je bilo vroče.

            Na vrhu je bila gneča, zato nismo ostali dolgo.

            Nazaj grede smo se umirili. Doma je bil vsak v svoji sobi, medtem pa je oči skuhal kosilo. Po kosilu me je Eva zvlekla v svojo sobo.

            »Okej, par pravil za dons. Čim manj govoriš z ljudmi, s katerimi govorim jaz. Ne omenjaš me v pogovorih s tvojimi in niti pod razno ne razkrivaš kakšnih zgodb iz otroštva al pa kej. Ja?« me je pogledala.

            »Resno misliš, da si tako zanimiva tema za pogovor?« sem jo pogledala in se odpravila proti vratom. Prijela me je za roko.

            »Pomagi mi z oblekami,« je rekla. Zdolgočaseno sem se vrgla na posteljo.

            Potem se je dva tisoč milijonkrat preoblekla, da je na koncu ugotovila, da je bila ta prva obleka zares najboljša. Ne razumem je. Čeprav sva si podobni, je ne razumem. Mogoče avtomatično, ker je pač moja sestra. Potem se je noter vrinila še Manca in začela brskati po Evini omari in se oblačiti v njene kratke majčke in hlačke.

            »Eva ma tangice! Eva ma tangice!« je naenkrat stekla ven z rdečimi tangicami in jih razkazala vsem, kjerkoli v hiši že pač so bili.

            »Jaz se bom res odselila,« je rekla in se pognala v tek za njo. Vse skupaj se je končalo s “pogovoriti se morava z Evo“ in Domnom, Manco in mano v dnevni sobi.

            »Kaj misliš, da ji bosta rekla?« je vprašal Domen.

            »Ah, po moje nč. Sej ni tok šokantno met tangice v omari,« sem odvrnila.

            »Kaj, jih maš ti tud?«

            »Ne! Samo ne zdi se mi več taka tabu zadeva tole,« sem odvrnila.

            »No, meni ni žal,« je rekla Manca.

            »S tabo bosta še govorila,« je rekel Domen.

            »Aha. Domen, je Flora odpisala?«

            »Kaj misliš? Nedelja je.«

            »Ja, okej, no.«

            Okoli osmih sva se z Evo odpravili k Brini. Brina je kot običajno nosila svoje široke obleke in očala. Svojo frizuro je pustila razmršeno. Nikoli nisem čisto razumela, zakaj sta se Eva in Brina razumeli. Eva je tako ufurana, Brina pa ne. Pa ne bi rekla, da se ljudje delijo samo na ufurane in neufurane, ampak ... okej, ne vem, kam gre ta miselni proces.

            »Jagoda! Par punc ti moram predstavit,« je rekla in me takoj zvlekla gor. Predstavila me je Malini, ki je Markova punca. Zdi se mi, da je takoj pomislila, da sem v Marka, oziroma da sem kadarkoli bila, kar je bilo neumno.

»Midva se ne bova nikoli zgodila, če te to slučajno skrbi,« sem dodala.

»Nikoli ne reci nikoli. Si spoznala Robido?« je spremenila temo in pokazala na dekle z modro pobarvanimi lasmi. Bila je punca, ki sva jo z Domnom gledala v soboto, ko smo šli na “kavico“.

»Ne osebno. Modelka hudo špila. Velikrat poje na cesti,« sem odvrnila.

»Poje? Jaz sem jo videla samo igrat bas in to dober.«

»A ne, drgač poje pa špila kitaro,« sem odvrnila in skupaj sva šli do nje.

»Hej, včeraj sem te videla igrat. Ful si dobra,« sem rekla.

»O, hvala.«

»Ne, res si dobra. Po moje ne razumeš, da si res huda in je čas, da zasloviš,« je rekla Malina.

»Imata pogodbo zame?« naju je vprašala.

»Jaz sem Jagoda,« sem se predstavila.

»Resno?« naju je vprašala.

»Oprosti, mislila sem tako, ker sem jaz Robida, ona je Malina, ti Jagoda in tista tamle je Borovnica,« je pokazala na dekle, ki je sedelo na blazini. Izgledala je kot bi ravnokar priletela iz enega hip hop videa. Glede postave mislim, nosila pa je hlače z naramnicami.

