LAZI

Glasovalna številka: PR107

Sanja Feltrin

LAŽI

OŠ Dušana Muniha Most na Soči

Roke se mi tresejo, ko se oklepam hladnega orožja. Strah me je, a pripravljena sem, da ga napadem. Grozljivo se mi nasmehne in dvigne nož nad glavo, da ga bo vrgel vame. Zamahne in steče proti meni, ko se končno premaknem in ga ustrelim naravnost v srce. Zavpije od bolečine in se negiben zgrudi po tleh.

En teden prej

        »V razredu je bila samo ena petica. Čestitam, Maisha!« Razred mi zaploska, ko zmagoslavno vstanem in stopim pred tablo, da mi učiteljica izroči test biologije. Ponosno se nastavim razredu in nasmehnem. Sem meter šestdeset visoka punca, imam srednje dolge skodrane rdeče lase, ki jih imam danes spletene v dve kiti po glavi. Imam sinje modre oči in pegice po obrazu.

          Nobeno presenečenje ni, da obvladam biologijo! Zdaj sem v 2. letniku gimnazije in naj se samo pohvalim, da v vsej srednji šoli do zdaj pri biologiji še nisem dobila slabe ocene ter da imam dve zlati priznanji na tem področju. Komaj čakam, da to pokažem dedku! Bil je biolog in on je tisti, ki me je navdušil nad to vedo! Je eden mojih najboljših prijateljev in obožujem ga!

       Ko se vsedem v klop, mi Finn veselo stisne roko. On je moj najboljši prijatelj in že od vrtca se tiščiva skupaj kot rit in hlače. Zelo ga imam rada. Zelo je sproščen, pameten, zaščitniški in res je zelo smešen. Obožuje branje, risanje in fotografiranje. Je visok fant z lepimi, negovanimi črnimi lasmi in temnimi očmi.

          »Greva v park, na sladoled, da proslaviva tvojo petico« mi reče na hodniku. To je postala že najina tradicija in vedno se zelo zabavava. Vedno, ko kateri od naju dobi petico, to narediva, in ker sva oba zgledna učenca, se to zgodi precej pogosto. Vedno si na bližnji stojnici naročiva sladoled: jaz vedno okus jagode, on čokolade. Nato v parku presediva celo popoldne in govoriva o vsem!

         S svojima kornetoma se usedeva na najino stalno klop v parku. Naslonim se nanj in vdihnem svež zrak. Čudovito je, še nikoli ni bilo tako lepo vreme v aprilu, v Londonu pa je to še bolj presenetljivo. Na nebu ni niti oblačka in piha topel prijeten vetrič z vonjem po pomladi in veselju. Nekaj časa molče gledava oblake, nato pa prasneva v smeh. Znana sva, da ne zdrživa dolgo tiho in ves čas nekaj govoriva, tako da naju imajo v šoli vsi že vrh glave. Hitro si najdeva debato in tam obsediva dolge ure.

         Medtem ko ližem svoj sladoled, se Finn nemo zastrmi vame. Čutim njegov pogled na sebi, a mu samo pomignem. »Bi še moj sladoled? No, ne dam ti ga« se mu zasmejim. Z nasmehom me pogleda v oči. »Danes si res lepa, veš. Daj, poslikajva se!« mi predlaga. Takoj se strinjam, saj ustvarjava album svojih slik za stare dni, ko se bova skupaj v domu za ostarele spominjala starih časov.

        Našobiva se in se zasmejeva kameri. Slika je res lepa in zadovoljno jo objavim na Instagram. Finn zmaje z glavo. Vem, da ni ravno velik oboževalec socialnih omrežij, saj jim ne zaupa, a se bo že sprijaznil. Še malo posediva, nato pa se odpraviva domov.

Doma

             Sproščeno ležim na postelji in berem knjigo. Res je zelo zanimiva, saj obožujem ljubezenske knjige. Ravno se glavni junak pripravi, da bi izpovedal svojo ljubezen svoji najboljši prijateljici, ko mi telefon večkrat zaporedno zazvoni. To je zelo redko, saj poleg Finna nimam veliko prijateljev, Finn pa ne uporablja telefona za nič drugega kot za klice, zato se radovedno zazrem v telefon.

