Glasovalna številka: PR129

Lin Čarni

DEČEK IZ LJUBLJANE

OŠ Martina Krpana Ljubljana

 

Bil je zelo mrzel dan v Ljubljani. Vse v okolici je bilo prekrito  s snegom. Gledal sem skozi okno moje zelo majhne sobe. Premišljeval sem, kako bi bilo, če bi imel rokavice in bi se zunaj kepal. Ampak za našo družino so bile rokavice velika dragocenost. Moja mama je bila v kuhinji. Rezala je čebulo, ki jo je nedolgo nazaj kupila v trgovini čez cesto.Tja je šla lahko samo enkrat na mesec, da je nakupila zelenjavo in kruh. Če še niste opazili, vam povem, da je bila moja družina zelo revna. Živeli smo v zelo skromnem stanovanju v Ljubljani. Očeta sem videl zelo redko, ker je trdo delal za naše preživetje. Živel sem v družini, kjer si za božič dobil paket čipsa. O drugih stvareh sem samo fantaziral. Odločil sem se, da grem v svoji raztrgani jakni na svež zrak. Zunaj je bilo zelo mrzlo, zeblo me je v noge in obraz. Na tleh sem kar naenkrat opazil kovanec. Bil je poseben, zlat in na njem je pisalo nekaj v čudni pisavi. Odločil sem se, da bom vzel kovanec domov in ga pokazal mami. Prišel sem domov in takoj vprašal mamo, ali ona kaj ve o tem kovancu. »Mogoče je nekomu padel iz žepa,« je rekla. Nisem verjel mami, ker kovanec ni zgledal kot današnji kovanec. Mogoče ni pogledala dobro in je mislila, da je samo malo denarja, ki je padel iz žepa neke osebe. Ampak jaz sem vedel, da to ni navaden kovanec, zato sem šel ven na mesto, kjer sem našel kovanec. Bila je temna ulica brez življenja. Gledal sem okoli ulice za več kovancev za vsak slučaj. In res sem našel pe enakih kovancev, zakopanih v sneg. Vzel sem jih v roke in jih pobliže pogledal. Pisave na kovancu nisem mogel prebrati, ker je bilo temno.  Ni zgledala kot katera koli pisava, ki sem jo jaz kdaj videl. Zdaj sem imel šest kovancev v žepu svoje raztrgane volnene jakne. Vzel sem kovance domov, ker je bila že tema in bil sem utrujen. Zjutraj sem vstal ob šestih zjutraj in takoj odšel v šolo. Ves čas sem v šoli razmišljal o kovancih, ki sem jih pustil doma v jakni. Ko sem prišel domov, sem takoj pogledal v jakno, če je mama vzela kakšen kovanec ali dva za denar. Ampak vsi kovanci so bili še vedno tam. Vzel sem jih iz jakne, da bi jih še enkrat pogledal. Mislim, da sem za to porabil vsaj trideset minut. Čez nekaj časa sem se odločil, da grem po mestu gledat sneg in malo hodit po trgovinah. To delam vsak dan, ker nimam kaj drugega delati doma in mama mi zaupa, da lahko hodim sam zunaj. Saj sem že star dvanajst let. Šel sem v trgovino za stare predmete in vprašal prodajalca za kovance, če kaj ve o starih kovancih, ki sem jih imel. Ko je videl kovance, me je vprašal: »Kako si jih našel?!« Prodajalcu sem povedal, da sem kovance našel v ulici na tleh. »Ti kovanci so bili uporabni 200 let nazaj,« je rekel prodajalec. »Če se vrneš nazaj s svojo mamo, ti lahko dam veliko denarja.«  Hitro sem odšel in ko sem prišel domov, sem zakričal: »Mami, pridi hitro z mano!«. Mama mi je sledila v trgovino. »Se pravi šest starih kovancev izpred 200 let,« je rekel prodajalec, »danes vam lahko dam 15.000 evrov.« Videl sem, kako se je mami zvrtelo v glavi, ko je slišala o denarju. »Takoj bova vzela,« je rekla mama. In res sva v vrečki domov odnesla 15.000 evrov in mama mi je rekla: »Zdaj ne bova več revna.« Od takrat naprej sva si privoščila več stvari in mama je dobila zelo dobro službo. Nikoli ne bom pozabil tistih kovancev na ulici.