»Ha, ha, ker lajf. Dej, pejmo do nje, nekam sama je,« je predlagala Malina.

»Po moje je najmlajša,« je rekla Robida.

»Ne, Olivija je trinajst, Borovnica pa štirinajst,« sem odvrnila. Očitno sem edina tukaj poznala Brino dlje časa.

Prišle smo do Borovnice in prisedle.

»Pozdravljena! Lahko spoznaš svojo novo familijo. To je Robida, Malina in jaz sem Jagoda. Slišala sem, da si Borovnica,« sem rekla.

»Kul,« je odvrnila in se nasmehnila. Naredila je požirek tistega, kar je imela v kozarcu in se še enkrat nasmehnila.

»Kaj piješ?« sem jo vprašala. Tako zelo se je smejala. Ne vem, kako nima  musklfibra od tega nasmeha.

»Ne vem točno,« je odvrnila z enakim nasmehom. Naredila je še en požirek.

»Bilo je na tisti mizi in on mi je ponudil in sem vzela, ker ne znam normalno reagirat v kakršnihkoli interakcijah z ljudmi, ki jih ne poznam že vsaj pet let,« je razložila in nagnila kozarec, vendar sem ji ga vzela iz roke. Povohala sem temno vsebino.

»Čokoladni liker? Ha, ha, ha, lepo. Brina je izbirala pijačo,« sem rekla in Borovnici vrnila kozarec.

»Kdo vrti muzko?« je vprašala Malina, ko se je začel Taki Taki. To pesem je hit leta. Po tem komadu si bom zapomnila to leto.

»Zdi se mi, da Olivija,« je odvrnila Robida. Res je bila Olivija tista, ki je slonela pri računalniku, zraven pa fant, ki je bil po vsej verjetnosti njen preljubi fant. Vsi smo vedeli, da ima Olivija fanta. Nihče pa ni vedel, koga.

»Mark, tvoja sestrca ma obupn okus za glasbo!« se je zadrla Malina na drugo stran sobe, kjer je stal Mark. Takoj je pritekel k njej. Že dolgo ga nisem videla tako zelo zaljubljenega. Dobesedno jo je spremljal z očmi. Ves čas. Kot Forrest Gump in žogica za namizni tenis.

»Po enajsti jo bomo prestavl na vrata, takrat šele pride večina in takrat je komp in muzka tvoja,« je rekel, Malina pa se je prepustila glasbi in vzela Marka s sabo.

»A ni ravnokar rekla nekaj v smislu tega, da ji ta komad ni všeč?« je rekla Borovnica.

»Mogoče je njen “guilty pleasure“,« sem rekla. Gledale smo, kako pleše.

»A kej trenira?« je vprašala Borovnica.

»Ne bi vedla,« je odvrnila Robida in me pogledala, če se mogoče meni sanja, vendar sem odkimala.

»Res je huda,« sem rekla. Ni bila tipično huda. Drugače je izgledala kakšni dve leti mlajša od vseh nas, ravna in blede polti. Ampak ko je plesala, se to sploh ni opazilo. Kar se mene tiče, je bila tisti trenutek najbolj huda na zabavi. Po moje smo vse malo umirale od zavisti.

»Na prvi pogled je taka pridna punčka, otroško lušna s to svojo postavico, ampak tole je drug level,« je dodala Borovnica.

»Zasedena je,« je rekel Mark, ki nas je očitno poslušal.

»Ja, da ne boš postal lubosumn na tla, ker se jih dotika ves čas,« je odvrnila Borovnica in naredila še en požirek. Mark ji je vrnil pogled, nato pa so njegove oči ostale na Malini.

»Zdej ne morem it plesat. Postavila je previsoke kriterije,« sem rekla.

»Itak te zraven nje nihče ne bi gledal, hec, hec,« je rekel Mark.

»Realist. To mi je všeč,« sem odvrnila.

Mimo je prišel fant, ki je večino časa slonel pri Oliviji. Morda je on ta slavni Olivijin fant. Robidi je ponudil pijačo.

»Ne bom,« je odvrnila.

»Ne piješ?« jo je vprašala Borovnica.

