Glasovalna številka: P109

Lan Kovačič

MLADI PALEONTOLOGI

OŠ Loče

 

Tretješolci Simon, Matej, Žan in Matic so bili pravi prijatelji, ki so večino časa v šoli in tudi popoldan preživeli skupaj. Bili so delovni, prijazni in radi so priskočili na pomoč. Običajno so se po šoli odšli v park, kjer so se lovili, igrali skrivalnice ali pa so počeli kaj drugega zanimivega. Nekega dne jim ni bilo do običajnih iger in res niso vedeli, kaj bi počeli. Nekaj časa so razmišljali, nato pa se je Žan spomnil in rekel, da bi se igrali paleontologe. Matej je vprašal, kaj je to. Žan je razložil, da so to ljudje, ki proučujejo starodavna bitja, kot so dinozavri. Vsi so se strinjali. Doma so vzeli orodje ter odšli na bližnji travnik ob gozdu in začeli kopati.

Nekaj časa so kopali in naenkrat opazili nekaj belega. Kopali so in kopali, vendar bele stvari niso mogli odkopati. Še vedno so kopali in nato jim je uspelo. Sprva so mislili, da je to kost kakšne srne, ki jo je zasul zemeljski plaz. Ker niso bili prepričani so za pomoč prosili Žanovega očeta, ki je paleontolog. Žanov oče je začuden odgovoril, da je to zob Tiranozavra. Vprašal jih je, kje so ga našli, vendar so bili zelo skrivnostni. Zahvalili so se mu za pomoč. Otroci so se zelo razveselili, da so našli zob tiranozavra, zato so kopali naprej. Tisti dan niso več našli nič druga kot kamenje. Naslednji dan, ko so prišli iz šole so pojedli kosilo in odšli kopat. Spet nič in nič. Ko so že skoraj obupali pa so spet nekaj našli. Izgledalo je kot, da je to glava dinozavra. S pomočjo knjig so ugotovili, da je to pol lobanje dinozavra aliorama ki je bil takrat plen kakšnega večjega dinozavra, saj so na lobanji bili odtisi zob.  Tisti dan so kopali naprej pa nič niso našli. Več dni niso nič več našli. Ko pa so nekega dne, ko se je znočilo, mislili iti domov  se je Matic na nekaj spotaknil in padel. Prijatelji so mu priskočili na pomoč. Menili so, da na tem mestu nekaj mora biti. Da ne bodo pozabili, kje je to, so na tisto mesto postavili palico. Naslednji dan so se vrnili in začeli kopati na označenem mestu. Še isti dan so izkopali lobanjo tiranozavra. Otroci so ugotovili, da je tu verjetno celo okostje tiranozavra. Več dni so hodili tja. Izmišljevali so si zgodbe, kako je bilo tukaj pred davnimi časi. Nikjer nobene hiše, ampak samo gozdovi, travniki in gore. Tukaj so hodili veliki in mali dinozavri: tiranozaver, alioram, alozaver, brahiozaver in drugi. Ob prihodu tiranozavra se je najprej tresla zemlja, ko pa je zarjovel so se vrhovi dreves v njegovi bližini zamajali. Majhni dinozavri so se ob prisotnosti tiranozavra skrili, evplocefala, stegozaver, triceratops in nekateri drugi pa so se lahko uspešno borili z njim. Štirje prijatelji so si zamislili tudi, kako sta se skupaj znašli lobanji aliorama in tiranozavra. Tiranozaver je napadel aliorama, ko pa se je začel hraniti ga je napadel evplocefala in mu v boju zadal smrtni udarec. Po nekaj tednih so spet našli nekaj kosti, takrat so se odločili, da je najbolje, da za vse skupaj povedo Žanovem očetu. Ko so vstopili v muzej so Žanovega očeta pozdravili in mu začeli razlagati o odkritju. Z njimi je odšel na prizorišče najdbe. Fante je prosil, da mu pomagajo zaščititi območje. Že naslednji dan je tam mrgolelo paleontologov, ki so kopali po zemlji in iskali kosti dinozavra. Simon, Matej, Žan in Matic so jim lahko pri delu pomagali. Po dveh tednih so odkopali celo okostje tiranozavra.

Okostje so pripeljali v muzej, kjer so ga razstavili in v ta namen pripravili prireditev. Najpomembnejši gostje so bili Žan, Simon, Matej in Matic. Šef muzeja je otrokom čestital in se jim zahvalil, da so njihovo najdbo predali muzeju. Več dni so mediji poročali o štirih prijateljih, ki so našli okostje tiranozavra. Simon, Matej, Matic in Žan so bili na to zelo ponosni. Sklenili so, da se bodo pustolovščine še nadaljevale.