DOBER PRIJATELJ JE ZLATA VREDEN

Glasovalna številka: PR115

Tina Aubelj

OŠ Kidričevo

Mesto je odeto v čisto temo, ljudje se premikajo hitreje … Zvoki avtomobilov so zavzeli ves spekter glasov. Jaz pa stojim sredi ulice in gledam nekoga. Ne vem, kdo je, vendar zdi se mi znan … Gledam ga, vendar obraza ne vidim …Vedno bolj me je strah … Prihaja proti meni ….

V moje sanje vstopi glas nečesa. Končno mi uspe odpreti oči. Najprej vidim vso svetlobo tega sveta. Nekajkrat pomežiknem in še le takrat vidim celotno sliko. Ljudje hitijo mimo mene. Vsi so v belih haljah. Okrog mene so nekakšne naprave. Le kje sem? Poskusim premakniti svoji nogi, vendar se ne odzivata. Poskusim še enkrat. Spet se ni nič zgodilo. Zdaj sta na vrsti roki. Potrudim se z vso močjo. Leva se premakne. Desna pa je na miru, kot da ni del mene. Vedno hitreje mi bije srce in nervoza narašča. Poskušam se pomiriti. Toda sama misel na moji nogi in roko mi je prinašala strah. Moje oči so se navlažile, kar same od sebe. Na moje lice je priteklo nekaj kapljic, ki so kazale mojo žalost. Spet poskusim s premikanjem. Rezultat se ni spremenil. Pritisk spet narašča …

Spet prihaja proti meni … Vedno bližje je … Korak za korak in jaz ne naredim ničesar. Stojim kot vkopana sredi ulice, ki pa v tem trenutku ni kazala življenja. Izgledalo je, da sem sama s to osebo. Zdaj je že presneto blizu in v tistem trenutku mi postane jasno. Kaj se je zgodilo, kdo je to in kaj misli narediti. A bilo je prepozno.

Moje sanje so začele izginjati. Oči so se zelo počasi odpirale. Okrog sebe zagledam dva človeka. Pozorno sta me opazovala. Naredila sta nekaj krogov okrog mene in se mi nasmehnila. Izrekla sta moje ime. Jaz jima pokimam, čeprav ne vem zakaj. V mojo sobo stopi znana oseba. Zapodi se proti meni. Objema me in prav čutila sem njen utrip. Bila je moja teta, ki že nekaj let skrbi zame. Najprej je govorila ona, ko pa je videla, da sem pripravljena za pogovor, me je vprašala, kako sem. Rekla sem ji, da sem v redu, vendar sem že takrat opazila, da zelo težko govorim. Takrat se spomnim. Moji nogi in roka. Pritisk spet narašča. Vendar sta takoj tu zdravnika, ki me pomirita. Čeprav ne bi smela, jih poskusim premakniti. Nogi spet nič. Roka pa se premakne za malenkost. Vsaj za nekaj sem lahko vesela. V sobo stopi še nekdo. Tega človeka pa še nisem videla. Sede na stol, ki ga prej nisem opazila. Moja teta in zdravnika odidejo. Predstavi se mi. Takoj ga vprašam: «Kaj se mi je zgo…zgodilo?« Na kratko me pomiri. Nato pa reče, da natančno še ne vejo, kaj se mi je zgodilo. Kot psiholog me vpraša tudi, kakšno preteklost sem imela, kje sta moja starša in navsezadnje, kaj je zadnje, česa se spominjam. Razmišljam in razmišljam, vendar se zadnjega dogodka ne morem in ne morem spomniti. Moje oči spet preplavi jok. V sobi se pogovoru nato pridruži zdravnik. Zdaj sem bila že povsem prisebna za pogovore.

