Glasovalna številka: PR127

Staša Prelogar

SAMO POL ČLOVEKA

OŠ Tončke Čeč Trbovlje

 

poglavje:  VAMPIR

Moje ime je Adele (v francoščini to pomeni zelena luč).  In ja, po naslovu lahko sklepate, da sem človek, ampak ne v celoti. Sem pol človek in pol vampir. Vem, da se sliši grozljivo, a zaenkrat še niti ni.

Moja mama Simone je človek. Moj oče, ki ga nikoli nisem poznala, pa ne. Bil je vampir. – Ampak tu se zaplete. Moj oče je bil človek, ki je imel dokaze, da vampirji obstajajo. Iz Pariza je odšel v Italijo, kjer je živela njegova sestra in tudi moja mama. Tam naj bi bil ugriznjen (ali nekaj podobnega?). Tu zgodba ni čisto jasna … No, z mojo mamo Simone sta se spoznala že prej. Edino njej je zaupal svojo skrivnost o nečloveški podobi.

Po nekem času sta našla zdravilo, ki naj bi pomagalo ljudem okuženim z vampirskim virusom. Vendar pa je prišlo do težave, saj nista vedela, v kakšni meri je ugriz vplival na očeta. No,  naredila sta ogabno mešanico in tudi trdila, da je delovala. Vampirskih znakov ni bilo več vidnih, pa tudi čudna mešanica se je spremenila v dim in smrdeče mehurčke, kot se je morala.

Čez par let, ko je moja mama povila dojenčka (mene), je v hipu ven iz očeta prišla čudna vampirska stran ter nenavadna energija. Tu se zgodba spet zaplete in vse postane megleno in nejasno. Mama se me je odločila zavarovati! Zato sva se dolga leta podili in skrivali v sencah Italije. Ko sva zaslužili dovolj, pa se je zgodilo …

 

poglavje: SELITEV

Sploh nisem mogla verjeti,  kaj slišim. Mama je rekla, da greva nazaj v Pariz. No, prijateljev tako nisem imela, doma pa tekoče govorim francosko. »Prav,« sem pomislila. Vedela sem, da nimam nobene izbire, pa še bolj varni bova. Tako sva se preselili v majhno hiško, samotno, stran od drugih naselij in ljudi, stran od reke Sene in Eifflovega stolpa.

Urejala sem si sobo, svojo posteljo, pisalno mizo, drog za visenje, prostor za netopirje, velike dolge in težke zavese, svoje knjižne police in prostor za svoje rastline. Skrivno sem hotela nekje narediti prostor za laboratorijske poskuse in eksperimente, ki jih mami ne dovoli ravno. Hmmm? V kleti! Ne, če me tam mami zasači, me bo zadolžila za čiščenje pajčevin. Tega ne maram … Lahko pa podstrešje! Mama ne hodi tja, ker so tam shranjene očetove stvari. Pravi, da se tako spodobi … Poleg tega se mami nerada sklanja in samo enkrat na leto pospravi in obriše ta prostor. Velikokrat kar mene zadolži za to. Res ga ne mara in ravno zato bo to pravi prostor za ustvarjanje in celo raziščem lahko tiste meglene dele v očetovi zgodbi. U, pa še kakšne sladkarije lahko skrijem tam! Lotila sem se dela …

 

poglavje: DNEVNIK

V ljubkem kotu, kjer je stala očetova slika, uokvirjena v zlati okvir, na katerem je bilo polno vdolbin in zarez, ki so tvorile vzorce, je bilo popolno mesto. Pod sliko je bil kup škatel. Bilo je par kartonastih, na vrhu pa ena majhna, ki je prej nisem opazila. Karton je bil rahlo vijoličast in ovit je bil v malo strgano žametno pentljo. Previdno sem odmaknila škatle stran in postavila svoje stvari. Ena od škatel je padla. Njen bel žametni trak se je strgal. Iz nje so se nato usuli listi in zvezki. Še preden sem jih lahko bolje pogledala, je mama pridrvela k stopnicam. Začela je spraševati, če je vse v redu, ker je slišala ropot. Rekla sem, da je samo par mojih knjig padlo s polic in da je vse prav.