»Niti ne. Andraž, mami,« je odvrnila in potem je odšel. Skomignil sem. Naj razčistita.

»Najbolj bedni komadi stoletja,« se je oglasila Borovnica, ko je Olivija naštimala Gangnam style. Mark in Malina sta nehala plesati.

»Ampak resno, čigava ideja je bila, da prepustite muzko najmlajšemu osebku na tej zabavi?« se je oglasila Borovnica.

»Ja, ja, ji bom reku naj se spoka s kompa,« je rekel Mark in šel do Olivije.

»A boste kar obsedele tuki?« je vprašala Malina, vsa zadihana.

»Ja. Ob tebi bolj težko plešemo, padaš iz povprečnega miganja,« sem smeje odvrnila.

»Okej. Js morm lulat. A kdo ve, kje je WC?« je vprašala. Vse tri so pokimale, ampak sem prva vstala. Šli sva dol, oziroma, ona mi je sledila dol.

»A kej treniraš?« sem jo vprašala.

»Ja, sodobni ples,« je odvrnila.

»Kot Brina? Sta sošolki?« sem jo vprašala.

»Ne, ne. Jaz sem na oblikovni, sodobni ples imam za zraven,« je odvrnila.

»No, hudo plešeš. Nikol ne bi rekla, da plešeš sodobni ples,« sem rekla.

»Ja, no, muzka ni bila ravno za sodobni ples,« je odvrnila, kot da je to nekaj najbolj očitnega na svetu. No, ja, saj je bilo nekaj precej očitnega.

»Ja,« sem odvrnila in nakazala na vrata za stranišče.

Nasmehnila se je in zaprla vrata za sabo. Potem sem jo počakala. Ne vem, zakaj. Verjetno se ne bo zgubila na poti nazaj. Ko je prišla ven, se je pred nama pojavila Katarina.

»O, Jagoda in Malina, in ,okej, to je preveč ekstra, kaj?!« je stekla po stopnicah in objela Malino. In potem še mene. V bistvu smo se vse nekako objele naenkrat. Skupni objem.

»Kati, lepo dišiš,« je rekla Malina.

»Šoping dela svoje. Ne morem verjet, da sta obe tle!«

»Ja, a veš, kdo je še tle? Robida in Borovnica!« je odvrnila Malina. Res je bila iskreno vesela. Čeprav je njen dvom o meni in Marku pustil nekam čuden vtis, mi je bila vedno bolj všeč.

»Kdo sta že to?« jo je vprašala začudeno.

»Je čist vseen. Imenaaa!« je odvrnila.

»O, sam res! Ej, kok je že dons spila?« me je hitro vprašala po narejenem “o, sam res“.

»Nič,« je odvrnila Malina, preden bi ji lahko odgovorila.

»Okej, pol je to razlog,« je rekla, Malina pa jo je zvlekla gor.

»Katarina! Kakšno naključje,« je iz gruče naravnost h Katarini stekel nek fant. Nisem ga poznala.

»Okej, tale Brina je ena velka ass fejmička,« je rekla Katarina in potem pozdravila fanta. Malina je bila vesela zaradi boljše glasbe in je šla spet plesat. Tokrat z Robido.

Prisedla sem k Borovnici, ki je zdaj že ležala na blazini.

»Hej, si kdaj opazila, kok zelo bel je ta strop?« je rekla.

»Ne, nisem,« sem smeje rekla.

»Poglej ga,« je rekla.

Ne vem, zakaj sem sploh pogledala gor.

»Kok si spila?« sem jo vprašala.

»Ne bi vedla. Dovolj, da vem, da je ta strop bel. Tako zelo bel,« je rekla in se nasmehnila.

»Aha.«

»Veš, moje piškote jejo. Polne trave,« je rekla, kot da je to nekaj najbolj pomembnega. Kot da gre za preživetje.

»Groza,« sem sarkastično odvrnila in jo potrepljala po ramah. Šla sem si po pijačo. Ljudi je bilo še kar dosti. Nekaj jih je igralo »fear pong izziv«. Robida je nehala plesati.

»Hej,« me je pozdravil fant, ki je prej Robidi ponudil pijačo.

