Glasovalna številka: PR108

Lara Fortunat

VESOLJEC

OŠ Dušana Muniha Most na Soči

 

NORMALNOST

Živim še kar normalno življenje. V bistvu tega ne morem zagotoviti, ker ne vem, kaj točno pomeni normalno življenje. Po mojem mnenju normalnost ne obstaja, ker ne more. Ker smo vsi drugačni in ne obstaja bitje, ki bi bilo enako drugemu. Zato ne moremo vedeti, kaj pomeni običajno življenje.

Pravijo, da na splošno preveč razmišljam. Da to ni normalno. Mogoče je res, ampak meni se zdi, da razmišljam toliko kot drugi. Sploh pa ni znano, koliko razmišlja normalen človek, če normalnost ne obstaja.

Prav tako dandanes ni znano, koliko podatkov nam voditelji držav ne razkrijejo, zamolčijo, a tega ne priznajo. Pravijo, da že tako ali tako vemo preveč. Ampak sploh ne. Ne razumemo, kaj se dogaja z našim svetom.

Človeštvo je težko razumeti. Smo bitja z razumom, obsojena na propad. Pa ne zato, ker bi Bog oziroma kdor koli tam zgoraj je, želel uničiti našo vrsto. Ne. Sami smo delno krivi za razmere, v katerih živimo. Onesnaženo okolje, ozonska luknja, učinek tople grede, gromozanska smetišča ... Vsi nas opozarjajo, razpravljajo o težavah, naredijo pa ne ničesar. No, mogoče so ukrenili kaj, ampak mi tega ne vemo, če so to te informacije, ki so zamolčane. Dvomim, da kdo verjame v to. Jaz že ne. 

Vse to izhaja iz problema, da ljudje ne delujemo po nagonu, ampak z željo po premoči. Z željo, da bi premagali vse in dosegli nemogoče. Ko iznajdemo še tako dobro pogruntavščino, ki bi milijonom ljudi olajšala življenje, že obstaja nadgradnja iznajdbe. Ne zadovoljimo se s spoznanjem, da nikoli ne bomo vedeli in znali vsega.

Če se obrnemo za samo korak v preteklost, kakih sto let nazaj, ugotovimo, kako nora bitja smo. Samo seštevali smo sekunde, ure, leta, a nismo se ustavili in pogledali v daljno prihodnost. Zdaj je prepozno. Kmalu se bo treba soočiti s posledicami.

 Žal se začetek bliža. Plačali bomo za vsako molekulo strupenega plina, ki je iz izpušne cevi avtomobila odjadrala v zrak.

Zemlja je vsa ta leta opazovala in vase črpala vse dogodke, vsak premik človeštva in še premalo smo se zavedali, da bo nekoč jeza izbruhnila iz planeta. Nihče ne ve, kako ali kdaj bo napočil čas za konec sveta. Vesolje bo obrnilo novo stran v zgodovini in začelo brez ljudi, brez nas.

Zato me večina ima za nenormalnega. Ker se, če je le mogoče, premikam peš. Zdi se mi, da se človek težko premika kako drugače. Lahko bi se plazil, ampak bi bilo zamudno in nesmiselno. A nihče ne razume. Če se vsak dan v šolo in nazaj voziš z avtomobilom, katerega poraba je šest litrov na sto kilometrov, pomeni, da prevoznik samo za gorivo odšteje evro in šestdeset centov. Letno to znese petsto štiriinosemdeset evrov. Če to počneš vsa leta osnovne šole, enostavno privarčuješ pet tisoč dvesto šestinpetdeset evrov. Velik znesek. No, odvisno za koga. Pa še manj onesnažuješ okolje.

 

ŠOLA

»Nei, pridi dol!« Že spet mama. Dejstvo je, da so vse mame kdaj tečne. Ampak sem srečen, da jo sploh poznam. Ne predstavljam si življenja brez staršev.

»Nei!« spet zaslišim glas. Pa se bo res treba ločiti od postelje. Stegnem se proti nočni omarici in pogledam na uro. Nato vstanem, se sprehodim čez sobo do vrat in se po stopnicah spustim v spodnje nadstropje. Pri tem se skoraj zaletim v sestro, ki očitno stoje spi.