             Gre za sliko mene in Finna na Instagramu. Nek uporabnik z imenom Andre mi je všečkal to sliko in še veliko drugih ter mi poslal prošnjo za prijateljstvo. Videti je prijazen, zato mu jo odobrim.

           Nato se spet vrnem h knjigi. Govori o nesrečni ljubezni, saj punci fant ni všeč, on pa ima zlomljeno srce. Zamislim se. Še nikoli nisem imela fanta, Če dobro pomislim, še nikoli mi sploh ni bil nihče všeč!

            Kmalu mi telefon spet zazvoni. Tokrat mi je Andre poslal sporočilo! Pravi, da sem zelo lepa ter da bi me rad bolje spoznal! Tudi on živi v Londonu, je eno leto starejši od mene in tudi on ima rad biologijo. Nato mi pošlje svojo sliko in moram reči, da je precej lep! Videti je prijazen, zato tudi še dolgo v noč govoriva. Vesela sem, da sem dobila novega prijatelja, a ugotovim, da mi je zelo všeč; imela bi ga tudi za več kot samo prijatelja!

Čez teden dni, pri Finnu doma

           »Torej, ne boš verjela, kaj sem danes videl! V parku je sedela najina učiteljica, saj veš, tista, ki je ločena in živi z mačkami. No, in zraven nje je ...« Dring mi zazvoni telefon in veselo se zazrem vanj, saj že vem, da je to Andre. Zadnji teden sva redno govorila vsak dan in sva se zelo zbližala!

             »Vav, vidva sta pa res že dobra prijatelja. Ali sploh veš, kako izgleda, ali si samo dopisujeta?« me nejeverno vpraša Finn. Zavijem z očmi. »Seveda da vem, kako izgleda! Poglej njegovo sliko, ki mi jo je poslal!« Pokažem mu jo in zaljubljeno zavzdihnem. Andre mi je že priznal, da sem mu všeč, a jaz mu nisem rekla še nič o tem, da je tudi on meni.

            Finn kar malo ljubosumno reče: »No, saj ni TAKO lep.« »Prav imaš. Ni tako lep. Božanski je! In veš kaj? Všeč sem mu in zato mu bom tudi jaz kmalu povedala, kaj čutim do njega!« mu vesela povem. »In KAJ čutiš do njega?« me postrani vpraša. »No, seveda mi je tudi on všeč! Samo poglej ga! Videti je kot angel!« rečem in se zasanjano zastrmim v sliko. Nato se nervozno presede, se odkašlja in reče: » Maisha, poslušaj me. No, torej, nekaj je, kar bi ti rad povedal. Že dolgo časa sem zbiral pogum in zdaj mislim, da je pravi trenutek. Že dolgo časa sva prijatelja in ugotovil sem, da … veš, Maisha, všeč ...«

           Nato ga spet zmoti telefon. Sporočilo je. Ampak tokrat je od mame. Ko ga preberem, kriknem in v očeh se mi naberejo solze. Preberem ga še enkrat, da bi se prepričala, kaj piše. A je res, ni važno kolikokrat bi to prebrala, besede se mi vreznejo v srce, ki me začne boleti. Piše: »Maisha, grozne novice! Tvojega dedka je zadela možganska kap in so ga z rešilcem odpeljali v bolnišnico! Hitro pridi v bolnico na ulici.....«

            Solze mi od šoka sploh ne tečejo, zato samo v hipu poberem svoje stvari in skočim na ulico. Brez jopice ali zavezanih čevljev pretečem nešteto ulic, da končno prispem do bolnice. Tam zdrvim mimo začudenih sester do hodnika pred sobo 208 v tretjem nadstropju, kjer me pričaka mama v solzah. Tesno jo objamem in zamižim. Prosim Bog, vem, da nisem zgledna vernica, a prosim, pomagaj mojemu dedku! Tiho mi po licih tečejo solze.

