Glasovalna številka: PR109

Neža Šetina

TRENUTEK SMRTI

OŠ Šmarje - Sap

 

1. POGLAVJE: Nesreča

Padali smo. Letalo se je spuščalo proti tlem. Ljudje so jokali in kričali vključno z mano. Vsi so imeli v mislih enako stvar, kot sem jo imela jaz

Bomo preživeli? Se bomo rešili in še kdaj videli naše bližnje? Nekateri so molili, nekateri kričali in se zvijali po sedežih.

Preden vam povem ostanek moje zgodbe, vam moram povedati nekaj o sebi. Moje ime je Sara Hribar. Sem samo običajna najstnica, ki obožuje glasbo in sovraži domače naloge, a še vseeno dobiva dobre ocene. Imam 16 let. Imam najboljšo prijateljico Emo. Poznava se že od malih nog. Z družino se bomo preselili v New York, kjer bova  z Emo začeli s prvim letnikom šole. Vse nas je bilo zelo strah, ko smo pakirali. Naju zaradi jezika, čeprav se mi zdi, da obvladava angleščino. Moja mama in oče pa zaradi službe. Pravi razlog, da se selimo je zaradi moje babice, ki je včasih živela tam. Zdaj je na žalost že pokojna, umrla je, ko sem imela samo pet let. Verjetno vas zanima, zakaj gre Ema z nami. Njeni starši so se ponesrečili v prometni nesreči. Policija je prikrila nekaj stvari, a jim je bilo vseeno. Tako smo se odločili, da jo posvojimo in sva zdaj uradno sestri. Tako smo spakirali in odšli na letalo, ki nas bo prepeljalo iz Slovenije v New York. Zdaj, ko veste vse o meni in moji najboljši prijateljici, vam lahko povem preostanek zgodbe.

Pred seboj sem videla mlado mamo in otroka. Bila sta tako prestrašena. Ko sem sprva pogledala gospo, sem v njenih očeh videla strah in njene roke so se tresle. Po licih so ji tekle solze  in kričala je ter objemala svojega otroka. Otrok pa je kričal in jokal ter se objemal in zvijal k mami. Pogledala sem svojo družino in Ema se je držala moje roke in me objela ter jokala. Tudi ona se je tresla. Moja mama je kričala in naju poskušala tolažiti. Moj oče je padel v šok. Tresel se je in njegove oči so izgledale mrtve. Ko je moja mama videla očeta, je zakričala in skoraj izgubila sapo. Ema se je iztrgala iz mojega objema in hotela prebuditi očeta. Imel je napad panike. Ema je zajokala in objela sem jo.  Pogledala sem skozi okno in videla sem, da bo letalo strmoglavilo tik nad oceanom. Še bolj sem objela Emo in v prsih začutila čuden občutek. Bilo je, kot da bi čutila ves strah, ki ga čutijo ostali na letalu. Na hitro sem se ozrla k mami in očetu in zagledala, kako se je moj oče začel prebujati in objemati mamo. Slišala sem, kako sta potihem molila. Moj oče je pogledal mene in mojo sestro in v njegovih očeh sem lahko kar začutila strah ter dejstvo, da bomo ta dan umrli. Letalo se je treslo in elektrika je pošla, iz okna letala sem lahko videla razburkano morje in manjši otok. Za trenutek sem pomislila, kako lepo bi bilo, če bi bila zdaj v New Yorku in z Emo okraševala najino sobo.  Močno sem jo objela in začutila, kako smo pristali. A bilo je čudno. Začutila sem kako smo pristali na tla in ne v morje. Bilo je, kot da bi pristali na otok. Ko smo pristali, se je sprednji del letala vnel in naravnost pred nami je bila ogromna luknja ter na stenah polno krvi. Ko sem se ozrla, gospe in otroka ni bilo več. Hitro sem se odpela s sedeža in se ozrla nad svojo družino, da bi preverila, če smo vsi v redu.  Z Emo sva vstali in obe začutili bolečino v glavi, trebuhu in nogah. Opazila sem, da je imela Ema telo prekrito z ranami in krvjo. Hitro sva pomagali očetu in mami. Vsi smo bili v groznih bolečinah, imeli smo le toliko moči, da smo se izvlekli in pristali na tleh. V zraku je bilo polno prahu. Hitro smo morali z oblaka prahu. Končno smo počili ob drevesu. Bila sem edina, ki ni bils tako poškodovana. Namenjena sem bila do letala, da bi pogledala, če je še kdo preživel. Preden sem naredila prvi korak, se je iz oblaka dima prikazala gospa in njen otrok. Bila je ista gospa, ki sem jo videla pred mojim sedežem. Gospa je jokala in v svojih rokah držala komaj živega otroka. Pogledala sem letalo in zagorelo je. Gospo sem pospremila do staršev. Pogledala sem Emo in vprašala: “Bo vse vredu z njima?“ Ema  me je objela in zajokala. “Ne vem“.  To noč smo komaj preživeli. Jaz in Ema sva bili najmanj v poškodovani. Obe sva vedeli, da bo ta noč grozna in se morda ne uspemo izvleči. V svojem žepu sem našla vžigalice. Nabrali sva les in zakurili ogen. Poskušali sva oskrbeti rane, a vse je bilo zaman. Noč smo komaj preživeli, a smo se izvlekli. Zjutraj nas je našla iskalna ekipa in nas odpeljala. Odpeljali so nas s helikopterjem v najbližjo bolnišnico v New Yorku.

