Glasovalna številka: PR126

Nadia Medić

RDEČI BALON

OŠ Tončke Čeč Trbovlje

 

V  mestu Nica v Franciji živi deklica Eni s svojo mamo Sofijo. Eni je stara trinajst let. Njen oče je bil vojak in se je dolgo uril in pripravljal za vojno. V vojni so Eninega očeta ustrelil v srce. To je Eni pri šestih letih zelo spremenilo življenje. Njene ocene so se spremenile, začela se je pogovarjati sama s sabo in  ko sta bili z mamo na sprehodu, je Eni mahala drevesu, kot da bi nekdo neviden stal zraven njega. Vsak dan je bilo huje. Kdaj pa kdaj je celo, preden se je odpravila spat, objela mamo in nato zrak, kot da bi objemala osebo, ki je nihče ne more videti. Mamo je začelo skrbeti, saj je Eni svojo bolečino zapirala vase in nikomur ni hotela priznati, kaj jo je mučilo.

Mama se odloči in kmalu za tem, ko se stanje poslabša, pokliče psihiatra, v upanju, da Eni pove, kaj jo muči. Ob enih popoldne nekdo pozvoni pri vratih. Eni jih počasi odpre in pred sabo zagleda visoko gospo z veliko črno torbico in rjavim plaščem na sebi. Gospa jo vljudno pozdravi in jo vpraša, če je ona Eni. Eni se ustraši in se zapodi v svojo sobo ter z vso močjo zaloputne vrata. Iz kopalnice priteče Enina mama in gospe odpre vrata in se začne opravičevati. Gospa ji pove, da se ji je to že večkrat zgodilo, nato pa jo Sofija povabi v hišo. Sofija in gospa se predstavita, nato se začneta pogovarjati o Eninih problemih. Sofija ji razloži vse probleme in nesrečo z očetom. Nato mama pokliče Eni, da se pogovorita z gospo. Eni počasi prikoraka pred mamo in nepričakovano gostjo, mama predstavi gospo in Eni se ji opraviči, ker je tako nevljudno zaloputnila z vrati pred njenim nosom. Gospa ji pove, da je tu zato, da se malo pogovorita. Eni jo začudeno pogleda, nato  pa ji reče, naj ji sledi. Gospe so se dlačice na roki postavile pokonci. Začela je slediti Eni. Hodili sta po gozdu, ki je bil poleg njene hiše, nato pa sta prispeli na pokopališče, ki je bilo nedaleč od hiše. Gospa se je začela tresti od strahu, a nato Eni s prstom pokaže na dve gugalnici privezani na veliko vejo drevesa. Eni se usede na eno od dveh gugalnic. Gospa je vprašala Eni, kaj je to mesto in Eni ji odgovori, da vsak večer pride na to mesto in se trikrat zaziblje in nato se prikaže rdeči balon. Gospa jo je spet vprašala, kaj se nato zgodi. Odgovorila ji je, da se pojavi njen oče. Gospa je otrpnila in skoraj omedlela od strahu. Eni se je trikrat zazibala in res se je pojavil rdeči balon. Gospa jo je vprašala, kaj vidi. Ogovorila je, da vidi dva visoka moška, ki sedita poleg drevesa. Gospa jo je prosila, naj ju opiše. Eni je rekla, da je eden izmed moških njen oče, drugega pa ni poznala, le videla je, da je nosil črn plašč in črn klobuk. Prevladala je smrtna tišina, Eni je naenkrat poskočila z gugalnice in pokleknila na kolena. Gospa je prihitela do nje in jo objela. Vprašala jo je, kaj je narobe. Eni je rekla, da je tista druga oseba, ki je sedela poleg njenega očeta v bistvu gospod, ki je v vojni ubil njenega očeta. Gospa jo je prosila, naj vpraša gospoda, ki je ubil njenega očeta, kaj hoče od njiju in zakaj je tam. Eni je po parih trenutkih otrpnila in nehala mežikati, njen obraz je postal bled in nato je zgrabila gospo za roko in jo začela vleči. Gospa je samo sledila Eni toliko časa, dokler nista prispeli v hišo in zaklenili vsa vrata. Sofija je pritekla do Eni in gospe. Gospa ji je razložila, kaj se je zgodilo. Sofija je otrpnila in od strahu se je v Sofijinih žilah skoraj zaustavila kri. Gospa je še enkrat vprašala Eni, kaj ji je odgovoril gospod. Odgovorila je, da ji je rekel, da želi poškodovati Enino mamo Sofijo, Eni in gospo. Od tega trenutka so njihovi koraki bili zelo počasni, namreč bale so se, da bo kakšen korak naredil veliko škodo. Počasi so prikorakale do kuhinje, kjer so se usedle na stole poleg kuhinjske mize. Vse so bile šokirane od nepredvidljive novice. Mama je iz hladilnika vzela sok, da bi si ga nalila v kozarec. V omari, ki je bila poleg hladilnika, so bili postavljeni kozarci. V tistem hipu, ko je hotela položiti plastenko s sokom na mizo, je nekdo odprl vrata omare s kozarci. Obrnila se je in zagledala odprto omaro. Začudila se je in jo zaprla, ko se je spet obrnila, da bi tokrat položila kozarec na mizo, na stolih, kjer sta sedeli, ni bilo videti ne Eni ne gospe. Zapodila se je v dnevno sobo, ampak tam ni bilo slišati ne duha ne sluha. Kar naenkrat so se slišali glasovi iz mračne kleti. Sofija je počasi odpirala vrata kleti, ko so se počasi odpirala škripajoča vrata, ni bilo več slišati krikov na pomoč. Ko je dokončno odprla vrata, je na koncu stopnic zagledala svojo hčerko Eni. Zapodila se je do nje in se par stopnic pred njo ustavila in jo počasi poskušala objeti. Ko jo je poskušala objeti, je na koncu padla skozi Enino telo, kot bi bila zrak ali duh. Padla je na tla in pred sabo na steni v kleti zraven omare zagledala majhno sporočilo, na katerem je pisalo: »Lahko sem v katerem koli telesu, uničiš me lahko, le če zabodeš telo, v katerem sem ali da prebereš moje ime!« Sofija je takoj zgrabila prvo stvar, ki jo je našla v omari, to je bil majhen izvijač. Ravno v tistem trenutku se je v kotu pojavil rdeči balon. Sofija se je ustavila, odložila je izvijač in le otrpnila. Balon je počil in za njim se je pojavil njen mož, naredil je en korak bližje k njej in ji podal svojo roko, rekel je: »Pridi z mano!«  Sofija je ostala v šoku, hodila je počasi do njega, korak za korakom, dokler ni prišla tako blizu, da ga je lahko prijela za roko. V tistem trenutku, ko ga je prijela, je bilo pred njenimi očmi vse belo in čez nekaj trenutkov se je pojavila v tistem času, ko ga je z Eni zadnjič videla.

