Glasovalna številka: P114

Ota Aracki

PRIJATELJICI ZA VEDNO

OŠ Mladika

 

Bil je lep, majski dan, ko me je obiskala prijateljica Liza. Njenega prihoda sem se zelo razveselila, saj je ona moja res najboljša prijateljica. Velik del dneva sva preživeli skupaj, veliko sva se pogovarjali, se skupaj rolali in zibali na gugalnici.

Ker se sama najraje igram s punčkami, sem predlagala Lizi, da se skupaj igrava tudi s tem.

»Liza, kaj če bi ti imela manjšega dojenčka, jaz pa že malo večjega, ker je ta moj najljubši?« sem jo vprašala. Liza se je strinjala in sem ji dejala: »No, pa izvoli.« Tako sva se nekaj časa igrali, a Liza je kar naenkrat začela kričati: »Jaz hočem velikega dojenčka, ti pa imej manjšega. Prosim, prosim.« Ker je Liza moja najboljša prijateljica, sem ji seveda dovolila. Čeprav ne rada, ker je večji dojenček le moj najljubši.

Ko sva želeli na sprehod, sem jaz majhnega dojenčka želela peljati v vozičku, a ker imam samo enega, Liza svojega ni mogla. In kar naenkrat se je razburila: »Hočem voziček za svojega dojenčka, ti pa svojega kar nesi v rokah!« A tokrat sem se tudi jaz razburila: »Veš kaj, vzela si že mojega najljubšega dojenčka, zdaj hočeš še voziček? Ne dam ti ga!«

Liza se je razjezila in kar sama odšla proti domu. Postalo mi je hudo zaradi tega, žal mi je bilo tudi za svoje grdo izrečene hude besede. Tisto noč nisem dobro spala, saj sem razmišljala, kako se bo, ko se bova zjutraj v šoli srečali, do mene obnašala Liza. Bo hudo jezna? Bo izbrala raje katero drugo prijateljico za igro? Bova sploh kdaj še prijateljici? Lizo imam zelo rada. In želim, da je moja prijateljica še naprej.

Naslednje jutro sem pohitela v šolo. Komaj sem čakala, da Liza pride skozi vrata učilnice, da vidim, kaj bo naredila. In res. Prišla je. »Dober dan,« je rekla vsem v razredu, a mene ni niti pogledala. Prvo šolsko uro smo imeli glasbo. Cel čas sem jo opazovala in razmišljala, kaj naj ji rečem. Bilo mi je zelo hudo, da me ni niti pozdravila. Moram ji nekaj reči, saj je ona moja najboljša prijateljica. Ko je bilo konec prve šolske ure, sem pristopila do nje in ji rekla: »Oprosti mi za moje vedenje včeraj. Želim si, da sva še naprej prijateljici. In obljubim, da ti naslednjič posodim vse moje stvari.« Nekaj časa me je gledala v oči, a kasneje sva se trdno objeli. Liza mi je rekla: »Oprosti tudi ti meni. Nisem želela, da se skregava in hvala ti za opravičilo. Še vedno si moja prijateljica.«

Komaj po tem dogodku sem ugotovila, da imam Lizo zelo rada in da si želim, da ostaneva prijateljici za vedno. Prijateljstvo šteje več kot katerakoli stvar na svetu.