Pove mi pa nepričakovano. Vsa dobra volja, ki sem jo še imela, je izginila. Vsak lep trenutek mojega življenja je izginil. Vse je bilo samo še črno. Preteklost je temna, sedanjost je temna in prihodnost bo temna. Če na kratko obnovim njegove besede … Rekel je, da se mi je zgodilo nekaj strašnega. Bila sem ustreljena v nogo in žal je krogla zadela glavno arterijo. Zato se ne ena in ne druga noga ne odzivata. Nekaj je še rekel, vendar nisem bila več prisebna. Kako se mi je to zgodilo, je bilo vprašanje, ki se mi je motalo po glavi. Razmišljam in razmišljam. Spet se skušam zbrati. Tokrat mi le uspe. Zdravnik nadaljuje in pove še eno slabo novico: nog verjetno ne bom mogla nikoli več uporabljati. Samo to sem še slišala. Obrazi so postali kisli in komaj sem zadržala jok. Zresnila sem se in jima skoraj ukazala, naj zapustita sobo in mi dasta nekaj miru. Nekaj časa sta se še obotavljala in me skušala prepričati nasprotno, vendar neuspešno.

Spet sem bila sama in sama sem se spopadala s težavami. Nikomur nisem hotela zaupati in nikogar niti nisem imela. Kolikor vem, sem se z vsemi prijatelji pred kratkim skregala. Zdaj mi je glavo zapolnila misel, kaj je bil povod za vsa ta razdrta prijateljstva. Morala sem biti jaz kriva. Vsi so se odmaknili od mene za njihovo dobro, vendar zakaj? Moje misli prekine spanec, kajti moje moči še niso bile povrnjene in če povem po resnici, sploh ne vem, ali kdaj bodo.

Jutro je potekalo tako kot v vsaki bolnišnici. Bedno je bilo, priznam. Začela sem s terapijami, pa vendar nog še nisem čutila. Vsak dan sem hodila tudi k psihologu. On je bil ključna oseba, da nisem izgubila upanje vase. Čeprav me je naučil, kako se spoprijeti s težavami, so me pestile še nekaj časa. Trdo sem garala. Pa vendar mi nekaj še vedno ni bilo jasno. Kako se je to zgodilo? To sem se spraševala vsak večer. Sreča je bila ta, da me je vsak večer premagal spanec.

Četrto jutro pa se je zgodil čudež. Zbudila sem se normalno. Kasneje sem pojedla svoj zajtrk, ki je bil še vedno neokusen. Ob pol devetih je prišla sestra, da me spravi v voziček in da me odpelje vse do terapije v spodnje nadstropje. Normalno me je posadila naprej v sedeči položaj. No, tukaj se je zgodilo nepričakovano. Svojo levo nogo se malce premaknila naprej. Sestra je takoj poklicala zdravnika, ki pa je ob pogledu na ta »čudež«, skoraj zajokal, kajti kaj takega ni niti približno pričakoval. To je bil prelomni trenutek. Dal mi je upanje. Polepšal mi je dan. Čeprav sem nogi čutila le občasno, sem bila nepopisno vesela.

Po enem tednu so me odpustili iz bolnišnice. Res je, da sem lahko šla domov, ampak terapije še zdaleč ni bilo konec. Hodila sem z berglama, kajti nogi še nista bili povsem pri moči. Nekaj pa sem si pred odhodom domov zadala. Ugotovila bom, kako se mi je to zgodilo in vrnila udarec. Niti približno mi ni bilo jasno, kako sem lahko vse pozabila. Psiholog je sicer rekel, da je to telo naredilo samo, saj noče, da še enkrat podoživim travmo, zaradi katere naj bi se to zgodilo. Dokler se z njo ne bom sprijaznila, se mi spomin ne bo vrnil.