Nato sem se vrnila na podstrešje in pospravila že skoraj vse zvezke, ko sem naletela na zadnjega. Vsi so bili albumi, a ta je bil rahlo vijoličaste barve z belo žametno pentljo kot škatla. Zanimivo je bilo tudi to, da je bil zvezek zaklenjen z zlato ključavnico. To gotovo pomeni, da je notri nekaj pomembnega in posebnega. Pospravila sem svoje poskuse in skrila tudi zvezek. Zanj sem se odločila, da ga bom imenovala kar dnevnik. Nato sem hotela preveriti, če se vseeno da odpreti. Nič se ni zgodilo.

Bila sem razočarana in obupano stresala dnevnik. Ven je naenkrat padla slika, ki se jo je držala sponka. Kdo bi to lahko bil? Na sliki je bila mlada gospa s kratkimi črnimi lasmi, bledim obrazom, velikim nasmehom in bujno odprtimi temnimi očmi. V njej sem videla nekoga znanega, a zraven nje je bil neznan moški s temnimi očmi in lasmi, bledim obrazom in zamišljenostjo vsepovsod. Bila sta si podobna, kot sorodnika. V obeh sem videla in čutila povezanost z nekom znanim. Ogledovala sem si sliko in v ženski začela odkrivati nekoga, za moški lik pa nisem vedela, kam bi ga dala.

Potem pa se je vse v hipu obrnilo. Sliko sem približala, tisti drugi na sliki je bil moj oče … A kdo je zraven? A tega ne bom mogla urediti zdaj. Bil je večer in obe z mamo sva bili utrujeni od postavljanja in pripravljanja novega doma. Pa še danes je sobota,  jutri bo nedelja in kar naenkrat bo tukaj ponedeljek, 1. september. Tako je, šola. Seveda obiska nove šole nisem vesela, sploh pa naj bi imeli zelo stroge učitelje.

Pospravila sem vse in svojim netopirjem prinesla hrano, pajke in ostale žuželke, nekaj deževnikov in svežo vodo. Postavila sem jih izven moje sobe, da se mi ne bi zapletali v lase. Oblekla sem se v pižamo in umila roke. Mama je že spala, zato sem tudi sama legla v svojo posteljo. Vendar nisem takoj zaspala. Razmišljala sem. Naslednje jutro sva se z mamo pripravili za moje novo šolsko leto.

 

poglavje: 1. SEPTEMBER

Prvi šolski dan bo težji kot sem mislila. Budilka, ki sem jo v nedeljo preizkusila, me je vrgla iz postelje in to zares! Pripravila sem si torbo in jo nato potehtala in skoraj padla nazaj. V prejšnji šoli sem se lahko oblekla tako, kot sem želela, zdaj pa moram nositi neudobno uniformo, celo eno za šport. No, je pa res, da izgleda lepo, a vseeno bi lepše izgledala v izbranih oblačilih … To zdaj ni pomembno, ne glede na vse, moram v ŠOLO. Po stopnicah sem se odpravila iz sobe.

Mama je že našla službo, zato sem sama. Na mizi mi je pustila listek … »Vesel prvi šolski dan  MAMI  J« … Nasmehnila sem se, a vedela, da niti približno ne bo tak.

Uredila sem se in skoraj se nisem prepoznala. Po navadi sem nosila strgane kavbojke, zdaj krilo in pajkice. Prej sem nosila navadno majico ali pulover, zdaj pa nekaj, za kar predvidevam, da mi je premajhno, kajti tako se počutim stisnjeno skupaj … Traku za lase sem se hitro navadila, zaradi očal. V večini zdaj očal ne nosim več, ker sem se privadila na svetlobo. Tako nekako … poznate tisti del zgodbe, ko se vampir zaradi sonca spremeni v prah. Jaz ne, le občutljive oči imam. Kot veste, ne nosim več očal, a za vsak slučaj nosim s sabo leče.