Takrat je bila Eni stara šest let in pred svojimi očmi je znova doživela tisti trenutek, ko ga je objela. Eni je držala za roko in skupaj sta čakali, da ga pospremita in se poslovita. Spomnila se je, da mu je takrat, preden se je odpravil v vojno, izpovedala svojo ljubezen, kot da bi vedela, da bo umrl. Zadnje, česar se je še spominjala, je bilo to, da se je Eni objela z očetom in tako ostala par sekund, dokler se mu ni res mudilo, zadnje, kar je še rekel, je bilo, da je ključ v njegovih starih čevljih. Eni je začela jokati, ker ni želela, da bi očka odšel. Mama Sofija jo je objela. To je bilo zadnje, česar se je spominjala, potem se je spet pred njenimi očmi pojavila bela barva. Ko je spet odprla oči, ni več videla tistega prizora, temveč Eni, ki leži z njo v spalnici. Za hip je pomislila, da so vse bile le sanje, ampak se je začela spraševati, ali je to sploh mogoče. Spet je odšla v klet in takrat na steni ni bilo več tistega sporočilca in v mračnem kotu ni bilo rdečega počenega balona, kozarca in soka, ki si ga je želela natočiti, ni bilo več v kuhinji in omara s kozarci je bila zaprta, gospe ni bilo več, bila je le Eni, ki je ležala v spalnici.

Sofija je hitro prebudila Eni in ji rekla, naj spakira vsa svoja oblačila, saj se bosta preselili k babici. Eni je takoj naredila to, kar ji je mama naročila, med tem časom pa je tudi mama pakirala svoje stvari. Ko sta se že hoteli odpraviti, je Sofija močno povlekla za vrata, niso se odprla, ugotovila je, da so zaklenjena. Spet je pomislila, da je bilo tisto, kar se je zgodilo v kleti, resnično. Nista mogli nikamor, saj je ključ ostal pri babici in drugega je oče pustil nekje v hiši.

