Glasovalna številka: PR122

Lea Kočar

AMIJINO ŽIVLJENJE

OŠ Tončke Čeč Trbovlje

 

Ami je bila običajna sedemnajstletna­ najstnica, ki je živela v zelo revni družini. Oče Miha je bil mizar, mama Sonja je bila brezposelna ženska. Doma je kuhala, prala perilo in pomivala posodo. Ami je imela tudi osemletnega brata Tima, ki ji je vedno priskočil na pomoč. Včasih sta se skregala, a sta v naslednjem trenutku bila spet prijatelja. Imela pa je tudi eno leto starejšo sestro Nino. Nista imeli toliko stikov kot z bratom. Njena sestra je bila vedno zaprta v svoji sobi. Ven je prišla le za zajtrk, kosilo in za večerjo. V glavnem: bili so preprosta, a revna družina.

Nekega večera je oče vse skupaj sklical v kuhinjo za mizo na sestanek. Začel je tako, da je rekel, da mu je dosti tega, da imajo drugi veliko denarja, oni ga imajo pa le toliko, da si lahko kupijo hrano, pijačo in nekaj za obleči. Razmišljal je o tem, da bi prodali svojo majhno hišo in si v mestu, na primer v New Yorku, kupili hišo, ki ima dovolj prostora za normalno bivanje. Starša bi dobila super službi z veliko plačo, da si bodo lahko kupili še kaj več od osnovnih stvari, ki jih potrebuješ za življenje. Vsi so bili takoj za, razen Ami, ki jo je skrbelo zaradi šole. Kako se bodo drugi učenci obnašali do nje, ali bo sploh imela kaj prijateljev, ali jo bodo jemali drugače, ker je bila podeželsko dekle. Res ni vedela, kaj naj stori. Ko ji je mama tisti večer prišla zaželet lahko noč, je videla, da jo nekaj skrbi. Ami ji je povedala vse, o čemer je prej razmišljala. Mama jo je potolažila tako, da ji je rekla, da bo njeni novi razredničarki povedala, da je ona nova na šoli in da ni vajena njihovega načina poučevanja. Ami je takoj odleglo. Zahvlalila se je mami in jo objela. Naslednjega jutra je oče rekel, naj začnejo že pakirati, saj je prodal hišo in kupil novo v New Yorku. Začeli so pakirati. Bližal se je čas kosila, kar je pomenilo, da pridejo novi lastniki te hiše poravnat vse račune in se vseliti. Skupaj z novimi lastniki so pojedli kosilo in se dogovorili še zadnje reči, preden so se odselili. Pomili in pospravili so posodo, se poslovili ter jim zaželeli srečno in varno bivanje, oni pa njim varno pot do nove hiše.