Uff … tako je, odprla sem vrata in stopila ven. Potem sem zaklenila vrata in se popraskala po glavi. Res ne morem verjeti, ampak morda pa ne bo tako grozno, sem pomislila, in prijela svojo ogrlico za srečo. Izgledala je majhno, kajti imam jo kot očetovo darilo ob rojstvu. Ima črno vrvico in srebrni obesek v obliki očesa. Na eni strani je oko zaprto in iz njega teče solza, na drugi pa je široko odprto in igrivo. Na notranji strani imam sliko naše družine, cele družine z očetom in mojimi netopirji vmes! Odprla sem obesek in pogledala fotografijo. Nato sem ga zaprla in odšla na pot. Za sabo sem zaprla ograjo in preverila poštni nabiralnik. Potem sem odšla dalje.

S hriba sem hodila dolgo zdolgočaseno pot. Nič nisem mogla reči, ker se nisem imela s kom pogovarjati. Uniforma mi je bila še vedno premajhna in na mojo nesrečo je vse iz nekega bombažnega materiala in zelo srbi. Končno sem prispela do postaje za šolski avtobus.

Začelo me je zebsti, čakala sem in čakala, ko sem videla dve punci priti kar deset minut prepozno za avtobus, ki sta govorili o tem, da vedno zamudi najmanj pet minut. Za ovinkom se je pojavil avtobus. Hitro so se začeli vsi prerivati. Ker tega ne maram, sem bila pač zadnja. To je bilo bolj grozno, kot sem mislila. V Italiji sem bila tako blizu šole in se mi ni bilo treba voziti z avtobusom, tu pa ne. No, vsa mesta na avtobusu so bila čista, razen enega. Tistega, ki je bilo edino prosto in namenjeno zadnjemu, torej meni. Raje sem kar stala in se držala droga. Zakaj? Ta sedež je bil v celoti polepljen z žvečilkami, polit in moker, iz njega pa so gledale vzmeti in tisto penasto polnilo za blazine.

Po nekem krajšem času vožnje smo prispeli do velike bele stavbe, ki je imela točno na sredini velika in težka lesena vrata in stopnišče. Okoli šole je bila visoka in špičasta črna ograja. Pred njo je stala gospa s črnimi lasmi, spetimi v figo, oblečena pa je bila v učiteljsko uniformo. Videla nas je in naenkrat pogledala na svojo uro na zapestju. Odkimala je. Nato je z ogromnim ključem odklenila ograjo. Bili smo dovolj blizu, da sem videla njeno značko. Pisalo je tajnica Brigette S. Avtobus se je počasi začel ustavljati. Brigette je na ploščatem daljincu hitro pritisnila zaporedje pravih tipk, ograja se je počasi in škripajoče odprla. Vsuli smo se iz avtobusa. Ograja se je še vedno odpirala. To je trajalo zelo dolgo in med tem je gospa popravila svoja očala in rinila med nas s svojim dolgim špičastim nosom. Takrat so se vrata odprla, a Brigette je še vedno rinila med nas.

Potem je stopila predme, usločila roke v boke in rekla: »Me veseli! Ti si gotovo Adele. Moje ime je Brigette. Pridi z mano v mojo pisarno …« Takoj me je zmedla. Namreč govorila je tako hitro in v različnih tonih, da je bolj zvenelo kot: »Pff!!? hhžž IN ZZ ___(NE)?___ IN AaIIaIIIIIe ..Birt, Biynt? (Brigette)? Hr. . . AHA hamMoa  pffh…O?.......« Potem me je samo prijela za roko in potegnila za sabo, pri tem pa le mrmrala.

