Glasovalna številka: PR119

Miha Vaupotič

DIVJE ZAVETIŠČE

OŠ Kidričevo

 1. Poglavje - Kratek uvod

 

Mark Cvetko, Jana Novak, Rok Vindiš, Anja Mlakar in Tjaž Gorenc so petnajstletniki, ki so se odločili, da bodo zaslužili nekaj denarja s poletnim delom v bližnjem zavetišču za živali. Vsi živijo v Ljubljani. Čez en teden bo konec šole in s tem prvi delovni dan v novi službi. Mark, Jana, Rok, Anja in Tjaž se sicer že poznajo iz šole in se veselijo druženja med seboj. Ampak se jim niti ne sanja, kaj jih čaka …

 

2. Poglavje - Čez en teden

 

»Živijo,  Mark,« je zaklical Rok, »si kje videl ostale!?«

»Ne, nikjer jih ni,« mu je zadihano odgovoril sošolec, ki je ravnokar pritekel.

»Je upravnik zavetišča že prišel?«

»Ni ga še bilo na spregled. Mimogrede - si že slišal za kolo? Človek, pol mesta si pretekel!«

»Jutranja telovadba,« se je pošalil Mark. »Saj ne, na popravilu je,« je še dodal. Rok se je začudil: »Kaj si pa delal?«

»Nič, le v obcestni jarek sem padel, pa se je nekaj zvilo in še veriga se je zataknila,« mu je razložil Mark.

»Poglej, Anja in Jana že prihajata. Pridi, greva ju pozdravit!« se je razveselil Rok.

»Živijo,  punci, kako sta?« je začel Mark, »sta pa pozni.«

»Ja, pardon. Toda Tjaž me je klical …«

»In, kaj je rekel; po navadi je on prvi ali pa … saj ne misli …« je Rok prekinil Jano.

»Misli kaj?« zanima Anjo.

»Misli, da mu ne bo treba delati, denar bo pa vseeno dobil. Ta zviti, predrzni Gorenc!...« je Rok 'razložil' Anji.

»Pomiri se, Rok. Le prehlajen je, jutri že pride,« mu je pojasnila Jana.

»Ja, pomiri se, en dan pa ja lahko zdržimo brez Tjaža,« je nadaljeval Mark. Jana se mu je nasmehnila, češ 'hvala za podporo'.

»Hej, ta upravnik pa je že kar pozen. Upam, da hitro pride, dolgčas je!« je rekla neučakana Anja. »Poglejte, tam ob zidu je ravno pravšnja klop,« je skoraj poskočila od veselja.

»Prav imaš, lahko bi si malo odpočili,« je dodala Jana.

»Nisi slišala poudarka na 'ob zidu'? Anja ima verjetno v načrtu nekaj drugega,« je ugotovil Mark.

»Prav imaš,« je potrdila Anja. »Noter gremo, tu se dogaja nekaj čudnega. Sem smo prišli ob štirih, zdaj se pa že mrači, kar pomeni, da je ura približno pol petih,« je razložila načrt prijateljem  po počitku, ki ga je zahtevala Jana, seveda.

»Popravek,« se je zgrozila Jana, »ura je POL ŠEST!«

»Dobro, je zdaj pravi čas?!« sta skoraj enoglasno sarkastično zavpila Rok in Mark.

»Ja, ja, sem razumela,« je rekla Jana.

»Potem pa gremo!« je dala ukaz Anja.

 

3. Poglavje - Vlom

 

Prijatelji so se uspešno privlekli čez zid, a šele takrat se je Anja spomnila: »Krasno, ima kdo svetilko?«

Vsi razen Jane so pogledali v torbe, kjer so bili le sendviči, čokolade, plastenke vode in mobiteli.  »Nimam!« so naenkrat razočarano rekli Rok, Mark in Anja.

»Dragi moji prijatelji, čas je za kviz z dvema vprašanjema: prvo - kam sem malo prej pogledala, koliko je ura?« je počasi začenjala Jana.

