Glasovalna številka: PR113

Sanja Krajnc

CVETOVI, UJETI V SIVINI

OŠ Kidričevo

 

31.12. 2020

Dan pred novim letom …

Pod milim nebom čakam na prihodnost, na novo leto hmm … na novo življenje … Na novo življenje?? O čem pa razmišljam? Včasih še sama sebe ne poslušam. »5, 4, 3, 2 , 1 … Srečno novo leto!«  In … to je še en praznik, ki mi nikoli ni bil usojen, no, vsaj danes nikakor ne. Zadnje čase v Seulu še samo sneži, komaj čakam, da me moja prelepa odeja zavije v močan objem … Končno imam svoj del stanovanja in me vsako jutro pred vrati v mojo sobo ali pa mogoče že kar za mojim vratom, tako da mi še dihati ne da, ne čaka moja tečna, lena sestra. Mislim, ni kaj za reči, ampak po tolikem času lahko svoj »lajf« urejam, kot si želim, prav ironično, a ne? Hitro sem stopala, se sklanjala in hodila po prstih, tako kot da bi snemala telenovelo ali pa kakšen ful hud film. Navsezadnje mi je le uspelo pretihotapiti se do kuhinje, kjer so na pultu ležali vsi prigrizki naše novoletne zabave, vsi sorodniki so prišli! Moja mami jih je celo kakor po spisku posedala za mizo, kot da bi imeli poročno zabavo ali kaj takega. Čudno je, da se nihče ni lotil mojega dela stanovanja, saj sem še pred eno uro čuvala kakšnih pet otrok. Pot pod noge sem vzela z mojo preljubo pinki puhasto brisačo, ki sem jo dobila za sedmi rojstni dan od babice in še preden bi mi kdo spotaknil mojo vročo kopel, zaprla vrata kopalnice in uživala v bani, na katero sem na robu, kakor vsak ponedeljek, prižgala svečke. Dišale so kot mamin šopek na njeni poroki. Bodimo realni, ponedeljki so težki, predvsem tisti, kadar res ves, ampak res ves dan preživim v šoli in se mi kakor na tipično nedeljo ne da sanjati o matematiki po vsem tem dolgočasnem bluzenju učiteljev, ki bi bila kakor nočna mora na tortici namesto svetleče se češnjice. Vem, malce pretiravam, ampak kaj morem, če se še včasih zjutraj počesati ne morem, ne da bi me »frendica« Taylor ustrelila z novico dneva; včasih mi pokvari še najboljše dni. Ne vem, kako ji uspe. Ni človeka, ki ga ne bi poznala, da mi zjutraj ob malici ne bi solil pameti o tem, kako pametna je in da je kakor marsovski stroj za informacije. Zanjo res ni besede. Zakaj bi tratila čas s takšnimi bedarijami, ko bi lahko razmišljala o tem, kako bi se s svojim namišljenim fantom sprehajala po lepo okrašenih in domače dišečih ulica Seula? Ta fant sicer ni tako namišljen, kot se zdi; res je, da obstaja,  ampak ... Ne želim obujati spominov na to, že ob najmanjšem pomisleku nanj mi mine vsa kopel in tista ura na telefonu pred spanjem. Postajala sem vedno bolj utrujena in v hipu, ko so moji možgani že preklopili na povezavo z delovanjem mojega telesa, od blizu zaslišim mamin zvok. Pa ne že spet, a so mislili, da bom kar ves dan preživela tam spodaj na kavču in izza kota mojega očesa opazovala Ji Woo, tako je ime moji sestrici, in zraven poslušala telenovelo, ob kateri bi se od smeha še moj oči nasmejal? Ja, to pa je šala. Ne razumem niti teh bednih vicev, ki jih vsakih pet minut zaslišim za sabo v pustih, bednih učilnicah. Naši fantje so kakor tarantele v akvariju, nikoli ne izgubijo volje nad ustrahovanjem. Hitro sem se, kolikor se je dalo, oblekla v kopalni plašč in si v ogledalu spela lase v figo, medtem ko je moja mami verjetno obupala nad mojim odzivanjem na njene besede. Pobrala sem reči in v copatih odšla do kuhinje. Res je, da je majhna, ampak kdo pa pravi, da rabim veliko kuhinjo, ko pa potrebujem samo čas zase? Hmm, zakaj ne slišim več pogovora od spodaj, mislim, da se nekaj dogaja. V hipu, ko bi že skoraj zavpila in vprašala kaj se dogaja, ugotovim, da je stanovanje zaklenjeno. Kako pri živi duši še vedno po vsem tem navdušenju za kotiček hiše, ki je samo, ampak res samo moj, nimam občutka, da živim v svojem svetu? Ah, vedela sem, da vsa hiša že spi, zato me klic mame ni prestrašil in bi raje novico, ki mi jo ima povedati, slišala jutri zjutraj. Jutri je namreč dan, ko se vrnemo v najhujše zbirališče najmanj uporabnih in brez sanj zablodenih navadnih smrtnikov. Navaden dan se na takšne dneve spreobrne v čisto tragedijo, ne da bi se na šoli zgodilo kaj vznemirljivega. Hmm, mislim, da bom za danes končala svoj dan …

 

3. 1. 2021

V oceanu brez življenja …

Kot da … Ne vem … Ne zmorem, prepozno je … Ko bi na takšne dneve kdaj imela koga ob sebi … Mogoče samo neznanca, ki včasih bolje posluša ljudi kot družina,… prijatelj. Vedela sem, da bodo potrebne spremembe, vem, da tako več ne gre naprej …Na čase mi ni več živeti, počutim se nemočno. Res poskušam spremeniti svoje življenje, a naredim napake, padem čez oviro in namesto da bi se pobrala in dokončala svojo pot, jo končam in tako od začetka znova nadaljujem … Potem pa spet padem in nikoli ne pridem do cilja. Rada bi samo enkrat v življenju dosegla, kar želim, ne da bi že po prvih korakih odnehala …

(Dve uri kasneje …)

Včasih razmišljam, kako bi te obraze videla v živo, njihov nasmeh mi znova in znova prikaže nasmeh na obraz, včasih strah v srcu in solze v očeh. Obstajajo ljudje, ki izgledajo in se vedejo brez napak …Vedno se vrnem na Youtube, V live in Twitter, da lahko opazujem, kako spreminjajo svoje življenje na boljše, padejo na poti in se skupaj poberejo. Želim si biti takšna kot oni in živeti svoje sanje kot oni. Včasih, ko se pogledam v ogledalo, ne vidim ničesar drugega kot napake, danes je svet res krut in poln ljudi, za katere včasih misliš, da ne obstajajo. Ni vredno biti pri takšnih ljudeh. Rada bi imela normalno življenje tako kot vsi ostali, rada bi, da ne bi vsi kar naprej gledali napake, stvari, ki sem jih storila narobe. Ne vem, kako naj to zberem na list papirja, vse to je tako nerazumljivo. Sama sem doma obdana s šolo in drugimi pritiski, ljudje želijo, da sem perfektna, celo starša sta danes odšla na potovanje. Počutim se grozno, upam, da se ta dan konča brez obžalovanj in večjih napak …

 

4. 1. 2021

Ni več poti nazaj ...