»Ali si vedela, da se spi ponoči in ne podnevi? Avtobus za srednjo šolo te ne bo čakal,« ji rečem. Premeri me z očmi, potem pa izgine v svojo sobo. Tudi sestre so tečne.

Potem ko vase zmečem zajtrk v rekordnih sto dvajsetih sekundah, se preoblečem iz pižame v kavbojke in rdečo majico s kratkimi rokavi. Umijem si vseh osemindvajset zob. Vsakega poščetkam osemkrat, torej skupno dvesto štiriindvajset gibov vzdolž zob.

Pozdravim še očeta in mamo ter se odpravim peš v šolo. Po navadi potrebujem točno tisoč štiristo trideset korakov.

Prvo uro imamo matematiko, moj najljubši predmet. Pred vrati učilnice me kot vedno pričakata najboljšega prijatelja Kai in Ian.

»Saj si skoraj zmrznil!« reče Kai, medtem ko jima prihajam naproti.

»Ja kaj češ, zima je. Sploh pa se vsako leto povprečna temperatura zraka v mesecu januarju za …« začnem razlagati, a me Ian prekine.

»Edini si, ki je danes v šolo pripešačil. Ali se ti ne zdi, da bi se včasih lahko pripeljal?« Skomignem z rameni in odkimam, ko zazvoni. Skupaj se oddrsamo v učilnico, kjer so že ostali sošolci. Kai in Ian se usedeta v zadnjo klop, jaz pa v sprednjo k Mini.

Nisem si jaz izbral, da bom sedel poleg nje. Raje bi si s prijatelji v zadnjih vrstah pisal sporočila. Sovražim učiteljice, ki te presedejo k drugim učencem, da jim boš pomagal pri učenju in razumevanju snovi. Ampak jaz ne znam drugim pomagati, sploh pa ne v primeru, ko ne znajo izračunati računa na tabli. Meni se zdi tako enostavno. Žal me je učiteljica matematike presedla ravno k Mini, ki ne zna povedati poštevanke števila štiri, medtem ko se pri pouku učimo o Pitagorovem izreku in podobnih stvareh.

Potemtakem je logično, da vsaki dve minuti zaslišim šepet: »Nei, bi mi prosim, prosim, prosim še enkrat razložil to snov?«

Ko sem dobre volje se potrudim in vsaj poskušam razložiti, drugače pa jo čisto vljudno zavrnem. Naj si prebere v učbeniku, če česa ne zna.

Matematika je moj najljubši predmet z najbolj mučnimi urami. Resnica.

 

RENTGENSKE OČI

Po pouku in kosilu v šolski jedilnici sem se odpravil proti glasbeni šoli, kjer sem imel uro trobente. Ne bi rekel, da sem nadarjen glasbenik, da veliko vadim in uživam ob igranju instrumenta. V bistvu glasbeno šolo obiskujem, ker imam veliko prostega časa in ga moram nekako porabiti. Lahko bi se raje odločil pa treniral katerega od športov, ampak po pravici povedano, sovražim šport, gibanje na zraku, tekanje v krogu in podobno.

Navadno se iz glasbene šole vračam pozno zvečer, ko se mrak že prelije v temo in je vse, kar ti je pomembno, le javna razsvetljava. Sprva, ko sem bil mlajši, se mi je zdelo, da ponoči straši ter se plazijo duhovi po zakotnih ulicah. Potem, ko sem premagal ta strah in sem prebral nekaj kriminalk ter srhljivih zgodb, v katerih umorijo vsaj tri nedolžne ljudi, sem imel občutek, da me vedno nekdo gleda in zasleduje. Zdaj pa me v temi ni ničesar strah. Ko enkrat spoznaš, da si podnevi in ponoči enako izpostavljen nevarnostim, tolpam, morilcem, je vse drugače.

V bistvu ne hodim domov vedno v temi, ker se dan daljša in krajša ter temu obratno sorazmerno noč. Ampak zdi se mi, da si ponoči nekako skrit, preobražen človek. Noben te ne vidi, malokdo te sliši, prepozna in kritizira. Zato se raje sprehajam, ko je tema. Da postanem neznan človek. Nezemljan. Vesoljec. Preobrazim se in odletim v svet, kjer me nihče ne pozna.