Svojo raziskavo sem začela doma pri teti. Teta je sicer rekla, da me nekaj mesecev pred tem incidentom sploh ni bilo doma in da sem ji rekla, da grem v tujino na ekskurzijo. Tega se sicer nisem spominjala, ampak mi je nedvomno pomagala. Tri mesece in pol pred streljanjem sem torej živela drugje. Potem sem odšla v svojo sobo. Sedla sem na sredino in si ogledovala notranjost. Teta je čez dve uri prišla pogledat, ali sem v redu. Zelo mi je odleglo, saj je nekomu mar zame in še celo tete se spomnim. Odprla sem vse predale, omare, skrinjice. Vse. Nič ni bilo, kar bi kazalo na moj odhod. Odločila sem se, da si bom vzela nekaj dni odmora. V kuhinjo sem odšla pojest kosilo, ki je bilo že kar precej hladno. Sklepala sem, da je teta jedla že pred nekaj časa. Tako sem sklepala. Juha je bila res odlična. Do glavne jedi niti nisem prišla, kajti sita sem bila že od juhe. »To si naredila skoraj vedno,« slišim glas iz kota kuhinje. Obrnem se v trenutku in zagledam teto, ki se mi je prijazno nasmehnila. Sedla je na stol zraven mene. Nekaj časa je še čakala in strmela predse. Videla sem, da je žalostna in potrta. Po nekaj mučnih trenutkih tako zame kot zanjo, je začela govoriti, kako je ona kriva, da tega ni preprečila. Tudi meni je postalo še težje, toda uspela sem se opogumiti in jo potolažila. Povedala sem ji tudi, da bom tej stvari prišla do dna in temu človeku, ki mi je to storil, vrnila udarec. Nad to idejo ni bila najbolj navdušena, vendar spoznala je, da dokler temu ne bom prišla do dna, ne bom spala. Trikrat je globoko zadihala, nato pa začela.

»Vsa leta sem te varovala. Vzgajala sem te, čeprav vem, da ti je bilo hudo brez mame in očeta. Naučila sem te hoditi, jesti. S tabo sem šla vsak prvi september v šolo. Veliko lepih trenutkov sva preživeli. Tudi če nama je kdaj šlo malce slabše, sva skupaj prebrodili težave. Toda zadnje leto je bilo povsem drugačno. Nisva našli več skupnih besed. Vedno bolj sva se oddaljevali ena od druge. Ti si kar vse vikende raje ostajala v dijaškem domu, kot da bi se vrnila sem – domov. Zdaj pa mi je bilo res že zelo hudo.« Nadaljevala je …

»Redko kdaj si se vrnila domov. Pa še takrat nisi ostala dolgo, kajti če si že prišla, si si samo oprala svoja oblačila in odšla. Nič ti nisem mogla reči, bila si stara osemnajst let in počela si lahko to, kar si hotela. Tako je bilo vse do klica, ki sem ga prejela pred enim tednom, ko sem izvedela, da si v bolnici. Šele takrat sem ugotovila, kaj sem storila. Nisem te obvarovala. Pustila sem te na cedilu.«

Po teh zadnjih besedah me je močno zabolelo v srcu. Še sama ne vem zakaj, kajti ničesar od tega zadnjega leta se ne spomnim. Objela sem jo. Nato pa sem ji obljubila, da bom tega človeka, ki me je skoraj za vedno spravil na invalidski voziček, spravila v zemljo. Za vedno. Zaskrbljeno me je pogledala in odšla. Moja dolga in težka pot se je pravkar začela. Moja soba pri teti je obkljukana. V njej ni nič sumljivega in mislim, da sem v obdobju enega leta vse dokaze izbrisala pred teto.

Druga postojanka je bila moja soba v dijaškem domu. Ključe mi je podala moja teta, saj je imela rezervo, vendar jih ni nikoli prav uporabila. Podala mi je ključe in mi v slovo zaželela vso srečo ter mi v roko potisnila nekaj denarja. Še krepko ga bom rabila. Odprem vrata in odidem drugam. V svet. Iskat resnico in se z njo soočiti. Zrak je bil vlažen in pošteno me je zmočilo do postaje, kjer sem počakala na vlak. Vlak je zamudil deset minut. Sedla sem v vagon, v katerem ni bilo niti ene žive duše. Odpeljala sem se do zadnje postaje. Vrata so se odprla in izstopila sem. Peš se odpravim vse do dijaškega doma. Hodila sem mimo najrazličnejših gostiln, kavarn, pekarn, trgovin, dvoran … Noge so me že krepko bolele. Ampak to me ni oviralo. Na koncu ulice sem zavila desno ter se razveselila cilja. Vstopila sem. Vame je zapihal star, zatohel zrak. Občutek mi je dajal vedeti, da sem ga že navajena. Šla sem mimo recepcije ter se odpravila direktno v tretjo nadstropje, kjer naj bi bila po pripovedi tete moja soba. Ob prihodu v tretje nadstropje pogledam številko na mojih ključih. Mojo sobo najdem na koncu tega hodnika. Še zdaj mi ni jasno, kako sem si izbrala sobo na tako odročnem delu tega nadstropja. Ključ hitro spravim v ključavnico. Nekajkrat zadiham, nato pa ključ obrnem. Primem za kljuko in vrata odprem. Najprej nisem videla nič, kajti v moji sobi ni bilo nobene luči in še ura je bila enajst zvečer. Tipam po steni, dokler se niso moji prsti dotaknili stikala in v sobi se je s tem prižgala luč. Moj pogled se najprej ustavi pri postelji. Bila je razmetana. Vsi moji predali so bili na stežaj odprti. Vse stvari so ležale po tleh. Tudi kopalnica ni bila nič boljša. Nekaj časa sem potrebovala, preden sem dojela, da je nekdo bil v moji sobi, medtem ko me ni bilo. Hitro odidem do recepciji in to prijavim. Nisem vedela, ali je to ravno najboljša ideja. Policija se odzove, vendar se kaj prida na to ni osredotočila. Dali so mi nekaj odškodnine, nato pa odšli. Spet sem bila sama v sobi.