 

2. POGLAVJE: New York

Zbudila sem se v neznani sobi in v bolečinah. Zraven sebe sem opazila še eno posteljo, na kateri je ležala Ema. Spomnila sem se nesreče in takoj hotela vedeti, če smo vsi v redu. Vstala sem s postelje in se nagnila k Emini. Tudi ona se je že počasi prebujala. Počasi sva odprli vrata in videli množico ljudi, ki naju na srečo niso opazili. Izmuznili sva se iz sobe in poiskali mamo in očeta. Opazili sva priimek, ki je bil napisan na vratih – Hribar. Počasi sva odprli vrata. V sobi sta bili dve postelji in v posteljah najina starša. Vstopili sva in zraven naju je stal zdravnik. Pogledal naju je in rekel: “Kaj pa vidve počneta tukaj?“ Mar ne bi morali biti v svojih sobah?” “V redu je. To sta njuni hčerki“. Obrnili sva se in za nama je stala zdravnica. “Vse je v redu z njima, ne skrbita.“ “Nobeden nima večjih poškodb. Imeli ste veliko srečo, zato se boste lahko domov vrnili že jutri“.  V tistem se je najin oče prebudil in naju pozdravil. Stekli sva k njemu in ga objeli. “Zdaj pa se vrnita v svoji sobi, da si starša odpočijeta,“ je rekla zdravnica in naju pospremila v najino sobo. Naslednji dan smo res že lahko odšli iz bolnišnice. V avtu se nismo pogovarjali in vladala je smrtna tišina. Zdravniki so nam vsem predpisali tablete. Končno smo prišli do naše hiše in tovornjak s pohištvom nas je že čakal tam. “To je to punci. Naša nova hiša. Pojdita in si izberita sobe,“ je še dodal oče. Počasi sva odšli po stopnicah in izbrali sobe. Seveda sva izbrali tak , da sva bili druga zraven druge. Moja soba je bila zelo velika, imela je veliko okno in eno strešno okno. Emina soba je bila enaka le da ni imela strešnega okna. Z Emo sva se odpravili po stvari in začeli postavljati škatle v najini sobi. Ko sem pomislila, da bo čez dva dni že šola, me je kar zmrazilo. Ema je prišla v mojo sobo in se mi nasmehnila.“Saj veš ,da je jutri šola, Sara?“ “Ja, ja vem.“ “Je tudi tebe strah tako kot mene,“ me je vprašala Ema. Pokimala sem.  Stopila je bližje meni in me objela. “Sara, Ema!“ je zaklicala mama. “Pridita dol in nama pomagajta s stvarmi, ki jih moramo razpakirati.“ ”Takoj!“

 

Bilo je že pozno, ko sem čez strešno okno gledala zvezde in če se sprašujete, kje sem spala, sem spala na napihljivi blazini. Gledala sem zvezde dolgo v noč. Vsakič ko sem zaprla oči, sem pred očmi videla otok in vsa tista trupla, ki sem jih videla med nesrečo. Končno sem zaspala.