»Resno? Ujeti smo za štirimi zidovi zavetišča, tema je ter smo brez svetilke, da bi našli izhod, ti pa zastavljaš bedne uganke. Povej že bistvo!« se je zopet razburil Rok, toda Jana ga je grdo pogledala. Mark je vskočil: »Že prav, že prav, pogledala si na mobitel, in? Vsi ga imamo.«

»Pravilno! Ter drugo vprašanje: kaj od tega, kar bi nam v tem trenutku koristilo, ima vgrajen sodobni mobitel? Ta je preprosta!« je nadaljevala Jana in vse kot s klofuto spravila k pameti.

»Svetilko, mobitel ima vgrajeno svetilko! Poglejmo, koliko baterije imamo,« je predlagal Mark, »jaz imam 82%.«

»Jaz pa 67%,« je rekla Jana.

»Jaz imam še 99%, ker sem imel do sedaj izklopljenega,« se je razveselil Rok.

»Oh, ne! Pozabila sem ga dati polniti! Imam le še 25%,« je skoraj omedlela Anja.

»Vklopi način 'stamina' (vzdržljivost), če bo treba kam nujno telefonirati. Glede svetilke pa se drži mene,« se je ponudil Rok, »imam največ baterije.« Prijatelji so si previdno svetili pot pred seboj. Čez čas so prišli do glavne sobe, ki nadzoruje vse kletke in v njej so vsi ključi in vse puške z uspavalom, saj veste, kot nadzorni center v banki. Tam so doživeli presenečenje. In to ne majhno, kaj šele prijetno - doživeli so veliko, strašljivo, neprijetno presenečenje.

 

4. Poglavje - Presenečenja

 

Otroci so previdno vstopili v glavno sobo in se prestrašeno zazrli v kot. Tam je bil namreč zvezan upravnik. Odvezali so ga in vprašali, kaj se je zgodilo.

»Neki moški so preplezali zid zavetišča na istem mestu kot vi,…« jim je poskušal čim natančneje odgovoriti upravnik.

»Čakajte malo, kako veste, kje je kdorkoli prišel noter?« je bil radoveden Mark. Upravnik jim je razložil, da je vsaka tisočinka milimetra v zavetišču varovana s kamerami. Skupaj z otroki je pregledal posnetke kamer in ugotovili so, kako tatovi izgledajo, in da so se ustrašili luči ter zbežali, saj so mislili, da je policija. Toda posnetki so bili le vizualni (posneli so le sliko, ne zvoka) in niso vedeli, kaj tatovi načrtujejo. Tukaj pa jim na pomoč zopet priskoči dobri upravnik zavetišča. Pove jim, da tukaj hranijo tudi pse, ki so vredni čez 1000 evrov, in da tatovi verjetno rabijo njih, pa tudi zavetišče ima prihranjenega veliko denarja za prenovo.

»Imam pa še eno dobro novico,« je po nekaj sekundah premišljevanja izjavil upravnik, »psi in denar so na svojem mestu - psi v kletkah, denar v sefu.«

Prijatelji so se dogovorili, da nima smisla čakati, ker tatov več ne bo. Odšli so se spočit, da bodo naslednji dan spet pripravljeni na akcijo - seveda s popolno opremo. Poslovili so se od upravnika, ki bo od sedaj naprej bolj pazljiv. Je bil pa že pravi čas za spanje, saj je bila ura že krepko čez polnoč. Pa še starše bo skrbelo, kje so se potikali.

 

5. Poglavje - Dolga zgodba

 

Prijatelji so se naslednje jutro težko zbudili, a so bili le veseli, da v svojih posteljah. Staršem o večernem dogodku zaenkrat niso govorili, ker so se bali, da bi poklicali policijo. Še vedno pa je vse mrazilo zaradi dogodkov pretekle noči:

Niso si mogli predstavljati, da so se med gledanjem posnetkov kamer zadržali šest ur.

Vznemirjeni so bili, ker so bili skoraj prepričani, da se bodo srečali s tatovi.