»Hej,« sem odvrnila.

»Kako kej?« me je vprašal, kot da bi se že dolgo poznala.

»V redu,« sem odvrnila.

»Hej, a si ti z Olivijo?« sem ga potem vprašala.

»Ja. Zakaj?«

»Ne vem, samo zanimalo me je. Hitro se je razvedel, da ima Olivija fanta. Samo zanimal me je,« sem odvrnila. Kaj je bil ta pogovor?

»Si ti Markova punca?«

»Kaj? Ne! Js sm Evina sestra,« sem odvrnila in se odpravila proti stopnišču, kjer me je prestregla Robida in me predstavila neki Mili. Potem sem šla dol. Spodaj je bil zrak veliko bolj svež. Nisem sploh vedela, kje je Eva. Ampak, iskreno, me tudi ni zanimalo.

Čez nekaj časa sem se vrnila nazaj gor k Borovnici.

»Ta strop je tako zelo bel,« je ponovila.

»Si rekla, ja,« sem odvrnila.

»Bela ni barva. Ampak nekako so ga moral pobarvat,« je odvrnila.

»Res je,« sem odvrnila.

»Zamudila se neki kulskega,« je rekla.

»Ja?«

»Riba je razbila klubsko mizico,« je odvrnila.

»Riba?«

»Ja, zdej je šla po šejk,« je dodala in se nasmehnila.

»Aha. Hej, kako to, da si tuki?« sem jo vprašala.

»Nadomeščam sestro. In to slabo,« je odvrnila.

»Kero sestro?«

»Trišo,« je rekla, kot da bi govorila o nekakšnem dreku. Ampak Triša je bila zares kraljica ljudi, ki so lepi samo navzven. Poznali so jo skoraj vsi. Bogata, lepa ... Predobra za skoraj vsakega. No, tak vtis je dajala. Enkrat sem bila na obisku pri Brini takrat, ko je bila tudi ona in Eva. In takrat sem ugotovila, da moja sestra mogoče res ni tako grozna.

Sploh pa nisem vedela, da ima sestro po imenu Borovnica.

»Moje sožalje,« sem odvrnila.

»Zakaj?«

»Ja, ker je tvoja sestra.«

»Aja, sem mislila, da je ni več.«

»Takrat ti verjetno ne bi izrekala sožalja.«

»Zakaj?«

»Ja, ker je ne bi bilo več. Čeprav ne, to je prehudo,« sem rekla. Nisem je poznala dovolj dobro, da bi to lahko rekla.

»Ej, ta strop je res tok bel,« je ponovila.

»Ja.«

Prisedla je Robida.

»Moja mami je kitajska kopija Kardashianovih,« je rekla Borovnica.

»Hah, moja pa slovenska kopija Amy Winehouse, samo da namesto drog pije še dvakrat več,« je odvrnila Robida.

»Mogle bi hengat,« je rekla Borovnica.

»Kdo?«

»Jaz, ti, ti in una, k je lepo plesala,« je govorila Borovnica in na vsako pokazala s prstom. Prisedla je še Katarina.

»Nekam zamorjene zgledate,« je rekla, ko je prisedla.

»Obrazne mišice me bolijo. Ne morem se smejat,« je rekla Borovnica in potipala svoj obraz.

»To more bit hudo. Ej, kok je spila?« naju je z Robido vprašala.

»Misliš, da sem pazla na njo? Verjetno velik!« sem odvrnila.

Prišli sta še Mila in Malina.

»Borovnica. Kdo je tvoja mami?« sem še enkrat vprašala.

»Kitajska kopija Kardashianovih,« je odvrnila.

»Kok je spila?«

»Da to rečem, ne rabim ALKOHOLA,« je rekla nazaj. Smeje.

»Kdo jo bo pelu dam?« je vprašala Malina.

»Lahko jo jaz pospremim s taksijem, ker sem peš,« je rekla Robida.

»Ja, sam pust jo še mal, zabavna postaja,« sem rekla.

»Zabavna? Veš, kaj se dogaja. Ljudje ... jejo moje piškote ... in ... hah ... Brina nima pojma ... nima pojma, hah ... kaj je v njih,« je zelo počasi povedala.

