Glasovalna številka: PR118

Tija Tamše

LOV NA NEPOVABLJENEGA SMUČARJA

OŠ Kidričevo

 

Bila je vetrovna noč na smučišču Snežno. Veter je žvižgal med gozdički, ki so mejili proge. Tako je v enem od gozdov stal snežak. Tudi zjutraj je pihalo. Sunek vetra je prevrnil snežaka in  ga odkotalil proti sedežnici,  natančneje proti enemu od stebrov. Dva sta ga popravljala in snežak se je kot kepa zaletel v odprto električno omarico. Elektrika ga je močno stresla. Odprl je oči! Nevidno se je nehote spet začel kotaliti po progi. Zašel  je v nekakšno čudno stavbico in brž pristal na tekočem traku. 

 

Snežakova nova oprema

 

Tam so bili tudi drugi smučarji in deskarji. Očitno so hoteli prispeti na vrh proge Strmice. Ko so dospeli, se je snežak skril v kočico. V njej je videl vso smučarsko opremo. Naenkrat so se odprla vrata. Nekdo si je prišel obut smučarske čevlje, smuči, čelado in očala. Vrata so se spet zaprla. Snežak si je ogledal smučarske čevlje in jih obul. Nato pa si je nadel še smuči ter čelado in očala. Spet je prišel tisti človek ter rekel: » Ponovno sem pozabil palice!« Vzel jih je in odšel. Snežak je vzel še palice in stopil ven.  Nihče ni vedel, da je pravi snežak.

 

Redarjeva pravila

 

Malce mu je spodrsnilo. Ni vedel, kako smuči delujejo. Opazoval jih je in se medtem obrnil proti koči.  Pogledal je in  ugotovil,  da je ni več.  Za seboj pa je videl bližajoči se konec proge. Čudil se je. Spotaknil se je ob kup snega. Padel je. Do njega je prišel gospod in ga vprašal: » Ali ste plačali za smučanje na smučišču?  Počakaj malo, saj ti si pravi snežak! Ali ne veš, da je smučanje samo za ljudi ?« je brž rekel. Ta človek je bil redar. Obrnil se je in mu pričel pisati kazen.

 

Začel se je lov na snežaka

 

Medtem je snežak vstal in odsmučal do konca proge. Redar se je spet obrnil, vendar ga ni bilo več. Pogledal je levo in desno ter ga videl pri koncu proge. V lasti je imel motorne sani. V garaži, na vrhu proge, jih je vzel in se odpeljal za snežakom.

 

Snežakove smučarske sanje in slava

 

Snežaku ni bilo več težko smučati. Vsi so ga že poznali. Vsak, ki ga je srečal, je zaklical:« Poglejte,  saj to je ČAROVNIK NA SMUČEH!« Bil je pravi talent. A slava je imela tudi slabe strani. Bal se je, da bo tisti redar vsem naokrog  zblebetal, da je snežak. Potem ga bodo razkosali znanstveniki. Ali pa bi ga stopili, ker bi mislili, da je nevaren. A na srečo so vsi domnevali, da nosi kostum.

 

Kadar glava gre po svoje

 

Drvel je z ene na drugo progo. Zelo je užival. Redar pa je snežaka iskal po vsem smučišču. Vse naokoli je spraševal: »Ste videli snežaka na smučeh?« Vsi so se samo čudili in brili norca iz njega. Nobeden se ni več smučal. Zbrali so se na progi Snežinka in opazovali, kako je mimo njih drvel snežni talent na smučeh. Toda mimo njih so letele tudi  redarjeve snežne kepe. Zadele so snežaka ter mu preobrnile smuči proti velikemu kupu snega.  Zaletel se je vanj in njegova glava je odletela proti napravi za umetni sneg. Odbila se je od naprave visoko v zrak.

 

Kadar skrivnost je razkrita …

 

Vsi so osupli. Snežakova glava je odletela do roba gozdička, kjer so otroci gradili snežnega moža. Telo je že narejeno , samo še glava manjka. Ko že govorimo o telesu, tisti redar je vzel njegovo telo ter ga odpeljal k šefu. Ljudje so se razkropili in se dalje ukvarjali s športom. Redar je hitro pokazal telo šefu, vendar je ta dejal: »Če hočeš, da ti verjamem, mi prinesi še glavo!« Nazadnje jo je videl ob vznožju proge Snežinke. Iskal jo je, a videl je le snežaka, ki se pogovarja z otroki ob gozdičku. Nezanimivo ga je ošinil s pogledom ter se odpeljal s sanmi. Ob vznožju se mu je posvetilo. »Počakaj malo, saj to je bil snežak, ki sem ga iskal, no, natančneje del snežaka, ki sem ga iskal! Sploh se nisem zavedal, da je bil pred mojim nosom,« se je spomnil.

 

Novi prijatelj

 

Redar se je vrnil nazaj na progo.  Snežaka ni bilo nikjer več. Obupano ga je iskal, na koncu pa se je vrnil. Snežak je z novim telesom (ki so mu ga nevede  priskrbeli otroci) hodil mimo stebra, ki ga je tako močno stresel, da je oživel.  Bil je osamljen in zdolgočasen. Ni vedel, kje so smuči in še ni imel nobenega prijatelja. Prešinila ga je ideja: »Saj je logično, zakaj ne bi naredil še enega snežaka ter ga s pomočjo elektrike oživel? Lahko bi bil pes!« Tako ga je izdelal in oživel. » Ime ti bo … Snežko!« mu je rekel. Tako sta odšla v restavracijo Lačni Smučar. Jedla sta mesne kroglice.

 

Stopljene sanje

 

Snežko je zalajal. Opozoril je na to, da se topita. Hitro sta pojedla in stekla proti vratom. Snežak je brž spil vroči čaj, kar ni bila dobra ideja. Še hitreje sta se topila in ko je snežak odprl vrata, je bilo že prepozno …

 

Življenje lužic

 

Ko sta se zbudila, sta bila stopljena v lužico. V prostoru je bilo zelo temno. Ničesar nista mogla storiti. Bila sta le voda v dveh vedrih. Vendar je sčasoma postajalo hladno. Sčasoma sta se spremenila v dve ledeni skulpturici.  Občudovala sta svojo novo podobo, čeprav sta bila še vedno mož in pes. Nista bila iz snega, ampak iz ledu.

 

Nova zimska sezona

 

V ta temen prostor so pričeli prihajati ljudje in občudovali ti dve živi skulpturi.  Snežaku so kupili smučarsko opremo, psu pa deskarsko. Tako sta ugotovila, da sta v zimskem muzeju. In od takrat dalje sta na zimsko sezono čakala v muzeju, zimo pa sta preživela na smučišču in zabavala otroke.