Zbudila sem se z neznosnim glavobolom in ob pomisleku na šolo zavila oči. Hotela sem vzeti telefon, a namesto tega sem zraven sebe zagledala psa. Od začudenja sem s krikom zbudila Chicko. Začela je lajati, jaz pa sem se od presenečenja skotalila proti drugi strani postelje in z močnim udarcem padla na tla. Nista minili dve sekundi, ko sem izpred vhoda zaslišala Ji Woo. Samo to sem še potrebovala, res ni nikoli dovolj. Želela je, da ji pripravim palačinke, med peko mi je celo pomagala in kasneje začela spraševati, zakaj nisem odšla v šolo. Nisem želela razlagati in sem zato ostala tiho. Mislim, da je res čas za spremembo. Danes sem gledala po starih stvareh in v kotu omare pod vsemi oblačili, ki so po poletju pristala tukaj, zagledala star dnevnik. Začela sem listati strani in naenkrat zagledala svoje skice in risbe, ki sem jih že kot majhna punčka risala vanj, kasneje pa je ta knjiga postala moj dnevnik. Videla sem veliko stvari, ki sem jih kot otrok rada počela in... in prebrala sem tudi strani na katerih sem pisala o časih, ko sem po več mesecev zavračala hrano, hodila sem v 1. letnik in takrat vzljubila fitnes. Ni bilo dneva, ko se v svojem otroštvu ne bi za hip vsa obupana ogledovala v ogledalo in si sama pri sebi govorila:"Ogledalo ne laže, če sem rojena takšna, bom takšna tudi ostala!" Nisem videla poti naprej. Bila sem sramežljiva, zato sem bila še toliko bolj nesamozavestna. Takrat sem po nekaj dnevih pridobivanja informacij in ogledovanja slik na Instagramu ugotovila, da je to zame konec. Od tistega dne dalje sem samo še hodila v fitnes, bila sem na čase utrujena, ampak se nikoli nisem želela predati. Vedela sem, da nisem skrbela za svoje zdravje in nisem poslušala svojega telesa. Bili so tudi dnevi, kadar sem prišla domov iz šole in se zaprla v svoje stanovanje. Takrat mi je bilo dovolj in veliko časa sem samo jokala. V šoli sem takrat imela še nekaj prijateljev, vendar sem se tudi od njih začela vedno bolj in bolj oddaljevati. Trajalo je tri mesece in izgubila sem 32 kilogramov, pri tem pa sem se končno počutila bolje v svojem telesu. Vendar ni dolgo trajalo, ko se od tega nisem mogla odvaditi; želela sem spet uživati v hrani, vendar sem v trenutku po njenem zaužitju začutila krivdo, kot da bom vso svojo težko pot morala spet prehoditi. Želela sem pomoč drugih in takrat spoznala Hyuna, bil je ob meni vedno in vsepovsod in začel mi je postajati vedno bolj pri srcu, a tega mu nikoli nisem priznala. Hodila sva skupaj v  telovadnico, pomagal mi je pri učenju in celo z mano sedel pri kosilu ter me poskušal privajati na hrano, z njim je vse bilo čudovito. In znova po nekaj mesecih sedim tukaj v prazni tišini brez joka, brez smeha, kot v zapuščeni sobi brez luči ali sončne svetlobe, kot da bi vse bilo prazno. Brez pomena po življenju, brez čustev, brez navdiha za življenje. Spet sem na dnu in spet sem začela razmišljati o strogi dieti in telovadbi. In tako bom tudi naredila. Odprla sem omaro in oblekla športna oblačila. Odšla sem do kopalnice, lase spela v čop, si umila obraz in zobe ter odhitela s fitnes torbo in svojo steklenico za vodo v spodnje stanovanje. Hitro sem si poskušala naliti vodo vanjo, da me starša ne bi opazila. Nadela sem si jakno, vzela ključe in se odpravila do telovadnice. Postajala sem vsa zadihana in kmalu sem prišla do vhoda. Ni bilo veliko ljudi, saj je ura bila že skoraj deset popoldan. Vseeno mi je, vem le, da se tukaj začne moja nova pot. Dvigovala sem uteži, naredila pet kilometrov teka in nekaj vaj za mišice. Prej kot bi opazila, je minila ena ura. Vsa brez moči sem odšla domov in takrat me res ni večskrbelo, kam vse to pelje, vedela sem le, da mi je vseeno, kako bom to storila, ko bom to storila.

 