»Misliš? Zavoha se jih na daleč,« je rekla Mila.

»Zdej, ko jih vsi jejo. In zdej Brine ni tuki ... in ... nima ... pojma,« je rekla, kot da je to dosežek.

»Hej, ti je kdo trenutno všeč?« je zamenjala temo Katarina.

»A veš kpop? Viktor ga posluša,« je odvrnila.

»Viktor? Kako zgleda?« je vprašala Malina.

» Mi ga nameravaš vzet?« je prestrašeno in žalostno vprašala Borovnica.

»Ne. Samo zanima me,« je odvrnila.

»Ah, tako svetle rjave lase ima. Izgleda kot iz animeja. Ne vem več, če sploh obstaja,« je odvrnila.

»Možno je, da ti je všeč moj bivši,« je rekla Malina.

»Hej, jaz težko tole gledam, a lahko Borovnico peljem domov?« je rekla Robida.

»A potem že greš?« sem vprašala.

»Ne vem. Itak je moj brat še tuki, tako da se verjetno vrnem po njega,« je rekla in dvignila Borovnico na noge.

»Party breaker,« ji je rekla Mila, ampak je Robida ni niti pogledala.

Potem sta se vrnila Brina in Mark. Mark je potegnil Malino k sebi in kmalu zatem se je poslovila tudi Malina. Čez nekaj časa se je gor vrnila Brina.

»Mark! Vso hrano so pojedl! Tko, ničesar ni! Niti čebule, pora in solate, dobesedno ničesar ni! Mat bo zgruntala, pa še lačna sem,« je rekla.

»Pejmo na pico,« je rekel tisti, ki je prej objel Katarino.

»Andrej, kje boš zdele najdu picerijo?« ga je vprašala Mila.

»Bom,« je odvrnil zelo prepričan vase. Ura je bila počasi ena in ostalo nas je samo še nekaj. Eve nisem videla.

»Boš, uau, tvoj odgovor me je tako zelo prepričal,« je sarkastično pripomnila Mila.

»Čaki, čaki, naj pove, kakšen je njegov načrt,« je rekel Mark, ki se nam je pridružil, ko se je poslovil od Maline.

»Veš, picerija na ovinku, par ulc naprej. Imam ključe,« je rekel Andrej.

»Ja? Rada bi jih vidla,« je odvrnila Brina.

Andrej je iz žepa zvlekel šop ključev.

»In ti kar tako s sabo vlečeš ključe od picerije, ki ni blizu tvojga placa?« ga je pogledala Mila.

»Prav, pa ostan,« je odvrnil in vstal. Sama sem se odločila, da grem z njim. Tudi jaz sem bila lačna. Opazila sem, da so Borovničini piškotki izginili.

Verjetno je zato zginila vsa hrana v hiši.

Andrej, Brina, Mark, Katarina, Mila in Andraž smo se odpravili dol. Dejansko je bilo po kotih samo še nekaj parov, drugače pa so se vsi že počasi spokali na svoje “afterje“.

»Ej, Brina, lej, tam je banana,« je rekel Mark in pomignil na pult.

»O, ja,« je hitro stekla. Hotela jo je olupiti, ampak je razpadla, preden jo je dobro prijela. Bil je le bananin olupek, napoljnen z zmečkanimi robčki.

Brina je zaklela in tako smo hitro odšli za Andrejem. Model zagotovo ni bil pri sebi.

Ko smo prišli do opevanega ovinka, je vzel svoje ključe. Najprej je iskal pravega, kar je bilo nesmiselno, ker smo bili vsi že na začetku prepričani, da nima ključev. Ampak potem nas je peljal zadaj in vlomil. Res je, da je bila ključavnica uboga. Ampak vseeno. Ampak vseeno nisem mogla oditi.

Vstopili smo in Andrej je prižgal pečice.

»A se zezaš, model? Nisem vedla, da si tak,« je rekla Mila.

»A ne?« se je oglasila Katarina. Ampak Katarina je bila nad tem navdušena, Mila pa zaskrbljena.