Tokrat sem se odločila, da vse stvari do potankosti pregledam. Nekdo je nekaj iskal. To je očitno, kajti vse vredne stvari so bile še vedno v sobi. Vse stvari sem pregledala. Nič ni bilo izstopajočega. Nato pa še en preobrat. V moje misli se vriše delen spomin. Prikazoval mi je, kako sem nekakšno škatlo skrila v steno. Takoj sem se obrnila na desno, vendar je stena bila povsem normalna. Nič ni kazalo na to, da bi lahko vanjo skrila tako veliko škatlo. Od začudenja sem se sesedla na tla ter se naslonila na to steno. Vendar se je takoj, ko sem hrbet prislonila, stena premaknila. V sredini stene se je odprla majhna odprtinica. Takoj sežem vanjo. Nekaj sem tipala. Po sobi poiščem svetilko ter si posvetim. Malo naprej po tej odprtini zagledam škatlo. Ni bila tako daleč, vendar si še nisem upala iztegniti rok v temo. Škatlo spravim ven in jo položim na tla. Hitro jo pobrišem, saj je bila polna prahu. Odprem jo na zunanjem robu. Po malem sem upala, da bo škatla prazna. Toda presenetljivo ni bila. V njej naprej zagledam predplačniški telefon, denar, nekakšen kup slik in še eno škatlico, v katero pa nisem videla, saj je bila tesno zaprta. Najprej v roko primem denar in ga preštejem. Bila sem osupla. V rokah sem držala 1200 dolarjev. Pojma nisem imela, od kod toliko denarja. V roko sem nato vzela predplačniški telefon. Na njem je bila vrisana samo ena številka. Ni se ujemala z nobenim mojim prijateljem ali z mojo teto. Za kratek čas sem ga odložila. Čakali pa sta me še najbolj zanimivi stvari. V levo roko primem kup fotografij, v desno pa škatlico. Oboje odložim predse. Bolj so me mikale slike. Primem jih v roko. Nato si ogledam prvo. Na njej sem bila na neki zabavi. Izgledala se malce pijana. Druga in tretja sta bili podobni prvi. Četrta je bila popačena, da na njej nisi mogel ničesar prepoznati. Peta pa me je presenetila. Negativno. Tudi na tej sliki sem bila na zabavi, toda zraven mene je bil cel kup droge. Jaz in droga - to ne gre skupaj. Tako sem vedno mislila. Od sile sem kar zajokala. Ampak to še ni bilo vse. Čakala še me je ena fotografija. Ta pa je bila najhujša. Na njej sem stala sama z neko osebo na ulici. V rokah je držal pištolo in meril vame. »Saj to so moje sanje«, sem si rekla. Vsa prestrašena sem povezovala vse te delce skupaj. Po nekaj dolgih urah sem zaspala. Zjutraj me je zbudil zvok vlaka iz železniške postaje. Zdaj mi je bilo vse jasno – moje obnašanje, slike, zabave, vse. Predvidevala sem, da sem kmalu po prihodu na faks malce zašla. Menila sem, da me je nekdo zvlekel na zabavo, kjer je bila prisotna droga. To je slikal in me s tem izsiljeval. Čez nekaj časa pa sem se navadila na tak način življenja. Zjutraj šola, zvečer pa zabave. Nihče me ni več silil v nič. Vse je postalo prostovoljno. Čez nekaj časa pa sem verjetno začela spoznavati čudne in nevarne ljudi. Nekoga sem morda prevarala ali pa ga razočarala. Ta pa je stvari vzel v svoje roke in me hotel pokončati. Da pa ga ne bi odkrila, je moral najti te slike in skriti ter zakriti vse morebitne dokazi proti njemu. Takšno zgodbo sem sestavila. Tako so vsaj govorili v moji nekdaj najljubši oddaji. To je po navadi najpogostejši scenarij. Nekako bi se morala spraviti skupaj in najti eno od teh zabav. Razmišljam in razmišljam. Ničesar se ne morem spomniti.

