Glasovalna številka: PR114

Nea Zajc

ZATRTO UPANJE

OŠ Kidričevo

 

Že pred nekaj leti sem opazovala vaškega fantiča Filipa. Prihajal je iz znane družine, oče je bil sodnik, mama pa plemkinja. Starša sta zanj celo lepo skrbela in vzgojila sta ga v prijaznega dečka s prelepimi zelenimi očmi, ki so se svetlikale kot biseri in ob vsakem pogledu sem začutila toploto,  kot da bi me prijetno obsijalo sonce, a ni bilo sonce, bil je on.

 Kot majhni otroci  smo se igrali in spomnim se, kako je zmeraj vztrajal pri tem, da zmaga tisti, ki je boljši. Počutila sem se izjemno, saj je zmeraj hotel, da sem v njegovi bližini.  Spominjam se, kako je pred lipo, ki stoji tik ob mojem oknu, stal več ur, ko sem  bila žalostna ali prav besna nanj. Dokler nisem pogledala skozi okno in se mu nasmehnila, ni odšel domov. In nekega dne se je zgodilo. Ponovno me je žalil s svojimi prijatelji, ki so bili nesramni do vsakega dekleta. Odhitela sem domov in se zaprla v sobo. Tokrat nisem pogledala skozi okno, mu oprostila in se mu nasmehnila, ker so bile besede kot trni na vrtnici, ki jo utrgaš­, ker je lepa, čeprav ob njej začutiš bolečino. Solze so mi stekle po licu, gledala sem v tla in čutila bitje srca, nato pa sem nenadoma zaslišala krike moške osebe v bližini. Slišala sem Filipov glas, glavo postavila pokonci, solza mi je z naglico stekla po licu. Stopila sem k oknu in videla, kar sem hotela, da bi bilo mojim očem nevidno. Moški ga je pretepal, ta moški je bil njegov oče. Hotela sem zakričati, a nisem zmogla, moj glas je bil tresoč, v očeh so se mi nabirale solze, ki so mi potlej tekle po licih. To je bil dan, ko je ljubljena oseba trpela. Vzela sem vrtnico s trni in jo močno stisnila v pesti. Kri, ki mi je lila po stisnjeni pesti navzdol, je bila  živo rdeča tako kot tista na Filipovem obrazu.

 

Nekega mrzlega dne, te dni sem sovražila … Bilo je mrzlo in kadar je padal sneg in mi padal po dolgih črnih  laseh, se  ustavil in se potem raztopil kot moje srce, ko pogledam Filipa, sem velikokrat zbolela. Ostajala sem  doma in nisem šla v šolo. Mami sem zato velikokrat pomagala, kolikor sem le lahko. Bila je zelo potrta zaradi bolne babice. Včasih je, preden je zaspala, jokala več ur, dokler ni oče prišel domov. Mama si je v hipu obrisala solze z lica in se obrnila stran, da ne bi videl njene žalosti, saj nikoli nisi vedel, kaj misli oče in kaj bo storil. Mamo je bilo zato včasih strah, a ga je ljubila najbolj na svetu. Ko mu  je mama kazala hrbet, jo je prijel za roko in jo potegnil k sebi, ji pogledal v oči, iz katerih so počasi  lile solze. Z dlanjo se ji je dotaknil obraza in ji obrisal solzo, spregovorila nista niti besede. Mama ga je samo pogledala in oče je začutil bolečino, ki jo je nosila v srcu. Kako sta lahko osebi povezani, sta mi kazala starša z ljubeznijo, ko sem bila še ranih let. Tudi mene je zelo skrbelo za babico. Čeprav sem bila majhna in nisem razumela določenih stvari, sem v srcu čutila nemir, kot da bi me nekdo počasi zbadal vanj. Velikokrat sem po tiho zbežala v njeno sobo in čeprav je bila speča, sem jo milo gledala, kako je vsa bleda ležala na postelji. Četudi je spala in ni govorila, sem globoko v mislih slišala njen prelep glas, ki me je spomnil na vse zgodbe, resnice, na vse, kar me je naučila. Odkar ni bilo dedka, sva hodili k njegovemu grobu in mu peli pesmi. A kadar sem slišala, da se babica prebuja, sem se hitro sklonila pod posteljo, da me ne bi bila videla. Bilo mi je neznosno hudo, da sem to storila, a sem morala v babičin prid; tako sta mi ukazala tudi starša.  Čez nekaj tednov je naša babi zaspala za vedno. Mama je jokala in bila na tleh tako kot še nikoli. Stala sem pri vratih, mama pa se je z roko opirala na robu kavča, da je lahko stala pokonci. Čez nekaj trenutkov sem z majhnimi koraki stopila do nje, jo objela, nato pa  sem začutila njene hladne roke, ki so me prijele okoli glave in njene ustnice, ki so mi poljubile čelo. Materine ljubezni ni mogoče nadomestiti, vedela je ona in vedela sem jaz.