V njeni pisarni je bila neka punca. Tajnica je rekla, da je to »Žnt«. Seveda sem jo spet narobe slišala. Ime ji je bilo Janette. Popeljala me je po šoli in vse razkazala. Ob koncu dneva me je nekaj šokiralo. Vprašala me je, če bi bili prijateljici. Zakaj bi to nekoga šokiralo, kajne? A mene je zelo. Mislim, do zdaj nisem imela nič prijateljev, zato sem se nasmehnila. Tudi sama se je in tako sem malo pomislila in zazdelo se mi je, kot bi bila tudi sama brez prijateljev.

 

poglavje: LILIAN

Na poti domov sva si z Janette izmenjali telefonski številki. Potem pa je mimo prišlo dekle, v kateri sem čutila nesramnost. Imela je visok čop iz svetlih las s prameni in namesto navadne uniforme je nosila prav posebno iz jeansa in francoskih diamantov. Imela je tudi posebno broško in visoke pete, namesto nečesa, kakor je bilo opisano v pravilniku oblačenja (npr. superge). Pa tudi ličil je nosila preveč, sploh za njeno starost, kajti bili sva v enakih razredih, le to da je ona danes prišla samo zato, da vidi vse svoje učitelje, ki jo bodo šolali doma, kar mi je povedala Janette.

Res je ne maram, zakaj? Nadela si je svoja draga sončna očala, ko ni bilo nič sonca. Potem pa še njeno moderno kreatorsko in seveda podpisano torbico obesila na ramo in iz nje potegnila ogromen telefon s kulijem ter psa, tako drobnega, da še čivavi ni bil podoben. Tako se mi je približno zdelo, da je telefon večji od psa. Saj lahko ta ubožec z ogromno pentljo, diamantno ovratnico in škorenjčki sploh diha tam notri, sem spraševala Janette, ki je le skomignila.

Potem je prišla do naju. Sončna očala je potisnila rahlo bolj dol in naju s svojim pogledom premerila od glave do pet in nazaj. Nato je izjavila nekaj neumnega, pri tem pa si popravila sončna očala. Rekla je, naj se brigava zase in odideva, ker njen pes (Linepoof ??) rabi malo zasebnosti. Čudaško sva se spogledali. Nato mu je nataknila na smrček ogromna in njenim identična sončna očala in jeans jakno. Ko mu je snela njegov čeveljček,  je spet pogledala k nama in ponovila: »No, Linepoof (kot ga je poimenovala) rabi zasebnost!«  A midve sva le buljili v njegove uboge šapice. Dejansko je imel nalakirane nohte! Spogledali sva se in komaj gledali. Potem naju je še enkrat tako pogledala in nama predlagala, naj izgineva, pri tem pa naju porinila. Jaz sem se ji na srečo izognila, kajti vajena sem bila nadležnih ljudi. Uboga Janette pa očitno ne. Ubožica je padla v blatno lužo. Pomagala sem ji vstati. »Čudaki,« je zamrmrala. Vprašala sem jo, kako ji je ime. Rekla je, da je »IZJEMNA LILIAN«. Še malo pa bi bruhnila v posmeh. Bolj izjemna tečnoba. Gospodična izjemna je hotela še malo rjoveti, ko je pripeljal ogromen in zelo drag avto. »No, adijo,« je še pripomnila.

Dolgo smo grdo strmele ena v drugo, ko pa se je avto odpeljal za ovinek, sem pogledala Janette, ona pa mene. »Kakšna afna,« je med smehom rekla, jaz pa sem pokimala. Vprašala sem jo, če je njena uniforma v redu, pokimala je in povedala, da so mokre le nogavice in čevlji. Potem je pokazala na blok za ovinkom. »Tam živim, peto nadstropje.« »Jaz pa tam,« sem rekla in pokazala na svoj hrib. Dolgo je z očmi begala sem in tja, potem pa debelo pogledala in vprašala, če prav vidi tisto hiško daleč od tu. Le prikimala sem. Še bolj debelo je pogledala. »No, adijo,« sva ponesreči rekli obe hkrati. Po petnajstih minutah sem peš prispela nekje do polovice poti in se ustavila. Počakala sem in pred mano se je kar naenkrat pojavil avto. Vstopila sem. Tam je sedela moja mama, ki je seveda vprašala nekaj, kar sploh na prvi šolski dan slišiš od vseh staršev: »Kako je bilo v šoli?« Rekla sem, da v redu, seveda. No, doma sem hotela v sobo, a preden sva z mamo vstopili …

 

poglavje: DARILO

Pred tem mi je mama končno razkrila, kdaj je očetov rojstni dan – danes!