5. 1. 2021

Danes je bil dan, ko sem v vsakem primeru želela iti v šolo. Po vsem tem kaosu res nisem razmišljala veliko o šoli, moja starša sta se namreč naslednje jutro po novoletni zabavi odpravila v Busan, da bi obiskala babico in dedka, medtem ko sem jaz s sestro morala ostati doma. Ne vem, kako jim bom razložila to, da že nekaj dni manjkam v šoli. Ko bi vsaj Hyun bil nazaj; po vsem tem, kar je prestal z mano, bi ga spet rada videla. Verjetno ga ne bom, a vseeno, upanje umre zadnje. Minilo je nekaj časa, da sem se spravila iz postelje in kot da bi vstala z levo nogo, naredila zajtrk. Od danes naprej bom pripravljala hrano kar za obe. Poklicala sem Ji Woo, bila je vsa začudena, ko je na mizi videla zajtrk in to celo dva. Pogledala me je - čudno in se počasi poskušala obrniti, kot da je to kakšna potegavščina. Mogoče misli, da je moj poskusni zajček. Navsezadnje je, preden je odhitela do vrat, vprašala, ali je z mano kaj narobe. Pogledala sem jo, jo lepo prijela za roko in jo posedla za mizo. Povedala sem ji, da bom od zdaj naprej, dokler se starša ne vrneta, skrbela zanjo, ponudila sem ji celo posteljo v moji sobi za goste, ki je bila prav prijetno okrašena s še božičnimi okraski. Tako sva skupaj pojedli zajtrk, se oblekli, jaz pa sem še zadnjič preverila, ali so vrata obeh stanovanj zaklenjena in nato sva se odpravili v šolo. Na avtobusu je bilo prav čudno vzdušje, veliko se je spremenilo v teh nekaj dneh. Bilo je veliko neznanega in ob prihodu v šolo sem se počutila prav zmedeno, nisem vedela, kaj naj storim, koga naj ogovorim, ali naj ostanem sama s sabo, dokler nekdo ne pristopi k meni ???? Ljudje so me začeli grdo gledati, nisem vedela, kaj naj ti obrazi pomenijo, danes sem imela na sebi uniformo tako kot zmeraj. Ali sem kaj narobe storila ...? Nič mi ni bilo jasno, naenkrat pa k meni pristopil ravnatelj. Spraševal me je, kaj se je v teh nekaj dnevih zgodilo, jaz pa sem samo prikimavala njegovemu dejanju in mu povedala, da bom opravičila prinesla takoj, ko bom lahko glede na to, da mojih staršev ni doma. Počasi sem odkorakala do table, na kateri so bili objavljeni urniki. Ustavila me je Taylor in mi z nasmeškom na obrazu ponudila glasovnico in božično zavito tablico bele čokolade. Taylor me je samo pozdravila in odšla mimo, kot da se nič ni zgodilo. Po navadi ne manjkam in sem zelo odgovorna in dobra učenka, vendar ljudje si me ogledujejo. Ampak zakaj nihče ničesar reče, ali ni nihče opazil, da me ni bilo že skoraj ves šolski teden? To je pa čudno. Naenkrat sem zaslišala zvonjenje in pogledala na svojo ročno zlato uro. Ja, te ne želim nikoli izgubiti, saj sem zanjo morala pregarati vsa poletja, da sem si jo lahko privoščila. Zagledala sem, da se je ura že skoraj začela. Odhitela sem v razred in se pripravila na pouk. Vse je bilo tako kot po navadi. Ne vem, ali sem se zbudila iz kome ali so to samo sanje. Vau, ugotovila sem, da na tej šoli res nimam pravih prijateljev. Prva šolska ura matematike je hitro minila, odšla sem do oglasne deske in si ogledala, čemu mi je Taylor podala glasovnico ... OMG, skoraj sem pozabila na to, kako se lahko to zgodi meni.  Verjetno se zato nihče ni zmenil zame. Tekmovanje v najboljših fotografijah. Za to tekmovanje se prijavi veliko učencev, po navadi samo punce, ki zanj treniramo, da fotografije res uspejo in izgledajo kar se da profesionalno. K meni je spet pristopila Taylor, ta pa res nikoli ne utihne, in me z umetnim nasmeškom sarkastično spraševala, ali se bom to leto za prelepo nagrado, ki je potovanje na Jeju otok, kaj zmenila. Nisem pokazala velikega navdušenja, bila sem zmedena, kot sem danes že velikokrat povedala, in na glasovnici je bilo napisanih 118 tekmovalk in 35 tekmovalcev. Ne vem, ali lahko to uspem do marca. Res je, da je tekmovanje še daleč, a časa,  da bi se spravila resno v telovadnico, ne da bi pri tem padla na vseh testih, skoraj ni. Ahh, mislim, da mi to leto res ni namenjeno. Vrnila sem se nazaj v učilnico in na srečo je naslednja ura bila angleščina. Končno ura, pri kateri ne potrebujem poslušati, da bi dobila odlično na testu ali spraševanju, predvsem zaradi tega, kar je Ji Woo bila rojena v Kanadi, ko sem si sredi ogledovanja tisti teden na počitnicah skoraj zvila gleženj, ampak vsaj Niagarskih slapov nisem zgrešila. Celo uro sem risala in pisala v svoj zvezek idej, prav neumno, ha, ker kdaj pa sem jaz nazadnje imela dobre ideje? Naenkrat zaslišim nek čuden, a znan zvok. Cel razred me je pogledal, bila sem že neznosno lačna. Po končani uri sem odkorakala po hodniku do jedilnice, da bi lahko v miru zase razmislila, ali je to res konec mojega življenja. Mislim, resnično si želim iti na Jeju otok, a vem, da mi to ne bo uspelo. Kdo bi si mislil, pri sedmih letih da je življenje tako težko? A ko odrasteš, se ti zdi, da se ti že jutri lahko vse obrne na glavo. Usedla sem se za svojo mizo in premlevala načrte, ti niso bili tako dobri, kot tisti pri angleščini. Že samo ko sem začela razmišljati o Taylorini zmagi in kako bodo izgledale njene slike, se mi je hrana začela zatikati v grlu. Ne vem, preprosto ne vem, kam me pelje ta svet, včasih res mislim, da me je nekdo poslal na ta svet, da trpim in da mi spodrsne že ob poskusu, da bi v življenju spremenila kaj na boljše. Nič kaj zanimivega se danes ni zgodilo, minute so se počasi obračale v ure in tako dalje. Ja, ne vem, ali na svetu obstaja kaj bolj neumnega in dolgočasnega kot je šola. Čas je bil, da se skobacam na avtobus in na poti domov poberem še  Ji Woo, verjetno je njen dan bil veliko bolj zanimivejši. Ni minilo dolgo, da me je na sosednjem sedežu že pozdravila. No, izgledala je vsa izmučena in ni bila pri volji, da bi mi razlagala dolgovezenje njenih prijateljev in učiteljev. Podala sem ji tablico božično zavite čokolade in se ji prijetno nasmehnila. Ona pa me je pogledala in se mi z nasmeškom na obrazu zahvalila, jaz pa sem jo trdno objela. Hitro sva prispeli domov in se na poti na veliko in široko smejali na glas, tako da naju je verjetno slišala vsa soseska. Res nisva potrebovali veliko časa, da sva druga drugo spravili v dobro voljo. Ura je bila pet popoldan, v bistvu je dan v šoli bil kar dolg, pripravila sem manjši prigrizek in ga v veliki skodelici prinesla v svojo sobo, ko sem v njen zagledala Chiko in Ji Woo; bila je vsa bleda. Vedela sem, kaj jo bo razveselilo, odprla sem hladilnik in naredila dvakrat več sladoleda, kot bi ga po navadi. Razdelila sem ga v najlepši skodelici in okrasila s sadjem, zdaj mi ni bilo mar za tekmovanje, mar mi je bilo samo za …   Vstopila sem v sobo in ji ga ponudila. Skupaj sva si ogledali nekaj serij Burn The Stage, najine najljubše glasbene skupine BTS. Ostali sva kmalu brez energije in sama bi skoraj pozabila, da bi danes v trgovini morala nakupiti nekaj stvari. Ji Woo sem položila v posteljo, jo pokrila in se sama tiho odpravila v trgovino nedaleč od tod, želela sem si obuti svoje najljubše superge, medtem ko v ogledalu za sabo zagledam senco, ki ni bila podobna človeku, Obrnila sem se in od strahu skoraj zakričala, vendar je v tistem trenutku Ji Woo prižgala luč. Čudno me je pogledala, kot da sem  namesto nje zagledala kakšnega psihopata, ki me je zdaj zdaj želel razkosati na koščke. Želela je iti z mano, vendar sem ji povedala, da nameravam  oditi samo v trgovino. Vendar tako kot vsaka sestra je same resnično nisem mogla pustiti doma, zato sva se brž odpravili do trgovine.

