Glasovalna številka: P113

Lučka Sedmak, Trina Gligorić, Danica Mladenović, Neli Pirman

LILI IN SKRIVNOSTNI OBISKOVALEC

OŠ Martina Krpana Ljubljana

 

Nekoč je ob robu gozda v čudovitem malem gradu živela Lili. Bila je brez staršev, saj je bila vila. A bila je malo posebna vila. Prav nikoli ni za seboj pospravila svojih oblek, čevljev ali igrač. Prav tako se ni marala česati, zato so bili njeni lasje kot veliko ptičje gnezdo-zvozlani in razkuštrani. Jedla je vedno z rokami, umivala pa si jih ni rada. Njeni služabniki so bili izčrpani od dela. Kar naprej so tekali po ogromnih sobah in stopniščih ter iskali njene najljubše nogavičke, majice, tiare ali krilca! Kar naprej so  čistili sledove umazanih in mastnih rok  s pohištva, igrač in sten. In kakšna je bila šele njena čarobna paličica! Lili pa je ves dan ukazovala.

»Hočem novo igračo! Nočem juhe! Zelenjava je bedna, hočem vanilijev puding z jagodnim prelivom! Takoj mi prinesite moje najljubše nogavičke! Nič zato, če so umazane. Hočem jih!« Nekega dne so vsi služabniki preprosto odšli. V vili je ostala sama. Sredi nereda in umazanije.

Sprva ji je bilo vseeno. Ji vsaj nihče ni težil. Čez čas ji je zakrulilo v trebuščku. «Hočem čokoladno torto! Lačna sem! Takoj mi prinesite čarobno paličico!» Zaman je kričala, saj je ni nihče več poslušal. Osamljena in izgubljena v neredu je zajokala. Prav takrat se je zunaj  razdivjala nevihta, spuščala se je noč in na vrata je močno potrkalo. Ker vila ni bila strahopetna, jih je odprla. Pred vrati je stal mlad moški v dolgem črnem plašču. V roki je držal velik črn kovček. Brez povabila je vstopil. Bil je popolnoma moker. In imel je prelepe svetlo turkizne in prijazne oči. Slekel je plašč in odložil klobuk. Nato je počasi odprl svoj velik kovček. V njem so se v mavričnih barvah zasvetili pripomočki za čiščenje. Kakšne čudovite gobice, krpice, metlice in še kaj je imel! Lili je bila očarana.

»Daj mi! Hočem to! »

Tujec jo je pogledal v oči in se zasmejal:

» Pozabila si na čarobne besede!«

Lili je togotno kriknila. Tako nesramno z njo še niso ravnali. A če je hotela imeti vse tisto…

»Prosim!«

In uspela je.

»Zdaj se bova  spopadla s tvojim neredom,« je zašepetal tujec in Lili je bila takoj za stvar. Bilo je res zabavno. Kar nekaj dni sta skupaj urejala grad. Pred njim sta  posadila pisano cvetje. Lili si je končno skrtačila  lase in obiskovalec ji je spletel  čudovito kito ter jo okrasil s cvetjem. Veliko sta se pogovarjala, se smejala, kuhala in postala velika prijatelja. Vsi prostori so nenadoma sijali od čistoče. Zato pa si je morala umivati roke in uporabljati jedilni pribor. Za seboj je skrbno zlagala svoje obleke in ni več tacala po sobah v blatnih čevljih. Skrivnostni tujec jo je ves čas hvalil, Lili pa je uživala, kot še nikoli dotlej.

»Zapuščam te,« je nekega dne dejal mlad gospod in si nadel svoj dolgi plašč in klobuk.

»Toda jaz ne morem več živeti brez tebe! Prosim, ostani! Poroči se z menoj!«

»Vse ob svojem času,« je odgovoril obiskovalec v črnem. Spretno je pritrdil kovček na svojega belega konja in odjezdil v noč. Lili je dolgo jokala.

Kar nekaj časa je že preteklo od takrat in Lili skrbi za čistočo svojega gradu. Postala je prijetno, urejeno mlado dekle.

Nekega večera, ko je zunaj divjala nevihta, pa je nekaj močno potrkalo na vrata.

» Vedela sem, da se vrneš,« je kričala Lili, ko je tekla h grajskim vratom. Kdo ve, če se je skrivnostni lepotec v črnem res vrnil?