Rekla je, da sta z očetom vedno hotela enako … (nisem točno vedela kaj, ampak …). Ko je mama odprla vrata, je ven skočil majhen kužek! Skočil je name in me podrl na tla. Začel je lizati moj obraz, jaz pa sem ga objela. Zelo zelo in zelo sem se zahvalila mami in nato objela tudi njo. Potem sem pogledala na ovratnico malega haskija. »OLI!!! Kako ljubko. Pridi, Oli,« sem ga poklicala. »Bi mu rada dala priboljšek?« me je vprašala mama. Pokimala sem.

Oli je lajal in počasi ter nerodno premikal svoje tačke. Ko je končno prispel, se je vrgel na hrbet in pokazal trebušček. Preverila sem, kaj vse še Oli zna … sedi, lezi, daj taco, kotali se … Vse je opravil! Seveda bolj štorasto, ampak bila sem vesela.

Seveda je bilo zelo neprijetno, ko me je zbudila budilka in očitno sem dobila še malo pasjega razvedrila. Oli je skočil v mojo posteljo in me polizal po obrazu. Ko sem uredila z malim haskijem, sem po stopnicah odšla v jedilnico. Po zajtrku pa še v kopalnico, kjer sem se umila in preoblekla. Na koncu sem se obula,  pograbila torbo in povodec, kar je prebudilo spečega kužka.

Na sprehodu je hodil že bolje, a zanj je bil sprehod že dovolj dolg, že samo kakšna polovica moje poti. Odložila sem ga v varstvu za živali.

Težko se je bilo ločiti od Olija, pa vseeno se je kmalu razveselil družbe. Tako sem prispela z avtobusom spet v šolo in gledala tajnico pred vrati. O, ampak tokrat nisem stala, sedela sem. Prišla sem in videla tajnico, ki spet govori z nekom. Bila je punca, verjetno novinka, a zdaj to ni važno.

 

poglavje: KRI

Prva ura je bila biologija. Nisem mogla verjeti, da bomo delali projekt na temo človeškega telesa. Žrebali smo vsak svojo točno snov – organ. Vlekla sem zadnja in izvlekla ožilje. To pomeni žile in to pomeni žile polne krvi, sladke, sladke krvi, ki je moje telo nima. Ima pa le nek umetni nadomestek, da ne bi nihče posumil. Ostalo v šoli je bilo bolj normalno.

Pri kosilu sta se zgodili dve nori stvari. Prva je bila, da je do mene prišla Janette in povedala, da se seli v Italijo! To pomeni, da je njena mama gotovo tista gospa, ki je kupila našo staro hišo! To je noro. Prva sem jo vprašala po naslovu. Seveda je izgovorila naš stari naslov. Nisem bila ravno presenečena.

Potem sva jedli še zadnjič skupaj, ko sem ugotovila, da sem doma pozabila svoje posebne ploščice. Jem samo te. So doma pripravljene in imajo okus po navadni človeški hrani, le da je v njih poleg človeške hrane še nekakšen nadomestek krvi iz prave krvi in česna. Potem temu dodamo še neke zeli in se dolgo kuha, da potem iz tega dobiš zelo lepljivo in sluzasto mešanico, ki skupaj sprime ostale sestavine, ki so lahko karkoli. Jem jih, da se odvadim piti kri, hkrati pa mi doda nek občutek, da jo imam. Ostala hrana je lahko karkoli, samo česen ne. Če bi ga pojedla,  se ne bi onesvestila kot vsi vampirji,  le trebuh bi me bolel. Jem ga lahko le v tej zmesi.