 

Naslednje jutro sem se zbudila že zelo zgodaj. In ko pravim zgodaj, mislim res zgodaj. Bil je čas, ko sva morali s Saro oditi v šolo. Obe sva bili zelo prestrašeni, saj nisva hoteli biti novi v šoli. Še huje pa je bilo, ko sva izvedeli, da ne bova skupaj pri kar štirih predmetih. Ko sva prišli v šolo, naju je vljudno pozdravil ravnatelj in nama izrekel dobrodošlico. Najina prva ura je bila matematika. No, vsaj moja je bila matematika. Emina je bila zgodovina. Ko sem končno našla pravo učilnico, sem vstopila. Zagledala sem kup ljudi, ki so strmeli vame. V prvi vrsti so sedele punce. Blile so oblečene popolnoma v roza in vse so se fotografirale. V drugi vrsti so večino sedeli učenci in igrali igrice. V tretji vrsti pa sem opazila, da je sedelo dekle, ki se je na prvi pogled zdelo zelo prijazno. Bila je povsem normalno oblečena in smehljala se je meni in mi z roko namignila, naj sedem poleg nje, kjer je bil prazen prostor. Šele ko sem pogledala bližje, sem opazila, da je zraven prazne mize sedel fant z rjavimi lasmi in usnjeno jakno. Tudi on se mi je nasmehnil, ko sva se ujela s pogledom. Učiteljico sem zaslišala, kako me je predstavila razredu. Ko je končno končala, sem se usedla zraven dekleta in takoj se mi je predstavila: “Hej, moje ime je Ula. Ti pa si Sara, kajne?“ Pokimala sem z glavo. Takoj sva se začeli pogovarjati in postali najboljši prijateljici. “To je Jakob“. Pozdravila sem ga, on pa mene. Takoj smo se začeli pogovarjati in postali najboljši prijatelji. Ko je po kratki uri klepeta zazvonil zvonec sem med odmorom predstavila Jakoba in Ulo Emi. Tudi ona je spoznala nekoga. “To je Erik.“ Kar naenkrat sem opazila, kako se Jakob in Erik gledata. Bilo je, kot da se v tem trenutku hočeta pobiti. Zvonec je zazvonil in Ula, jaz in Jakob smo odšli h geografiji. Seveda smo se usedli čim bližje drug drugega.

 

 

