Glasovalna številka: PR117
Živa Gabrovec
ISKANJE SAMEGA SEBE
OŠ Kidričevo
Bil je mlad mož. Poznali so ga prav vsi, saj so ga videli hoditi okrog. Okrog pa vsem svetu. Nihče pa zares ni poznal njegovega imena. Večkrat so to poskušali ugotoviti, a jim je mlad mož ušel.
Videli so ga v puščavi, na morju, vsepovsod. Nihče ni poznal njegove zgodbe in tudi on je ni imel namena komu povedati.
Samotaril je naokrog. Prišel je v vas, tako majhno, da se je na zemljevidu sploh ne vidi. Stopal je po cesti, ki se je vila prav čez celo vas. Vsem je bil poznan njegov obraz, a ga v resnici še nihče v življenju ni videl. Za njim so pogledovali otroci, starci, prav vsi, a on se ni zmenil zanje. Bil je v svojem svetu.
Bližala se je noč in v isti vasi jo je preživel. Nastanil se je v skromnem hotelu v tej vasici. Niso mu imeli veliko ponuditi. Na recepciji si je zaželel najmanjšo sobo v hotelu. Niso jih imeli veliko, vendar so našli sobo, ustrezno njegovim željam.
Hotel je imela v lasti družina z edinim sinom, ki pa je bil še zelo mlad. Pomagal je pri vseh opravilih. Tudi mlademu možu je v najmanjšo sobo prinesel vse, kar si je zaželel. Deček je bil takšen kot vsi dečki: hotel je spoznati njegovo zgodbo in mu ves večer »težil« z vprašanji. Mož mu je ni hotel povedati. Vsaj na začetku ne. Potem pa se je zazrl v dečkove oči, majhne in sijoče. V njih je videl sebe, malega radovednega dečka. Vseeno mu je povedal zgodbo. Začel je tako: «Zgodba ni posebna. Je moja. Samo zato je posebna. Tudi jaz sem včasih bil majhen deček kot ti. Radoveden. Doma ni bilo preveč v redu. Vedno nam je primanjkovalo denarja in oče je vedno zahajal v težave. Ko sem bil dovolj star, sem se napotil od doma. Hodil sem po svetu. Najprej po bližnjih mestih, nato pa že po drugi celini. Včasih sploh ne vem, kako mi je to uspelo. Še zdaj ne vem, kaj iščem na poti. Vsako jutro se zbudim drugje in preprosto ne vem, kam me bo pot peljala. Prepustim se občutkom in grem. Grem v neznano. Na konec sveta, bog sam ve kam. Obiskal sem puščavo, ugledal širni ocean, našel največja mesta in najmanjšo vas. Spal sem povsod; na najmehkejši postelji, na najbolj neudobni tudi, spal sem cel na klopi ali v travi. Tega ne okusiš vsak dan. Veliko sem se naučil in spoznal nove kulture. Vem, da tega verjetno ne boš razumel, ampak iščem sebe. Po vsem svetu se iščem. Kdaj pa kdaj se kje najdem, a se že v naslednjem trenutku izgubim. Iščem spet neko neznano stvar, ki mi bo verjetno vedno tuja. Veš, imam sestro. Precej starejšo. Ko sem bil zelo mlad, verjetno mlajši kot si zdaj ti, mi je rekla, da se moraš najprej izgubiti, da se potem najdeš. Z vsakim dodatnim letom moje starosti sem to drugače razumel. Tudi ti zdaj to razumeš drugače kot jaz. Zapomni si ta stavek. Mogoče bo tudi tebi kdaj prišel prav. Že od malih nog se izgubljam, pa se najdem. Ali pa se izgubim in pozabljen tako ostanem. Če se popolnoma najdeš, se verjetno nikoli več ne izgubiš. Nikoli več ne občutiš užitka iskanja samega sebe. Lepo bi bilo, če bi se našel, ampak potem ne bi več potoval. Vseeno bi nekaj izgubil. Najdeš se, ampak pri tem nekaj izgubiš.«
Deček ga je samo tiho poslušal in gledal z odprtimi usti. Na vrata je nekdo potrkal in radovednemu dečku rekel, naj gre spat. Odpravil se je iz sobe.
Naslednje jutro se je zbudil in mislil nesti zajtrk mlademu možu, ampak ga ni bilo več. Mladi mož je že bil v naslednjem mestu ali vasi. Hodil je po svetu in ljudje so se obračali za njim in se spraševali, kdo je. Sam v sebi pa je vedel, kdo je. Še vedno je bil majhen, radoveden deček, ki ga je strah širnega svata in resnice. Globoko v sebi ga je bilo vsega strah. Bil je že nekoliko popisan list, še daleč od zapolnjenega. Globoko v sebi ga je še vedno strah priznati. Priznati za vse napake. Kot majhnega dečka. V resnici sploh ni pogumen. Ni zmožen prepotovati celega sveta. Zaradi preteklosti pozablja na strah in sam sebe opogumlja v najbolj nore stvari. Kot je na primer iskanje samega sebe.
Nepoznani mladi mož začne zgodbo pripovedovati otrokom in tako ga večina že pozna. Seveda pa vsak posameznik zgodbi kaj doda. Starejšim se zdi čuden. Pot nadaljuje in še naprej obiskuje neznane kraje.
Obpotuje svet samo zaradi majhnega, radovednega dečka, ki živi v njem, in pride na plan, ko je to najbolj potrebno. Ravno zaradi otroškega sebe se prepriča v zapleteno pot. Deček iz majhne vasi mu pri tem samo še dodatno pomaga pri iskanju samega sebe.