 

Spomnim se jesenskih dni, ko so listi padali z dreves in nastajali so kupi, v katerih so bili zbrani. Tako smo bili zbrani tudi mi v cerkvi  in molili ob obletnici babičine smrti. Še vedno je bolelo, posebej mamo, ki je vsak dan hodila na grob in se pogovarjala z njo. Meni se je zgodilo kar nekaj neprijetnih stvari, ki jih kot otrok se nisem čisto razumela, a življenje ima različna poglavja in lekcije ter teče dalje.

Ko sem nekega dne prišla v šolo, sem najprej zagledala Filipa, ki me je že čakal pri mizi, za katero sva sedela. In potem je kot nevihta sredi belega dne prišla Karolina, sedla na moje mesto, preden sem lahko prišla blizu. Dejala je: »Moj oče je novinar in povedal je, da je pred enim letom umrla tvoja babica. Zagotovo ti je hudo in zato si tako slaba in grda v vseh stvareh. Tudi zdaj ti je hudo, a boš jokala zanjo? Reva si, da veš, reva! Vsi imamo starše in stare starše, le ti ne.« Nato se je v smehu obrnila in odšla stran. Nisem hotela jokati pred Filipom, zato sem zbežala na hodnik, kjer sem jokala, dokler me Filip ni našel. Nisem vedela,  da je za mano, obrnila sem se, ga presenečeno pogledala in si v hipu obrisala solze. Za trenutek sem se spomnila mame in očeta. Potem pa je Filip stegnil  roko. V njej je bil majhen cvet marjetice. Dotaknil se je pramena mojih črnih las in mednje vstavil cvet, me pogledal in dejal: »Ne joči.«

Takrat sem vedela, da te nihče ne more tako poškodovati z udarci kot  z besedo.

 

 Leta so minevala, čas je hitel mimo mene zelo hitro, a jaz sem se izpostavljala in si želela biti velika tako kot moja soseda, ki jih je imela dobrih šestnajst let. Zdelo se mi je zelo prijetno, da si velik in počneš to, kar želiš. Tako kot odrasli in  teh let sem si zelo želela.

 Ines se je zelo veliko ukvarjala z mano, mi pomagala, me tolažila, pomagala je tudi moji mami in pa staršem doma, ki so imeli kmetijo. Vsak dan je prišla pome in me pripeljala domov, zdela se mi je tako čudovita in odgovorna. Hotela sem biti kot ona. A čas je tekel in Ines ni bilo redno pri nas, niti na vasi je ni bilo videti. Vse je bilo zaradi njenega očeta, ki je začel popivati in pretepati mamo. Neke noči pa je prišel v Inesino sobo in dvignil roko nanjo. Ines ga je pregovarjala in hotela, da preneha. Zaradi bolečine je v solzah zaspala na postelji, oče pa je odšel. Zjutraj Ines ni bilo k mizi. Ko se je zbudila, je obsedela na postelji, z roko se je dotaknila vseh bolečih mest, zaprla oči in se spomnila očetovega prijaznega smeha v otroških letih, in toplega objema. Ko je odprla oči, je videla boleče modrice.

Hči ne bi smela prositi očeta za dober odnos med njima. Vzela je šolsko torbo, vanjo dala nekaj oblačil in preden se je zbudila mama, po tiho odšla iz hiše.