Čez nekaj trenutkov se je spomnila, da je oče, preden se je odpravil v vojno, rekel, da je ključ pustil v njegovih starih čevljih v omari z obutvijo. Hitro je šla in odprla omaro, poskušala najti njegove stare čevlje. Ko jih je končno našla, je roko hitro položila v enega izmed čevljev in tisto, kar je izvlekla, niso bili ključi, temveč listek z majhnim sporočilcem, na katerem je pisalo: »KMALU TI BO VSE JASNO!« Sofija si ga je dolgo ogledovala, nato pa je hotela čim prej priti do svoje mame in zato je roko dala še v drugi čevelj in našla ključ stanovanja. Hitro je odprla vrata, da bi prišla do svojega avtomobila. Vse kovčke je dala v prtljažnik, ostalo pa je imela pri sebi. Prižigala je avto, a ji ga ni uspelo prižgati, nato je pred njen avtomobil priletel rdeči balon. Eni je začela jokati. Pred avtom se je pokazal oče, mama je v tistem trenutku uspela prižgati avto in hitro zdrveti na cesto. Obe sta si oddahnili in počasi nadaljevali svojo pot. Vozili sta se zelo dolgo, dokler nista prišli pred babičino hišo, kjer ju je že nestrpno čakala babica. Parkirali sta in vzeli stvari iz avta, nato pa se zapodili do babice in jo močno objeli. Babica ju je povabila v hišo, Eni se je najprej odpravila v kopalnico, Sofija pa je babico prosila, naj se malo pogovorita ob skodelici kave. Skuhala jo je v hipu in jo prinesla v dnevno sobo. Sofija se ji je najprej zahvalila, ker jo je sprejela v svoj dom, nato pa ji je začela razlagati o svojih problemi. Babica je že na začetku otrpnila ob poslušanju zgodbe. Nato pa je babica pomislila, da je utrujena od poti, pa je rekla Sofiji, naj se odpravi spat. Sofija se je odpravila po stopnicah v svojo staro sobo iz otroštva in se usedla na posteljo. Nad posteljo je visela slika, na kateri so bili Sofija, njen mož, njena mama, njen oče, ki je umrl v vojni na isti dan kot Sofijin mož. Sofija še ni hotela spati, čeprav je bilo pozno in Eni je že spala, ampak ona je hotela še malo raziskovati, zato je vzela knjigo in začela pisati vse, kar se ji je zgodilo. Dolgo je pisala in v trenutku, preden je Sofija zaspala, je njeno črno pisalo začelo pisati rdeče. Pisala je, ko je spala, in sanjala je, da pred njo stoji mož in da se odpravlja v Enino sobo, kjer sta bila tudi Enina babica in dedek. Sto stvari, ki so se zgodile v teh parih dnevih, je šlo hitro skozi njeno glavo, na koncu pa se je pojavila črna senca.

Sofija je odprla oči in spet pogledala v sliko, ki je visela nad posteljo, nato pa v svoj zvezek, tam notri so pisale črke K-A-J-C. Dolgo si jih je ogledovala in skušala ugotoviti, kaj pomenijo. Iskala je po vseh spletnih straneh, a nič, bila je razočarana in obupana, na koncu se je od utrujenosti odpravila spat. V hipu jo je zmanjkalo, sanjala je iste sanje o možu, o tistem dnevu, ko sta se poslovila in ko je Eni zadnjič videla svojega očeta. Zazvonila je budilka in Sofija se je počutila, kot da bi spala pet minut. Najprej je odšla do svoje hčerke in jo prebudila. Nato pa se je oblekla in pripravila zajtrk. Morala je zgodaj vstati, da bi se odpravila v trgovino in nato do svoje najboljše prijateljice. Ko je naredila zajtrk, se je zbudila še Sofijina mama. Morala je čuvati Eni, ko Sofije ne bo doma. Sofija se je odpravila v avto in ga poskusila prižgati. Ni ji uspelo in zato je začela paničariti in biti živčna. Spet se je pred avtom pojavil rdeči balon. Avto vseeno ni prižgal, hotela je hitro steči v hišo, ampak ko je hotela odpreti vrata, so bila zaklenjena. Pogledala je v ogledalo in na zadnjih sedežih zagledala svojega očeta, začela je kričati, ampak oseba oziroma duh, ki je sedel na zadnjih sedežih, se ni niti malo premaknil. Sofiji je z roko uspelo razbiti steklo in hitro je stekla ven in se zapodila do mamine hiše. Hitro je prišla do kuhinje, kjer naj bi jedli Eni in Sofijina mama. Ampak tam ju spet ni bilo, Sofija je začela na glas kričati in klicati njuni imeni. Hotela je mamo poklicati po telefonu, ko je dobila čudno sporočilo:

»Rad sem te imel                                                                                                                                                                                                                        

in te še vedno imam,

čeprav to povedati ti ne znam,

a tvoje hčerke ti ne dam.

Če jo hočeš dobiti, se moraš za njo potruditi.

Hitro se obleči

in na skrivno mesto prileti.

