Glasovalna številka: P107

Erazem Jaša Šretl

ŽAN VERJAME V BOŽIČKA

OŠ Loče

 

Živel je fant po imenu Žan, ki je verjel v Božička. Drugi so se mu smejali, ker so mislili, da Božiček ne obstaja. Žan je imel tudi psa po imenu Reks. S psom Reksom sta odšla na sprehod v gozd. V gozdu sta srečala prijateljico Niko. Nika je imela tudi psa. Nikinemu psu je bilo ime Piki. Nika je vprašala Žana: »Kaj si si zaželel za božič?« Odgovoril ji je: »Za enkrat še nič.« »No, ker jaz sem si zaželela hiško za punčke,« Žal pa je odgovoril: »Super,« in še vprašal: »Nika, zakaj misliš, da se mi vsi smejijo, če verjamem v Božička?« Odgovorila mu je, da mogoče zato, ker mislijo, da Božiček ne obstaja. »Ne skrbi,« je rekla Nika »jaz ti verjamem«. Žan jo je vprašal, če bi šla na Božičkov breg. Rekla je: »Ja, seveda, od nekdaj sem si želela iti tja.« Odvrnil ji je: »Super, potem pa greva.«

Hodila in hodila sta, dokler nista zagledala leteče veverice po imenu Julijan. Vprašala sta ga, če ve kje je Božičkov breg. Odvrnil je: »Če vem? Delal sem tam.« »A res?« je odgovoril Žan in dodal, če jima lahko pokaže, kje se to nahaja. Julijan je privolil, Žan pa je vzkliknil: »Super!« Julijan je rekel, da naj kar gredo. Hodili so in hodili dokler niso zagledali table za Božičkov breg. Vsi trije so vzkliknili: »Jej, Božičkov breg, končno smo prišli!« Ko so prišli, so zagledali bar. Julijan jih je povabil na kakav. Ko so prišli v bar, so zagledali leteče jelene. Jeleni so pozdravili Julijana in rekli: »Kdo sta pa tale dva?« Odvrnil je, da sta to Žan in Nika. Veveriček ju je vprašal, če bi skodelico kakava. Odvrnila sta: »Ja, prosim in hvala.« Julijan je odvrnil, da ni zakaj. Ko sta spila kakav, je prišel Božiček. Božiček je rekel: »Žan in Nika, kakšno presenečenje.« Božiček ju je vprašal, če bi šla na polet. Odvrnila sta: »Ja, prosim.« In Žan je še rekel Božičku: »Hvala ti za vse.« Tudi Božiček se mu je lepo zahvalil in pred poletom vprašal: »Ste pripravljeni?«, »Smo!« so odgovorili. »No, pa gremo.«