Torej, ko so se vsem (tudi Anji) napolnili telefoni, so se zmenili, da se sestanejo v parku. Poklicali so tudi Tjaža, ki je že okreval od bolezni in je prišel v park. Najprej so mu seveda povedali vse od zvezanega upravnika, ki ni prišel na posvet za plačo, pa vse do posnetkov kamer. Opisali so tudi moške, ki so bili na posnetkih. Skratka, lahko bi nekemu neznancu, ki bi jih vprašal po tem dogodku, preprosto rekli: to je zelooo dolga zgodba. Ampak ker so načrtovali, da gre Tjaž z njimi oprezat za tatovi, so mu vse povedali, do pikice natančno. Vsi skupaj so sklenili, da gredo najprej sami v zavetišče, šele potem bodo poklicali policijo/obvestili starše. Če bi naredili obratno, bi bila to velika napaka. To so opazili takoj, ko so prišli do vrat zavetišča.

  Rokov oče je policist, kar ima dobro in slabo plat. Dobra je, da mu je iz pisarne lahko ukradel policijske walkie talkie- je. Slaba pa je, da je pred njim moral biti čisto tiho, saj bi kot policist še hitreje kaj posumil. Zato mu je rekel, da je bil na zabavi. In kaj je tu slabega? Oče ga je nadrl, zakaj ni prišel ob devetih domov.

  Vsak od otrok je tokrat s seboj prinesel PRAVO svetilko.

  No, torej, ko so prijatelji prišli k zavetišču, so naleteli na zelo sumljivo sled. Prišel je nek moški, ki se je izdajal za upravnika. Ta isti človek je rekel tudi, da je bil prejšnji dan odsoten zaradi bratove poroke. Mark se je zamislil: »Če so tatovi mislili, da smo policija, to pomeni, da … je … tisti 'upravnik' od včeraj bil IZDAJALEC - član tatov. Posnetki so bili prirejeni. Če bi tisto bil pravi upravnik, bi ga tatovi ubili ali odpeljali s sabo. Sedaj jim je povedal, da smo bili mi, ne policija! Kako nismo tega prej spregledali?!«

 

6. Poglavje - Na preži

 

»Super, nikogar še ni tukaj,« si je oddahnila Anja. Vsi so z baterijami (žepnimi svetilkami) preverili pravilnost  njenega mišljenja. Izkazalo se je, da je pravilno, zato se je vsem odvalil kamen od srca. »Če je sedaj ura pet čez tri in tatov še ni, in če so včeraj ob štirih že bili tu, to pomeni, da bodo tu približno ob 15.30, če izračunamo približno sredino. Imamo 20 minut, da si najdemo pravo skrivališče,« je sklepal Mark. Roku je šlo to Markovo pretirano razmišljanje na živce ter se je razjezil: »Živciraš me s tem tvojim sklepanjem in razmišljanjem. Tatovi lahko pridejo tudi petnajst čez tri!« Toda Mark je bil bližje pravilnemu. Tatovi so prišli ob 15.26 in prijatelji so v zadnjem trenutku našli skrivališče: staro, zapuščeno lopo. Videli so luči, slišali korake in zvoke: »Hej, Edvard, si prepričan, da so bili tisto le otroci, in da niso poklicali policije?« Nato pa je znan glas odgovoril: »Ja, Herman, ja. Pogovarjal sem se z njimi in vem, da so/bodo tile mulci danes tu.« Ta glas je pripadal 'upravniku' prejšnje noči.

»Mulci, mulci?! A zdaj smo pa mulci, ha?!« se je razjezil Rok. Jana ga je še zadnji hip utišala. Ko ni bilo več ne duha ne sluha ne vida ne čuta o tatovih, so prijatelji tiho odšli do upravnika. Temu so najprej razložili pogovor med Hermanom in 'upravnikom'- Edvardom. Nato so ga vprašali, kje je ta sef, ki ga tatovi iščejo. Upravnik je začel momljati: »Hm … samo, da pogledam … hm … aha!«

»Kaj, aha?« je začudeno pogledal Tjaž.