 

6. 1. 2021

Ali sem končno spregledala? ...

Včeraj je bil naporen dan, zelo sva se zabavali in danes vem natanko, kaj bova jedli za zajtrk. Nisem rpotrebovala dolgo, da sem v svoji kuhinji, ki pač ni ravno najbolje pospravljena, našla ponev in nekaj drugih pripomočkov, ki jih potrebujem. Zagledala sem, da v dnevni sobi že gori luč in skrbelo me je, kaj se dogaja. Odkorakala sem do vrat  in zagledala Ji Woo, tudi ona me je presenečena pogledala."Veš, kaj bo danes za zajtrk?" sem jo vprašala in ji pomežiknila. Vedela je, o čem govorim in odhitela je v kuhinjo, da bi v spodnjem predalu iznad regala ven vzela Nuttelo in jo postavila na mizo. Zajtrk je bil hitro pripravljen, zato sem se odhitela obleč, medtem ko zaslišim svoj telefon. Začel je zvoniti, pogledala sem, začudeno. Nihče mi še ni poslal sporočila tako zgodaj, razen seveda Taylor, ki me vsak dan želi spraviti v najhujšo voljo. Danes je na blog objavila najhujšo možno izjavo, ta je dobila toliko negativnih komentarjev, da bi res kar se da hitro rada spakirala stvari in odšla v šolo. Moram videti, kaj se bo zgodilo, zato sem vzela telefon in nekaj ličil, saj za svoj izgled danes res nisem imela dovolj časa. Ji Woo sem povedala, da me danes verjetno ne bo hitro doma in ker je ona danes namenjena v šolo kasneje, sem pobrala pot pod noge do avtobusne postaje. Vse je bilo kakor po navadi, a ko sem prišla v šolo, sem pred oglasno tablo zagledala množico ljudi, med njimi tudi Taylor. Ta je bila le tiho, kar je zanjo presenetljivo začuda smešno. Nisem jih želela motiti, svojo pot sem nadaljevala dalje po hodniku in Taylor nisem namenila niti pogleda, saj ga tako ali tako nikoli ni bila vredna. Cela šola je postala kakor kakšen vrtec, prva šolska ura je danes zame v bistvu prosta, zato sem se odločila, da čas izkoristim v telovadnici, tako mi kasneje ne bo potrebno oditi k športni vzgoji. Tam je po navadi precej bedno in če povem po resnici, je učiteljica vzgoje po mojem tam samo zato, da tu in tam v svoj računalnik vpiše vsakega drugega, ki se ji zdi grd in neumen. Ne vem, ali sem bila že kdaj vpisana, a vem, da verjetno tako nizko pod neumne ne padem. Velikokrat me hvali, kako pridno obiskujem fitnes, a še vedno nisem po tolikih mesecih navdušena nad svojim izgledom. No, kakor koli,  danes je bila moja telovadba prav naporna in bila sem že tako utrujena, da ko sem izstopila iz telovadnice, se nisem niti sama prepoznala. Jej, čas za malico, končno nekaj dobrega, danes sem s sabo prinesla palačinke z Nuttelo, saj zjutraj nisem imela preveč časa, da bi v miru enkrat za vselej pojedla svoj zajtrk. Naenkrat v jedilnici postane vse bolj glasno, zdelo se mi je normalno glede na to, da nikoli ne moreš dokončno umiriti 300 in nekaj učencev. No, učitelji se zanje sploh ne zmenijo. Spet sem sedela sama, kakor vedno. Vendar sem naenkrat na svoji desni rami začutila neznano roko, ki pa vselej ni bila tako neznana; obrnila sem se in v hipu, ko sem zagledala tega človeka, so me v hipu presunile njegove oči. Ko bi vi videli, kar vidim jaz, zdaj, v tem trenutku! Moje srce, možgani in moje telo, predvsem po tej telovadbi niso vedeli, kako se na ta šok odzvati. Onemela sem."Hej, ti, tvoje ime je Kyung Mi, a ne?" me je vprašal. Obstala sem kot stena in mu odgovorila:"J … jaa?" A mi lahko nekdo na tem svetu pove, kdo je ta fant s čokoladno rjavimi očmi in črnimi lasmi? "Lahko prisedem?" je ponovno vprašal, kot da me od nekod že pozna. Odstopila sem mu prostor, s katerega sem v trenutku umaknila šolsko torbo. Začela sva se pogovarjati in še vedno nisem vedela, kam vse to pelje. Govorila sva o naši šoli in o tem, da me je že velikokrat videl v telovadnici. Povedal mi je celo, da je od takrat, ko je zapustil to šolo,  že dolgo nazaj, že dvakrat odšel na drugo šolo, na koncu je omenil celo svojega strica, zaradi katerega se je vrnil  v Gwangju in tam moral ostati za nekaj časa. Hmmm, minilo je kosilo in kam za vraga ga naj dam, kje sem ga že videla, Kyung spomni se že ...?  Imela sem še natanko sedem minut časa in ob prihodu na stranišče sem se pogledala v ogledalo in ugotovila, da sem se s tem prečudovitim človekom, zaradi katerega sem le še bolj zmedena, ali sem na svetu zato, da trpim, ves ta čas čisto normalno pogovarjala. Za vedno odprto vprašanje, vem, ampak v tem hipu sem vedela, da moram uporabiti ličila, saj izgledam kot mumija, ki je ravnokar vstala iz grobnice in je spet namenjena strašiti uboge ljudi. Verjetno zato toliko ljudi ne mara grozljivk, mogoče ponoči sanjajo, da se bodo zjutraj zbudili na pol mrtvi, brez ene okončine in čisto brez pameti, po vrhu pa še brez lepote. Jap, če bi meni kdo rekel, da se to lahko zgodi navadnemu človeku, me res nihče ne spravi več do gledanja grozljivk. Niti na dan zmenka, čeprav bi takrat po mojem sedela v njegovem naročju ... Ja, to pa bi bilo lepo, ampak ne, to se že ne bo zgodilo. Če imam  takšne gene, ne pomeni, da moram še po rojstvu biti zakleta. Ura hitro teče in preden sem to opazila, sem ostala sama na stranišču. Kako to, da nisem slišala zvonca, kako se to lahko zgodi prav meni? No, kaže, da me pri naslednji uri ne bo. Nekako se ta čas, ki sem ga še imela, morala skrajšati, saj je pouk sam po sebi že tako ali tako beden. Odprla sem vrata knjižnice, kjer po navadi ni nikogar, tukaj se skrivajo le tisti, ki "špricajo" ure. Čeprav teh po navadi ni veliko, se jim je očitno pridružil še eden. S tem seveda mislim nase, mislim duhh, sicer pa tega še nikoli nisem naredila. Iz dolgega časa sem začela