Naenkrat pa se mi vrne delček spomina. V mislih vidim vrata. Temna so kakor najtemnejša noč. Kaj predstavljajo ta vrata? To je bilo vprašanje. Nato pa spet pogledam po tleh in moj pogled se tokrat ustavi pri telefonu. Kaj če bi poskusila poklicati številko, izpisano na zaslonu telefona? Nisem imela druge izbire. Vtipkam številko in čakam. Še vedno čakam. Potem pa slišim znani glas na drugi strani. Bila je moja prijateljica še iz časa, ko sem bila pri teti. Bila je nekoliko presenečena, da me še sploh sliši. Sploh nisem vedela, kaj naj rečem. Vseeno pa se opogumim in jo prosim za srečanje. Vsa presrečna mi potrdi. Vendar mi je lokacijo najinega srečanja podala v šifrah. Vprašam, kaj šifre pomenijo. Ona pa reče: «Če si ti, jih boš znala rešiti in boš prišla na pravo lokacijo.« Prekine linijo. Spet sem bila sredi težave. Ničesar o nekakšnih šifrah se ne spomnim. Iščem po vseh svojih zvezkih, beležkah, zapiskih. Zaenkrat še nič. Kot da bi spomin vedel, kdaj se mora vrniti. Vsakič, ko nekaj izvem, se mi povrne delček spomina. Zdaj mi zraven temnih vrat pokaže kodo, sestavljeno iz samih številk. Slučajno so se ujemale s številkami, ki mi jih je povedala prijateljica. Torej, dobiva se pri teh temnih vratih ob petih. Toda še vedno ne vem, kje so. Imam pa še samo tri ure časa.

Spet sem prečesala celo sobo. Za to se potrebovala uro in pol. V desnem kotu najdem z malo sreče navigacijsko napravo. Bila je skoraj prazna. Zadnji delček njene baterije sem porabila za iskanje lokacije, ki bi ustrezala lokaciji teh temnih vrat. Edino ena je bila primerna, in sicer ta lokacija je bila ob robu mesta in se ni nahajala v centru mesta. Predvidevala sem, da se ne bova srečali v središču mestu. Moj čas je kazal, da imam še točno pol ure časa do petih. Do tja pa je dvajset minut vožnje. Pohiteti moram. Pet minut do pet sem prispela do zapuščene zgradbe sredi ničesar. Odprla sem vrata avtomobila, ugasnila motor ter se sprehodila naokrog. Na nasprotni strani mojega avta so bila ta temna vrata, ki se jih že ves čas spominjam. Počakam nekaj minut, dokler se pred mano ne pojavi znana podoba. Vrata odpre. Stopiva v notranjost in takrat se vsega spomnim. Čisto vsega. Sedeva na fotelje na sredini sobe. Vse ji povem. Tudi tisto, česar do sedaj še nisem nikomur. Po celotni zgodbi se le sladko nasmehne. Nato pa mi ona pove celotno zgodbo od prej. 'Če se še slučajno nisem česa spomnila.'