Kaj naj torej zdaj? Preden bi začela čutiti potrebo po krvi, sem trezno razmišljala. In dosegla znano mnenje, da imamo še dve šolski uri in jaz ob koncu še izbirni predmet, zato bom nekaj ukrenila. Šla sem do učiteljice in rekla, da me boli trebuh. Pustila me je domov.

S sabo sem imela nekaj denarja. Dovolj ga je bilo za dva hitra opravka. Najprej, da plačam taksi, ki me bo odpeljal malo več od polovice poti in ustavil pri trgovini in varstvu živali. Tam poberem Olija in z ostalim denarjem kupim vrečo pasjih piškotov, ki jih ima moj prijateljček najraje in super smrdijo. Preostanek poti grem peš in se zamotim s smradom priboljškov. Doma Olija,  ker je hodil hitro, nagradim s priboljški in božanjem, še prej pa vzamem svojo ploščico in telefon, da to sporočim mami. Ves ta plan sem uredila med čakanjem na taksi in ga v mislih ponovila v taksiju.

 

poglavje: ZAMENJAVA

Ko sem prišla v varstvo psov, nikjer nisem našla Olija. Uslužbenka je rekla, da bi moral biti moj ta. Pokazala je na drugega haskija. Odkimala sem in povedala, kakšen je bil moj. Potem je vprašala, če mislim na Olija. Pokimala sem in gospa je začela klicati nekoga. Medtem sem kupila priboljške, kajti preveč sem mislila na kri.

Čez kako minuto ali dve je v prodajalno vstopil gospod. Zamenjala sva si psa in se poslovila, potem sem tekla domov. Tam se je vse uredilo in dalje sem šla raziskovat o očetu.

 

poglavje: SPET KRI

Čez par dni mi je uspelo odkriti, da sta na sliki oče in njegova sestra. Nato sem morala v šolo, kjer sem predstavila tisto o krvi. V šoli se je pojavila tudi Lilian in rekla, da je v šoli le zato, da izboljša socialne veščine, kar torej pomeni, da bo tu za vedno. Kaj?! Videla sem jo. Nekoga je izsilila, da se ji klanja in piše domače naloge. Nekoga je prisilila, da je njen fotograf in nekoga uporablja, da se nanj lahko usede, ko je sicer treba stati ali pa jo nosi okoli in še več je.

No, bila je ura biologije. Čas za moj govorni nastop. Pred njim sem hotela iti na stranišče in se pomiriti. Prosila sem učiteljico, če grem lahko na stranišče. Ko sem prišla, je bila tam Lilian, ki je začela vpiti, naj grem stran. Rekla sem, da so stranišča namenjena vsem. Nazaj pa je gospodična popolna odgovorila: »No, zdaj sem notri jaz in samo jaz.« Potem je še enkrat zavpila, naj grem stran in me porinila na tla. Bilo mi je dovolj in avtomatično sem hotela uporabiti svoje moči, a nisem. Naenkrat pa so se sprožili moji zobje in ugriznili Lilian, ne da bi hotela. Seveda sem na pol človek, zato Lilian ni postala vampir, le onesvestila se je na tla.

A kaj zdaj, rana se ji bo hitro zacelila, ker je to eden mojih prvih ugrizov in nato sledi tudi bruhanje. A to sem malo zadržala, da bom imela izgovor iti od ure. Ampak nimam moči brisanja spomina. Kaj zdaj? Samo upajmo, da bo moj plan deloval. Z močjo branja in spreminjanja človeškega uma sem v njenih možganih ta spomin zameglila in v oddelek za oči nastavila malo zmešnjavo, tako da ne bo prepričana, kaj je videla. Potem sem z urokom ustvarila kačo. Tako sem se skrila.