gledati knjige in jih začela brati. Te me po navadi niso prav dosti zanimale, a sem kmalu našla svoj kotiček knjig, ki bi jih v bistvu rada prebrala. Kot ste že opazili, raje gledam filme, ne pa knjige, za katere velja, da ljudi poneumljajo. Mislim, tega še nisem doživela, vem pa, da sem začela v eno izmed knjig močno zahajati, vlekla me je vase in vse se je zdelo tako resnično, a popolno, dokler zraven sebe nisem zagledala Hyuna. HYUNA??? KAJ? OK, umiri se vse bo v redu, vauuu, tega pa še ne. Moje oči so se povsem razširile, moja lica so postala krvavo rdeča in moja usta so bila na stežaj odprta, kot takrat, ko sem bila majhna in je mama vame tiščala hrano, ki je sploh nisem marala, samo zato, da sem lahko na koncu dobila nekaj koščkov jagodne, seveda takrat moje najljubše čokolade. Ni dolgo minilo, ko sem z možgani preklopila v realnost, no,  to po navadi traja dlje časa. Ostala sem spet brez besed."Opravičil sem te od ure," me je nežno pogledal in rekel. "Kaj, kako?" sem začudeno bleda vprašala. Obrnil se je proti meni, se mi približal in rekel: "Ni važno, videl sem te, kako se urejaš na stranišču, ker pa vem, da si vzorna učenka, sem menil, da če te rešim iz tega, ne bo nikomur nič škodilo, a ne?" "Hvala, ampak kaj pa ti delaš tukaj?" "Tudi sam sem se opravičil zaradi vselitve, da doma potrebujejo mojo pomoč, sicer pa … ker imava čas, bi mogoče preživela ta dragocen čas z mano v novi kavarni na vogalu?" "Z veseljem!"sem odgovorila in vsa presrečna odšla za njim. "Ampak rada bi si izposodila teh nekaj knjig, te so redko na izposojo in res sem nanje čakala že celo večnost." "Ne skrbi, kasneje se bom vrnil, ti jih izposodil in prinesel na dom, ne skrbi." Odšla sva proti kavarni, ko sem naenkrat začutila neznano dlan in pogledala na desno. Videla sem,  da je to on, nisem mogla verjeti, ampak kako je lahko prav on zatreskan vame? Ne morem verjeti, da ga sploh nisem prepoznala, kakšno sramoto sem si naredila. Kmalu sva prišla do kavarne in na poti kupila sladoled, ki je imel okus po svežem jagodnem frapeju. Ne vem, kako ima lahko sladoled okus po frapeju, no to je res čudno, ampak res je bil popoln, tako kot on. Ob vstopu v kavarno naju je vljudno in prisrčno pozdravila gospa. Resnično se je v mojem življenju nekaj spremenilo, ampak še vedno ne vem, kdo mi je poslal sporočilo zjutraj pred zajtrkom, še vedno se mi zdi zelo sumljivo, čeprav ga še niti odprla nisem. Usedla sem se za mizo za dva in počakala, da je Hyun prinesel najina naročila. Danes se počutim precej sladko, zato sem s pogledom takoj vedela, kaj bom naročila. Res imajo tukaj veliko strank, vedela sem, da bo Hyun v vrsti še kar nekaj časa. Zdaj sem imela čas, da lahko v miru ugotovim, kdo in zakaj se znaša nad mano. Naenkrat sem obkrožena s tisoče ljudmi. Haa?? Nisem si mislila, da se po vsem tem vračata domov že tako hitro. Bil je moj oči, obstala sem za mizo vsa začudena. Zagledala sem Hyuna, kako nese najino naročilo proti najini mizi. Videl me je, kako sem obstala in mi dejal: "Ali si v redu, mogoče se bi raje vrnila domov, kaj praviš?" "Ne,  ne!" "Kaj pa je potem narobe, zdiš se mi zaskrbljena?" "Ahh, moja starša sta se po novoletni zabavi odpravila v Busan na potovanje k dedku in babici in mislila sem, kot sta tudi sama dejala, da bosta tam vsaj en teden, vendar sem danes zjutraj dobila sporočilo, da se vrneta že jutri, katastrofa!!"" Ne skrbi, če me potrebuješ, te lahko jutri obiščem. Če me kdaj potrebuješ,  me samo pokliči, zate sem vedno tu." "Veš, glede tega sem ti želela nekaj povedati ..." "Kaj pa?" "Ne vem, ampak vse od takrat, ko si se preselil, sem čutila v sebi praznino, kakor da me je zapustila polovica mojega srca in duše, sploh ne veš, kako vesela sem bila, ko sem te zagledala. Rada bi se vrnila nazaj na najino staro pot, sploh ne veš, kako hvaležna sem ti za takrat, ko si me s vso svojo močjo želel pripraviti do tega, da takšne navade niso zdrave in da sem človek, ki si zasluži živeti." "Tudi jaz sem zadnje čase razmišljal samo o tebi, res ni dneva, ko se ne bi spomnil, kako močna si in si bila, ko si se pobrala." "No, nisem se še ravno pobrala, spet sem začela razmišljati o tem, da želim samo dobro izgledati in s tem tekmovanjem je pritisk večji in večji.  Spet potrebujem tvojo pomoč, sicer si pa zame tako ali tako naredil že preveč. Mislim, da je bolje, da tako tudi ostane." "Ne, poglej, jutri se bom oglasil pri tebi, skupaj  bova rešila to zadevo o tem tekmovanju, okej, vse bo v redu." Nekaj časa sva še klepetala in nikoli se nisem zavedala, da bom nekomu tako hvaležna. Zdaj imam ob sebi človeka, ki me vzpodbuja in me ima celo rad. Nikoli si nisem mislila, da bom to rekla. Nekaj časa sva se še pogovarjala, nato pa odšla nazaj do šole, da bi počakala na najin avtobus. Na poti smo pobrali Ji Woo,  zaradi Hyuna je bila prijetno presenečena. Odšli smo do mojega stanovanja in kasneje igrali nekaj iger, skupaj pa sem nam za konec pripravila še večerjo in moj slavnostni sladoled, ki seveda ni bil tako dober, kot tisti, ki sva ga danes s Hyunom jedla v kavarni in za čuda - moja večerja je bila okusna, kar me je res presenetilo, očitno so se lekcije meseca dni pri moji babici vsaj enkrat prišle prav. Dan se je počasi razvil v noč, danes sem se prijetno zabavala in ugotovila sem, da Hyun resnično prinese srečo v najino stanovanje. Vsakič kadar se nasmehne, moja usta ne morejo ostati skupaj in se nasmehnejo že ob njegovem najmanjšem pogledu. Mislim, da življenje le ni tako grenko, kot se zdi na prvi pogled.

