Glasovalna številka: PR124

Tia Kostajnšek

KRALJEVSKI SESTRI

OŠ Tončke Čeč Trbovlje

 

Zbudila sem se. Sonce je sijalo skozi okno in zunaj so se bleščale piramide. Bil je veliki dan. Tako je to imenoval moj oče. Pravzaprav je bil to dan, ko naj bi postala kraljica Egipta. Moja sestra si je to vedno želela, a to se ni zgodilo. Oče mi je obljubil, da bom kraljica jaz in zaradi tega je moja sestra znorela in pobegnila. To je bilo pred par leti in še zdaj je niso našli.

Vsa ta leta, ki so minila, odkar je izginila, je naši deželi nekaj manjkalo. Ona je manjkala. Že res, da je bila včasih zoprna, a bila je moja edina sestra in jo res pogrešam. Nekaj minut za tem, ko sem se zbudila, sem se spomnila še nečesa. Danes ima moja sestra rojstni dan. Zaradi tega sem postala žalostna. Moja sestra si je vedno želela postati kraljica, zdaj pa ji bom jaz to preprečila in to na njen najljubši dan v letu. Zaradi tega sem se odločila. Kraljica ne bom jaz. Odločila sem se poiskati svojo sestro in ji dati rojstnodnevno darilo, ki si ga bo za vedno zapomnila. Postala bo kraljica. Nisem vedela, ali ravnam prav ali ne, a vedela sem, da bo moja sestra nad tem res navdušena. Upala sem, da ni jezna name zaradi tega. Očetu sem rekla, da se ne počutim dobro, kar je bilo res in šla sem v svojo sobo. Ko je odšel, sem šla v sestrino sobo. Tja ni šel še nihče po njenem izginotju. Na njeni postelji sem našla pismo. V njem je pisalo:

POZDRAVLJEN TISTI, KI TO BERE. ČE SI TO NAŠEL KMALU PO MOJEM IZGINOTJU, TEGA NE POKAŽI NIKOMUR. ČE PA JE OD TEGA ŽE DOLGO, MI JE VSEENO. V VSAKEM PRIMERU PA ME NE IŠČITE. NE PRIDEM VEČ DOMOV. PRIDRUŽILA SE BOM ROPARJEM GROBNIC. IN PROSIM, POZDRAVI ELIZO, MOJO SESTRO.

Ob tem sem zajokala. Vedela sem, da je odšla, a nisem vedela, kaj želi storiti. Kmalu za tem sem šla v svojo sobo. Pripravila sem si vse, kar bom na svoji poti potrebovala. Seveda nisem pozabila s seboj vzeti pisma. Ne vem zakaj, a zdelo se mi je, da ga bom potrebovala. Kmalu za tem sem se splazila skozi svoje okno in začela hoditi. Najprej sem prišla do piramide, v katero je nekdo šel. Mislila sem, da je ona in čakala zunaj, če bi kdo prišel ven. Čez kakšno uro je prišel ven človek, ki ga nisem poznala, zato sem odšla in začela hoditi naprej. Videla sem neko dekle, ki je hodilo okoli piramide. Šla sem proti njej, a ko sem prišla tja, je že odšla. Počasi je začelo sonce zahajati. Začelo me je skrbeti, kaj bo, ko bo oče ugotovil, da me ni. Postajalo je hladno in takrat sem ugotovila, da nisem brez veze s sabo nosila puloverja. Hodila sem celo noč po puščavi in nikjer nobenega človeka. Zato sem si poiskala skalo, se naslonila nanjo in zaspala. Ko sem se zjutraj zbudila, mi je bilo toplo. Skala se je ogrela in nad sabo sem slišala ptice. Nebo se je bleščalo v sinje modri barvi in pesek se je svetlikal po tleh. Spomnila sem se, kako sva s sestro včasih cele dneve sedele zunaj na soncu in se igrali s peskom. To je bilo že dolgo nazaj. Zdaj pa hodim po puščavi, da bi jo našla. Po dolgi hoji sem prišla do največje piramide na svetu, Keopsove piramide.