 Nekaj je trkalo na moje okno. Vstala sem z mislimi, da je Filip,  a sem zagledala Ines -pretepeno, bledo, objokano in tako šibko. Rekla mi je samo, da naj bom previdna in da me ima nepopisno rada. Ko je izrekla zadnjo besedo, me je prijela za  roko in vanjo položila ogrlico, ki jo je vedno nosila. Solza ji je stekla po licu, ko me je pogledala v oči, potem se je dotaknila mojih las ter skočila iz okna na tla. Stopila je naprej, potem pa se obrnila, mi pomahala in odšla. Bila sem v šoku in nisem vedela, kaj je vse to pomenilo. Vse se je zgodilo tako hitro, a jaz sem samo strmela v njene prelepe oči, napolnjene s solzami.

 Od tistega dne Ines  ni bilo več. Policija jo je iskala povsod, a je nikjer niso našli. Njena mama je bila potrta in vsakič, ko je želela s kom govoriti ali koga poklicati, jo je mož pretepel.

 In nekega dne jo je zaprl v kopalnico, kjer je zaradi bolezni, ki jo je skrivala,  umrla. Zaradi hrupa je soseda prišla gledat, kaj se dogaja. Poklicala je policijo in moža so zaprli.

 Čez leto dni se je Ines vrnila.  Prišla je s fantom, ki jo je našel in jo oskrboval. Prišla je na grob svoje mame. Ko je videla zapuščeno hišo, ji je postalo hudo, spomini pa so ji švigali skozi misli.

 Pogledat je prišla tudi nas. Pri nas  sta s fantom bila štiri dni in potem sta odšla. Obljubila mi je, da se vrne. Na to sem tudi čakala, obenem pa nisem mogla verjeti, kako lahko ena sama oseba z napačnim dejanjem povzroči toliko hudih stvari in celo smrt.

Nasilje te nebo ubilo, prizadelo te bo in ostalo v spominu.

 

 

Ko sem govorila, kako si želim odrasti in imeti šestnajst let … No, pa jih imam in pojma nimam, kako se je lahko vse tako hitro spremenilo. Čas je hitel in včasih sem bila z mislimi drugje, zato je šel mimo mene.

Tega poletnega dne je sonce pripekalo na mojo kožo in jutranji veter je zapihal skozi odprtine na oknih in me lepo pobožal po koži. Čutila sem, da  se bo danes zgodilo nekaj posebnega. Potem sem nekaj časa ležala v postelji, a kaj kmalu sem vstala in pri oknu videla Filipa. Njegovi  prelepi kodrasti lasje so mu valovali v vetru in njegove oči  so švigale okoli. Stopila sem k oknu in se mu nasmehnila. Odprla sem okno in Filip je po tiho skočil v sobo. Nato je legel na posteljo in čakal, da se uredim. Oba sva bila tiho. Potem pa sem le dvignila obrvi, izdihnila in se odšla uredit. Odšla sva, hodila sva po travniku in nato prišla do drevesa in klopi, ki je ležala tik ob vodi. Sedla sva. Najprej sva bila tiho in gledala naravo, potem pa se začela pogovarjati, smejati in deliti spomine. Pogledal me je v oči. Gledal me je, kot da bi me prvič videl. Čez nekaj sekund sem pogled umaknila in obrnila glavo v drugo smer. Prijel me je za roko, v hipu sem ga pogledala. Roko mi je položil na lice, zaprla sem oči, nato jih odprla in videla njega - najlepše, najboljše bitje, ki sem ga kdajkoli videla. Naslonila sem se na njegovo ramo in rekla: «Vedno se naju bom tako spominjala.«

 

 

»Čas beži in tako bežiš tudi ti, bežiš od doma, kjer si odraščal, od ljudi, domačih, ljubljenih. Ni tvoja želja tako velika, da bi lahko to spremenil, življenje se bo spremenilo, samo čas bo zacelil rane, ampak prihodnost je v tvojih rokah,« so mi dejali gospod Tine - župnik tistega popoldneva, ko sem mu priskočila na pomoč pri čiščenju cerkve in sajenju rož. Gospod župnik so mi zelo pomagali, še posebej v teh najstniških letih. Vedel  je vse o Filipu in mi govoril, da je resnično zelo dober fant. To je spoznal tudi on, a hkrati me je opozoril, da se lahko vse spremeni. Kot mavrica na nebu v grozno nevihto. Želel je povedati, da nikoli ne veš, kdaj se lahko poti končajo in razidejo in da nikoli ne smem obljubljati. Hvaležna sem jim bila, zelo, da so mi povedali in dodali življenjsko lekcijo. Ta mu je bila zelo blizu zaradi njegove Ane, ki mu je pomenila prav vse. Njen oče je bil pravi bogataš in pohlepnež, Ano  je imel najrajši. Ko sta se spoznala, sta se zaljubila takoj. Lepo, a hkrati zelo žalostno, Ana po vsakem srečanju s Tinetom svojega očeta ni mogla pogledati v oči. Njen oče je bil zelo zaščitniški in fante je z grdimi pogledi odganjal od Ane, a Tine se ji ni mogel upreti, njeni lepoti in notranjosti, ki ga je kot vroče sonce božala znotraj srca. Ko sta nekega dne zbrala pogum in šla do Aninega očeta, ga je  ta odslovil, kot vsakega drugega, Ana  ga je s solznimi očmi prijela za roko. Zaradi bolečine je začutil bitje njenega srca v roki. Utripa sta bila zdaj povezana, tako kot ljubezen, ves čas.