Vračal sem se domov. Ura na zvoniku je že davno odbila sedem, naš kraj se je ogrnil v noč. Hodil sem in hodil. Občasno je mimo pripeljal kakšen avtomobil ter me zaslepil z močnimi lučmi, drugače pa sem sledil svojim korakom. Nikogar nikjer. Bil sem z mislimi nekje drugje, ko sem v daljavi zagledal premikajoče bitje. Vedno bolj se mi je približevalo in v soju ulične svetilke sem zagledal žensko postavo, oblečeno v črno s kapuco na glavi. Tekla je. Vedno bližje mi je bila. Pozdravil sem jo z vljudnim pozdravom, a se ni ozrla proti meni. Pogledal sem čez rame in ujela me je s pogledom. Ustavila se je, tako da sva se gledala nekaj sekund. V rokah je držala štiri bele vrtnice, prav take, kakršne rastejo pred našo šolo. Potem se je obrnila in stekla naprej v noč.

Zdela se mi je znana, a nisem vedel, od kod jo poznam. Njen pogled je bil tako žalosten, otožen, kot da ne ve, kaj točno išče na tem svetu. Z očmi mi je prebodla srce. Imel sem občutek, da je samo v nekaj sekundah spoznala vse moje skrivnosti. Kot bi imela rentgenske oči, ki prežarijo vsakogar. Nenavadno.

 

SOSEDOVA HIŠA

Še isti dan sem zbolel. Ne tako zelo, da bi hitro moral k zdravniku, le glava me je bolela in imel sem rahlo povišano telesno temperaturo. Tako sem naslednji dan ostal doma.

Skozi okno sem cel dopoldne štel avtomobile, pešce in kolesarje, preobračal dobljena števila, meril čas s sončno uro in podobno. Ugotovil sem, da se po naši ulici sprehaja malo ljudi, natančneje pet pešcev v treh urah, torej povprečno en pešec v šestintridesetih minutah, medtem ko  v tem času ulico v povprečju prevozi osemdeset avtomobilov, trije kolesarji in dva motorista. Nič posebnega in vznemirjujočega. Pogled dekleta včeraj zvečer pa me je še vedno preganjal v spominu.

Proti večeru sta me obiskala Ian in Kai ter mi prinesla zvezke, da si prepišem snov. »Se je še kaj posebnega zgodilo danes?« sem ju med obiskom vprašal.

»Ma, ne bi rekel. Nič nenavadnega. Mina je kot navadno tarnala, da ne razume snovi, ker ni bilo tebe, da bi ji razložil,« je odgovoril Kai.

Zasmejal sem se, nato pa se je Ian nečesa spomnil: »Aja, pa neka nova sošolka je začasno prišla k nam. Baje, da je od Sosedov. To se je govorilo po šoli, ampak nihče ne ve, ali je res.«

»Pa tako zamorjena izgleda, kot da bi se ji pravkar podrl svet,« je nadaljeval drugi sošolec, »in oči ima take, da se kar zmraziš ob pogledu. Natančno premeri vsakogar, ki se ji približa.«

Hvala Bogu sta se prijatelja kmalu zatem poslovila in odšla. Sta mi pravkar opisovala punco, ki sem jo srečal včeraj? Nemogoče, da bo ona moja sošolka. Ves čas bom moral prenašati njene poglede. Sploh pa nisem vedel, zakaj me to tako skrbi, saj je le nova sošolka in nič drugega.

Zgodilo se je že, da je prišel k nam v razred kdo iz Sosedove hiše. Ker se ni nihče pogovarjal z njim, se je čutil osamljenega in se je kmalu prešolal ali odšel kam drugam.

Če bi včeraj vedel, da je od Sosedov, je ne bi pozdravil, ker se Sosedovih ne pozdravlja. Tako kot se ne je sladoleda pozimi, tako se z otroci in odraslimi iz tiste hiše ne pogovarja. Pravi se, da so tujci, ki nimajo kam iti, da so umazani, smrdijo in ne poznajo higiene. S tem so nas v otroštvu strašili in nihče od nas se ni nikoli približal tej stavbi. Sčasoma je na naši šoli dobila vzdevek Sosedova hiša, ker je stala poleg šole. Ne vem, kdo je te begunce naselil ravno poleg izobraževalne ustanove, kar se mi zdi skrajno neprimerno.

Druga polovica mojih možganov pa je razmišljala v drugačni smeri.