Tam sem videla celo skupino ljudi in ko sem se jim približala, sem opazila znan obraz. Našla sem svojo sestro! Ko me je zagledala, se je skrila za nekim visokim moškim in mu nekaj šepetala v uho. Približala sem se in moški me je ustavil. Rekel je, da sovražnikom ni dovoljeno blizu njih in mi preprečil pot. Umaknila sem se in razmišljala, kaj mu je moja sestra rekla. Pritihotapila sem se od zadaj in slišala, da jo kličejo Klara. Začudila sem se. Njej je ime Isabel. To je bila mamina ideja za ime že od vedno. Ampak zakaj bi se glede svojega imena lagala. Meni je njeno bolj všeč kot moje. Povlekla sem jo za roko in jo peljala nekam na samo. Gledala me je, kot da bi ji dala nekaj, za kar vem, da sovraži. Nato me je vprašala, zakaj sem jo odvlekla od njenih prijateljev. Povedala sem ji, da sem jo šla iskat in da sem se za njo odpovedala svojim sanjam. (Vem, da sem na začetku rekla, da je ona želela postati kraljica. Moje sanje so bile pravzaprav sanje o tem, da bi bila uspešna. In vedela sem, da je bila to mogoče moja edina priložnost. A če bo moja sestra zato srečna in se bo vrnila domov, ji odstopim svoje mesto.) Oči so se ji zasvetile. Takoj je pristala na to. Začeli sva hoditi domov. Za tem me je vprašala, v katero smer in nisem več vedela kam. Šele nato sem se zavedala: bili sva izgubljeni! Hodili sva in hodili, dokler nisem zagledal skale, na kateri sem zaspala. Nasmehnila sem se. To je pomenilo, da sva hodili v pravo smer. Ko sva hodili naprej, pa sem videla reko, ki je prej nisem. To je pomenilo, da je bila tisto napačna skala. Hoditi sva začeli v drugo smer, da bi prišli nazaj do tiste skale. Hoditi sva, dokler ni bila že noč in sva že na pol spali. Odločili sva se zaspati in zjutraj nadaljevati pot. A zjutraj Isabel ni bilo nikjer. Pogledala sem daleč, kar sem lahko, a nje ni bilo. Zajokala sem. Ko sem že mislila, da se dobro razumeva, je spet odšla. Na vročem pesku sem sedela še nekaj časa, ko sem v daljavi zagledala Isabel. Ko je prišla do mene, je rekla, da se je šla malo razgledat naokrog. Za tem sva nadaljevali pot skupaj in prišli do tiste skale. Šli sva drugam kot prej in videla sem njeno pismo, ki mi je očitno padlo iz nahrbtnika. Pobrala sem ga in ji ga podala. Ko ga je odprla, se je nasmehnila. Tega se je spomnila. Ko sva hodili, mi je povedala vse o tem, kako je tistega sončnega dne zapustila naše kraljestvo in našla skupino, ki se ji je pridružila. To so bili tisti ljudje, ki so jo ustavili, ko je hotela do nje. Pogovarjali sva se tako dolgo, da nisva opazili našega gradu. Ko sva pogledali predse, sva bili navdušeni. Ona še bolj kot jaz. Doma ni videla že skoraj štiri leta in zdaj bo spet doma. Čeprav je rekla, da ji je bilo spanje na prostem bolj všeč, ji bo všeč njena soba in grad in vse, kar je včasih počela. Ko sva vstopili, sva slišali očeta, kako je žalosten, ker je mislil, da sem še jaz odšla tako kot Isabel. Ko sem vstopila, oče najprej ni našel besed. A ko je za mano prišla še Isabel, je popolnoma otrpnil. Ni mogel verjeti. A preden je kaj rekel, sva mu povedali vso zgodbo. Kako sem se odločila, da bo Isabel kraljica in kako sem jo v to prepričala. Čeprav je nekaj časa trajalo, da sva ga prepričali v to, je na koncu pristal in Isabel je vsa vesela šla v svojo sobo. Lotila se je pospravljanja. Preden je zvečer odšla spat, je prišla k meni in se mi še enkrat zahvalila za to. Naslednji dan smo se dogovarjali vse glede kronanja in vsega. Na koncu smo se dogovorili o tem ravno pred kosilom. Ker je Isabel prišla nazaj, je lahko ona izbirala kosilo za tisti dan. Kasneje pa sem jo prosila, če bi se lahko igrali zunaj na pesku, kot sva to počeli včasih. Zunaj sva bili do noči. Nisva želeli iti noter, vendar naju je zelo zeblo, ker če še ne veste, je v puščavi lahko ponoči tudi pod ničlo. Naslednjih nekaj dni je bilo čisto običajnih, le da sem bila tokrat z Isabel in ne sama, kot sem bila že dolgo navajena.

