Glasovalna številka: PR111

Tiana Ribič

LIVIY

OŠ Mladika Ptuj

 

Ona je dekle, ki ima popolno življenje. Ima prijetno družino, super prijateljice, ki jo razumejo in ima najboljšega prijatelja. Prav z vsemi v šoli se zelo dobro razume in je ena najbolj priljubljenih deklet na šoli.  

Ima pa tudi prijaznega in razumevajočega fanta, ki mu je ime Nik. V ponedeljek po šoli jo je prosil, če bi se lahko dobila in da ji mora povedati nekaj zelo pomembnega. Liviy je bila resnično vesela zmenka in z veseljem je čakala na čas, ko se bosta dobila. Po pouku sta se dobila v parku. Ko ga je videla, je stekla k njemu in ga želela objeti, on pa jo je nesramno odrinil in je rekel: »Oprosti konec je, nisi mi več všeč.«

Takoj je padla v jok, se obrnila in odšla brez, da bi kaj rekla. Srce se ji je trgalo na koščke, mislila je, da ne bo vzdržala bolečine; bila je žalostna, hkrati jezna, sploh ni vedela kakšna čustva se ji prepletajo v srcu in v glavi. Bila je zmedena, saj ni vedela, kaj je naredila narobe, da je prišlo do tega. Še dan pred te sta bila najsrečnejši par na svetu, sedaj pa ji je zlomil srce – pa sploh ni vedela razloga za to.

Ko je prišla domov, jo je na mizi že čakalo kosilo. Sedli so za mizo in mama je začela s pogovorom - namigovala je, da se selijo, a nikakor tega ni mogla povedati, zato se je oče vključil v pogovor ter rekel: »Selimo se.«

 Liviy je najprej mislila, da se hec. Ko je videla, da se ne, je padla v jok in odhitela v svojo sobo. Svet se ji je zmeraj bolj podiral, zmeraj bolj je vse težje, vse huje in bolečina v srcu je bila vse močnejša. Mama je stopila k njej in ji prijazno rekla, da se bodo še vrnili,vsaj enkrat na leto. Liviy je zašepetala: »Kam se sploh selimo?«,mama jo je nežno božala po licu in z nežnim glasom odgovorila, da  v Ljubljano. Liviy je mislila, da se ji življenje podira pred očmi.

***

Naslednji dan v šoli se je izogibala Niku, bala se je srečanja z njim in vsi so jo spraševali, kaj je narobe. Nikomur ni mogla povedati, saj se ji vse skupaj ni zdelo mogoče in ne resnično. Tako je potekalo vse naslednje dni in napočil je zadnji šolski dan. Petek.

Do petka v šoli ni niti omenila selitve. Tega dne pa je Liviy stopila pred vse v razredu in začela govoriti, da se selijo. Sprva ji ni nihče verjel; a ko je razredničarka potrdila, da je vse to res, so sošolke padle v jok, sošolci pa so se pretvarjali, da jim to nič ne pomeni, ter da jim je vseeno. A kasneje jih je slišala govoriti, da jim ni vseeno. V šoli so se en od drugega poslovili in Liviy je odšla domov.

Ko je prišla v sobo, je začela pakirati. Stvari iz polic je počasi ovijala v papir ter zlagala v škatlo. Po tiho je v sebi upala, da bo mama rekla, da se je samo hecala in da ostanejo tu.

Ko je zložila že vse obleke iz omare v kovček, se je zgrudila na tla in zajokala. Žalost in bolečino je želela pregnati s solzami, toda ni in ni bilo bolje in nič lažje se ni počutila. Nato je mama prišla k njej in ji povedala, da se selijo šele naslednji teden.

Liviy je bila presrečna, da ima še en teden, da se poslovi od vseh. Ko je v skupino na mesengerju povedala, so bili vsi srečni. Sošolke ter sošolci so ji pripravili zabavo presenečenja. Ena od boljših prijateljic jo je po pouku v petek peljala k sebi domov. Ko je stopila v sobo, so vsi izza kavča zavpili: »Presenečenje.«

Liviy je na roki vedno imela veliko zapestnic. Vsak iz razreda ji je kupil zapestnico v spomin. Liviy je na roki imela vedno veliko zapestnic - ravno dovolj, da je vsakemu od njih dala eno v spomin.