Tvoja mama in gospa sta v kleti                

in gledata v tisti rdeči balon sveti.«

 

Takoj je razumela to pesem in hitro stekla do kleti in našla mamo in gospo, ki sta bili zavezani na stol, obrnjeni sta bili proti temnem kotu, kjer je lebdel rdeči balon. Hitro ju je odvezala in nato so v enem koraku bile že na koncu kleti, zaprle so vrata in nato je Sofija pogledala skozi luknjo ključavnice, da bi videla, če je kdo na koncu stopnic, namesto tega je na drugi strani videla oko. Hitro je zakričala in nato so hotele steči iz hiše, a so bila vrata zaklenjena. Začele so vleči in porivati vrata, a nič, bila so še vedno zaklenjena. Vse so začele kričati in strmeti v vrata. Bile so pri miru, ko se je gospa spomnila, da niso zaklenile kleti, hitro je vzela ključ in jih zaprla, šele od takrat naprej so se počutile malo bolj varne. Usedle so se pred vrata in bile čisto tiho, dokler Sofija ni vprašala gospe, kje je bila ves ta čas.

Začela je pripovedovati svojo zgodbo. Pripovedovati je začela od trenutka, ko sta Eni in gospa sedeli za kuhinjsko mizo in si je Sofija hotela natočiti sok. Rekla je, da se omara s kozarci ni sama odprla, ampak je, ko se je Sofija obrnila, stal za njo moški v črnem. Ko pa jo je hotela zapreti, sta se z njeno mamo kar naenkrat znašli v kleti. Nista vedeli, kaj se dogaja, ko sta se spomnili človeka v črnem. Sedeli sta v drugem kotu nasproti rdečega balona. Ko sta slišali korake, sta se začeli dreti na pomoč, a ju zaradi nekega razloga Sofija ni mogla slišati. Kričali sta in se hoteli premikati, a se nista mogli, kot da bi pred njima bilo nekakšno zaščitno polje.

Potem, ko se je Sofija vrnila po stopnišču nazaj, sta videli človeka v črnem, ki je kar naenkrat izginil, ko je Eni rekla, da je šel skozi steno. Začela se je čuditi, dokler ni nekdo začel hoditi proti njima, slišala je Eni, ko je rekla očka. Šele takrat je dojela, da je to njen oče. Takrat je spet poskusila iti čez polje in uspelo ji je, Enin očka pa je izginil skozi steno. Eni je prijela za roko in prihiteli sta do stene, poskusili sta najti mesto, skozi katerega sta odšla Enin oče in moški v črnem. Iskali sta ga mogoče eno uro, ko je Eni odnehala in se naslonila na steno. Takrat so se odprla skrivna vrata, za vrati je bila še majhna steza in na koncu steze so bila tri vrata. Za prvimi vrati je bila voda, za drugimi ogenj in za tretjimi prepad. Zelo dolgo sta razmišljali, skozi katera vrata naj gresta, ko se je Eni spomnila, da lahko z vodo pogasita ogenj. Takoj je bila za in spravili sta se na delo.

Uspelo jima je … V trenutku, ko je prišla do dela, ko bi morala povedati, kaj se je zgodilo, ko je stopila skozi vrata, je kar utihnila in ni hotela nadaljevati. Spomnila se je, kje je ključ, stekla je v klet in se vrnila s ključem. Sofija jo je vprašala, kako ga je dobila, odgovorila je, da se je spomnila, kako ji je padel, ko je šla v klet.

Hitro so odprle vrata in odšle do avta. Niso vedele, kje je Eni, poskušale so razumeti sporočilo neznanca. Ko se je gospa spomnila pokopališča. Hitro so odšle do pokopališča, videle so Eni in človeka zraven nje, ki sta stala poleg groba Sofijinega moža. Sofija je stekla do Eni, še prej pa  naročila gospe in mami, naj ostaneta v avtu, da bosta varni.

Stala je pred Eni. Vprašala je moškega v črnem, kdo je in kaj hoče, odgovoril je, da sama ve, kaj je rešitev uganke. Vprašal jo je še, če ve njegovo ime. V tistem trenutku se je spomnila na črke, ki jih je napisala na list papirja, ko je spala. Ugotovila je njegovo ime. »JACK!« je rekla. Duh oziroma človek v črnem se je spremenil v njenega očeta in rekel: »Hvala, ker si me osvobodila.« Izginil je in se od takrat naprej nikoli več pojavil.

Odpravile so se domov in se zahvalile gospe. Preden je tudi ona odšla domov, se je zahvalila za avanturo in rekla je, da je Eni prav nekaj posebnega. Eni, Sofija in babi so se preselile v drugo mesto in nadaljevale svoje življenje.