A zdaj je prišel veliki dan. Zdaj sem to jaz imenovala tako. Isabel me je prejšnji dan ves čas morila z vprašanji o tem. Verjetno zato, ker bi se to kmalu zgodilo meni. Vprašala sem jo, če bi rada videla, kaj sem želela jaz nositi. Prikimala je in peljala sem jo v svojo sobo in v omari poiskala zlato obleko. Ta obleka je bila res posebna. Bila je bela z zlatimi robovi in se cela svetlikala z diamanti. Vprašala me je, če si jo lahko izposodi za naslednji dan. Posodila sem ji jo. A tistega dne ni šlo nič, kot bi moralo iti. Isabel je imela že z obleko probleme, ker si je ni znala obleči. A med kronanjem se je zgodilo. V dvorano so planili tisti Isabelini prijatelji in začeli groziti, da če se jim spet ne pridruži, bodo ubili najinega očeta. Isabel se jim ni želela pridružiti, a se je bala za očeta, zato je že želela nekaj reči, ko sem se vmešala jaz. Ker nisem hotela spet izgubiti sestre, sem se jaz ponudila, da se jim pridružim. Najprej so gledali nekam čudno, a so me na koncu vseeno sprejeli. Ko sem odhajala, sem videla Isabelin obraz. Velikokrat je bila že žalostna, a takšne žalosti še nisem videla. Ravno sem želela zapustiti dvorano, ko je Isabel prosila, če bi bila lahko jaz tam do konca kronanja. Ker so bili njeni prijatelji, so mi pustili, a ko je bilo konec, smo morali oditi. Bilo je zelo lepo. Nikoli še nisem videla Isabel tako srečne in žalostne hkrati. A za tem sem odšla in se zavedala, da mogoče zadnjič vidim vse ljudi, ki ji imam rada. Komaj sem spet imela sestro, že je ni več. A zdaj nimam več nikogar, razen teh ljudi. Ko smo prišli ven, so me najprej odpeljali nekam na samo. Peljali so me v njihovo skrivališče, ki je bilo kakšnih pet minut stran od našega gradu. Še vedno sem imela solzne oči, a sčasoma so solze izginile. Res me je zanimalo, kaj počneta oče in Isabel. Ko smo prišli do skrivališča, so me najprej spraševali stvari, kot so na primer: zakaj si odpeljala Isabel domov ali zakaj je Isabel kraljica. Ko sem jim vse razložila, so rekli, da me bodo odpeljali v Ameriko, ker me tam sigurno ne bo nihče iskal in ne bom izginila, kakor moja sestra. Kar nekaj časa je trajalo, da sem se sprijaznila s tem, a potem sem rekla, če imam lahko nekaj časa zase. Usedla sem se za skalo in razmišljala. Včasih sem se še malo igrala s peskom, kot sva to počeli z Isabel. Zjutraj smo začeli hoditi. Hodili smo cel dan brez prestanka. Nog nisem več čutila. Zvečer pa smo prišli do velikega mesta, v katerem smo šli na neko železno ptico, ki so ji rekli letalo. Ko smo prišli z nje, je bilo mrzlo. Bili smo v Ameriki! Prvič sem bila zunaj Egipta. Najprej sem mislila, da se samo hecajo, a zdaj sem videla, da so mislili resno. Spali smo na nekih dolgih lesenih stolih, ki so jim rekli klopi. Zjutraj smo se pogovarjali, ko me je nek neznan človek zvlekel k sebi in me pogledal z nasmehom. Vprašala sem ga, zakaj me je odvlekel, če me sploh ne pozna. Rekel je, da pozna mojo sestro in ve, kaj se je zgodilo. Ponudil mi je pot domov, če nočem biti z njimi. Seveda sem sprejela in naslednji dan sem bila že spet pred gradom. A ko sem vstopila, nisem našla ne očeta ne Isabel. Ko je prišel nek človek mimo, sem ga vprašala, kje sta in rekel je, da me iščejo. Za tem je stekel ven in zatrobil v rog. Povedal mi je, da je dala moja sestra ukaz, naj to naredijo, če se vrnem. Čez nekaj časa sta prišla oče in Isabel. Bila sem tako srečna, pa čeprav sem jih videla približno en teden nazaj. Objela sem ju, ker sem bila spet z njima. Šele zdaj sem ugotovila, kako rada ju imam. A kako dolgo bomo na varnem? Kako dolgo nas bodo roparji iskali? Po dolgem pogovoru smo sklenili, da bosta kraljici dve. Kraljica bom postala še jaz, saj si nihče ne upa odpeljati kraljice. A ravno na dan kronanja se je zgodilo isto kot nazadnje. Roparji so vdrli v dvorano in spet grozili. A tokrat ni oče nič nasprotoval. Ni hotel še enkrat izgubiti hčerke, zato je sprejel odločitev. Naju so res pustili, a ubili njega. V dvorani je bila tišina. Nihče ni vedel, kaj naj reče. Zaradi tega smo kronanje prestavili na naslednji dan. Takrat jih končno ni bilo. Zaradi tega sem bila zelo vesela. Le koga bi vzeli, če bi spet prišli. A ravno ko mi je nekdo posadil krono na glavo, sem ugotovila, da nekaj ni prav. Pogledala sem tistega človeka in videla očeta! Ampak, kako? Saj je bil vendar mrtev. Namignil mi je, naj molčim in sem. Po koncu kronanja me je potegnil nekam na samo. Razložil mi je, da prejšnji dan tisto ni bil on, vendar ga je nadomestil nek drug človek. Bila sem zelo vesela. A rekel mi je, da tega ne smem povedati nikomur, da tega ne izvedo oni. Prikimala sem in vprašala, če lahko povem vsaj Isabel. Rekel je, da ne, ker je še vedno prijateljica z njimi.