V bistvu so tudi Sosedovi normali ljudje, ne verjamem, da so vsi nesramni, prav tako kot tudi vsi državljani naše države niso prijazni. Kdor je zloben, ga tako ali tako zaprejo v zapor. Ne bi jih smeli kar označiti za manjvredne. Boj bi se morali spoznati z njimi in jih sprejeti, tako kot sprejemamo nekatere druge narode.

 

VESOLJEC

Res je bila ona ta, o kateri sta govorila Ian in Kai.

Začutil sem njen pogled, še preden sem jo zagledal, kako je prihajala skozi glavni vhod šole. Nihče je ni pričakal, pozdravil ali kakorkoli drugače opazil. Sosedovi so bili pač na naši šoli kot duhovi, saj niso govorili, se smejali, pogovarjali, samo tiho so spremljali dogajanje.

»Kako ji je pa ime?« sem pred prvo uro na hodniku dejal sošolcu ter pomignil proti novi sošolki. »Naj bi bila Soraja,« sem dobil odgovor, a zanimalo me je kaj več, zato sem pogovor nadaljeval. »Iz kje pa je? Ali ima kaj bratov, sester? Zakaj je sploh prišla sem?«

»Ne vem, če te zanima, pojdi in jo vprašaj,« je rekel sogovornik, se zasmejal in odšel v učilnico.

Pri biologiji je bil sam dolgčas. Vsakih nekaj minut sem pogledoval k Soraji, saj me je zanimalo, kaj počne. Proti koncu ure sem izračunal, da sem v bistvu tri desetine celotne ure namenil opazovanju begunke v razredu, petnajst minut sem zrl v prazno, ostalo pa sledil pouku.

»Kaj je pa tebe pičilo? Bulil si v tisto novo punco, kot da bi bila vesoljec, ki ga še nikdar nisi videl. Cel razred je šepetal samo o tebi in njej,« mi je Mina dejala na hodniku, ko smo se pomikali proti učilnici fizike.

»Povem ti, da se je že zgodilo, da se je nekdo iz naše šole družil z osebo iz Sosedove hiše. Ni se dobro končalo, opozarjam te.« Pospešila je nekaj korakov in se pridružila drugi skupini učencev.

Hotel sem ji kaj zabrusiti nazaj, ampak sem se zadržal. Tudi jaz sem se včasih počutil, kot da sem nezemljan, vesoljec, stvor, ki ne spada na Zemljo, tako kot Soraja, po mnenju nekaterih sošolcev, ni spadala k nam. Mogoče pa je prav to razlog, zakaj me vse v zvezi z njo tako zanima.

Med odmorom sem jo opazil, kako je stala na robu igrišča in spremljala, kako so sošolci igrali košarko. Tudi jaz sem bil med gledalci igre. Razmišljal sem o tem, da bi jo ogovoril. Zdel se mi je pravi trenutek, saj naju nihče ni opazoval, središče pozornosti je bila košarka. Vseeno sem se bal, da bi me kdo med pogovorom videl, nato pa bi se me začeli vsi izogibati. To je bila na šoli namreč kazen za pogovor z nekom iz Sosedove hiše.

»Hej,« sem se opogumil in ji rekel v trenutku, ko sem bil prepričan, da me nihče ne gleda. »Kako si?«

»Ne bi smel govoriti z mano. Ampak, če že vprašaš, dobro sem,« mi je rekla nazaj, začudena, da je sploh nekdo govoril z njo.

Prvič sem jo slišal govoriti, imela je nežen glas. Takrat me je prešinila ideja.

»A bi šla na sprehod popoldne? Okoli treh,« sem ji predlagal.

»Lahko,« mi je rekla in se nasmehnila.

Res me je ob treh pričakala pred šolo. Dogovorila sva se, da ji bom razkazal naše mesto, ki ga do sedaj še ni najbolje spoznala.

»Ti si Nei, imam prav?« je ona začela pogovor, potem ko sva nekaj ulic prehodila v tišini. Pokimal sem.

»No, jaz sem Soraja in sem se pred kratkim preselila v to mesto. Imam še tri brate, živim skupaj z ostalimi pribežniki v hiši poleg šole,« se mi je predstavila.

Nisem pričakoval, da bo tako zgovorna, se mi je pa zdelo super. Zelo spoštujem ljudi, ki lahko ure in ure govorijo brez prestanka ter si sproti izmišljujejo zgodbo.