Liviy je padla v jok, tekla do njih in jih močno objela. Tam so se vsi poslovili od nje. Ura je bila pozna in Liviy je morala domov.

***

Ko je Liviy prišla domov, je hitro zaspala. Mami jo je zjutraj zbudila, nato se umila in oblekla, vzela telefon, polnilec, slušalke in njeno blazino. Vozili so se okrog dve uri, ko so prispeli v Ljubljano.

Ko je Liviy videla njihovo novo hišo, ni bila preveč navdušena. Hiša se ji je zdela navadna in podobna ostalim hišam. Kar malo jo je zaskrbelo in zato si ni upala stopiti naprej. Mama jo je prijela okoli ramen in pospremila naprej.

Ura je bila že pozna, ko so končno vse razpakirali. Liviy je odšla spat, saj je naslednji dan morala v šolo in bilo jo je strah.

Zjutraj je vstala, stopila pred ogledalo in polile so jo solze. Ni mogla verjeti, da se to res dogaja. Obrisala je solze, se oblekla, umila in odpravila v šolo.

***

Bilo jo je strah, kaj si bodo mislili o njej, če jo bodo sprejeli. Sedela je v zadnji klopi. Učitelj je stopil v razred in Liviy se je morala predstaviti razredu. Videla je, da se med seboj po tihem pogovarjajo in smejijo. Takoj je pomislila na svoje stare sošolce in zelo si je želela, da bi bila v svojem starem razredu, med starimi prijatelji.

Ignorirala jih je in težko zadrževala solze. Ni jim želela pokazati, da ji je hudo, da jo boli, ko se ji posmehujejo, vendar ni vzdržala pritiska. Po licu ji je počasi stekla solza in vsi so otrpnili. Liviy pa je samo sedla v zadnjo klop in risala po zvezku.

V odmoru sta do je prišli dve dekleti in jo vprašali, če si želi biti njuna. Liviy je z velikim veseljem privolila.

Pomislila je, da morda pa vseeno ni vse tako črno. Vendar drama se je kmalu nadaljevala. Ko so stopile na hodnik, poln učencev, jo je Anja spotaknila in Liviy je padla po tleh. Vsi so se začeli zelo glasno smejati. Liviy pa ni vedela, kaj naj naredi. Ni mogla verjeti, da sta jo Anja in Nika prej vprašali za prijateljstvo, zdaj pa jo osramotili. Vstala je in stekla na stranišče in se zaklenila na stranišče, zato je tretjo šolsko uro zamudila.

Ko je vstopila v razred, jo je učiteljica vprašala, zakaj zamuja, ona pa je z nemirnim glasom odgovorila, da se je izgubila. Učenci so se spet zasmejali.

Spet se je počutila osramočeno in tako majhno, kot da se izgublja med njimi. Učiteljica je zavpila, da se ne smejo smejati takim rečem. Okarala je učence, da se morajo lepo obnašati in sprejemati nove sošolce in biti prijatelji. Ker pa učiteljica ni vedela, kaj se v resnici dogaja, ji tukaj ni mogla pomagati. Liviy je celo razmišljala, da bi ji povedala, vendar v tistem trenutku sploh ni vedela, komu lahko zaupa in komu ne.

***

Ko je prišla Liviy domov, jo je mama vprašala, kako je bilo v šoli. Liviy ni želela povedati po resnici in ji je rekla, da je bilo vse v redu. Vedela je, da bo mama takoj odšla v šolo in želela razčistiti stvari, ki se dogajajo, vendar je vedela tudi, da bo s tem stvari samo še poslabšala.

Liviy se je zavedala, da bo mama imela slabo vest, ker so se preselili in da ne bo prenesla misli na to, da je njena hči tukaj nesrečna. Naredila je domačo nalogo, se najedla in odšla spat. Ko je zjutraj vstala, jo je bilo strah iti nazaj v šolo, saj je vedela, da se bo zbadanje nadaljevalo.