3. POGLAVJE: Volkodlak

Nekaj tednov je mimo in z Ulo in Jakobom se družim vedno več. Z Ulo se velikokrat druživa po šoli in včasih pride k meni. Še vedno ne vem, kaj se dogaja med Erikom in Jakobom. Bil je nov šolski dan in kot po navadi me je pobral avtobus in na njem sta me čakala moja najboljša prijatelja. Pristopila sem k njima in ju pozdravila ter sedla. Jakob me je nato pogledal in rekel: “Hej, bi se danes učila z mano? Ula se uči s piflarjem Petrom. Saj veš, tisti pri matematiki.“ “Ja, itak.“ ”Okej, se dobiva po šoli pri meni Sara?“ “Ja.“ Končno je minil pouk in ob treh sem se dobila z Jakobom. Ko sem skoraj že pozvonila na njegov zvonec, mi je odprlo mlado dekle in me povabilo noter. Ko sem vstopila, sem se spraševala, kako je vedela, da sem prišla. Kmalu sem pozabila na to. “Moje ime je Tea. Ti si gotovo Sara.“ Pokimala sem. “Jakob, tvoja prijateljica je prišla!“ Po stopnicah se je privlekel Jakob in me pozdravil z nasmeškom na obrazu. ”Hej. Pridi, greva v mojo sobo.“ Stekla sem po stopnicah in vstopila v njegovo sobo. Bila je temna. Zavese so se vlekle kar do tal. Imel je omaro, pisalno mizo in posteljo. Na vrh vsega tega pa polno stvari, kot so obleke, papirčki njegovih najljubših bonbonov in polno papirja in na tleh so ležali zvezki. “Oprosti, malo je razmetano, ampak kar namesti se.“ Usedla sem se na majhen košček postelje, ki je bil še čist. Odprl je zvezek za zgodovino in nato hitro zaprl zvezek. “Veš, nisem te povabil, da bi se učila. Povabil sem te sem, ker ti hočem nekaj povedati.“ In sem si že predstavljala, kako mi bo rekel, da sem mu zelo všeč in kako se bova poljubila. “Veš, to tudi Ula ve, zato sem mislil, da bi bilo pošteno, da veš tudi ti.“ O ne. Ali mi bo rekel, da je spoznal punco in se zaljubil, ali pa bo rekel, da se seli. “No, prosim, ne zakriči, ampak ti bom kar pokazal.“ Vstal je, in ko sem videla ta prizor, sem skoraj omedlela. Njegove oči so postale rumenkaste in njegovi podočniki so se povečali in bili so ostri, njegovi nohti so se podaljšali in postali kremplji. “No? Volkodlak sem.“ “To pa vidim, in to zelo jasno.“ “Zakaj si mi pokazal to?“ “Ker si moja najboljša prijateljica.“ “Ne, ni samo to. Imaš nek namen?“ ”Čakaj, zakaj nisi tako presenečena, da sem volkodlak?“ “Pogledala sem preveč grozljivk z volkodlaki in že od 10 leta verjamem vanje.“ “Ou. Okej. Torej, povedal sem ti, ker te hočem spremeniti v volkodlakinjo.“ Pogledala sem ga z zaskrbljenim pogledom in končno pokimala. Kar na enkrat sem zaslišala, kako se je neko okno razbilo iz spodnega nadstropja. Pogledala sem Jakoba in on mene. Hitro je poklical svojo sestro, če je vse v redu spodaj. “Je tudi tvoja sestra volkodlakinja?“ “Ja, mislim, ona je alfa in jaz sem v njenem krdelu.“ Pokimala sem. Pomignil mi je z glavo, naj pridem za njim. Stopila sem proti vratom in zagledala Jakobov obraz čisto bled. “Hitro, oni so, greva hitro.“ Prijel me je za roko. “Skoči mi na hrbet, to bo mogoče bolelo“. Res sem naredila to. Medtem je odgrnil zavese in za njimi sta stali dve okni. “Primi se.“ Kar naenkrat sem začutila močno bolečino povsod. Šele nato sem se zavedala, da sva skočila čez okno in pristala na travi. Jakob je začel teči in uporabil je eno od svojih moči – super hitrost. Končno se je ustavil in me odložil na tla. Razgledala sem se okoli sebe in videla jamo. Jakob me je pogledal z zaskrbljajočim pogledom in pokimal z glavo. “Kdo so to?“ “To so vampirji. Veš, tisti Erik, no, on je eden od njih. Mi jih lovimo in oni lovijo nas že stoletja. Ker sva bila s sestro sama, se ne moreva braniti proti celi njihovi družini. Zato so nama starši poiskali kraj, kamor vampirji ne morejo. Na sveti kraj, kjer vladata Jezus in Bog. Moja sestra bi morala kmalu priti.“ Kmalu se je zaslišalo bučanje in res se je iz gozda pojavila Tea. Bila je ranjena in padla je po tleh. “Brez skrbi, niso mi sledili“. Pomagala sva ji vstati s tal in jo položila na tla. “Sara, pridi sem. Zdaj te moram ugrizniti.“ “Zdaj, prav tukaj? Komaj kaj vem o teh stvareh in ne vem, če bom še kdaj normalno živela, ker vem to.“ Kmalu smo vsi zaslišali renčanje iz grmovja.“Zdaj lahko prideš ven, Ula.“Ula je vstala iz grmovja in me pozdravila. Ampak ni bila sama. Za njo se je dvignila iz grmovja tudi Ema in tudi on je bila prestrašena do kosti.“ Resno, tudi Emo si pripeljal v to.  Zakaj?“ ”Tako je izbrala moja mama,“ je odgovoril Jakob. ”Hitro, naj vaju Tea ugrizne, saj bosta tako del nas. Potrebujemo novo krdelo, saj se sami težko borimo in vaju potrebujemo. Poslušajta, potrebujemo vaju.“ Končno sem pogledala Emo in pokimala. Ema je stopila iz grmovja in Jakob je prijel mojo roko ter jo porinil Teji pred obraz. V trenutku sem se zgrudila na tla in od bolečine skoraj omedlela. Zaslišala sem krike Eme in se pobrala s tal, da bi jo videla.