»Kaj pa starši?« me je zanimalo, a v hipu, ko sem zastavil vprašanje, je postala resna, meni pa je bilo žal, da sem jo to vprašal.

Ni mi takoj odgovorila. Videlo se je, da razmišlja in ne ve, kaj naj reče.

S ceste sva zavila v park, poiskala prazno klopco in si odpočila. O družini si je nisem upal spraševati, raje sva govorila o drugih stvareh.

Dogovorila sva se, da se dobiva še jutri popoldne.

 

OSAMLJEN

V šolo sem prišel kot po navadi, vendar me pred učilnico nista pričakala Kai in Ian. Zdelo se mi je nenavadno, saj se to še ni zgodilo.

Šele ko se je začel pouk, sem ju opazil ter pozdravil, a mi nista odzdravila nazaj. Izogibala sta se vsakemu pogledu, nista odpisovala mojim listkom, ki sem jih skrivaj pošiljal.

»Mina, glej to moraš tako izračunati,« sem pri matematiki rekel sošolki, ki sem ji vedno pomagal.

»Bom že sama,« je zagodrnjala in z roko pokrila zvezek, da ne bi videl, kaj piše.

Vsi so se me izogibali.

Slutil sem, da je zaradi druženja s Sorajo.

Počutil sem se osamljeno. Ko na hodniku med odmori nimaš s kom govoriti, je res dolgčas. Nekako sem sošolce razumel, saj sem vedel, da sem prekršil neuradno šolsko pravilo. Govoril sem z nekom iz Sosedove hiše. Ampak ni mi bilo jasno, kako so izvedeli, da sem govoril s Sorajo. Ko sem ji kaj rekel v šoli, sem skrbno pazil, da me nihče ni videl, prav tako na popoldanskem srečanju. Kdo je bil tisti, ki me je videl?

Hkrati pa sem poskušal sovrstnike prepričati, da govoriti z begunko ni usodno, a so me tako ali tako prezirali.

Tretjo uro smo imeli šport, najbolj zasovražen, mučen predmet z najbolj tečno zoprnim učiteljem na svetu. Na začetku ure nas je nagnal teč deset krogov okrog telovadnice, tako da sem skoraj izdahnil, potem pa smo bili poklicani v zbor.

»Jutri bomo imeli športni dan,« je učitelj začel razlagati ob spremljavi tarnanja, zavijanja z očmi in navdušenja nekaterih prijateljev, »in sicer odpeljali se bomo z avtobusom v smeri glavnega mesta naše države, se izkrcali, sprehodili do spomenika padlim vojakom v prvi svetovni vojni ter prišli nazaj z avtobusom.«

Ta sprehodili je, po izkušnjah sodeč, pomenil pohod, dolg vsaj tri ure, po katerem so te še štiri dni bolele noge.

Preostanek ure športa je bil normalen, igrali smo odbojko, mene pa je skrbel jutrišnji športni dan.

 

GRMENJE ALI POTRES?

Zjutraj sem se zbudil in pogledal skozi okno. Deževalo je. Ostalo mi je še šestinpetdeset minut do začetka šole oziroma športnega dne. V dvanajstih minutah sem bil pripravljen, pol ure sem potreboval peš do šole. Na poti sem potihoma molil ter upal, da športni dan odpade, a se mi želja ni uresničila. Na avtobusnem postajališču sem bil petino ure pred ostalimi.

Ogledoval sem si dve ženski, ki sta stali petnajst metrov stran od mene in čakali na prevoz. Na daleč sta mi delovali kot stari, zamorjeni osebi, s katerima se nikoli ne bi pogovarjal. Ko sem ju tako opazoval, se mi je počasi začelo megliti pred očmi. Nisem videl več žensk, ampak dva okrogla siva slona, z dolgim rilcem, ki se pogrezata v pesku pod sabo.

Smo sloni pravzaprav ljudje, ki se pogrezamo v jamo, ki smo si jo sami izkopali?

»Oj,« me je Kai, ki se je pravkar prikazal, pozdravil in me predramil iz misli. Tam, kjer sta prej stali ženski, ni bilo nikogar več, le še praznina.

Nato smo se v deževnem dnevu odpeljali z avtobusne postaje, kot je bilo v načrtu.