»Nisem prvič tukaj. Izvoli,« mi je podal testo. In potem smo si sestavili svoje pice in pekli. Edina na trnih je bila Mila, drugi smo očitno dovolj spili, da se nam je zdelo to “čist okej“ in normalno. Totalno ubito.

»Čaki, nisi prvič? A pa ne bi potem sprožil alarma?«

»Veš, vsi se ne učimo iz napak. Oni se očitno učijo po desetih istih napakah,« je odvrnil Andrej.

»Ampak to ni desetič, ne?«

»V bistvu je,« je odvrnil Andrej in odgriznil kos pice.

»Kaj?«

»Ej, lej,« je zaklicala Brina in Marku brizgnila kečap na lase. Preden je karkoli sploh rekel, je vzel sir in ga razmazal po Brinini beli srajci. Potem je Brina vrgla pico v Markovo faco, ki pa je kaj kmalu priletela nazaj na Brino. Vzela je sok od oliv in ga poškropila, vendar je pri tem zadela Andraža in Milo, ki sta se vključila v pretep, ki je hitro dosegel tudi naju.

Ko nam je zmanjkalo tekočih stvari, smo se smeje sesedli na tla.

»Ej, a misliš, da bojo opazil, da smo bli tuki?« je vprašal Andraž.

»Kaj je s tabo?« ga je vprašala Mila in se vstala.

»Dejmo pospravt,« je potem predlagala. Vsi smo vzdihovali in zavijali z očmi, zato se je na koncu morala strinjati, da tega ne bomo delali. Zato smo kar odšli. Kolikor se spomnim, smo celo pozabili ugasniti luči.

Na poti tja bi rekla, da smo bili kar glasni. Ampak Katarina je zavila k sebi in Andraža je klicala Robida, da se dogaja nekaj nujnega. Dobesedno se je zresnil, streznil, prebledel in stekel stran. Tako smo ostali samo Brina, Mark, Mila, Andrej in jaz. Hodili smo proti hiši. Zavila sem domov. Eva je bila že doma. Celo spala je že.

Ko sem prišla izpod tuša, sem skozi okno zagledala modre luči.

Policija.

Pred Brinino hišo.

Vzela sem telefon in poklicala Olivijo.

»Ja, Jagoda, Brina, Mark in Andrej morjo s policijo in, ja, starši so obveščeni. Lahko sam upaš, da ne bojo zatožil, da si sodelvala pri kraji v piceriji!«

»Pa če nismo kradl. Samo spekel smo si nekaj pic,« sem odvrnila, ampak se je začela dreti, zato sem odložila in skočila v posteljo. In zakaj je ona sploh jezna? Saj ni vpletena.

Zjutraj me je glava bolela. Ne toliko zaradi mačka.

Zaradi staršev.

In pozdrava s policije.

Nekdo od tistih treh idiotov ni vreden zaupanja.

 

 

ROBIDA

 

»Moja mami je kitajska kopija Kardashianovih,« je rekla Borovnica, ko sem prisedla.

»Hah, moja pa slovenska kopija Amy Winehouse, samo da namesto drog pije še dvakrat več,« sem odvrnila. Sploh nisem več mogla dajati normalnih komentarjev. In Borovnica je bila tako pijana in vsem je bilo vseeno.

»Mogle bi hengat,« je rekla Borovnica.

»Kdo?«

»Jaz, ti, ti in una, k je lepo plesala,« je govorila Borovnica in na vsako pokazala s prstom. Prisedla je še Katarina.

»Nekam zamorjene zgledate,« je rekla, ko je prisedla.

»Obrazne mišice me bolijo. Ne morem se smejat,« je rekla Borovnica in potipala svoj obraz.

»To more bit hudo. Ej, kok je spila?« naju je z Jagodo vprašala.

»Misliš, da sem pazla na njo? Verjetno velik!« je odvrnila Jagoda.

Prišli sta še Mila in Malina.

»Borovnica. Kdo je tvoja mami?« je še enkrat vprašala Jagoda.

»Kitajska kopija Kardashianovih,« je odvrnila.

»Kok je spila?«

»Da to rečem, ne rabim ALKOHOLA,« je rekla nazaj. Smeje.

»Kdo jo bo pelu dam?« je vprašala Malina.