»Nič, le proti sefu sta dve poti. Imate dve možnosti izbire: ali greste po daljši in varnejši poti, ki so jo ubrali tudi tatovi ter tvegate srečanje s temi verjetno oboroženimi ljudmi … ali pa greste po zelooo krajši in bistveno nevarnejši poti, polni lukenj in z nevarnostjo sesutja stropa. Karkoli izberete, pa je vsaj 75% možnosti, da tako ali drugače umrete,« jih je malo bolj poučil upravnik. Toda Marka njegovo utrujajoče filozofiranje ni izučilo. »Bodimo optimisti,« je dejal Mark, »naš cilj je, da pridemo do sefa pred njimi. Verjetno jih ne bomo dohiteli, se izmuznili in jih prehiteli, zato … kje je vhod v krajši rov?«

»Se hecate? Sicer je dobra izbira glede na okoliščine, vendar res mislite iti tja?« jih je s prezirom pogledal upravnik. Mark mu je pritrdil in tudi ostali so se strinjali. »Prav,« se je vdal upravnik, »vhod je v lopi, kjer ste bili malo prej. Toda ne mislim odgovarjati za vas, če greste tja noter.«

»Ne bo vam treba,« mu je zagotovila Anja, »je vhod res tam?«

»Ja, vendar je zelo star,« jih je še opozoril upravnik, »bodite previdni!«

 

7. Poglavje  - V rovu

 

Ko so se otroci po tihem prikradli do lope, so ugotovili, da je rov tudi ozek. Zato so se dogovorili za vrstni red hoje: prvi bo hodil najpogumnejši in najbolj žilav od peterice - Rok, za njim 'Einstein'- Mark, nato Tjaž, ker je pač fant, nazadnje pa še dekleti - obe sta bili dokaj prestrašeni, zato sta sklenili, da hodita čim bolj skupaj. Tako so šli v rov. Ker je bilo zelo temno, so jim svetilke prišle prav. Čez čas je Jana pocukala Marka za rokav in vprašala: »Je še daleč? Malo je dolgčas, ko hodimo po enem in istem terenu.« »Ni več daleč, upravnik je rekel, da ima ta rov maksimalno 700 metrov, drugi pa približno 1,5 kilometra,« jo je potolažil Mark. Toda že čez par minut se je pokazala še druga 'tolažba' za Jano - rov ni bil več tako dolgočasen, temveč se je razdelil na tri tunele. Sedaj je Rok prišel prvi z idejo na dan. Pogledal je Marka in Tjaža ter rekel: »Dekleti gresta levo, vidva desno, jaz pa v sredinskega.« Ko sta dekleti začeli momljati, se je vključil Mark: »Si pozabil, da je dekleti strah? Jana naj gre z mano na desno, Anja s Tjažem na levo, ti pa lahko greš po sredini.« Vsi so se strinjali, le Rok se je kujal, ker je imel Mark spet boljšo zamisel od njega.

»Izvolite,« je rekel Rok v ihti in dal vsakemu po en walkie talkie, »zelo močni so, s policije. Vlečejo tudi do čez pet metrov široke zidove iz kamna.«

 Nato so se razšli. Med potjo so se dogovorili, da spremljajo, v kakšnem kotu levo/desno so od ravne linije glede na vhod v tunel. Še dobro, da so se (oziroma se je Mark) spomnili tega opazovanja, saj brez njega ne bi bilo odrešitve.

 

8. Poglavje - Tel…fon…ke mo…je

 

Otroci so še nekaj časa hodili z malo pospešenim korakom, ko se je na walkie talkie- jih zaslišal hreščeč zvok: »Oah!!! Aaau!« Glas je pripadal Roku. Ostalim je še uspel povedati, da je padel v kaka dva metra globoko luknjo in da je vse v redu. Potem pa je začelo prekinjati. Ko je Rok to opazil, je v sili kričal: »Ko sem padel, je verjetno prišlo do poškodbe zvočnika!« Iz walkie talki-jev ostalih pa se je zaslišalo: »O em pa…el e e…e…no pr…lo o oš…o…be zvo…ka!«