Ko se je Lilian zbudila, je videla rano, a spomnila se ni ničesar razen teme in megle. Ko je pogledala proti svojim nogam,  je zagledala kačo. Bila je prepričana, da je ta košček magije tisti, ki je vzrok za ugriz. Nato je stekla ven do učiteljice. Tu sem poskrbela, da izgleda, kot da je kača ugriznila tudi mene in sem vse pobruhala. (No, pobruhala zares.) Medtem pa sem uredila še, da se takoj, ko učiteljica zagleda kačo, ta splazi skozi okno. Ko se je vse odvilo po planu, naju je pregledala šolska sestra in rekla, da je strup očitno ponehal. Šolo so pregledali zaradi kač in za dodatno realnost in morda teden počitnic sem na šoli poskrbela, da so se pojavile še tri kače.

Doma sem začela razmišljati, kje bi se lahko skrival ključ dnevnika. Iskala sem ga in iskala, a ga nisem našla. Bila sem žalostna, zato sem se malo premočno naslonila na steno, tako da se je očetova uokvirjena slika zamaknila. Hotela sem jo poravnati,  a ugotovila sem, da se nekaj skriva za njo. Ven sem potegnila kuverto, iz kuverte pa ključe. Odklenila sem dnevnik. Hitro sem začela brati in ugotovila, da …

 

poglavje: SESTRA DVOJČICA

Imam sestro dvojčico! Vsi megleni in nejasni deli so zdaj razumljivi. Mojega očeta ni nihče ugriznil, ampak je bil okužen s časovnim virusom. Moja sestra je bila tako rojena kot čisti vampir,  jaz pa kot navaden človek. Sestrina magija me je začela spreminjati, zato sta se starša odločila, da oče obdrži mojo sestro, mama pa mene. In če je to res in je oče okužen s časovnim virusom, je moja sestra zdaj le še pepel, oče pa bo kmalu popolni prenašalec. Njegov virus se bo širil hitreje od kuge, kmalu pa bo ves svet okužen. Edina rešitev je je je … … no, tega nisem vedela. »A mama bo,« sem pomislila.

Stekla sem po stopnicah in začela razlagati mami, a seveda me ni poslušala. Mama mi je celo povedala, da je spoznala prijetnega moškega … Tega dejstva nisem mogla sprejeti, a v nevarnosti je bil cel planet Zemlja in morda celo vesolje. A mama ni hotela nehati z nakladanjem, naj pozabim očeta in pomislim na lepo prihodnost. Ampak v prihodnosti sem videla le invazijo zombi vampirjev in vampirskih vesoljcev.

Potem sem dobila idejo. Mamo sem vprašala, kako je ime moji sestri. Pogledala me je in vprašala, kako sem izvedela. Vse sem ji na kratko in jedrnato razložila, ker nisva imeli dovolj časa – samo en teden.

 

poglavje: POTOVANJE

Z mamo sva se tako odločili. Takoj zjutraj odideva. Naslednje jutro sva se spravili v avto. Ko sva prispeli v Italijo, natančneje v Rim, sva vedeli, kam točno morava. Ko sva našli očeta v obupu, naju je objel, vesel, da naju vidi.

Tako smo dolgo iskali in iskali, a nismo našli, se spomnili ali izvedeli česa o portalu v čas nazaj. Imeli smo samo še en dan. Očeta smo zaklenili, da ne bi bil nalezljiv. Preden sva očeta zaklenili, mi je nekaj zašepetal: »Ogrlica…« Mamo sem vprašala, kaj to pomeni, rekla je: »Ja, ja, ogrlica, kje jo imaš, tvojo srečno?« Dala sem ji jo in vanjo je nekaj vstavila. Potem je nekaj zasijalo in odprl se je portal. Nisem mogla verjeti očem. Skočili smo skozi in to je bilo to – svet je bil rešen.

 

poglavje: ZA KONEC

Ja, še vedno sem vampir in človek, a živim z očetom, mamo in sestro, in sicer v Italiji. Redno se videvam s svojo staro prijateljico Janette in hodiva v isto šolo. Obiščemo tudi Pariz. Oče pa je v svojem laboratoriju odkril zelo zanimiv vzorec virusa, ki je bil podoben časovnemu …