»Lahko jo jaz pospremim s taksijem, ker sem peš,« sem odvrnila.

»Ja, sam pust jo še mal, zabavna postaja,« je rekla Jagoda. Nisem vztrajala, ampak na živce mi je šlo, da se je tako odvijalo.

»Zabavna? Veš, kaj se dogaja. Ljudje ... jejo moje piškote ... in ... hah ... Brina nima pojma ... nima pojma, hah ... kaj je v njih,« je zelo počasi povedala.

»Misliš? Zavoha se jih na daleč,« je rekla Mila.

»Zdej, ko jih vsi jejo. In zdej Brine ni tuki ... in ... nima ... pojma,« je rekla, kot da je to dosežek.

»Hej, ti je trenutno kdo všeč?« je zamenjala temo Katarina.

»A veš kpop? Viktor ga posluša,« je odvrnila.

»Viktor? Kako zgleda?« je vprašala Malina.

» Mi ga nameravaš vzet?« je prestrašeno in žalostno vprašala Borovnica.

»Ne. Samo zanima me,« je odvrnila.

»Ah, tako svetle rjave lase ima. Izgleda kot iz animeja. Ne vem več, če sploh obstaja,« je odvrnila.

»Možno je, da ti je všeč moj bivši,« je rekla Malina.

»Hej, jaz težko tole gledam, a lahko Borovnico peljem domov?« sem vprašala. Preveč me je vse skupaj spominjalo na mami. In na to, da me to čaka doma.

»A potem že greš?« je vprašala Jagoda.

»Ne vem. Itak je moj brat še tuki, tako da se verjetno vrnem po njega,« sem odvrnila in dvignila Borovnico na noge.

»Party breaker,« ji je rekla Mila, ampak je nisem pogledala. Poklicala sem taksi in poiskala Brino, da mi je povedala, kje živi Borovnica. Potem sva se odpeljali. Na poti je Borovnica zaspala, ko pa sem jo zbudila, da je šla ven, je bruhnila po tleh in komaj stala. Doma mi je na srečo odprla starejša gospa in ji pomagala.

Potem sem se odpravila domov.

Ko sem prišla domov, je mama ležala na tleh v dnevni sobi. Dnevna soba spet polna steklenic. Zares nisem hotela pomagati. Zares sem imela dovolj. Mislila sem, da jo bo mogoče izučilo. Sicer nisem bila prepričana, kako jo bo izučilo, ker ni bila pri zavesti. Ampak jo bo.

Šla sem pod tuš in se preoblekla.

Legla sem na kavč in ugasnila vse v stanovanju. Dovolj sem imela odgovornosti. Odgovorna sem že od petega leta, ko je oči odkorakal in ga je zamenjala pijača. Rada bi bila samo še enkrat otrok. Nedolžen, nemočen otrok, ki lahkomiselno gleda na svet.

Poslušala sem svoje dihanje.

Ostalo je samo moje dihanje.

O, f...!

Ostalo je samo MOJE dihanje.

Vstala sem in prižgala luči. Mami ni dihala. Šla sem bliže in preverila utrip. Še je bil. Dihala ni. Poklicala sem reševalce in potem še Andraža.

 

Tako se mi je zamerila,

tako me je pokvarila,

otroštvo moje zanemarila,

kot odraslega me je postavila,

preden sem začela sploh šolo

in vsakič me je udarila,

če sem pozabila na njeno kontrolo,

ki jo je predstavljala le roka,

beseda in toplota

pa sta bili pozabljeni.

 

Pozabljene moje želje,

pozabljene potrebe,

pozabljena ljubezen.

 

Toda ko enkrat ni bilo je več,

ko le za hip ni vdihnila z mano,

kljub sovraštvu, ki sem ga počasi gojila,

srce se je spremenilo v veliko rano.

 

Še manj sem vedela, kdo sem,

še manj sem vedela, kaj bom,

zadala mi je večni poton.

 

Ure na urgenci so bile najdaljše ure mojega življenja. Andraža zelo dolgo ni bilo in ko je prišel, je bil ves smrdeč in umazan od neke hrane. Ampak bilo mi je vseeno. Objela sem ga in se zjokala. Vedela sem, da ni bil priseben. Ni me zanimalo, kaj se je dogajalo, preden je prišel, vesela sem bila, da je prišel. Čeprav sem jokala.