Ne vem, zakaj sem vedno jaz edini, ki se pripne z varnostnim pasom. Nikoli ne moreš vedeti, kaj se ti lahko pripeti na poti.

Vozili smo se po dolini, na dnu katere že tisoč let reka izrezuje svojo sotesko. Cesta je bila vklesana v pobočje hriba, kakih petdeset metrov nad rečno gladino.

Fizika pravi, da če bi s ceste spustil kamen, bi do dna padal deset sekund.

Med vožnjo je kar naenkrat zagrmelo res zelo močno in glasno. Občutek je bil tak, kot da bi se premikale gore ali bi Bog rjovel iz nebes. Ozrl sem se po sošolcih, a so se še vedno vsi pogovarjali na tak način kot prej, torej nihče razen mene ni slišal močnega grmenja.

Takrat pa je zagrmelo še enkrat, tokrat glasneje. Avtobus se je tresel. S sošolcem, ki je sedel poleg mene, sva se spogledala, ljudje so se spraševali, kaj je bilo to. Vse, kar se je zgodilo potem, je bilo usodno.

Voznik avtobusa je zaklel, učitelj zakričal. Mi, ki smo sedeli v zadnji polovici avtobusa, nismo vedeli, kaj se dogaja. Skozi okno ob sedežu sem na drugi strani doline, po kateri smo se trenutno vozili, ob vznožju hriba zagledal razpoko, ki se je pravkar širila. Grmi ali so to zvoki potresa? Avtobus je v naslednjih trenutkih izgubil stik s cesto in začel padati v rečno strugo, ki se je razprostrla pod nami ter se začel rotirati. Vsi smo kričali, nekateri so molili, drugi vztrajno ponavljali zadnje besede, ki so si jih izbrali.

Zadnja stvar, ki se jo spomnim, je bil zvok trka in bolečine v trebuhu.

Nato praznina.

 

PETINŠTIRIDESET

Zbudil sem se doma, v postelji. Poskušal sem vstati, a me je zadržala bolečina med rebri. Ko sem globoko vdihnil, me je zabolelo, ko sem se premaknil, prav tako. Ležal sem in gledal v strop, drugega nisem mogel. Najbrž imam zlomljeno rebro.

Kmalu za tem je prišla mama, vsa vesela, ko me je zagledala z odprtimi očmi.

»A kaj potrebuješ? Si lačen? Joj, očeta moram poklicati, da bo vedel, da si zbujen!« je opletala po moji sobi še kar nekaj časa.

»Mama, kaj se mi je zgodilo?« sem jo vprašal, ko je odhajala iz moje sobe.

Takoj se je zresnila, stopila do okna, pobrala jutranji časopis z okenske police, mi ga položila poleg vzglavnika in resno dejala: »Stran petinštirideset.« Pustila me je samega.

Po glavi mi ni švigalo drugega, kot da je število petinštirideset deljivo s tri, petnajst, devet, pet, ena in petinštirideset, da je to Ianova hišna številka, da se je druga svetovna vojna končala prejšnje stoletje tega leta … Poskušal sem zbistriti možgane, a ni šlo.

Odprl sem časopis in poiskal stran petinštirideset. Ob besedilu je bila slika razbitega avtobusa ob reki. Hitro sem zaprl časopis. Zdaj se mi je začelo svitati, kaj se je zgodilo. Zadnji spomini kričanja, občutki padanja in vrtenja vozila v zraku so mi prišli v misli, a tu se je končalo. Torej avtobus je trčil na tla, kaj pa potem?

            Spet sem pogledal na stran z novico, tokrat z namenom, da bi izvedel kaj, česar se ne spomnim. Bral sem in prebral trikrat celotno besedilo. Obupan sem bil. Pri srcu me je začelo stiskati, nabrala se mi je kepa v grlu, ki je nisem mogel pogoltniti, solze so mi zalile oči. Hkrati sem bil srečen, žalosten in jezen.

Bil sem eden izmed osmih, ki smo preživeli brez hujših posledic, štirje so bili huje poškodovani, trije so umrli, med njimi žal Kai in Soraja. Ob tej novici sem se zavedel, da s svojim prijateljem ne bom nikoli več gledal filmov, se smejal in si pripovedoval izmišljene zgodbe sredi noči. Ne bom izvedel, ali bi on res postal pilot, kot si je želel.

