Glasovalna številka: PR121

Nika Božičko

VIVIJEV PRVI BOŽIČ

OŠ Kidričevo

 

Nekega dne, ko je bila zima, se je prebudil veveričko Vivi. Veverice po navadi prespijo zimo, kajne? Ko je vstal s postelje in prišel do okna, je zagledal na tleh belo odejo. Po zraku so letele nekakšne bele kroglice, a ni vedel, kaj je to. Tega še nikoli ni doživel.

Tako se je razveselil, da je začel peti, vriskati, skakati in početi norčije. Po nekaj minutah je ugotovil, da bo prebudil svojo mater. A bilo je prepozno, prebudila se je. Pristopila je k Viviju in ga vprašala, kaj počne tukaj, in kako to, da je pokonci. Mama veverica ga je okregala in mu ukazala, naj takoj odide spat. A Vivi se ni vdal. Mamo je vprašal, kaj pomeni ta bela odeja zunaj in kaj so te bele kroglice. Mama mu je odvrnila: «To je sneg, padajo pa snežinke, Vivi, zdaj pa hitro v posteljo!« Vivi je odvrnil: »Mami, mami, speciva kolačke, potem bom pa spal vso zimo, prosim, prosim.« Mama mu je dovolila pod pogojem, da bo spal.

 Skočila je v veveričji trg po pripomočke za kolačke, medtem pa je Vivi opazoval sneg in sosede, kako okrašujejo drevesca. Ko se je mama vrnila, jo je Vivi vprašal, ali lahko postavita božično drevesce, ga okrasita in, in, in … Mama je dejala: »Vivi, boš res spal vso zimo?« On pa je odvrnil: »Bom, bom!« Mama je rekla: »Prav, ti pripravi maso za kolačke, jaz pa grem na podstrešje po smrečico in okraske. Vivi je pripravil maso, oblikoval kolačke in jih dal peči. Nato sta okrasila smrečico. Zunaj je bil hud mraz. Zato sta bila v topli hiški.

Naslednje jutro je bil božič. Vivi je svojo mamo lepo prosil, da ne bi spal, a mu ni dovolila. Rekel ji je: »Mami, nikoli več ne bom poreden, spal bom do konca zime, samo da lahko praznujem ta božič, prosim, prosim!« Mama je odvrnila: »No, prav, ampak le, če boš priden.« Vivi je seveda obljubil, ampak nikoli ne veš, kako zvite so lahko veveričke.

Naslednje jutro se je Vivi prebudil prvi. Ko je pod smrečico zagledal darila, je bil tako zelo srečen in vesel, da je kar poskakoval. Zanj je bilo to pravo presenečenje. Ko se je mama zbudila, sta takoj pričela odpirati darila, saj je to bilo zanju nekaj novega. Vivi je dobil nov avto na daljinsko upravljanje, mama pa novo kuharsko knjigo, kar je bilo super, saj zelo rada kuhata. Vivi si je zaželel, da bi se odšla sankat. Mami seveda ni preostalo drugega kot to, da mu dovoli, saj je bil tako poln energije, da ne bi zaspal.

 Odšla sta v bližnji gozd, kjer sta se sankala kar med drevesi vse do večera. Ko se je Vivi spustil še zadnjikrat, se je močno zaletel v eno izmed dreves in se zelo udaril v roko. Tako ga je bolelo, da sta morala oditi v veveričjo bolnišnico. Tam so ugotovili, da si je Vivi zlomil roko. Roko so mu ovili. Ker je bila pozna ura, sta hitro odšla domov, a Vivi je  še vedno bil poln adrenalina in ni hotel zaspati. Mama je Viviju dejala: » Zdaj pa hitro spat! Dovolila sem ti, da preživiva božič, kar veverice ne doživljajo, hitro v posteljo, nočko!«

Mama se je ulegla v posteljo, a le do takrat, ko je Vivi zaspal. Potem je vstala, po tihem odšla v kuhinjo in na skrivaj pripravila marmorni kolač po receptu iz nove kuharske knjige. Ko se je pekel, se je Vivi prebudil, saj ga je zbudil omamen vonj iz kuhinje. Želel je poskusiti mamino sladico, vendar se je morala po peki tudi ohladiti. Tako sta se odločila, da gresta v posteljo in ga poskusita naslednje jutro.

 Po slastnem jutranjem sladkanju sta se odpravila spat, saj se je bližala pomlad. Tako sta zaspala in z mislimi odtavala v sanje. Materi se je sanjalo, da ima pridnega in ubogljivega sinčka, kateri je prespal vso zimo in uspešno zakorakal v novo šolsko leto, Viviju pa seveda o igračah, kako se bo igral s svojimi prijatelji, in o naslednjem božiču.

Prebedela sta Vivijev najljubši praznik. Sedaj sladko spita vse do začetka pomladi.

 Vivi je okreval in se spet lahko igra. Lahko noč tudi vam!