In tako so se odpravili na daljšo vožnjo, ki je trajala kar nekaj ur. Ko je bila ura okrog osmih zvečer, so prispeli v novo hišo v New Yorku. Imeli so še ravno toliko časa, da se razpakirajo, pojejo večerjo in se odpravijo spat. Nasledenje jutro je bila nedelja. Zbudili so se in veselo pojedli zajtrk. Celo Nina se je razveselila zajtrka, ki ga je ponavadi jedla kar v svoji sobi, danes pa se je usedla za mizo in je skupaj s celo družino pojedla zajtrk. Ker niso imeli kaj početi, razen mame, ki je na internetu iskala službo, so se odločili, da se bodo igrali družabne igre, da jim ne bo dolgčas. Tim je iz svoje sobe prinesel igro ČLOVEK NE JEZI SE. Oče Miha z modro figurico, Ami z rdečo figurico, Nina z rumeno figurico in Tim z zeleno figurico so se začeli igrati. Prvi, ki je vrgel število šest na kocki, je bil Miha. Takoj za njim se je v igro vključila Nina, za njo pa še Tim in Ami. Igra je dolgo trajala. Čeprav je Miha prvi prišel v igro, je kljub temu izgubil. Prvo mesto je zasedla Nina, takoj za njo Ami, Tim, Miha pa je bil na žalost zadnji. Ravno ko so zaključili z igro, je mama našla službo, kjer potrebujejo iznajdljivo žensko. Mama bo postala računalniška tehničarka. Ukvarjala se bo s popravilom računalnikov in ostalih tehničnih izdelkov. Takoj za njo se je za računalnik usedel oče. Mama in ostali otroci pa so se skupaj igrali družabno igro ACTIVITY. Šli so v pare. Mama in Ami ter Tim in Nina. Tim je začel risati drevo, Nina je to ugotovila, še preden se je čas v peščeni uri iztekel. Premaknila sta se naprej za toliko polj, kot je bila ocenjena težavnost besede na njej. Igre je bilo hitro konec in obe ekipi, ekipa Ami in mama ter ekipa Nina in Tim, sta bili izenačeni. Nekaj časa so sedeli in gledali kuharsko oddajo na televiziji, nato pa je oče rekel, da je dobil službo, da je postal elektrotehnik. Vsi so bili zelo veseli zanj in za mamo. Za kosilo so se skupaj odločili, da bodo jedli lazanjo. Minila je ura in pol, ko je mama naredila lazanjo. Vsako nedeljo je na vrsti Tim, da pobriše mizo, pripravi krožnike, kozarce in pribor za kosilo. Ko so pojedli, je imel vsak malo časa zase, da si do konca zloži perilo iz kovčkov v omare, zvezke in knjige iz prav tako kovčkov v knjižnje omare na knjižne police. Ko je vsak družinski član postoril, kar je moral, so Ami, Tim, in Nina šli delat domačo nalogo, ki so jo dobili že v petek. Pridno so delali. Ko so vsi končali z nalogo, se je mama odločila, da gredo na daljši sprehod skozi mesto, da si ga malo ogledajo. Čez nekaj ur so se vrnili domov, ravno na večerjo. Povečerjali so in si pripravili šolske torbe za v ponedeljek.

Vsi trije so bili malo živčni, saj je bil to njihov prvi šolski dan v novi šoli. Zgodaj so se odpravili spat, da ne bodo nasledji dan zaspani. Ami celo noč ni mogla spati. Zjutraj jo je mama komaj prebudila. Spala je samo dve uri. Sama si je spekla dve jajci na oko. Hitro je pojedla, si dala torbo na rame, počakala še Nino, da se uredi, in sta se peš skupaj odpravili v šolo. Pot je bila malo krajša, kot tam na vasi, kjer je šola zelo daleč. Ko sta prišli v šolo, so ju vsi zelo čudno gledali. Bili sta drugače oblečeni, saj takrat še niso imeli toliko denarja kot ostali na šoli. Še naslednje dni so se jima smejali. To sta povedali mami, mama pa Amijini in Ninini razredničarki. Obe razredničarki sta se pogovorili in sklicali oba razreda na pogovor. Pogovorili so se in od takrat naprej so ju vsi jemali kot navadni učenki na srednji šoli. Bili sta veseli.

Naslednji dan se je Ami spehajala pa hodniku in se zaletela v sošolko, s katero se do sedaj še ni pogovarjala. Sošolki so padli zvezki po tleh. Ami ji jih je pomagala pobrati. Vprašala jo je, kako ji je ime. Odgovorila je, da ji je ime Ana. Vprašala jo je enako nazaj. Rekla je Ami. Ana se ji je zdela malo potrta. Vprašala jo je, kaj je narobe. Rekla ji je, da nima prijateljev. Skupaj se družijo le kul fantje in kul dekleta, ona pa je vedno sama. Vedno je pri športu izbrana zadnja. Nihče je noče v skupini pri skupinskem delu ali pa njenih idej nikoli ne upoštevajo. Začela se je jokati. Ami jo je potolažila tako, da ji je rekla, da je tudi ona imela samo bratca, ki ji je priskočil na pomoč v šoli. Nihče je ni maral, ker je bila drugačna od ostalih. Ani je zelo odleglo. Vprašala jo je, če bi bila ona njena najboljša prijateljica. Seveda je bila Ana za. Vsako ura sta skupaj sedeli pri pouku, skupaj hodili po hodnikih in se pogovarjali o različnih stvareh.