Pogrešal bom Sorajo, njene oči in nasmeh. Nič je ne bo nadomestilo v mojem življenju. Ostala bo praznina.

»Najnatančnejši rezultati neuradne raziskave dokazujejo, da je vzrok za nesrečo spolzka cesta,« so v novici zapisali. Sam vem, da to ne drži. Kriv je bil potres oziroma nastajanje razpoke. Toliko o prikrivanju podatkov v današnjem svetu.

Neko jutro se je mama na hodniku prek telefona pogovarjala s sošolkino mamo, ki je izgubila hčer.

»Ja prav imaš, res smo srečni, da mu ni hudega,« je sredi pogovora, ki sem mu prisluškoval, dejala, nato pa počakala, da je oseba na drugi strani odgovorila.

»Tako mi je žal za vašo hčer,« je potem izjavila in prekinila.

Ob teh maminih besedah sem imel občutek, da od nesreče naprej ne spadam na ta svet. Zakaj sem jaz preživel, drugi pa ne? Kaj ni to nedopustljivo, nepravično, da sem jaz živ, medtem ko drugi ležijo v krstah? Resnično sem se zavedel, da sem imel veliko srečo.

Po enem tednu, ko sem se lažje in brez bolečin premikal po hiši, mi je oče dovolil, da sem šel v trgovino. Na ulici se mi je zdelo, da vsi ljudje kažejo s prstom name in pravijo: »Ta je tisti, ki je preživel. Glej ga, sploh se ne zaveda, kakšno srečo ima.«

Vsi so me imeli za onega, ki ni mrtev.

 

ZAČETEK KONCA

Potresu tistega nesrečnega dne sta v naslednjih tednih sledila še dva močnejša. Umrlo je veliko ljudi, dvakrat toliko je bilo ranjenih. Preživeli so bili obupani nad življenjem v takih razmerah, šole in vrtci so se zapirali, ker nikjer ni bilo varno. Oblasti so katastrofo potresov pripisovale odzivu okolja na preobremenjeno onesnaževanje. Zdaj bi me prijatelji razumeli, zakaj sem vsa ta leta pešačil v šolo.

Poskusil sem preprečiti tole, kar se zdaj godi.

V prihodnosti se bo samo še stopnjevalo. Vsi smo to podzavestno čutili. Problem pa je, da je narava prvič v zgodovini presenetila in prepričala človeštvo, naj se vda in prizna premoč naravi.

Živeli smo začetek konca človeštva.

Spraševal sem se, kakšen smisel ima sploh še življenje na tem planetu? Ljudje, prijatelji in znanci umirajo, jaz pa nimam drugega početi, kot da žalujem. Lahko se bo moje življenje končalo prav zdaj, mogoče bom preživel konec sveta, če je sploh to mogoče.

Zakaj je prihodnost nepredvidljiva?

 

 

VRTNICA

Za celo življenje sem zasovražil pogrebe. Trije pogrebi v enem tednu so bili čisto preveč.

Nek večer sem se odpravil ven, na svež zrak. Odločil sem se, da bom odšel pogledat, v kakšnem stanju je šola, zdaj ko v to stavbo nisem stopil že en mesec. Hodil sem po pločniku, ko sem pohodil nekaj mehkega. Pri mojih nogah je ležala bela vrtnica. Tedaj sem se spomnil, da Sorajinega pogreba sploh še ni bilo. Vrtnico sem pobral, jo stisnil v pest in odšel naprej.

Šel sem mimo neke hiše, ki je še nikoli do sedaj nisem opazil, se ustavil in ozrl. Na travnati površini pred zgradbo so bili trije dečki. Stali so poleg petih nagrobnikov. Vsak izmed njih je v roki držal po eno vrtnico, prav tako kot jaz.

»Za očeta,« je rekel prvi, se sklonil in položil rožo predse, kjer je bilo nekaj zasuto, sklepal sem, da je tam nekdo pokopan.

»Za mamo,« je šepnil drugi ter vse ostalo ponovil za prvim.

»Za Sorajo,« je dejal najmlajši, položil vrtnico, nato pa so se vsi skupaj posedli v krog okoli kupčka prsti, se prijeli za roke in molili.

Počasi sem pristopil k njim, odložil cvet na grob in prisedel.