^***

Ni prenesla misli na to, da nima nikogar, da je sama, v novem svetu, med samimi tujci in ne le tujci, temveč sovražniki in nasprotniki. Tega nikoli ni bila navajena. Vstopila je v šolo, in so se vsi med seboj smejali in kazali nanjo. Ko je prišla do omarice, je videla, da je tam prilepljena njena slika, kako je padla. Sliko je samo strgala in odšla v razred. V kotu razreda sama za mizo je sedela in čakala, da pride učiteljica.

Ko je učiteljica stopila v razred, se je Liviy takoj počutila bolj varno. Toda ta občutek varnosti resnično ni trajal dolgo. Vedela je, da ne bo minilo veliko časa in spet bo morala stopiti na hodnik.

Zvonec je zazvonil in Liviy je ponovno morala iz razreda. Ko je stopila na hodnik, je gledala v tla in hodila proti učilnici. Stopala je vedno hitreje in hitreje, in na enkrat sta se pred njo postavili Anja in Nika. Liviy ni vedela, kam naj se izmuzne, ni pa želela biti spet osramočena. Zato se je obrnila in mislila pobegniti v drugo smer. Ni mogla, ker je na tisti strani hodnika stala Maja.

Maja jo je porinila in Liviy je padla po tleh. Vsi so se spet smejali in s prstom kazali nanjo. Liviy je vstala in odšla v razred. Ko je sedla v klop, so jo polile solze in k sebi je začela stiskati zapestnico, ki so ji jo dali nekdanji sošolci.

 

***

Liviy je takoj po pouku odšla domov, stekla v sobo ter poklicala stare sošolce. Želela je slišati njihove glasove, kakšno besedo tolažbe, želela je, da ji kdo reče, da le sanja. Nobeden se ni oglasil. Zdelo se ji je zelo čudno, saj so bili zmenjeni, da jih bo poklicala. Počutila se je, kot da so jo tudi oni zapustili, jo po tako kratkem času pozabili in zaželela si je, da bi lahko prevrtela čas nazaj.

Naenkrat pa je zaslišala glas mame. Mama jo je klicala in klicala. Liviy pa je hodila po hiši sem ter tja in nikogar ni bilo nikjer. Klici so bili iz sekunde v sekundo glasnejši, vendar mame ni bilo nikjer. Liviy se je sedla na tla in začela jokati. Vse ji je šlo narobe, tam je nekaj časa, nato je vstala in odšla spat.

***

Zbudila se je in pogledala naokrog. Videla je, da je spet v svoji stari sobi. Hitro je vstala in stekla v kuhinjo. Vse je bilo takšno kot v njeni prejšnji hiši. Vse se ji je zdelo čudno, zato je stopila pred hišo in videla, da je spet v svojem starem mestu.

Začudena je prišla v svojo sobo in pogledala na telefon. Imela je kakih veliko sporočil od Nika, pisal ji je, da ji ima rad in da jo pogreša. Sedla je na posteljo in gledala v telefon.

Mama je prišla v sobo in ji rekla: »No, pa si se le zbudila, klicala sem te in klicala ti pa nisi želela vstati.« 

Liviy jo je vprašala: »Ali se nismo mi preselili?« mama jo je čudno pogledala in ji rekla: »Ne Liviy, od kje pa ti to?«

 Liviy si je oddahnila. Ugotovila je, da so bile vse to samo sanje.

***

V šoli je vsem povedala o svojih sanjah, oni pa so se samo spogledovali in jo pozorno poslušali. Tudi Nik ji je vse verjel. Rekel ji je, da je on ne bo nikoli zapustil, ker mu preveč pomeni.

Bila spet najsrečnejše dekle na svetu. Imela je svoj pravi dom, svoje prave prijatelje in svojega fanta, s katerim je bila neizmerno srečna.

Liviy je komaj zdaj, ko je videla, kaj vse lahko izgubi, ugotovila, koliko ima.