 

7. 1. 2021

Solze žalosti se spreminjajo v solze sreče ...

Zbudila sem se obsijana s soncem, takšnega vremena pa še dolgo ne. V hipu sem skočila do svoje omare, da bi oblekla nekaj ... nekaj posebnega. Oblekla sem obleko in podnjo dodala belo majico s kratkimi rokavi, nanjo pa dodala rjav plašč, ki se mi je zdel precej udoben, čeprav ga nosim v stanovanju. Čudno, a ne? Na koncu sem dodala še par belih nogavic s črno črto na vrhu, verižico in par uhanov, uredila sem si tudi pričesko in seveda skodrala lase. Sicer se mi je zdelo malo preveč glede na to, da sem bolj preprosta, vendar če želim izgledati vsaj enkrat lepo, se moram tako tudi ravnati. Zazvonil je zvonec stanovanja in takoj sem odšla odpret vrata. Bila so zaklenjena, zato sem jih nervozno odklepala, saj sem Hyuna tako pustila čakati pred vrati za nekaj minut. Upam, da ne bo jezen. Odprla sem vrata in zagledala Hyuna, ki v rokah drži poln šopek rož, moj najljubši jagodni frape in seveda, bila sem vsa presenečena, saj je v rokah držal še cel kup knjig, ki sem si jih nameravala izposoditi že nekaj mesecev nazaj, vendar nikoli nisem našla časa zanje, da bi jih prebrala. Kako ljubek je, nisem vedela, da se v bistvu sploh ni spremenil. Spustila sem ga naprej in tako sem odložila vsa njegova darila, preden sem ga objela tako močno, da je od vse sile, ki jo lahko izračunaš pri fiziki, kar seleda padel na tla in me od strahu, da bi se mu kaj zgodilo, pogledal s tako začudenim obrazom, kot ga v življenju že dolgo nisem videla. Niti takrat, ko je Ji Woo prvič poskusila mojo torto, ki je resnično izgledala kot ploska, zažgana pečenka, ki je na srečo še nikoli nisem spekla. Mislim, da bi se izkazalo vso moje znanje o kuhinji in kuhanju, ki ga v moji glavi v bistvu na hitro rečeno - ni. No, če se vrnemo k dejanju, ki se je ravnokar dogajalo, je moje znanje o tem, kako dolgo človek potrebuje preden umre, na nuli. Hyun se mi je kasneje milo rečeno prijetno nasmejal. V predprostor je vstopila tudi  Ji Woo in se po tihem začela hihitati. Hyun me je tako v naročju posedel na kavč in za nekaj časa smo vsi trije skupaj gledali TV. Naenkrat pa znova zaslišim zvonec. V sebi sem čutila, da ta obisk ni ravno kot naročen, bi lahko temu rekla; imela sem čuden občutek glede tega. No, lahko bi rekla, da sem slučajno, ampak res slučajno slutila, da bi se na mojih vratih pojavila moja starša. Objela sta me kot, da se po petdesetih letih znova vidimo. Mislim, ali ni to malo patetično? Skratka, sledil je ves ta blazno dolgočasen del, ko sta moja starša objela še Ji Woo in spoznala Hyuna. No, če vso to dolgočasnost preskočimo, s Hyunom sva se zatem odločila odpraviti do kavarne, kjer bi razčistila vse stvari, ki se tičejo tekmovanja, kasneje pa se odpravila v fitnes, da končno začneva tam, kjer sva od njegovega odhoda končala, ampak boljše. Vedela sem, da moram telovaditi zato, kako bom izgledala na fotografijah, narediti kar seleda, pa četudi bom v telovadnico morala oditi sama. Zdrava prehrana, fitnes in veliko spanca, no, vsaj nekaj v čemer nisem ravno v velikem zaostanku. Hyun mi je v fitnesu pomagal dvigovati uteži, naredila sva nekaj krogov na stadionu in pretekla kar deset minut hitrega teka. Mogoče se ne sliši veliko, vendar glede na to, da je v bistvu devet dopoldan, takšen trening porabi toliko energije, kot je porabimo v dveh mesecih samo s hojo. Res želim postati dobra, Hyun je kmalu zatem moral oditi, saj ima tudi sam svoje stvari, ki jih še sploh ni razpakiral. Vedela sem, da to  mora delovati, želim oditi na Jeju otok in tja bi lahko odšla vsa družina, tudi Hyun.