              Čez nekaj minut za mano priteče Finn in vržem se mu v objem. Stisne me in me gladi po laseh ter me miri. Čez dobri dve uri pride iz sobe zdravnik, si sname masko in nam sporoči novice. Poskusili ga bodo rešiti, a ne morejo zagotoviti ničesar. V zraku ostane neizgovorjen stavek, da je možnost, da umre. Šokirana se sesedem na stol v čakalnici in padem v jok.

           Čez nekaj časa, ko se pomirim, mi v žepu hlač zazvoni telefon. Andre je. Sprašuje me, ali bi se rada dobila z njim na kavi. Odločim se da grem, saj se moram zamotiti, da ne bom razmišljala o dedku. Ko se začnem oblačiti, me Finn presenečeno vpraša: »Kam greš?« »Dobim se s Andrejem. Pridem kmalu nazaj in prosim, ne povej mami, kam sem šla.«

             »Ne! Ne greš! Ne pustim te! Nevarno je, ne poznaš ga!« trmasto in jezno reče. Vstane in mi prekriža pot, ko želim odditi. Jezno ga odrinem. »Daj, ne zafrkavaj se! Resna sem!« A Finn se niti premakne ne. »Maisha, poslušaj me! Ne moreš kar oditi k neznancu! Ne poznaš ga!« Zdaj sem že zelo jezna. »Pa kaj ti je, no! Daj mi že mir! Nisem dvoletno dete! Sama znam poskrbeti zase! Samo ljubosumen si, ker imam še drugega prijatelja! Ves čas samo nergaš, pusti me že pri miru!« zavpijem nanj in stečem. Noben mi ne bo ukazoval, ne danes, ne nikoli!

Temna ulica sredi Londona, zvečer

           Stojim pred temno hišo in se obotavljam. Še enkrat preberem njegovo sporočilo: »Daj, se dobiva pri meni. Pridi na naslov Kings street 19d. Spoznaj mojo družino, nato pa greva na pijačo v bližnji bar.« Preverim številko na hiši. Ja, belo na črnem piše 19d in to je zagotovo Kings street. Ulica je videti zelo strašljivo, temna je, brez cestnih luči in povsod so kupi navlake. V grmu slišim šum in prestrašeno trznem, nato pa zaslišim mijavkanje.

          Opogumim se in pozvonim pred hišo. Vrata mi odpre zanikrn moški srednjih let. Ni obrit in oblečeno ima umazano majico z rdečimi madeži. Zelo se ga ustrašim in prebledim. »Kaj želiš?« me vpraša z raskavim glasom, a se trudi biti prijazen. Odkašljam se in tiho rečem: »Ali tukaj živi Andre Johnson?« Nato se zasmeje. »Zakaj nisi prej rekla! Sem Alfred Johnson, njegov oče. Kar naprej pridi! Andre je samo peljal psa na sprehod, vrne se v minuti!« Oddahnem si, da nisem zgrešila naslova in vstopim v stanovanje.

         No, bolje rečeno, vstopim v umazano in zašarjeno garažo z nekaj kosi pohištva in računalnikom. Vidim tudi troje vrat, ki verjetno vodijo v kopalnico in v druge prostore, pomislim. Pokaže mi, naj se usedem na umazano zofo, kjer so vidni madeži olja in nafte. Vljudno se nasmehnem in usedem. Razgledam se in se zgrozim nad umazanijo. To je verjetno Andre mislil, ko je napisal, da naj se ne oziram na nepospravljenost.

         Alfred mi veselo prinese pladenj, na katerem sta dva kozarca čudne tekočine in krožnik piškotov. Očitno opazi, da sem se zgrozila nad pijačo, saj mi reče: »Ne skrbi, samo zeliščni čaj je. Nikoli te ne bi zastrupil. Hahahha!« se je zasmejal svoji šali. Nervozno sem se nasmehnila in srknila tako imenovan čaj. Po okusu ni bil tako slab, zato sem z dobro voljo vzela še piškot. Videla sem drobne pikice v njem, zato sem sklepala, da so to čokoladne mrvice. No, niso bile. Piškot je bil res grozen in okus je imel po plesnobi in neki začimbi. Samo nasmehnila sem se in srknila čaj, da bi si v ustih popravila okus po piškotu. Alfred pa me je samo veselo gledal in poskušal prebiti led z vprašanji, kot so, kako dolgo poznam njegovega sina, od kje sem, in tako naprej ...