Naslednji dan sta se Ana in Ami ravno odpravljali od učinlice za fiziko, ko je mimo njiju najbolj srčkan fant na celi šoli. Ime mu je bilo Luka. Imel je črne lase, svetlo modre oči, bil je zelo velik. Oblečeno je imel karirasto srajco in temno modra kavbojke. Vse punce so bile zatreskane vanj, a najbolj pa Ami. Še naslednje dni je sanjala o njem.

Imela je srečo, saj je prihajalo valentinovo, čas zaljubljencev, prijateljev ... Že tisti teden so imeli v šoli nabiralnik, v katerega si vrgel pisemce z imenom in razredom tistega, kateremu si želel poslati pismo. Naslednjega dne sta se Ana in Ami dogovorili, da se dobita v parku, da bo Ana pomagala Ami napisati pismo za Luko. Ami je čisto slučajno izvedela, v katerem razredu je Luka. Bil je Ninin sošolec. Nini se ni zdel ravno srčkan, čeprav so ga vse punce ustavljale na hodniku in ga spraševale različne stvari. Sploh ni vedela, kako naj začne pisati. Roke so se ji kar tresle, komaj je kaj napisala. V parku sta bili vsaj kakšni dve uri. Napisali sta Amijino pismi, ga zavili v ovojnico in ga skrbno spravili. Ami se je odločila, da bo pismo nesla v nabiralnik zadnji dan, torej v petek, ko se pisma raznaša po razredih. Končno je prišel nepričakovani petek. Ami se je morala že odpraviti od doma. V torbo je pogledala, če je pismo še skrbno spravljeno, a ni ga bilo notri. Ni imela časa napisati novega. Hitro se je odpravila od doma in novico povedala Ani. Odločila se je, da nima smisla pisati novega pisma, saj ni bilo več časa. Preostalo ji je samo še eno. Da stopi do Luke in mu sama pove, da ji je všeč. Cel dan je razmišljala, kako naj to izvede. Ana ji je rekla, da tudi če ji ne uspe, ji bo ona vedno stala ob strani. Ami jo je objela in se ji zahvalila. Ponoči ponovno ni mogla spati.

Naslednje jutro se je zbudila zelo zaspana. Bolel jo je trebuh in počutila se je zelo slabo. Čeprav se je počutila slabo, je šla v šolo. Bil je tisti dan, ko so se po razredih raznašala pisma za valentinovo. Ami in Ana nista pričakovali pisma, a sta ga dobili. Odprli sta pismi in obe sta bili od Luke. Čudno sta se spogledali in si po tiho rekli, da se bosta vse zmenili po pouku. Ko je bilo konec ure, sta hitro šli do učilnice za matematiko, njun naslednji predmet. Usedli sta se na klop pred učilnico. Ana je Ami vprašala, zakaj bi Luka poslal pismo obema. Ami je rekla, da je mogoče naredil to zato, ker ve, da sva najboljši prijateljici in ju želi spreti. Ampak zakaj? Ana je rekla, da morda za to, ker ve, da nobena od njiju nima nobenih drugih prijateljev in da bi bili osamljeni. Ami se je strinjala z njo. Tistega dne so še pisali test iz matematike, ustno je spraševala naravoslovje in še kaj drugega, zato sta se zmenili, da bosta to uredili naslednjega dne. Ami se je tisti večer malo zamislila. Razmišljala je o tem, da je bila Ana ljubosumna nanjo, ker je zaljubljena v Luko, zato se je z njim zmenila, da obema pošlje pismo. Ampak Ami je mislila, da Ana to ne bi storila, saj sta najboljši prijateljici. Prej ona ni imela prijateljev in Ami tudi ne. Ni vedela, kaj naj stori. Komaj je zaspala in se naspala za test iz zgodovine.