 

29. 1. 2021

Garanje iz tedna v teden ...

Vsak teden se obrne v nov teden, vsak izmed njih pa me pusti čakati do zadnjega, ali se bo kaj spremenilo. Opažam, da postajam močnejša, počutim se vse bolje v svoji koži in zaenkrat mi nič ne manjka. Ker je zdaj spet že nekaj časa vse po starem in mi ni potrebno pripravljati zajtrka za Ji Woo, zato se lahko zjutraj namesto zgodnjega zajtrka odpravim na dokaj kratek tek. Tako si zbistrim glavo in svoje razmišljanje preusmerim na pozitivne stvari.

 Vsa izmučena sem prispela domov in najprej skočila pod tuš, kasneje pa si pripravila zajtrk. Danes je dan, ko sem se skupaj s staršema in Ji Woo želela odpraviti v kino, veliko stvari se je zgodilo v preteklih tednih in vem, da po tako napornem mesecu vsi potrebujemo čas za oddih in počitek. Mogoče si zaenkrat še ne morem privoščiti potovanja za celotno družino, vem pa, da jim lahko polepšam vsaj en dan. Odpravila sem se v sosednje stanovanje, kjer sem obsedela za mizo, medtem ko je Ji Woo pripravljala vse, kar je potrebno za skupen zajtrk. Povedala sem jim novico in pogledali so me, začudeno. Niso vedeli, ali naj me jemljejo resno ali naj se smejijo moji šali, ki v vsakem primeru ne bi imela smisla. Imela sem pred odhodom še toliko časa, da pospravim svoje stanovanje. Medtem sem vklopila glasbo in se brez zavedanja z mislimi spustila globoko … O vsem, o čemer sem razmišljala, je imelo smisel, a našla sem veliko neodgovorjenih vprašanj: o tem, kako bom to zmogla, rada bi bila popolna hčerka, rada bi bila najboljša v razredu, rada bi poiskala odgovore na vsa ta neodgovorjena vprašanja .... Postajala sem poponoma zmedena in nisem vedela, kaj se dogaja. Naenkrat sem zaslišala udarec in začutila, kako sem z glavo treščila ob nekaj, od takrat naprej  se ne spomnim ničesar več.

 

2. 2. 2021

Življenje izven planeta ...

Pošast, ki iz mene vleče vso energijo do preživetja, spanje sredi belega dne v sobi z zagrnjenimi okni. Preziranje bolečine, brez izhoda in ponoven pristanek  na začetku, brez povratka. Kakor ptica v zaklenjeni kletki, ki je na svetu zato, da leti, da premaguje ovire in ne gleda nazaj. Počutila sem se ujeto, a svobodno v istem trenutku, strah me je prepredal, v katerega navidezno padam, oprijemam se skal, a so preveč gladke. V neskončnost hodim po puščavi, ceste se zdijo brez konca in začetka, nebo se oddaljuje od tal, voda postaja vedno nižja, njena gladina se skoraj več ne dotika kopnega in neba, ki jo obdaja. Popolnoma izgubljena, brez cilja, brez sanj, postajala sem vedno bolj izmučena in na robu solz, svet se zdi prevelik, življenje predolgo. Padala sem počasi na temačno stran in se počasi spet vračala nazaj, kjer se sonce dotika tal, kjer mavrica pade na dno morja ... kjer se svet obrne na bolje, borila sem se z vsemi svojimi močmi, iskala vse možnosti, prehodila polja sanj in skritih kotičkov vseh polj, na katerih raste ena sama cvetoča roža, ki raste in raste in se nikoli ne ustavi. Razveseljuje sama sebe in v najtežjih časih najde svojo pot skozi sušo. Začela sem se pobirati in odpirati oči, pred seboj sem zagledala luč, vodila je v raj, kamor še nisem bila pripravljena oditi.

 

3. 2. 2021

Ujeta v temi ...

Sredi noči sem se zbudila iz sanj, iz sanj? Kaj se dogaja? Ozrla sem se okrog sebe in ugotovila, da nisem v svoji sobi, ležala sem na zelo neudobni postelji. Mislim, to ni moja postelja, to niso moje stvari, začela sem postajati vsa panična in naenkrat sem začela vpiti. Ne vem zakaj, ampak nekaj me je začelo stiskati pri srcu. Začela sem občutiti neznosno bolečino, polno manj in boj bolečih intervalov. Nikoli ne bi pomislila, da bom kdaj koli pristala v bolnišnici, ni govora, tukaj ne bom ostala niti sekundo več. Nisem vedela, kaj se dogaja, a naenkrat sem za sabo zaslišala le še zaloputnjena vrata.

 V tistem trenutku me je iz spanca prebudil Hyung. Bila sem presenečena, ali sem ravnokar sanjala? Saj to ne more biti res - moje sanje so se uresničile. Pobožal me je po glavi, s svojimi dlanmi obdal moje in mi nekaj šepnil na uho. Njegovih besed sploh nisem slišala, v daljavi sem le še razumela pogovor medicinskih sester in zdravnikov, da bo vse v redu in da naj bi domov bila pripeljana že jutri. Moje srce je začelo vse močneje biti, vedela sem, da je to mogoče.

 

5. 2. 2021

Veliko okrevanje ...