 

4. POGLAVJE: Polna luna

Minila je noč in kmalu je bolečina popustila. Ula, Tea in Ema so spale. Zbudila sem se in videla Jakoba, kako je sedel na tleh in gledal zvezde. Vstala sem in oblila me je bolečina čisto povsod. Jakob me je zaslišal in mi pomagal vstati. Skupaj sva zdaj strmela v zvezdnato nebo.“ Veš, nekaj ti moram povedati. Ko sem te prvič videl, sem vedel, da boš volkodlakinja. Ampak nisem pričakoval, da se bom zaljubil vate.“ Pogledala sem ga. Nasmehnila sem se in ga poljubila. Spogledala sva se in nasmehnila. Ko sva se spogledala, so bile najine oči rumeno obarvane. Nasmehnila sva se, se ulegla na tla, se držala za roke in gledala v zvezde. Zjutraj  naju je zbudila Tea, ki je vstala prva. Ema in Ula sta bili že pokonci. Vstala sva in začeli smo iskati hrano iz jame, ki sta nam jo pustili Jakobovi in Teini starši. Našli smo hrano in jo pojedli. Jakob je med zajtrkom razložil, da so se mi včeraj moje oči prvič zasvetlikale. Tea je odločila, da ostanemo tukaj in da nas bodo trenirali, saj bo kmalu polna luna in lahko še koga poškodujeva. Trening se je začel s spreminjanjem pod kontrolo. Vadili sva vse od KAKO UPORABLJAVA KREMPLJE IN KAKO SE PREOBRAZITI POD LASTNO VOLJO. To nama je šlo kar dobro, a se morava še veliko naučiti. Ko je Tea presodila, da sva približno pripravljeni, smo odšli nazaj k njihovi hiši. S svojimi močmi sem lahko začutila, da je bil nekdo tukaj. Vsak od nas je lahko presodil, ali je območje varno ali ne. Svojim staršem sva z Emo sporočili, da sva prespali pri Uli in če lahko ostaneva še nekaj časa. “Dobro, polna luna bo danes, kar začnimo s pripravo stvari. Ker smo mi trije pod popolno kontrolo, bosta samo vidve v verigah.“ “Čakaj, kaj? V verigah“? Tea je pokimala in pokazala na torbo poleg vrat garaže. Stekla je do torbe jo pobrala in skupaj smo odšli v njihovo hišo. Mene je Jakob privezal v eno sobo, Emo pa je privezala Ula. Jakob me je še zadnjič poljubil in se mi nasmejal. Povedal mi je, da je veliko možnosti, da nas bodo danes napadli vampirji. Lahko sem slišala, kako mu je njegovo srce bilo, ko je izgovarjal te besede. Bil je jezen. Odšel je iz sobe in pred tem rekel, da prvi straži in da takoj, ko ne bo stražil, bo prišel. Kmalu je padla noč in lahko sem čutila, kako se je jeza kopičila v meni. Začutila sem, da so Tea, Ula in Jakob prišli noter. Zaslišala sem, kako je Jakob hitel do moje sobe. “Hej že kaj čutiš?“ “O ja, čutim, kako se jeza kopiči v meni. Mislim, da me verige ne bodo dolgo zadržale,” “Jakob, tukaj so zdaj vsi oni!“ je zakričala Tea. Jakob je pogledal skozi okno sobe in res videl tri mladoletne vampirje. Jaz sem lahko slišala Emino renčanje iz druge sobe in kako jo je Ula mirila. Kar naenkrat je renčanje potihnilo in lahko sem čutila, kaj se je zgodilo. Uli je uspelo pomiriti Emo in nimam pojma kako. Tea je zarjovela in se začela spreminjati tako kot Jakob. Jakob je pohitel in stekel po stopnicah za Ulo. Naenkrat sem zaslišala, kako je Jakob zakričal. Začutila sem, kako se je vse začelo dogajati. V ogledalu na steni sem se videla in videla sem, kako so se moje oči spremenile v rumeno barvo in moji podočniki so se povečali tako, kot so se Jakobovi. Tudi moji nohti so se podaljšali in začela sem čutiti jezo in željo po pobijanju. Spomnila sem se na besede Tee, ki mi jih je rekla: “Najti moraš nekoga, na katerega se lahko opreš med polno luno.