V šoli je Ami vprašala Ano, če bi lahko po pouku ostala na igrišču pod šolo še nekaj časa, da se o nečem pogovorita in naredita načrt za Luko. Ana je seveda rekla, da lahko ostane. Test iz zgodovine je bil zelo lahek. Obe sta šli na kosilo in nato do igrišča pod šolo, da se zmenita nekaj reči. Ami je vprašala Ano, če je bila ljubosumna, ker je njej všeč Luka in se je zaradi tega z Luko zmenila, da pošlje pismo obema, da ne bi bili več prijateljici. Ano je šokiralo to, kar je rekla Ami in ji je povedala, da to prave prijateljice ne počnejo in da ji to zagotovo ni naredila, ker ji pač Luka ni všeč in če bi bila ljubosumna, bi ji povedala. Ami ji je verjela. Zahvalila se ji je za iskrenost, ampak še vedno ni vedela, kaj naj storita z Luko. Naslednji dan ga je Ana pričakala pred njegovo učilnico in ko je prišel ven, ga je v prašala, če ima trenutek, da se nekaj pogovorijo. Ami ju je že čakala pred učilnico za tehniko. Vprašali sta ga, zakaj je poslal pismo obema. Rekli sta mu, da sta sklepali, da je to naredil zato, da bi ju skregal. Povedal jima je, da on sploh ni pošiljal nobenih pisemc. Začudili sta se. Bili sta dve možnosti. Ali se jima je Luka zlagal, ali pa je pisemce poslal Luka iz njunega razreda. Klicali so ga Luka dve. Imel je zelo slabe ocene in se je zelo slabo učil. Verjeli sta Luki in se odpravili vprašat Luko dve, zakaj sta obe pismi prišli do njiju. Ko sta prišli do Luke, je on sedel na stolu v zadnji klopi v učilnici za tehniko in se jokal. Vprašali sta ga, čemu pa ta jok. Rekel je, da so ga njegovi sošolci zmerjali. Rekel je tudi, da so mu rekli, da je lažnivec in še veliko drugih žaljivk. Ana se je odločila, da bo to fantom povedala. Čeprav je na pogled Ana izgledala kot sramežljiva deklica, so jo takrat spoznali tudi v drugi luči. Zdrla se je nad fanti, da si še upali niso kaj reči Luki. Naslednjo uro pa so se prišli fantje opravičt Luki, ker so ga žalili. Luka jim je seveda odpustil in postali so najboljša družba. Ampak Ana in Ami še vedno nista vedeli razlage zaradi pisem. Luka jima je povedal, da sta bili pismi poslani v napačen razred. Puncama je odleglo. Luka pa ni vedel, kako naj popravi ocene, ker se zelo težko uči. Zaupal se je puncama.

Punci sta razmišljali in skupaj prišli do odločitve, da bi ustanovili društvo DPNSU, kar pomeni: dodatna pomoč in nadgradnja snovi za učence, v katerega sprejmejo vse, ki se radi učijo in potrebujejo kakršno koli pomoč pri učenju. V tem društvu bodo pomagali učencem, kot je na primer Luka, ali pa se učili dodatne naloge. Vsi trije so se strinjali z idejo. Iz vsakega razreda so našli enega učenca, ki je imela težave z učenjem in enega, ki je želel nadgraditi svoje znanje. Ana in  Ami sta bili uspešni pri vseh predmetih, tako da sta zlahka pomagali vsem. S starši sta se zmenili, da lahko Ami za nekaj časa ostane pri Ani, da se dokončno zmenita, katero uro, kateri dan in urnik bosta imeli društvo DPNSU. Skupaj sta pogledali svoje urnike in tiste urnike, ki so jih jima dali njuni učenci. Bili sta zelo veseli, da lahko pomagata tudi učencem, ki jim šola ni ravno blizu, v vsakem primeru pa moramo hoditi v šolo, da se kaj naučimo, dobimo diplomo, dobro službo ...  

Vsi so bili ponosni na ta klub. Ami in Ana sta bili nagrajeni in povabljeni tudi v druga mesta predstavit to društvo. Njuni učenci, starši in vsi sorodniki so bili ponosni nanju.