Zdelo se mi je kot, da spim že vso večnost, očitno sem bila v komi, naenkrat sem zaslišala nežno kapljanje vode po okenskem steklu. Ja, končno se mi je povrnil sluh. Zunaj je deževalo in na svoji desni strani sem potihoma slišala dihanje, kot da v sobi ne bi bila sama. Zagledala sem Hyuna in ga neizmerno močno objela. Nisem vedela, koliko je ura, ali je noč ali dan, nisem vedela, ali moram danes oditi v šolo hitreje kot po navadi, ali moram s sabo prinesti stvari za v telovadnico, vse to se mi je zdelo nesmiselno. Vedela sem le, da živim v najboljšem trenutku svojega življenja, še nikoli se nisem počutila tako psihično zdrava. Hyun je trdno spal, zato se kljub mojemu, še nikoli močnejšemu objemu, ni odzval. Tako sva ostala, vse dokler skozi okno ni posvetilo sonce, takšno, ki sem ga že od nekdaj potrebovala, počutila sem se svobodno, nisem vedela, da bo to kdaj koli mogoče. Nato je dihanje postajalo vse močnejše in slišala sem ga vedno čisteje. Ostala sem pri miru, pri tem pa se je Hyun nasmehnil, njegov nasmešek sem zagledala iz kota svojega očesa. Stal je, kakor da še nikoli ni videl spati dekleta in se potihoma smejal, kmalu pa je svojo pot nadaljeval proti moji kuhinji. Jej, pristala sem doma in po čudežu spet vsa srečna! Vedela sem, da je v mojem življenju mogoče prav vse. Pripravil mi je zajtrk in tiho čakal, da bi se zbudila. Odprla sem oči in do tistega trenutka še ga nikoli nisem videla tako srečnega kot danes. Še vedno sem v ozadju svojih težav imela to tekmovanje, za katerega mi je bilo zelo mar, res sem želela vsem dokazati,  da sem vredna pozornosti in da zmorem vse, kar si zadam. Dan je potekal zmedeno, saj sem v nekem trenutku odprla oči in se počutila vsa izčrpana in brez energije, kmalu pa sem večkrat zaspala nazaj in ko sem se zbudila, sem celo začela razmišljati o fitnesu. Želela sem vstati, ne da bi kogar koli prestrašila v stanovanju. Mislim, da ne potrebujejo še drugih nepotrebnih težav, za katere sem po navadi kriv jaz. Še vedno me je bolela glava in videla sem bolj ali manj megleno, a sem kmalu po prvem koraku začutila neizmerno močno bolečino. Nisem vedela, kaj sem mi je zgodilo, a ko sem se želela usesti na posteljo, sem skoraj izgubila ravnotežje. Ulegla sem se v posteljo in poskušala zaspati, kasneje pa sem se sredi ničesar začela spominjati določenih delov. Bila sem še vedno omotična po skoraj celodnevnem spancu. A nisem se želela predati, ta boj bo moj in ne bom ga končala s predajo svoje moči nasprotniku. Če sem nekaj začela, zakaj bi to zavrgla in ves ta trud bi se v trenutku spremenil v čas, ki bi ga zlahka uporabila za kaj drugega? Vedela sem, da moram nadaljevati,  in tako bom tudi storila, tokrat mi nihče ne pride do živega.

 

17. 3. 2021

Konec enega izmed mnogih začetkov, tukaj se pot začne in ne konča ...

Skozi te zadnje mesece sploh ne vem, ali bi lahko prišla tako daleč, kot sem tudi uspela. V zadnjih dnevih mi je Hyun karseda pomagal pri vajah v fitnesu in skupaj sva prišla do najinih majhnih ciljev. Moje življenje končno dobiva smisel. Prestala sva mnogo težkih dni, moja družina mi še nikoli prej ni tako trdno in odločno stala ob strani kot ta zadnji mesec. Res ne vem, kako si zaslužim toliko podpore, ko pa se včasih nisem trudila niti zase, kaj šele za druge. Vedno se mi je zdelo nesmiselno, zakaj vztrajati, če že na začetku nimaš volje in veš, da ti bo načrt spodletel. Nikoli si nisem predstavljala, da bom kdaj stala na odru za zmagovalce, Hyun je bil kakor zvezda, poslana iz vesolja. Resnično si ne bi mogla predstavljati kaj boljšega. Celo Taylor je dobila svojo lekcijo, jaz pa sem s skupnimi močmi pravih prijateljev uspela pristati na vrhu, kjer se lahko vsaj za hip dotakneš neba.

 Naslednja dva tedna bom preživela na otoku Jeju, nedaleč od tod, vendar na svetu še nisem videla lepšega raja, kot je ta majhen, a tako neraziskan otok. Komaj čakam, da se odpravimo tja, pakiram še zadnje stvari in moj kovček je že skoraj nared. S sabo bom vzela tudi Chiko, samo še tri ure do leta, zato se bomo kmalu odpravili na letališče, ki na srečo ne leži daleč od tod ... Moje sanje so uresničene, spet lahko živim tako, kot želim, moje zdravje se je kot vrtiljak obrnilo na drugo stran, komaj čakam da nadaljujem svojo pot, po trnju ali poljih, spletenih iz rož, ni pomembno, dokler sem skupaj s svojo družino in z ljudmi, ki jih obožujem. Vem, da mi bodo stali ob strani. Ničesar se ne bojim. Moje stanje se je hitro izboljšalo, vsi so menili, da bom za okrevanje potrebovala še kakšen mesec ali dva, vendar uspela sem ves fitnes prenesti brez poškodb, vse se je izteklo po načrtih. Upanje res ugasne zadnje, nikoli ni prepozno živeti  za svoje sanje. Nihče nas ne uči, kako postati uspešen ali bogat v življenju, vse to so govorice in nasveti, ki lahko krojijo nekje na tem svetu življenje določenega človeka.

 Pojdi v svet in uresniči svoje sanje, če padeš, se poškoduješ, se poberi in svojo pot nadaljuj, nikoli ne hodiš sam skozi trnje in puščave, ki se zdijo brez smisla in se v njih počutimo, kot da se vrtimo v krogih. Kar te ne ubije, te naredi močnejšega, te krepi, in tako kot boš premagoval poraze, boš tudi živel in krojil svoje življenje. Preteklost je preteklost, sedanjost lahko spreminjaš, preteklosti pa ne. Potrudi se, dokler je še čas, uživaj v trenutkih in jih izkoristi tako, kot da bi na svetu živel še samo dan ali dva. Ne pozabi na prijatelje in družino. Izstopaj, če nekdo misli, da ne boš nikoli uspel, vzemi to kot gonilo, da ljudem in svetu pokažeš, da se da, če se hoče. Če ne bomo mi spreminjali našega življenja, ga nihče ne bo namesto nas, nihče se ne zmeni za to, kako živi neznanec, ki ga srečaš na ulici. Z dvignjeno glavo ostani na realnih tleh in segaj po oblakih. Če prestopaš svoje meje in izstopaš izven svojega mesta, lahko spleteš krila in poletiš, kamor koli si želiš. Svet ni omejen in zapomni si, da si vreden ljubiti nekoga drugega,  a moraš najprej ljubiti samega sebe.