Na kratko obnovim, kaj je zame pomembno. Vse se je začelo, ko sem se preselila v dijaški dom. Takrat sem spoznala to prijateljico, katere ime mora ostati anonimno. Bili sva najboljši prijateljici. Vsi v celotni šoli so nama zavidali. Nekega dne pa mi je ta prijateljica zaupala, v kaj se je zapletla v preteklosti. Družila se je z zelo nevarnimi ljudmi, ki pa so jo, ko so jo »udomačili«, le še izkoriščali. Zato sva skovali načrt, da bi se lahko spet neomejeno družili. Meni je povedala vse lokacije teh zabav. Ona pa je vse to fotografirala. Jaz sem nastopala pod krinko. Torej, jaz sem iskala slike, s katerimi bi te nevarne ljudi spravili v zapor. Morala sem biti previdna, da me niso razkrinkali, prav tako pa je morala biti previdna moja prijateljica. Če bi jo zasačili, ne vem, ali bi njene posmrtne ostanke sploh še kdaj našli. Tako sva pridobili kar nekaj dobrih slik. Ni trajalo dolgo, da bi lahko vse te ljudi, ki so moji prijateljici grozili, spravili za zapahe. Ampak s tem nisva bili zadovoljni. Hoteli sva poloviti vse barabe, ki so nama bile v tistem trenutku na razpolago. Pretiravali sva.

Nekega dne pa nisem bila povsem prisebna, bila sem slabe volje in storila sem usodno napako. Zvečer sem šla z eno od barab ven iz bara. Poklicala sem prijateljico. V tistem trenutku pa me je ta iz bara prisilil, da jo dam na zvočnik. Takoj mi je povedala, da ima vse slike teh barab in da lahko končam s krinko. To je slišal moški in mojo prijateljico lepo pozdravil. Rekel ji je, da bo zaradi izdajalstva poslušala moje trpljenje, kako umiram. Tako me je ustrelil v nogo. Slišala je - vse. Takoj je poklicala reševalce, moja prijateljica pa se je morala skriti in počakati na kakšne novice o meni.

Tako sva zdaj tu. Slike imava. Toda večina slik so nama ukradli iz stanovanja. Zdaj sem se spet vsega spominjala. Vso zgodbo sem lahko povezala. Zdaj vem, zakaj sem bila do tete tako nesramna. Bila sem nervozna cel čas. Nikoli nisi vedel, če ti je slučajno kdo sledil. Moral si biti pozoren ves dan, brez premora. Najina prvotna naloga je sicer končana, saj imava vse slike tistih ljudi, ki so grozili moji prijateljici. Žal sva si želeli več. Želeli sva ujeti tega človeka, ki mi je zadal toliko bolečine. Dobiti ga morava in pripraviti gradivo, da mu bodo lahko sodili. Morava mu vrniti udarec. To je želela prijateljica storiti zame. Rekla je, da bo dala življenje samo za to, da ga najde in mu povzroči bolečino, kot jo je on meni.

Začeli sva raziskovati. Zavedali sva se tveganja. Vez med nama je bila tako močna, da je zdržala najtežje trenutke. Ena drugi sva pomenili vse. Obe sva v nesrečah izgubili starša. Ni dolgo trajalo, da sva ga našli. Obstajal je le en problem. Kako bova dobili slike? Saj naju obe pozna!

Razmišljava in razmišljava. Spremenili se bova. Jaz sem imela še nekaj denarja. Težko nama je bilo porabiti rezervo tega denarja. Vem, da se ponavljam, toda najina vez je bila premočna. Kupili sva si stilski preobrazbi. Povsem sva spremenili zunanjost. Najino nalogo sva izpeljali na večer, 17. junija. Potekala je brez težav in komplikacij. Dobili sva tisto, kar sva si želeli, in čim prej zbežali od tam. Slike je dobila moja prijateljica. Nisem pa je vprašala, komu je slike posredovala. Malce mi je bilo vseeno komu, kajti vedela sem, da karkoli, bo naredila prav.

Ne glede na okoliščine nikoli ne dovoli, da bi okolica dosegla tvojo otopelost in ti odvzela možnost uresničitve lastnih želja in ciljev. Ni pomembno, kaj mislijo drugi, pomembno je, da si se sam poistovetil s svojimi cilji in jih tudi dosegel.