“ Pomislila sem na noč, ko sva se z Jakobom prvič poljubila, spomnila sem se njegovega smeha in njegovih besed. Moje oči so postale spet rjave in moji podočniki so se manjšali in moji kremplji pomanjšali in postali nohti. Imela sem popoln nadzor nad tem. S svojo močjo sem se osvobodila verig in odhitela dol. Videla sem, kako je Erik tepel Teo in druga dva sta s svojimi kremplji mučila Jakoba. Ko sem videla Jakoba, sem spet začutila jezo in napadla vampirja. Jakob se je pobral s tal, medtem pa je Ula pomagala Tei premagati Erika. Iz hiše se je slišalo renčanje in zvoki krempljev. Takrat smo zaslišali renčanje, ki ni bilo naše. Vsi smo se ozrli na stopnišče in zagledali Emo. Ema ni imela nadzora, zato je napadla Erika. Ula jo je skušala pomiriti in spraviti z Erika, čigar obraz je bil skoraj uničen in prekrit s krvjo. Ema je vstala s tal in prenehala praskati Erikov obraz. Zarenčala je in prijela Erika za roko ter ga odvlekla s seboj v gozd. “Kaj ji je?“ je vprašal Liam, eden izmed vampirjev.“Nima nadzora,“ je odgovoril njegov dvojček Patrik. Jakob je na koncu le spregovoril.“Kaj, če se združimo in ju najdemo. Poglejta, vsak od nas išče nekoga. Pomagajmo drug drugemu.” “Prav, naj bo. Ampak pod enim pogojem. Če je to še en trik, da nas pobijete, se naju pazite.“ Vsi smo tekli, kakor hitro smo mogli. Lahko smo ju slišali in zavohali Erikovo kri. “Blizu smo.“ “Tako je, tudi jaz ju slišim,” sta se strinjala Liam in Tea. Gremo. Tekli smo naprej. Kar naenkrat sem začutila bolečino v nogi in padla. Vsi so se ustavili. “Lovci, Tea, kako so oni prišli sem?“ Bolečina se je v moji nogi hitro širila. Jakob mi je puščico spravil iz noge. Lahko sem čutila, kako se mi je noga začela počasi celiti. Jakob me je ostalo pot nesel in kmalu smo lahko videli, kako sta se Erik in Ema pretepala in praskala. Bila sta poškropljena s krvjo in na njiju je bilo toliko ran. Dvojčka sta prijela Emo in Tea je začela kontrolirati Erika. Kmalu smo opazili, da je sonce vzšlo. Spravili smo Erika in Emo nazaj v hišo in po dolgem času sta se začela celiti. Ula je bila neprestano zraven Eme in je ni spustila iz oči. Kmalu so se na vratih pojavili Erikovi starši, pa tudi Teini ter Jakobovi. Ko so vstopili, so vsi zajeli sapo. Julija, Teina mama, je zarenčala na Erikovo mamo Elo: “Vidite, kakšne probleme počnete po svetu. Mislim, da bi te morala ubiti že pred leti.“ “Mami v redu je. Pomagali so nam. “Liam, Patrik je to res ?“ je vprašala Ela. Oba sta pokimala. “Ooo, zdaj kar sodelujete med sabo, kaj!“ “ Zakaj moramo biti sovražniki med sabo zaradi vaših sporov?“ Jakob, ne umešavaj se v to.“ “Ampak mami, res je. Morala bi nas videti včeraj. Bilo je, kot da smo krdelo.” “Mi smo poravnali svoje spore, zdaj je čas, da jih vi poravnate mami.“ Ela in Julija sta se strinjali in si segli v roke. “Nič več pobijanja in nič nasilja med družinama.“ Objeli sta se.

 

5. POGLAVJE: Vse se izteče dobro

Zdaj je vse drugače. V šoli se vsak dan družimo. Jaz in Jakob sva skupaj. Tea in Liam sta se tudi na nek način ujela. Mogoče vas bo presenetilo, ampak Erik in Ema sta se pobotala. Tudi za naše starše nas nič ne skrbi. Zdaj so edini ljudje, proti katerim se moramo boriti lovci na vampirje in volkodlake. Vedno si pomagamo in večino časa se družimo skupaj. Še vedno z Emo ne veva, kako bova to povedali staršema, a me to popolnoma nič ne skrbi. Ko sem se preselila iz Slovenije v New York, si nikoli nisem mislila, da bom končala s šestimi najboljšimi prijatelji, da bom postala volkodlakinja.