 

Nikoli si nisem mislila, da bom opisovala svoje življenje, vsako podrobnost, ki mi bo za vedno ostala v spominu. Storila sem, kot bi predme položili bel list z namenom, da bi bil popisan. Mislila sem omeniti  najine stvari s Filipom. Bil je moja prva in moja edina ljubezen, ob meni je stal, zmeraj, zaradi mene je veliko pretrpel, se zame žrtvoval in  še veliko vsega…  A na koncu in po vsem tem je še zmeraj tu ob meni in tudi če potem pride novo dekle in mu ukrade srce, bo v moji glavi zmeraj  samo njegovo ime.

 Spomnim se, da so leta bežala, hitro, in mi se tega nismo zavedali. Veliko smo skupaj preživeli in ušpičili veliko norčij. Naši starši, ki  so od nas pričakovali zlato, so se držali za glave, a nas še vedno imeli nepopisno radi. Ta odnos, ki ga imajo starši z otroki, je eden izmed tistih, ki ni izmišljen in se gradi že od otroštva.

 Z mamo sva imeli zelo dober odnos in bila mi je kot najbližja prijateljica, kateri sem zaupala,  vse. Hvaležna sem ji za vse, kar je storila zame, in da me je vedno spodbujala v težkih časih. Ko je s Filipom šlo kaj narobe, je prišla k meni, me močno objela in  me poljubila na čelo. Mama je sonce, tako kot je bila moja. A Filip? Je tudi on del mojega življenja, ki bo vedno ostal, me prijel za roko in povedal, da bo vse v redu? Tega sem se najbolj bala, čeprav mu nisem hotela nikoli omeniti, da ga ne bi s tem utrujala. Zato sem zadržala v sebi. Včasih sem bila res na tleh, zavedala sem se, da me ima rad, a ko imaš osebo tako rad, da te je strah, da bi jo izgubil, se izgubiš v svojih čustvih. Ampak mi smo tako sposobni biti ljubljeni, a včasih kljub temu ostanemo nedotakljivi. Zato sem velikokrat Filipa zavrnila in z njim nisem spregovorila niti besede. Bolelo ga je, povedal mi je in jaz sem vse razbrala iz njegovih oči, ki so počasi postajale vedno bolj solzne. Močno je stiskal pesti, v njih se je skrivala njegova jeza, ki jo je hotel usmeri vame, a s pogledom je spustil pesti, stopil bližje in me stisnil k sebi.  Zopet sem bila varna. Takšni in drugačni prepiri so nastajali in odhajali od naju. A na koncu je moja rama bila ob njegovi.

 

Vsaka zgodba se konča in tudi najina se je, čeprav sva trdila, da bova skupaj za vedno in naju nič ne bo ločilo.

Ampak tako se je zgodilo. Imela sva devetnajst let in takrat  sva živela blizu srednje šole. Čez počitnice sva hodila domov, kjer sva tudi pomagala pri delu, ki smo ga imeli. Bila sva skupaj ves čas,  Filip je tudi prijatelje »dajal na stran« zaradi mene, kar mi je bilo najlepše. Bila sva neločljiva kot srce, polovica sem bila jaz in druga on, ki je v meni poskočilo, ko sem samo slišala njegovo ime.