Zdaj sem se spomnila še nečesa. Ko smo potovali v Ameriko, so na nekem območju v železni ptici začeli izginjati ljudje. Izginilo jih je sigurno okoli deset, če ne še več. Vprašala sem Isabel, če ve kaj o tem in mi je pripovedovala o Bermudskem trikotniku. To je območje v obliki trikotnika, kjer izginjajo ladje, letala, ljudje, živali itd. Želela sem iti tja. Isabel mi je povedala, da je to zelo nevarno, saj lahko izgineva tudi midve. Tega sem se zavedala, a me je vseeno zelo mikalo. Prepričala sem jo in šli sva. Zdaj nisva šli spet na tisto ptico, temveč na ladjo. Ko sva prišli do tja, sem hodila okrog po ladji, a ko sem prišla nazaj, Isabel ni bilo več. Preiskala sem celo ladjo, a je ni bilo. Skočila sem v vodo, saj se mi je zdelo, da bi znala biti tam. Ni je bilo. Videla sem ljudi, ki sem jih že prej, a se nisem mogla spomniti kje. Nato sem videla zapestnico, za katero sem vedela, da je bila Isabelina. Čez nekaj časa sem obupala in šla nazaj na ladjo. Nisem je več mogla iskati, zato sem šla nazaj v Egipt. Ko sem prišla, nisem vedela, komu povedati, zato sem iskala očeta. Ko sem ga našla, sem mu povedala, kaj se je zgodilo in šla sva nazaj tja, da bi jo poiskala. Iskala sva jo do večera, a nje ni bilo nikjer. Prespala sva na ladji, da bi jo zjutraj iskala dalje. Sredi noči sem se zbudila in videla nekoga hoditi po ladji. Vedela sem, da ni oče, saj je bil manjši. Šla sem pogledat in videla Isabel. Bila je na palubi. Naslanjala se je na ograjo in strmela v morje. Stopila sem do nje. Želela sem jo vprašati, kje je bila, a je že izginila v nebo. Zdaj sem šele ugotovila. To je bil njen duh. Očitno je umrla, njen duh pa hodi po ladji. Zjutraj sem to povedala očetu, ki pa mi ni verjel. Poskušala sem ga prepričati, a zaman. Zato sem mu rekla, naj bo ponoči buden in mogoče jo bo videl. In res mi je naslednje jutro verjel. Nisva vedela, kaj naj storiva ali kako naj ljudem poveva, da je kraljica mrtva. Napisala sva listek. Na njem je pisalo, naj se Isabel ob polnoči prikaže na palubi, tam, kjer sem jo videla zadnjič. Bila je tam in spraševala sva jo. Odgovarjala je in celo zdelo se mi je, da je še vedno malo človeka v njej. A kmalu je spet izginila in zjutraj sva se odpravila domov. Ko sva prišla, sem morala vsem povedati za Isabel. Bili so pretreseni.