»Kaj?!« so vprašali vsi sočasno. Rok je poskušal reči enostavneje: »Telefonske motnje so. Na pomoč!« In spet: »Tel…fon…ke mo…je o. A o…oč!« 'Telfonke moje so. Lahko noč!'? »Verjetno se mu je ob padcu kakšen kolešček izbil iz glave!« so si mislili ostali. Vse dokler se ni podobno zgodilo Anji in Tjažu: »Pet…ajst evo a…o…i, tri…o e…ov o efa!« Mark je napel vse sive celice in razmislil. Po desetih sekundah razmisleka je dejal: »Mislim, da je 'petnajst levo tatovi, tristo metrov do sefa!', ja!« Vprašal je prijatelja: »Smer?« Dobil je odgovor: »O…i sre… Hej, aj aš o?!« »Zveza prekinjena, lopovi ju imajo,« je Mark razburjeno rekel Jani, »to je slepa ulica, pri Roku je pravo. Teci!« Ko sta po nekaj minutah vsa zadihana pritekla do Roka, sta ga takoj rešila. Zdelan je bil kot guma po driftingu na asfaltu, zato ga je Jana odpeljala v lopo in nato do upravnika. Mark je medtem v zadnjem trenutku zgrabil sicer težak sef in se skril za skalo.

Ko so prišli tatovi, so skoraj omedleli, ker sefa ni bilo. Vsi so ga razburjeno iskali po sobani (sicer brez uspeha) in seveda iz prijema nekoliko zrahljali otroka. Tjaž je možakarju, ki ju je držal, prisolil knockovt ter skupaj z Anjo in Markom pobegnil. Sef jih je upočasnjeval, sploh pri luknji, v katero je padel Rok. Tatova, ki nista bila knockovtirana, bi jih verjetno ujela, če se ne bi Tjaž zmrazil ob besedi 'tatovi' ter za vsak slučaj prinesel fračo. Tako je pobiral kamenček za kamenčkom ter streljal v roparja, ki sta se čez čas vdala. Otroci so pobegnili in zabarikadirali oboje vrat, ki so vodila v rov. Sedaj jim preostane le še ena naloga - poklicati policijo.

 

9. Poglavje - 113, policija že hiti

 

Policijo je iz mobija poklical kar Mark, kot 'super glava' skupinice. Najprej pa je seveda zbral podatke o lopovih iz Tjaževih in Anjinih ust. Pogovor med njim in policajem je zvenel nekako takole:

- Pozdravljeni, tukaj Mark Cvetko. Kličem iz ljubljanskega zavetišča za živali zaradi primera …

- Ma, kakega primera? Spet ta mularija, ki kliče brezveze.

- Ne, res je gospod. Prišlo je do poskusa kraje prihrankov iz sefa!

- Prav. Imaš mojo pozornost. Kaj veš o storilcih?

- Eden je Herman, drugi Edvard, tretja pa je Marija. Vsi so srednje visoki in debeli. Moška sta plešasta, ženska pa dolgolasa. Je to dovolj?

- Ampak, ampak … kako za vraga?! To so najbolj iskani kriminalci, že dolga leta jih iščemo! So na prostosti?

- Ne gospod, so v zabarikadiranem rovu.

- Prav, pridemo. Hvala ti, mladenič!

  In tako so policaji res prišli, odpeljali roparje za zapahe in otrokom dali in izrekli še tisoče zahval.

 

10. Poglavje - Konec dober, vse dobro

 

Otroci so postali slavni po vsej Sloveniji. Saj veste, kako je s kokošjo? Dotakneš se je po telesu, dotik po živcih potuje do glave, od tam pa lahko grejo informacije kamorkoli po telesu. Tako se je tudi po naši kokoški – Sloveniji - novica razširila od glave do peta. Toda pustimo sedaj to, saj vendar nismo v kokošnjaku, temveč v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije. Torej, upravnik je bil navdušen nad otroki ter jim rekel: »Izvolite dodatek k plači, ker ste mi rešili prihranek.« Zasmejal se je in vsakemu izročil petstotaka. Fantje in dekleti so se še nekaj časa zahvaljevali upravniku, nato pa so odšli domov, kjer so jih že čakali zaskrbljeni starši.

»Ljubo doma, kdor ga ima!« so zaklicali vsi v en glas.