          Kmalu se mi je zaletelo in začela sem divje kašljati, zato mi je Alfred prinesel novo pijačo, ki je imela drugačne okus kot prejšnja. Druga mešanica čaja, mi je pojasnil. Hitro jo popijem in res, kašelj se takoj poleže. Nato spet neprijetna tišina. Da bi jo prekinila, rečem, da moram na stranišče in Alfred mi pokaže prva vrata na levo.

           Prostor je zelo umazan in v njem smrdi. Poskušam prezreti okolje in hitro vse opraviti. Ko se ogledujem v ogledalu in si popravljam ličila za Andreja, zaslišim, da Alfred govori z nekom po telefonu. Tako radovedna kot sem, pritisnem uho na vrata in poslušam pogovor. Ujela sem samo nekaj stavkov, a to sem slišala zelo razločno: »Ja, imam punco. Trenutno je na stranišču, ampak je že popila tvojo mešanico. Če naj verjamem tvojim besedam, bo kmalu omedlela in lahko jo bom omamil in ti jo pripeljal, da jo boš prodal naprej. Ne, ne skrbi! Če se bo upirala? No, potem jo bom moral ubiti. Iz tega stanovanja ne sme izstopiti živa! Dobro, moram iti, čas je za akcijo.«

           Hitro moram razmišljati. Kaj naj?! Mrazi me po hrbtu in noge mi začenjo klecati. Roke se mi tresejo in začenjam videti megleno. Da bi se zbudila, si vodo pljusknem v obraz. Ko se tako malo predramim, mi postane kristalno jasno dvoje: Prvič, nobenega Andreja ni. Ni resničen. In drugič, v veliki nevarnosti sem, in če se hočem rešiti živa, moram pohiteti in si nekaj pametnega izmisliti.

          Odločim se, da bom zbežala ven, ko ne bo gledal. Tiho odprem vrata in pokukam ven. V kuhinji je in pripravlja še enega svojih zvarkov. Ravno ko se hoče obrniti k meni, se mu mešanica strese na tla, zato se jo loti pometati.

        To je moja možnost, pomislim. Tiho stečem čez prostor, a glej ga zlomka! Ko odpiram vhodna vrata, ta na ves glas zaškripajo in Alfred mi je takoj za petami.

         Stečem ven na ulico. Kam? Ne vem, kje sem, ampak po občutku stečem v smer proti lučem. Spotikam se ob svoje lastne noge, a v glavi imam samo eno misel: beži. Nikogar ne slišim za sabo, zato že vsa zadovoljna pomislim, da sem mu ubežala. Naenkrat nekaj poči in nekaj švigne mimo na moji desni. Hudiča! Strelja name! To me požene v še večji dir, a ves časo mimo mene švigajo krogle.

          Ravno sem videla možnost, da se mu skrijem za vogal, ko mi pred nosom steče veverica, da padem čez njo. Poškodujem si gleženj in ne morem dovolj hitro ustati. Za mano je stena, pred mano pa se mi nevarno približuje oboroženi Alfred.

          Grozljivo se mi smeje in mi stopa naproti. »No, no, no. Očitno si slišala moj pogovor s prijateljem, kaj nisi? Hahah, no zdaj mi že ne boš ušla! Preveč bi zaslužil s tvojim telesom, da bi te zdaj kar izpustil! Tvoj čas se je iztekel!«

          Vedela sem. Vedela sem, da je to konec. Reče mi: »Pozdravi Andreja!« in vame pomeri s svojo smrtonosno napravo. Z rokami si zakrijem obraz in zamižim, ko zaslišim pok.

