Glasovalna številka: PR116

Neja Vogrinc

STARE GRAJSKE RUŠEVINE

OŠ Kidričevo

 

1. Tiho kakor veter

  Živela sta deček Tino in njegova sestra Kaja. Stanovala sta v Kungoti pri Ptuju. Kraj se jima je zdel preprost in dolgočasen, vendar je v sebi skrival pustolovščino.

  »Danes pride Maruša k meni,« je rekla Kaja. »Nikakor! Danes sem zmenjen, da pride Jan k meni na obisk,« se je drl Tino. Prav vsak dan sta se kregala. Nekega dne sta skupaj kolesarila proti njuni babici v Marjeto na Dravskem polju. Vozila sta se vsak po svoji strani ceste. Zapeljala sta mimo starih grajskih ruševin. Močan sunek vetra je Kaji odpihnil šal. Letel je v stare ruševine. Kaja se je prestrašila.  Ko sta se vračala, je odpihnilo Tinov klobuk. Zdaj je bil prestrašen tudi Tino. Doma sta poklicala babico, ki jima je povedala nekaj posebnega o ruševinah …

 

2. Klic v sili

  KAJA: »Danes so izginile stvari, ko sva se peljala mimo starega gradu.«

  TINO: »Kaj se dogaja?«

  BABICA: » Legende pravijo, da v starem gradu živita potomca njihove plemiške družine. Pogosto tam izginjajo stvari. Bolj kot se pomikaš proti gradu, višje je trnje.«

  KAJA: »Od zdaj naprej bova tam previdnejša.«

  BABI: »Prav.«

  TINO: »Adijo.«

 

3. Iz oči v oči s strahom

   Tina in Kajo je zgrabila radovednost in odločila sta se, da bosta raziskala grad. Ko sta se pripeljala do gradu, je izginilo Tinovo kolo. V rokah sta nosila vrtne škarje. Čez nekaj bodic sta se prebila v grad. Slišala sta otroški smeh in tuje korake. V glavni dvorani sta stala dva kipa. Deklica in deček. Oblečena sta bila v vse pogrešane stvari. Izgledalo je zelo srhljivo. »Le kdo ju je oblekel?« je s trepetajočim glasom rekla Kaja. Vzela sta stvari in se napotila k izhodu. »Hej, pusti! To so najine stvari,« je rekel kip. Hitro sta stekla proti vratom. »Ne, prosim. Ne hodita. S sestro sva tako osamljena v gradu,« je rekel kip. Obnemela sta.

 

4. Stara legenda

  »Pred davnimi časi je tukaj živelo ljudstvo. Najin oče je bil kralj. Vsi smo živeli v izobilju. Imeli smo eno samo pravilo: ne prestopi meje gradu. Na najin peti rojstni dan naju je premamilo in odšla sva iz gradu. Naenkrat se je začelo dvigati trnje. Hitro sva stekla v grad. Tam ni bili nikogar več. Vsak od njih se je vtisnil v sliko na steni. V slikah še vedno živijo. Zdaj sva se tudi naučila, kako pridobiti stvari s pomočjo vetra,« sta govorila kipa.

 

5. Pot do cvetlic

   Urok sta lahko uničila le tako, da sta se podala v grajski zapor. Z njima sta šla Tino in Kaja. Glas je rekel: »V  celice izločite šibke.« V celico so šli vsi razen Tina. Na polju, polnem cvetlic, je moral izbrati prav posebno cvetlico, ki se je kasneje spremenila v ključ. Izbral je pravo. S tem ključem je lahko odklenil svoje prijatelje ali pa družino. Izbral je prijatelje. Njuna družina je še vedno ostala ujeta v sliki.

 

6. Ljubezen nima meja

  S sestro sta se zjokala. Kaji in Tinu je bilo žal. Naenkrat so se vrata odprla in skoznje je ponosno stopalo celotno njihovo ljudstvo. Vsi so se objeli. Razglasili so ju za nova kralja in kraljico. Vsi so bili zelo srečni. Po večerji sta se Kaja in Tino vrnila domov.

 

7. Konec je čaroben

  Kaja in Tino sta zgodbo povedala vsem prijateljem. Prav nobeden jima ni verjel. Še vedno pa sta imela svojo zgodbo in resnico, ki se jima je vtisnil v srce.