A leta so minevala in ljudje so jo sčasoma pozabili. A jaz je nisem. Zdelo se mi je, da sem jaz kriva za to, ker sem jo pustila tam samo. Če ne bi odšla, bi mogoče videla, kaj se ji je zgodilo. Mogoče celo ne bi izginila. A za to je bilo zdaj prepozno. Morala sem se osredotočati na druge stvari, ki jih ima kraljica. A dolgo za tem, ko je Isabel izginila, sem v daljavi videla postavo, ki postopa po pesku. Takoj sem vedela, da je bila to ona. Če bi se to zgodilo navadnemu človeku, bi bil presenečen, a meni se je zgodilo že toliko, da to ni več čudno. Včasih se mi zdi, da jo slišim, kako mi šepeta. Še zdaj hodim v njeno sobo in upam, da jo bom nekega dne našla tam. A je nikoli ne. A ravno, ko je moje življenje začelo postajati normalno, je prišla pred vrata Isabel. Bila sem vesela, a hkrati sem upala, da ne bo spet izginila. Minilo je leto, odkar je bila pri nas, pa ni izginila. Minilo je pet let in še je bila tu. Čez deset let mi je oče pustil, da ji povem zanj. A ko sem ji povedala, je dobila tisti svoj zloben nasmešek, ki nikoli ni pomenil nič dobrega. Čez nekaj časa sem ugotovila, kaj je storila. Spet so prišli tisti ljudje, ki naj bi ubili očeta. Tokrat so ga res. Isabel jim je pokazala, kje je in ubili so ga. Takrat sem bila tako jezna in žalostna hkrati, da sem si zaželela, da bi spet izginila na morju. A sem kmalu opustila to misel, saj nisem želela izgubiti še enega sorodnika. Ljudem nisem povedala za Isabel, saj sem bila še vedno jezna nanjo. Vsak dan sem gledala v daljavo, če bom videla očeta, kot sem Isabel. A njega ni bilo.  Z leti ga nisem pozabila. Z Isabel še vedno nisem spregovorila niti besede. Zdaj sem bila kraljica samo jaz in to mi je bilo bolj všeč kot prej, saj sem zdaj lahko naredila, kar sem hotela, prej pa se je morala strinjati tudi ona. Nihče več se ni spominjal očeta. Če sem komu rekla kaj o njem, ni vedel o kom govorim. To me je razžalostilo. Za moj trideseti rojstni dan pa sem dobila najboljše darilo. Vse življenje sem si želela psa in zdaj mi ga je Isabel podarila. Bila sem zelo vesela. Od takrat naprej govoriva in se spet dobro razumeva. To mi je všeč, saj prej nisem mogla nikomur povedati ničesar.

 

Zdaj sem veliko bolj srečna, kot sem bila včasih. Že res, da nimam ne mame, ne očeta, a imam najboljšo sestro na svetu. Tako zanimivo življenje doživi malo ljudi, a upam, da bo tvoje še boljše.