           Nič. Nič nisem čutila. Naenkrat samo pred mano na moje noge pade nekaj težkega, nekaj toplega in trzajočega. Zmedeno odprem oči in tudi če bi živela milijone let, tega trenutka ne bi mogla pozabiti. Ta kruta slika se mi je za vedno vtisnila v spomin. Pred mojimi očmi je ležal ustreljen Finn. Ko je Alfred ustrelil, se je vrgel pred mano, da bi me zaščitil. Po vsem tem, ko sem se drla nanj v bolnici, mi je sledil, ker mu ni vseeno zame. Po licih mi je spolzela težka solza. Nisem našla besed. Svet se mi je zamajal pred očmi, čeprav sem sedela. Vendar še je bil živ, čeprav ga je ustrelil v trebuh, še je bil živ. V naročju mi trza in vztrajno mežika, da bi ostal buden.

            »Maish...« se trudi reči. »Ššššš! Tiho, ne govori! Preveč se boš izčrpal!« mu nežno rečem. Vendar poskusi še enkrat: »Maisha.....oprosti.....« momlja. »Maisha.....hotel..sem...ti..povedati..........všeč....si..mi,« končno izusti. Vdihnem in se primem za srce. Finnu sem všeč! Nikoli nisem niti pomislila na to, a zdaj ko sem, sem sprevidela, da je čudovit in je tudi on všeč meni! Nežno se sklonim in ga poljubim na čelo. »Tudi ti si meni všeč,« mu šepnem. Po licih mi polzijo solze, ko ga zadnjič objemam in mu govorim, kako rada ga imam. Nato mi najboljši prijatelj umre v naročju.

                Divje in jezno dvignim pogled. Neverjetno sem jezna! Nekdo mora plačati za Finnovo življenje! Vidim Alfreda, ki me je z užitkom opazoval, kako se mi trga srce. Smehlja se mi in se mi počasi približuje s pištolo. Vedela sem, da tokrat ne bo zgrešil. Da tokrat bo zadel. Ko se mi je tako približeval, mimo pelje avto in ga oslepi. Ko dvigne roke, da bi si zaščitil oči pred svetlobo, mu iz rok pade pištola v lužo. Preklinja in se spravi na kolena, a je na noben način ne more najti.

         To je priložnost! pomislim. Trudim se vstati in poskusim stopiti na poškodovani gleženj. Telo mi preplavi grozna bolečina, ki me takoj nazaj posede. Poskusim še enkrat in tokrat mi uspe ostati pokonci.

          Roke se mi tresejo in megli se mi pred očmi. Kolena mi klecajo in nevarno se zamajem. Pred mojimi nogami nepremično leži telo, in ko ga pogledam, mi stopijo v oči solze. Kako sem bila lahko tako neumna?!

         Naenkrat me zgrabi od zadaj in me močno prime. Ujeta sem! Kako, da ga nisem videla? Slišim, kako iz žepa potegne nož in čutim, kako mi mrzlo rezilo pritisne na vrat. »Tukaj se tvoja pot konča,« mi šepne. Ne, ne, ne! Ne more se zdaj tako končati!

          Nato na tleh opazim črno svetlikajoče orožje. Odlašam, saj me je strah, a čutim, kako mi nož vedno bolj pritiska na glavno žilo in vdihnem. Še preden se zave, se sklonim, poberem pištolo in se odmaknem. Zdaj sem jaz v prednosti.

         Roke se mi tresejo, ko se oklepam hladnega orožja. Strah me je, a pripravljena sem, da ga napadem. Grozljivo se mi nasmehne in dvigne nož nad glavo, da ga bo vrgel vame. Odlašam, ker ne vem kaj narediti, a nato se mi zbistrijo misli. V glavi imam samo eno misel: naredi to za Finna. Za Finna! Finn! Z mislijo nanj se osredotočim na Alfreda.

        Ta zamahne z nožem nad glavo in steče proti meni, ko se končno premaknem in ga ustrelim naravnost v srce. Zavpije od bolečine in se negiben zgrudi po tleh.

         Neznansko se mi oddahne in končno lahko zadiham. Konec je! Začne se mi megliti pred očmi, ko zaslišim policijsko sireno. Od utrujenosti in olajšanja padem po tleh in komaj ostajam pri zavesti. Z zadnjimi atomi moči pomaham na pomoč policistu, ki že teče proti meni. Nato končno zamižim in padem v nezavest. Konec je! Res je konec!