In nekega dne sem sedela v sobi in pospravljala omaro. Filip bi naj prišel kasneje, saj je moral doma pomagati  očetu pleskati vrata. Ura je bila odbila  pet in v srcu mi ni bilo prijetno, čutila sem nemir in slutila, da se bo nekaj zgodilo. Bilo je slabo, ker Filipa še zmeraj ni bilo. Odšla sem v kuhinjo, poljubila mamo in ji povedala, zakaj in kako ter odšla k Filipu domov. Medtem ko sem hodila, se mi je risal nasmeh na obrazu z mislijo, da bom zopet en dan preživela z osebo, ki mi pomeni največ na svetu in zavedala sem se, kako sem srečna in vesela, da ga imam ob sebi ter da takšnih oseb ne smem nikoli odgnati od sebe.

 Končno sem  prišla do Filipove hiše, zastrmela sem se v vojaška vozila, v kruto temno zeleno barvo, ki se je tedaj kot moj strah razprostirala po vozilih. Z grozno mislijo sem počasi pogledala proti terasi, na kateri je stal on, njegov oče, mama ter vojaki, ki so podpisovali papirje. Trenutek, ki je v življenju boleč, hočeš izbrisati, ali  izbrišeš tudi osebo? Nepremično sem stala, bolečina se mi je prelivala po telesu in se ustavila v kolenih, ki so se počasi začele rušiti v ritmu solz, ki so mi padale z lic. Za trenutek sem zaprla oči, hotela oditi, a potem sem zagledala, kako Filip odhaja s preostalimi vojaki. Stekla sem po travniku in padla v njegov objem. Bil je začuden, da sem prišla, saj je mislil oditi brez moje vednosti . Pogledala sem ga s solznimi očmi in rekel je, naj mu ne pišem, naj se ne zanimam zanj, da bo vse v redu in da bo čas pozdravil rane ter zbrisal njegove sledi. Preden sem lahko spregovorila besedo, me je poljubil čelo in dejal: »Pazi nase.« Nato je spustil roko, ki jo je držal tako močno, da sem čutila bitje njegovega srca. Stopil je v avto in jaz sem hotela za njim, nato pa me je njegov oče prijel in močno objel. Bila sem izgubljena v svetu, kjer nisem imela več veselja, on je odšel.

  

Spopadala sem se z usodo, ki je potrkala na vrata, napačna je bila in vzela mi je ljubljeno osebo. Vsakodnevnega jokanja moja duša ni bila naveličana, zato se je nadaljevalo. Z mislimi nanj je vsaka solza bolela bolj in bolj z dejstvom, da ga moram preboleti.

 Dnevi so minevali in bolečina se je nadaljevala. Ko pa sem prišla do dokončnega spoznanja,  sem obstala in odločena šla do očeta ter matere in jima povedala, da želim biti nuna in zvesta Bogu. Mama je odprla usta in hotela nekaj reči ter zamahnila, oče jo je  prijel za roko. Potem ni rekla več besede. Sklonila sem glavo, solza mi je stekla po licu, glavo sem obrnila v levo stran in si hitro obrisala solze, mama je stopila do mene, mi poljubila čelo in me objela. Oče pa se je sedel na stol, položil roki na glavo in naju  pogledal s solznimi očmi.

Čez nekaj dni sem bila v bližnjem samostanu, zalivala sem rože in mislila nate, Filip. Čeprav ne bi smela, a zame je to bila edina rešitev, ki sem jo še videla. Čez nekaj mescev mi je njegov prijatelj napisal pismo. V neverjetnem pričakovanju sem ga odprla in počasi brala, ko sem prišla do povedi: »Letalo je strmoglavilo, nekaj jih je preživelo, Filipa več niso našli … Veliko je govoril o tebi in sam  sebi obljubljal,  da se bo vrnil.« Pismo mi je  padlo z rok, solze  so tekle po licu, srce pa se mi je počasi trgalo na majhne koščke, ki jih kot sestavljanke ne moreš sestaviti, če ti manjka najpomembnejši del.

Čez šest mesecev, na tisti prelep sončen dan, sem se sprehajala po cerkvi in urejevala stvari za prihajajočo  se poroko. Prelagala sem šopke in jih zavezovala s trakovi, nato sem vzela rdečo vrtnico v roko in jo dalj časa opazovala.  Glavna vrata cerkve so se odprla, v hipu sem obrnila glavo, vrata so zaloputnila, trni vrtnice so me zbodli in zagledala sem Filipa.