Potem sem ga čez nekaj časa poslala domov, ker je bilo definitivno bolje, da se vsaj malo naspi, umije in preobleče.

Sporočila sem tudi Oliverju, ki je najprej pospremil Andraža domov, potem pa čakal z mano. Ure so se vlekle. Nihče nama nič ni povedal. Samo čakala sva lahko.

Okoli enajstih zjutraj je končno do naju pristopil zdravnik.

Nisem poslušala vseh strokovnih besed in kaj vse se ji je zgodilo.

Slišala sem samo: »Po daljšem okrevanju, če bo šlo vse tako kot predvidevamo, bo ozdravela.«

Oddahnila sem si, kot še nikoli do zdaj. In takrat so bili moji možgani sposobni celo ugotoviti, kako zelo neumno zveni, če rečeš, da si si oddahnil kot nikoli do zdaj.

Potem sva jo lahko šla pogledat.

Spala je. Priklopljena na ogromno aparatov.

Ampak dihala je.

Kmalu je prišla Miša delat Oliverju družbo, mene pa sta poslala domov. Doma sem vse pospravila. Andraž je še spal. Nič drugega nisem mogla početi kot le pospravljanje, čiščenje ali kuhanje.

Okoli enih je pozvonilo pri vratih.

Ko sem odprla, je pred vrati stala policija.

»Dober dan, sem Tadej Mihovič z oddelka za vlome. Je Andraž Keger tukaj?« me je vprašal in odmaknil svoj plašč, da je pokazal značko.

»Aaa ... ja. Zakaj?« sem vprašala. Vse skupaj je bilo dovolj filmsko že z mamino prigodo.

»Včeraj je sodeloval pri vlomu, ga lahko pokličete?« je rekel.

Hitro sem stekla in zbudila Andraža. In Tadej Mihovič ga je odpeljal. Kar tako.

Poklicala sem Milo.

»Mila, Andraža je odpeljala policija, pa mami je na urgenci,« sem v joku hitro razlagala, ko se mi je oglasila.

»Kaj?«

»A mi lahko, plis, razložiš, kaj ste delal včeri?« sem jo vprašala.

»No, delno smo mogoče vlomil v picerijo. Ampak ne jaz, Andrej!«

»Rekla si smo,« sem odvrnila in prekinila.

Nisem imela volje, da bi poklicala še Oliverja.

Samo sedela sem in jokala nekaj časa.

Potem sem vstala in šla nazaj na urgenco. Vse sem razložila Oliverju in rekel je, da bo lahko pomagal, ampak mu nisem najbolj verjela. To je bil daleč najbolj nor dan v mojem življenju. V enem dnevu sem izgubila dve osebi. Izgubila zaupanje in podporo.

Bilo je že skoraj žalostno, da sem se šla zabavat in ko sem se vrnila, je nastalo največje možno sranje.

 

 

 

 

            BOROVNICA

 

            Veliko dni po zabavi sem poiskala vsako gospodično skoraj soimenovanko. Za Malinin telefon sem odšla do Marka. Za Jagodin do Brine. Za Robidin do Brine, ki je šla do Mile, ki je šla do Robide.

            Potem sem dobila zelo zanimivo misel. Mogoče smo vse štiri ena oseba in živimo v vzporednih vesoljih, ampak hkrati vse skupaj na Zemlji. Hkrati smo si tako različne kot enake. In imena.

            Vendar sem se nehala poigravati s to mislijo, ker me je vedno bolj bolela glava. Že tako ali tako me običajno je.

            Pogosto smo se dobivale in dohitele življenja drugih.

            Držale smo skupaj. Kot jagodičevje.

            Ah, kaj govorim, pojma sploh nimam, če jagodičevje drži skupaj. Ampak zares mi je bila všeč ideja, da bi napisale novo znanstvenofantastično nadaljevanko, kjer bi vsaka od nas imela posebno moč. Tako kot Fox Force Five iz Šunda. Malina bi bila Mia Wallace.

            Ali pa ne.

            Tisti strop je bil res bel.